Čudež božiča

Dragi moji bralci danes na božični večer ponovno sedim za računalnikom in pišem o čudežu tega čudovitega večera. Zgodba ki jo bom napisala je resnična in v meni budi upanje, srečo in veselje. Naj se prižgejo lučke v vaših srcih in naj božič zaživi v vas kot živi v meni.


Moja zgodba se začenja 17 decembra. Bil je to petek dva dni po mojem rojstnem dnevu. Bil je lep zimski dan. Ni se dogajalo nič posebnega. Nakar je do mene stopila mamica in mi povedala da imamo v kleti že sedem dni zelo veliko poplavo, ker naj bi se sneg talil in naj bi ta voda prodirala pod zemljo in se nekako zadrževala v naši kleti. Bila sem zelo šokirana ko sem izvedela kaj se dogaja. Mami mi je nato rekla naj si obujem očkove škornje, ker greva v klet pogledati v kakšnem stanju je naša smrečica in če jo bomo skupaj z okraski sploh lahko uporabili. Ko sva prišli v klet me je močno stisnilo pri srčku. V kleti imamo deset centimetrov vode in vsako uro voda naraste za dva centimetra. Pod vodo je bilo praktično vse skoraj ničesar se ni dalo rešiti. Prvič po zelo dolgem času sem resnično zajokala iz srca. Solze bolečine so tekle po mojem licu in ni jih bilo moč ustaviti. Mamico sem z solznimi očmi vprašala ali letos ne bo smrečice v naši hiši? Mamica je žalostno odgovorila ne ljubica letos pri nas ne bo smrečice. Dneve in noči sem molila, da bi se zgodil čudež in da bi letos doma le imeli smrečico in ne boste verjeli resnično se je zgodil čudež. Smrečico nam je v zadnjih dneh ko je bilo že skoraj vse izgubljeno posodil sosed Miha. Okraske za smrečico ki so bili tudi vsi uničeni od vlage in vode v kleti pa nam je posodila teta Janja. Tako da danes naša srečica stoji zahvaljujoč tema dvema človekoma ki sta se pojavila kot angela z neba. Ampak vse to se je zgodilo zato ker sem verjela upala in molila, da se bo na čarobni božični večir zgodil čudež in res se je. Tako da moje sporočilo vsem ljudem ob božiču je imejte se radi in pomagajte si med seboj kajti bistvo božiča niso darila ampak ljubezen in to da se imamo radi. Zame je bil letošnji božič nekaj zelo posebnega in tega božiča se bom še dolgo spominjala saj sem dobila najlepše darilo ki si ga človek sploh lahko zamisli in to je uresničitev moje želje da bi tudi letos imeli okrašeno smrečico z okraski in to da je bila družina zopet zbrana pod smrečico je bilo zame najlepše darilo ki sem ga kdajkoli dobila za božič.

Čudež življenja

Dragi moji bralci, po dolgem času sem spet nazaj. Napisala sem resnično zgodbo iz mojega življenja, ki sem jo poimenovala čudež življenja. Zgodba je polna ljubezni in sreče. Prav ljubezen in sreča pa naj v teh prazničnih dneh gorita v vseh vas moji dragi bralci tako močno kot gorita v meni, ko pogledam svoj čudež življenja.











Danes bom spregovorila o čudežu življenja. Večina ljudi bi pomislila, da bom govorila o rojstvu otroka, vendar temu ni čisto tako. Spregovorila bom o čudežu življenja, ki sem ga ustvarila sama.
Čudež, ki sem ga ustvarila se je začel s tem, ko je moja mamica pred mesecem dni stiskala limono za v čaj, jaz pa sem jo pri tem opazovala. Mami me je prosila, če lahko operem ožemalnik limone. Z veseljem sem ji pomagala in se lotila pomivanja. V ožemalniku sem poleg ostankov ožete limone našla še tri debele limonine peške. Zelo hudo mi je bilo ob misli, da bi jih morala vreči v smeti. Zavedala sem se namreč da iz teh majhnih pešk lahko nastane novo življenje. Zato jih nisem vrgla v smeti ampak sem jih spravila v žep svojih hlač. Naslednjega šolskega dne se spominjam kot bi se bil zgodil včeraj. Svoje tri limonine peške sem vzela zjutraj s seboj v šolo in bila ob tem neizmerno srečna. Navdihovalo me je upanje in srčna želja po tem, da bi ustvarila novo življenje. V času glavnega odmora sem jih posadila v korito z rožami pred računalniškim kotičkom. Dan za dnem sem opazovala to korito in veliko časa preživela ob njem. Večkrat sem sedela na stolu ob koritu in opazovala zemljo. Kadar je bila zemlja suha sem jo zalila z vodo, kadar pa je bila dovolj vlažna sem jo le opazovala in sanjarila ob njej. Pred slabim tednom pa sem opazila nekaj čisto majhnega in nebogljenega. Iz zemlje je pokukala čisto prava rastlinica. V tistem trenutku sem v sebi začutila radost življenja. Zame se je ta trenutek zgodil čudež. Ustvarila sem novo življenje.Tej rastlinici sem s svojimi rokami podarila življenje. Zrasla je iz čisto majhne peške, ki sem jo posadila v zemljo. Moja limonica živi in vsak dan, ko sedim ob koritu in jo opazujem kako raste sem neizmerno srečna. Čudež življenja je zame vsako živo bitje ali rastlinica ki živi na tem našem ljubem planetu.
Moje sporočilo je, da posadite tudi sami kakšno rastlino, saj ko ta pokuka na plan, v nas vzbudi srečo, veselje in ljubezen. Veselite se vsakega novega rojstva živega bitja ali rastline, kajti to je pravi čudež življenja, ki v nas samih in naših srcih budi novo upanje in viro v življenje samo.

Izlet v Catanijo

Lepo pozdravljeni že dolgo nisem napisala nič novega danes pa sem se po dolgem času mirovanja spet usedla za svoj računalnik saj se mi je v tem času zgodilo nekaj zelo pomembnega kar želim deliti z vami moji bralci. Gre za moj izlet v Catanijo kamor sem potovala z društvom avtistov. Tja sem šla v okviru projekta ACE ki ga organizira društvo. Ključna točka projekta je da bi se med seboj spoznali Avtisti iz vsega sveta in le ta se mi zdi zelo dobra, saj sem na ta način spoznala veliko sebi podobnih ljudi in ugotovila da na svetu nisem sama in da je ogromno ljudi ki so mi podobni. Ampak danes bi rada spregovorila o samem Avtizmu oziroma o njegovi lažji obliki Aspergerjevem sindromu. Rada bi spregovorila o svojem stanju ker sem v Cataniji obiskala mednarodno konferenco o Avtizmu in izvedela nekaj odgovorov na vprašanja ki so me mučila vse do obiska v Catanijo. Svoje na novo pridobljeno znanje želim deliti z vami dragi bralci da boste vedeli kako pomagati drugačnim kako prisluhniti Avtistu in ga skušali razumeti. Prvo vprašanje, ki je mene glodalo kar nekaj let je zakaj se čustveno navezujem na ljudi v svoji bližini in zakaj imam tako zelo rada določeno osebo iz zavoda? Strokovnjak iz Anglije mi je povedal da smo osebe ki imamo Aspergerjev sindrom podvržene temu da se večkrat zelo močno čustveno navežemo na osebo s katero delamo in da v večih primerih vse skupaj preraste v hudo močno obsedenost in da je ta stvar lahko zelo nevarna. Do pretirane navezanosti na osebo pa naj bi po mnenju strokovnjaka prišlo zato ker jaz kot oseba z Aspergerjevim sindromom nimam jasno začrtanih mej kako naj se do kakšne osebe vedem in kako zelo blizu sem ji lahko v odnosu. Pravi da je postavljanje mej naloga odraslih ki delajo z menoj. Prav je da mi včasih kdo reče Nastja šla si predaleč jaz sem tvoj nadrejeni in ne tvoj prijatelj, čeprav to večkrat mene zelo boli sploh če mi to reče oseba ki jo imam rada in sem nanjo močno čustveno vezana je prav da mi postavi meje, katere je moja dolžnost da jih spoštujem. Glede osebe iz zavoda moram reči da je moje obnašanje do nje večkrat temeljilo na bazi obsedenosti kar je bilo zanjo zelo moteče ker moje pretirane čustvene navezanosti nanjo ni razumela. Zame je bila ta oseba več kot moja vzgojiteljica še več nikoli je nisem gledala kot vzgojiteljico ampak kot prijateljico. Jaz sama zase lahko rečem da nisem imela občutka da sem z osebo obsedena so pa to dejansko videli ljudje okoli mene in imeli so prav res sem se vedla nenormalno. Kajti če nekoga zasleduješ in hodiš za njim kar sem osebno počela včasih to res ni normalno. Lahko pa povem da sva s to osebo še danes v zelo dobrih odnosih in da jo še danes dojemam kot prijateljico in ne kot sebi nadrejeno osebo. Ampak v tem da sva si tako blizu ne vidim nič slabega. Slabo je bilo takrat ko sem jaz zaradi svoje pretirane navezanosti nanjo tako zelo močno trpela. Zdaj pa vem zakaj je do tega prišlo in razumem to da imam še danes to osebo tako zelo rada kot del svoje drugačnosti. Je pa res da ta oseba nikoli ni bila moja prijateljica le jaz jo doživljam tako ker se z mano veliko ukvarja ampak tega bo enkrat konec če ne prej čez dve leti ko bo jaz končala šolanje in zapustila zavod v Kamniku. Pa še ena stvar ta oseba mi ni postavila nobene meje rekla je da je lahko ona moja prijateljica če si jaz to želim. Na nek način ima prav ker mi je res postala na nek način nekakšna prijateljica pa tega večina ljudi ne razume mislim kako mi je lahko ena vzgojiteljica postala prijateljica samo tako je in pika. Pomembno je da jaz vem zakaj je temu tako kaj si mislijo drugi pa me ne briga. Drugo vprašanje ki sem ga zastavila strokovnjaku pa je ali bi moj otrok, če bi ga kdaj imela avtizem in ali je ta stvar dedna?
Odgovor na to je bil zelo zanimiv moje stanje je dedno po drugem kolenu to pomeni da je moja prababica verjetno imela avtizem in pa da je velika verjetnost da bi moj otrok imel avtizem tako kot jaz. Marsikdo bi se tega ustrašil. Jaz pa se tega sploh ne bojim ker vem da če bo moj otrok imel avtizem da ga bom razumela in mu pomagala iti skozi življenje z avtizmom. Tako da se tega podatka jaz ne bojim. Bolj je zaskrbljujoč podatek da se 20% otrok z avtizmom rodi zdravim staršem in da se stanje lahko ugotovi šele okoli starosti treh let.
Vsem staršem otrok z avtizmom polagam na srce skušajte biti strpni do svojih otrok čeprav vem da je to večkrat zelo zelo težko in skoraj nemogoče.

Moja vzgojiteljica pleše "Balet"

Dragi moji bralci kot vidite je to še eden mojih doživljajskih spisov z mojo predrago vzgojiteljico, ki sem jo letos zaradi nesoglasij med nama tudi zamenjala, če tega ne bi storila vi dragi bralci danes nebi uživali ob branju mojih dogodivščinah, ki sem jih doživela ob njej in verjemite mi na besedo da jih ni bilo malo. Ob njej sem doživela ogromno stvari in tudi ogromno me je naučila zaradi česar ji bom vedno hvaležna. Samo zaradi nje sem danes oseba ki se upa postaviti zase, ker me je tri leta teptala in me nikoli ni branila in je bilo vse kar se je meni dogajalo zanjo dober dan je dosegla da sem jaz rasla in dozorevala v sebi. Dosegla je da sem svoje stvari reševala sama in da se nikoli nisem obračala nanjo tudi takrat ko sem bila v krizi in jo zelo potrebovala ne. Ona je bila in je zadnja oseba na svetu h kateri bi šla jaz jokati zato ker mi je recimo hudo. Tako da se ji najlepše zahvaljujem zato da je praktično s svojim krutim vedenjem do mene pri meni dosegla tak napredek ki ga ni uspelo doseči nikomur pred njo in dvomim da bo še komu uspelo pri meni doseči kaj podobnega. Pa še nekaj če ne bi bilo nje se vse te zgodbe ki jih zadnje čase berete v mojem bloggerju zagotovo nebi zgodile ker jaz nebi imela razloga da bi počela takšne stvari kot sem jih počela zadnja tri leta ko sem bila pri njej. Zgodbo posvečam vsem porednim punčkam za katere ljudje menijo da so angelčki kot jih večina meni zame.



Moja zgodba se je zgodilo neke jeseni pred tremi leti ko sem hodila v prvi letnik administrativne šole. Bilo je nekje sredi jeseni in vzgojiteljica je predlagala, da bi en dan namesto učnih ur pekli kostanj ki ga je prinesla sošolka dol iz Prekmurja. Vsi dijaki smo bili seveda zelo navdušeni kdo pa ima še rad učne ure ki se med nami dijaki imenujejo kar mučne ure ker je učenje za nas pravo mučenje in tako smo se zmenili da bomo kostanj pekli jutri. Še isti dan pa se je zgodilo nekaj kar je mene zelo razjezilo in zaradi česar je sploh prišlo do dogtka, ki se mu še danes zelo nasmejim ko se ga spominjam. Šlo je za to da se na učnih urah nisem mogla zbrati ker so bili ostali preglasni mene pa na žalost večina šumov iz okolice zelo moti ker slišim več zvokov hkrati in sem vzgojiteljico lepo prosila če se grem lahko učiti v sobo in veste kaj mi je rekla da ne ker ve da se ne bom učila ampak se bom pogovarjala s prijateljico Ančko. Meni je kar vrelo v glavi od jeze. Pa nisem bila jezna zato ker nisem smela v sobo in sem se v dnevni sobi počutila zelo utesnjeno in sem bila praktično ujeta med štiri stene in sem komaj čakala da bo konec učnih ur in bom lahko šla domov. Jezna sem bila čisto iz drugega razloga in moj razlog je bil ta da mi vzgojiteljica nikoli ni dala priložnosti da ji pokažem da se o meni morda moti in da mi lahko zaupa in da če rečem da se bom v sobi učila bom to tudi res storila. Svoji vzgojiteljici sem to stvar skušala dopovedati na vse možne načine vsak dan posebej sem ji stvari dopovedovala. A ji nisem uspela ničesar dopovedati na noben način saj mi ni dala priložnosti ni me poslušala in ni razumela mojih potreb in želja, ker jih enostavno ni želela razumeti. Zato sem ji sama pri sebi napovedala vojno na psihični ravni. Rekla sem si bomo videli katera bo zdržala dlje ona ali jaz. No, in tako sem ponoči namesto da bi spala razmišljala kaj ji bom ušpičila da bo morda le dojela da jaz v takem odnosu ne morem več živeti in prišla na genialno da ji bom v ponev podtaknila nekaj ne zarezanih kostanjev pa bo stvar rešena. No, in tako so ure minevale in prišel je čas peke našega kostanja. Vsi smo bili zelo navdušeni nad tem da bomo pekli kostanj z mano na čelu seveda. Stvar je bila še bolj preprosta kot sem mislila, da bo. Vzgojiteljica je vsakemu od nas dala nož in nekaj kostanjev in pa seveda skupno posodo kamor smo metali zarezane kostanje. Tako da sem jaz brez kakršnih koli težav ali prič lahko podtaknila notri med druge kostanje nekaj ne zarezanih kostanjev. Kostanje pa je pekla kdo drug kot moja predraga vzgojiteljica. No, in potem je kar naenkrat nekaj močno počilo vzgojiteljica pa je odskočila, izgledalo je kot bi naredila pirueto v zraku in jaz sem jo nato vprašala : » Ali mogoče plešete Balet « . Ona pa mi je vsa zagreta in v efektu začela razlagati da ji je kostanj razneslo direkt v glavo in da se je zelo ustrašila in da je zato odskočila. Ni dojela da jaz vem zakaj gre in da sem iz nje naredila praktično budalo tako kot jo je ona delala iz mene vsak dan ker mi ni zaupala in mi nikoli ni dala priložnosti da ji dokažem da sem zaupanja vredna oseba. Moja misija narediti bedarijo na peki kostanja je bila uspešna. No, mladostniki če berete moje spise vam svetujem da tega kar sem jaz včasih počela v šoli ne počnite doma, saj veste staršem se ni dobro zameriti ker pol adijo lagodno življenje

POK MOČNE »PETARDE « V BLIŽINI MOJE VZGOJITELJICE

Dragi moji bralci pred vami je še en spis ki je povezan z mojo vzgojiteljico. Tudi ta spis o njej ni ne vem kako prijeten. Če ste prebrali naslov lahko ugotovite da gre še za eno bedarijo ki sva jo zakuhali s prijateljico Ančko. Moji predragi vzgojiteljici. Tudi ta spis posvečam svoji prijateljici Ančki ki me je naučila biti poredna punčka. Včasih sem namreč bila pravi angelček ki se vzgojiteljici ni upal niti pisniti ker so jo je bal. Tako je včasih sem se bala ljudi in zato bila prestrašena in pridna punčka. Danes se ne bojim nikogar več in sem postala poredna in nagajiva punčka. Ter si na šoli prislužila veličasten naziv »Angelček z rogovi « in sem tudi punca z največ ustnimi opomini samo lani sem si jih prislužila kar 1000 od svoje predrage vzgojiteljice. Samo to pomeni da se zapisujem v zgodovino in da tudi ko mene enkrat več ne bo v zavodu se me bodo ljudje spominjali po mojih veličastnih dejanjih tako kot se spominjajo moje prijateljice Ančke. No, pa da ne bo pomote znam biti tudi zelo pridna in prijazna punčka in tudi sem do tistih oseb ki mi dokažejo da so tega vredni. Dragi bralci uživajte ob branju moje naslednje resnične zgodbice.


Moja zgodba se je zgodila sredi najhujše zime in to je sredi decembra. Z vzgojiteljico smo se zmenili da mi grejo sošolci kupit darilo za rojstni dan ki sem ga imela naslednji teden. Pol sem pa jaz rekla vzgojiteljici če lahko vstanem v zavodu da ne bom tam čakala pred trgovino kot izgubljena duša. Pa je rekla da to nikakor ne pride v poštev. Rekla je pa še nekaj kar me je zelo presenetilo in to je da lahko povabim s sabo svojo najboljšo prijateljico Ančko da mi ne bo dolgčas pred trgovino in bo ona počakala z mano. Nad to idejo sem bila zelo navdušena in sem takoj letela v sobo k svoji prijateljici Ančki in jo povabila zraven. Ančka je bila navdušena in mi je obljubila da tega dne ne bom nikoli pozabila in da ima zame predčasno darilo za moj rojstni dan ki ga ne bom nikoli pozabila. Pogledala me je tako nagajivo in s iskricami v očeh, da sem se ji preprosto morala nasmehniti čeprav nisem imela pojma o tem kaj ona naklepa. Nato smo vsi skupaj odšli. Šli smo v velik Mercator center v Kamniku. Vzgojiteljica nama je celo pot do tja najedala in težila da morava hoditi pred njo videti je bilo da nama ne zaupa midve pa sva jo izzivale tako da sva se vsake toliko nekako izmuznili in se pritihotapili nazaj za njo. No, in nato smo končno prišli do Mercatorja. Moja vzgojiteljica naju je s prijateljico Ančko poslala po trgovinah da bi si oni s skupino lahko v miru ogledali kaj mi bodo kupili za rojstni dan, ki ga bom praznovala naslednjega dne. No in tako me je prijateljica zvlekla v trgovino z igračami kjer je kupila veliko črno pištolo na plastične metke. Jaz sem jo pogledala kot tele v novo vrata, ker mi ni takoj prišlo na pamet zakaj Ančka potrebuje pištolo na metke. Ančka mi je pojasnila da jo je kupila zato da mi bo lahko podarila nepozabno darilo katerega mi je obljubila. Ni mi bilo čisto jasno kaj namerava s pištolo storiti ampak sem bila z odgovorom zadovoljna in sem ji obljubila da bom tiho o tem da ima pri sebi plastično pištolo na metke. Na to si je pištolo potisnila v zunanji žep svoje jakne in odšli sva na dogovorjeno mesto kjer so naju ostali že čakali ker so že kupili darilo zame in nato smo se počasi odpravili na pot nazaj proti zavodu. No, na poti nazaj pa se je zgodilo to kar naj bi bilo zame nepozabno darilo za rojstni dan. Z Ančko sva se počasi in previdno prerinili moji vzgojiteljici za hrbet in Ančka je počasi izvlekla pištolo iz žepa svoje jakne pomirila je na vzgojiteljico in ustrelila nato pa pištolo spet počasi pospravila nazaj v žep svoje jakne. Stvar je zelo močno počila, bilo je slišati tako kot bi počila zelo zelo močna petarda. Vse se je zgodilo tako hitro da sem jaz komaj sploh dojela kaj se dogaja. Ne, vem sicer če Ančka vzgojiteljico zadela a glede na njeno reakcijo bi rekla da jo je zadela direktno v rit. Vzgojiteljica se je namreč obrnila proti nama in izgledala je tako prestrašena kot da ji gori pod nogami. Komaj je kaj spravila iz sebe. Pogledala naju je in izjavila ali sva kaj slišali rekli sva da je nekaj močno počilo kot bi nekdo vrgel petardo in da sva se zelo prestrašili. Vzgojiteljica naju je zelo sumničavo pogledala kot da nama ne verjame niti besedice in naju je poslala hoditi pred njo cel preostanek poti naju je budno opazovala. Midve s prijateljico pa sva se celo pot režali tam pred njo kot dve pečeni raci. Vsi sošolci so naju gledali čudno ker niso dojeli kaj se je pravzaprav zgodilo in zakaj se smejiva kot počeni. No, na tem mestu bi se rada res iskreno zahvalila svoji prijateljici Ančki in ji povedala da je imela prav da je bilo to kar je takrat storila zame res najlepše darilo za moj rojstni dan in je to še danes. Tega kar je storila zame ne bom nikoli pozabila. Reskirala je svojo glavo ker je točno vedela da lahko zaradi tega kar je storila dobi ukor pa je vseeno to storila samo da bi me videla nasmejano in srečno na tako pomemben dan zame kot je moj rojstni dan. To bi lahko storila le oseba ki me ima zelo rada. To dejstvo mi ogromno pove o moji najboljši prijateljici. Ona me ima resnično rada in vedno me po imela tako kot jaz njo najino prijateljstvo je močno kot skala nič ga ne more uničiti in prav to je bistvo te najine prigode. Najina prigoda govori o resničnem prijateljstvu in resnični predanosti drugi osebi ki ju nič ne more uničiti ne čas ne daljava in ne ljudje. Prijateljstvo živi v nama in naju povezuje kjer koli hodiva, pa čeprav sva daleč stran je moja prijateljica zame vedno ob meni vedno jo lahko pokličem in vedno je tam kjer jo potrebujem in jaz sem ob njej ko me potrebuje. Vedno je bilo tako in prepričana sem da vedno bo tako in da bo najino prijateljstvo trajalo večno.

NE SOJENO DARILO MOJI PREDDRAGI VZGOJITELJICI

Predragi moji bralci pred vami je resnični doživljajski spis, ki ga bom napisala na željo svoje najboljše prijateljice Ane Justin in za stare dobre čase ki sva jih skupaj preživeli v zavodu. Ana uživaj ob branju tega spisa tale je za naju. Ja, pa še to moram povedati za mojim nedolžnim obrazkom angelčka se skriva pravi hudiček. V večino bedarij ki se zgodijo v zavodu sem vpletena ali pa vsaj vem zanje. Nikomur se ne pustim poniževati in ukazovati še najmanj pa vzgojiteljicam ki mislijo kaj so. No, vsaj večina je v zavodu takih ki mislijo kaj so. To je vedno bilo in vedno bo tako s tem da se zmeraj najde kakšna izjema med vzgojiteljicami v zavodu.



No, pa začnimo z mojo zgodbo ki se je zgodila pred približno dvemi leti v vzgojni skupini. Enkrat sredi tedna med učnimi urami smo se nekaj pogovarjali o živalih in prišli do miši nakar je moja vzgojiteljica začela razlagati kako zelo se ona boji miši in da se kar trese če vidi miš. Jaz se vzgojiteljico nikoli nisem dobro razumela vedno mi je šla na živce in še danes mi gre ker preprosto ne razume da mene ne more v nič prisiliti. Z mano se da zmeniti čisto vse ampak na lep način in ne na način da se čutim prisiljena v nekaj in da moram početi stvari ki jih ne želim. Tako da sem prišla na genialno idejo kakršno se lahko spomni samo genijalec kakršen sem sama in ta ideja je da bom svoji vzgojiteljici v torbico podtaknila čisto pravo travniško miško. Pa ne katero koli travniško miško ampak tisto ki sva jo prejšnji dan s prijateljico Ančko lovili po gredici slaka pred zavodom in moja ideja je tlela v meni kot najbolj skrita želja celih štirinajst dni. Opazovala sem svojo vzgojiteljico in vedela za vsak premik njene torbice in skratka vse kar je v zvezi z njo in nato naredila načrt kako bom vse skupaj izpeljala. Žal je bila prijateljica ravno te dni odsotna zaradi bolezni zato sem se stvari lotila sama. Doma sem iz hladilnika zjutraj pred šolo vzela košček sira in ga previdno skrila v žep svojih hlač tako da ga mami ni videla. Nato sem se med šolsko malico odpravila loviti miško v gredico slaka pred zavodom. Čisto počasi sem se približala domovanju svoje drage miške in ji v luknjico porinila sirček tako da ga je malo gledalo ven iz luknjice jaz pa sem se skrila za drevesom ki ji bil v bližini. Miška je zavohala sirček nevarnosti ki preži nanjo za drevesom pa ne. Preverila je okolico in ker se je počutila varno je počasi prišla ven iz svoje luknjice in začela mirno jesti moj sirček. V tistem trenutku pa sem iz grmovja skočila jaz in nepripravljeno in šokirano miško zgrabila v pest. Mislila sem si pa te imam miška moja draga ti boš kot nalašč darilo za mojo vzgojiteljico da bo dojela da nisem človek ki se pusti zajebavati v glavo. Samo zgodilo se je nekaj usodnega v trenutku moje nepazljivosti me je miška ugriznila v roko in zbežala iz moje pesti nazaj v slak. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano da nisem videla kam je stekla moja miška. Tako da sem jo še celih deset minut zastonj iskala po slaku. V spomin nanjo mi je v roki ostal le odtis njenih dveh zobkov, v šoli o tem nisem upala govoriti ugriz miške sem si zakrivala z rokami da ni bil viden in tudi doma tega kaj se je zgodilo nisem povedala takoj popoldne. Tega sploh nisem nameravala povedati. Ampak me je moja predraga prijateljica Ančka razkrinkala ker je vletela noter v kopalnico ravno ko sem si umivala roke in je videla moj ogriz. Tako sem ji bila prisiljena povedati celo zgodbo. Najverjetneje veste kaj se je zgodilo. Najprej je prijateljica dobila naval smeha in se režala z mano kot pri norcih pol pa jo je začelo skrbeti zame da nisem dobila kakšne stekline in me je prepričala da sem v pričo nje klicala mami in ji povedala da me ugriznila miš. Seveda pa sem si zgodbo kako in zakaj me je ugriznila izmislila mami sem naložila da je miš prišla v zavod v našo dnevno sobo in smo jo vsi skupaj z sošolci in vzgojiteljico lovili po dnevni sobi. Mami je bila tako nervozna da je takoj klicala v ambulanto da me morajo pod nujno pregledati k sem prišla dol k zdravniku so bili tam že vsi moji sošolci in vzgojiteljica ki pa niso imeli pojma kaj se dogaja. Vzgojiteljica me je nekaj zasliševala v zvezi z zadevo samo sem ji samo rekla da sem miško slučajno videla na travniku pa sem jo lovila malo za šalo. Pa mi je verjela pa to je bilo to pa še rekla sem ji da sem mami malo naložila ker mi ji je bilo zelo nerodno povedati da sem bila tako navdušena nad miško. No in še isti dan se je zvedelo po celem zavodu o mojemu podvigu o tem da sem lovila miš pred zavodom in o tem da naj bi po vsej verjetnosti bila pižmovka. Od tega dne dalje sem bila cel teden najbolj popularna senzacija vsak ta drugi človek v zavodu me je vprašal če me je pižmovka ugriznila. Ja to je bilo to. Sam res sem bila budala če bi še kdaj delala kaj podobnega bi šla miško raje kupit v trgovino za male živali v Kamniku. Prihranila bi si trud pa še vzgojiteljica bi bila presrečna ko bi dobila moje darilo v torbico. Tako da draga vzgojiteljica se vam iskreno opravičujem da mojega darila niste dobila in vam svečano obljubljam da če se boste še kdaj tako obnašala do mene da boste moje darilo zagotovo prijela. Dolgujem pa še eno pojasnilo ko sem narisala miš in gor napisala vzgojiteljičino ime sva z njo imeli pogovor zakaj jo smatram kot miš. Moj odgovor je preprost in nima blage veze z njo. Miš oziroma Pižmovko z njenim imenom sem narisala zato ker sem ji jo želela podariti.


Dragi bralci vas pa iskreno prosim za kakršne koli komentarje pohvale ali pritožbe saj ni važen kaj sam pišite in komentirajte mojo idealni podvig ki si zasluži vse pohvale in priznanja in je dokaz kako zelo rada imam svojo vzgojiteljico.

MOJ STRAH PRED VOŽNJO Z VLAKOM

Jaz se že od nekdaj bojim vožnje z vlakom bojim se šumov in strah me je vsega kar hudo rožlja ali piska. Po svetu hodim z vokmanom ker ne prenesem hrupa z ceste. Zaradi svojega stanja ( aspergerjevega sindroma ) slišim ogromno stvari na enkrat. Recimo hodim po cesti in slišim kako avto zavira na drugi strani ceste pa se nekdo dere in nekoga pozdravlja čez balkon. Spet tretji pa se na cesti z nekom glasno pogovarja ko skupaj hodita po pločniku zraven pa recimo še vlak piska v daljavi. Ko se vse tole naenkrat pretvori v zvok in ko slišim vse tole naenkrat vam povem dragi bralci da bi človek kar ponorel. Ampak jaz sem našla rešitev po svetu hodim z vokmanom in potem nekako lažje prenašam hrup s ceste ker ga bolj ali manj ne slišim saj vokman nabijem do konca tako da ne slišim 100 šumov na enkrat ampak le enega in to je melodija iz mojega vokmana. Zaradi tega sicer močno trpijo moja ušesa in imam malo slabši sluh. Ampak vsaj moja glava je vedno cela ker brez vokmana sem v prometu tako zmedena in nervozna da bi se mi čisto lahko pripetila kakšna nesreča na cesti.
S tole mislijo pa bi se rada najlepše zahvalila svoji najboljši prijateljici Ančki. O njej bi imelo ogromno oseb povedati zelo veliko. Jaz lahko povem le to da je zame res izjemna oseba in vedno bo. Moja misel pa se glasi takole: Imeti prijatelja je tako kot ob sebi imeti angela varuha ki vedno pazi neglede na to kako daleč si in ko enkrat imaš pravega prijatelja potem veš da nikoli več ne boš sam. Zato draga Ančka iz srca ti hvala da si moja prijateljica in da si vedno ob meni neglede na to kako daleč stran narazen sva.






Jaz sicer zelo težko govorim o temu dogodku ker je bil zame zelo težak vendar je zavedno zaznamoval moje življenje. Ne, boste verjeli v kaj sem se spustila na zadnji dan šole pred počitnicami. Spustila sem se v tak podvig da nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Na, željo svoje najboljše prijateljice Ančke sem šla z njo na vlak iz Kamnika v Domžale. Zame je bilo grozno noge so se mi tresle že ko sva odhajali iz zavoda. Na vlaku je bilo še huje saj se vlaka že od nekdaj zelo bojim. Bojim se šumov in ropota vlaka še posebej pa se bojim njegovega piska na postaji. Prijateljica me je mogla dobesedno celo pot držati v naročju tako hudo je bilo. V krupeju sva dejansko sicer bili sami ampak jaz sem notri videla cel krope poln ljudi. Najbolj mi je v spominu ostala prijateljica katera me je celo pot objemala in solze v njenih očeh ko me je treslo kot mačka, ko ni vedela kako naj mi pomaga in se je samo nasmehnila in meni je bilo takoj lažje. Spomnim se tudi najinega izstopa iz vlaka na Domžalski postaji. Nikoli ga ne bom pozabila bil je res zelo zanimiv. Na vlaku sem doživela tak šok da sem pri istopu iz vlaka najboljši prijateljci od vsega hudega dobesedno pobruhala hlače. Nisem mogla pomagati bruhala sem takoj ko sem stopila z vlaka od vsega hudega.
Ampak preživela sem vožnjo z vlakom z svojo najboljšo prijateljico. In bila je še ena stvar ki sem jo naredila takoj potem ko sem bruhala. Pokleknila sem na tla in poljubila sem tla pod svojimi nogami. Bila sem srečna ker mi je uspelo preživeti vožnjo z vlakom. Tudi prijateljica je bila zelo ponosna name. Uspelo mi je dobila sem novo točko na svojem seznamu toč premagovanja svojega strahu. Moram pa priznati da je bilo veliko lažje kot prvič ko sem se z vlakom peljala z mamico, čeprav sem doživela enkrat večji šok kot takrat z mamico. Mogoče zato ker za vožnjo z mamo nisem vedela v naprej in me je z njo presenetila za vožnjo s prijateljico pa sem vedela že mesec dni in sem se nanjo fizično in psihično pripravila. Čeprav sem doživela tak šok kot sem ga sem bila psihično bolj samozavestna in pripravljena na vožnjo. Vedela sem da ne bom sama in da bo ob meni oseba ki me ima zelo rada ki bi zame dala svoje življenje in ki zmore z menoj premagati mojo tesnobo in uspelo ji je z menoj je premagala mojo tesnobo. Premagala jo je z svojo nežnostjo in svojo ljubeznijo ki ju čuti do mene. Vendar sem tudi jaz verjela vanjo. Ona je ena redkih oseb poleg moje mamice in očka ki bi zame dala svoje življenje in ki bi šla z menoj kamor koli celo na Luno če bi bilo treba le da se jaz ne bi več bala vsakdanjih stvari v življenju ki me obdajajo in me jih je zelo strah. Kljub mojemu šoku prijateljica ni odnehala objela me je in potrepljala po rami in dejala uspelo ti bo Nastja premagala boš strah boš videla da boš in vedno manj te bo strah na vlaku in rekla mi je upam da greva kmalu spet skupaj na vlak. Mogoče se vam zdim nora ampak ustrajala bom kljub temu dogodku bova z prijateljico nadaljevali z najino nalogo ki sva si jo zadali in to je izkoreniniti moj strah pred vlakom in doseči da se bom sposobna sama peljati z njim brez kakršnega koli spremstva. Po vsem tem kar sva doživeli na vlaku se mi je vrnilo upanje in vira v to da mi lahko uspe premagati moj strah. Jaz verjamem da bom nekega dne sama sedela na vlaku in se bom vsa nasmejana peljala domov v Domžale in da me ne bo strah nobenega šuma in ropota več.
To sem vam hotela povedati dragi moji bralci da boste vedeli da človek z borbo in vero v življenje lahko doseže marsi kaj. Pomembno stvar ki je zaznamovala moje življenje zavedno v meni prebudila upanje in viro ter mi dalo notranjo moč da se soočim svojim strahom in ga tudi premagam pa je ta da jaz nisem sama da so ob meni ljudje ki me imajo resnično radi in bi zame dali celo življenje. Ko človek ve da ni sam na tem širnem svetu potem postane močan in počne stvari ki si jih sam nikoli ne bi upal.

Bolečina

Predstavljam vam svojo novo avtorsko pesem z naslovom Nebo bolečine bila je napisana v trenutkih moje zelo hude srčne bolečine. Sem človek ki živi s srcem in takšno življenje zna včasih biti zelo boleče. Sem tudi človek ki živi iz dneva v dan in iz trenutka v trenutek. Moje stanje oziroma Aspergerjev sindrom me je prisilil da sem začela živeti tako kot sem napisala zgoraj iz dneva v dan. Pa mi gre kar dobro od rok ne trpim toliko kot sem včasih ko sem se spraševala kaj bo jutri danes se sprašujem le kaj bo čez 10 minut in kaj bo prinesla novega naslednja minuta in to mi je čisto dovolj. Uživajte v branju moje pesmi in upam da vam bo všeč. Svojo pesem pa namenjam vsem večnim romantikom kot sem sama.



Nebo bolečine




1. Poglej v nebo kadar ti je hudo.
Zazri se v to temno zvezdnato nebo.
Glej kako zvezdice zlate migljajo lepo.
Bolečina pa močna v srcu tli.

2. Spomini tja nazaj bežijo, ko bil si srečen ti.
Trenutki ki bili so, kot sekunde se ti zdijo
A v srcu veš, da vredno bilo jih doživeti je
Želiš močno si da vrnili bi se a v sebi veš da jih nazaj ne bo
Ostala bo le neizpolnjena želja in večno hrepenenje po tem da še enkrat bi trenutke te doživel.

3. Bolečina močna lomi srce in v duši vedno močneje te boli
Daj verjemi v to, da na svetu so ljudje ki radi te imajo in znajo spraviti v dobro voljo te, ki s pogledom ti nasmeh pričarajo. Če verjel boš tvoja bolečina kmalu bo minila. Srček pa spet v prsih veselo bo igral.

Moja boleča šolska izkušnja

Moja boleča šolska izkušnja

Že, dolgo nisem nič napisala pa sem se odločila da objavim zgodbo ki je resnična in se mi je zgodila v letošnjem šolskem letu. Povedala jo bom čeprav je zame zelo boleča. Zgodba je resnična in jaz sem dosegla pravico in dosegla sem da se mi je učiteljica za svoje dejanje javno opravičila. No, ampak rada bi se ji zahvalila ker mi je odprla oči in mi pokazala da ima težave. Rada bi ji povedala da je zame vse pozabljeno in da je krasen človek kljub svojim napakam vred in da sem zelo vesela da ni več zagrenjena kot je bila včasih. Bila je strah in trepet cele šole vsi so se je bali in nihče se ji ni upal povedati kaj čuti. Dokler se meni ni utrgalo in sem ji poslala anonimno pismo ker me je zelo prizadela in ona je izvedela da sem bila jaz ker je njena dijakinja prepoznala mojo pisavo. No danes je vse drugače ona ni več strah in trepet šole. Postala je oseba ki jo imajo vsi radi in postala je prijazna in nežna in jaz sem s svojim pismom v njej dosegla to spremembo. Moje pismo je direktno in realno in ni žaljivo. Gre za izliv mojih čustev ki sem jih čutila v tistem trenutku ko me je prizadela. Sem punca ki so jo kot otroka hudo mučili v vrtcu in ko sem odrasla v punco sem si prisegla da po meni ne bo hodil nikoli nihče več. Od tedaj naprej se borim z vsem kar mi pride na poti in od moje prisege dalje se še ni našel človek, ki bi mu pustila da hodi po meni in me žali in tako naprej. Še enkrat pa se tej učiteljici iskreno zahvaljujem ker mi je dala priložnost spoznati sebe kot osebo. Rada bi ji povedala da je krasna oseba ki mi je dala ogromno česar se sploh ne zaveda. Tukaj pa v spomin objavljam svoje slavnostno pismo njej, ki nama je obema zavedno spremenilo življenje. Mislim da si ga marsi kdo ne bi upal objaviti ampak jaz ga vseeno objavljam ker bi rada da vsi vedo kako zelo pogumna oseba sem in da se še najdejo dijaki ki upajo govriti o stvareh ki jih bolijo. Moje pismo je tudi poziv vsem dijakom tega sveta,da naj govorijo o svojih čustvih in bolečini saj bodo le tako dosegli spremembe na bolje v svoji okolici.


Moje pismo



Lepo pozdravljena spoštovana profesorica likovne vzgoje !!!


Pišem vam zato, ker me je zelo prizadelo vaše dejanje v mestnem muzeju, kjer smo si ogledali zbirko Picasovih del. Kadar koli se spomnim vaših besed me zaboli srce. Vi nimate pravice žaliti nas dijakov, kot ste to storila v četrtek. Če, Vi mislite, da ste vredna več od nas je to vaše osebno mnenje, do katerega imate vso pravico. Nimate pa pravice, ki ste si jo vzela in to je da nas žalite in ponižujete kot ste to počela . Rekla ste, da ste vi učiteljica mi pa le eni navadni dijaki in da ste vi vredna več kot mi in da smo mi le nule ki nimajo nobenih pravic. Morda imate prav in smo res navadne nule vi pa ste izobražena gospa. Ampak na nekaj ste pozabila tudi Vi pa ste izobražena gospa ste nekoč bila nula po vaše kakršne smo danes za vas dijaki. Torej spoštovana gospa ste enako vredna, kot mi neglede ali ste Vi učiteljica mi pa le dijaki.Boli me srce ko vidim kako razmišljate o nas. Ne, razumem zakaj ste želela postati učiteljica, če imate takšno mnenje o samih dijakih. Učitelj naj bi otroke učil in spodbujal k boljšemu k boljšemu vedenju ne pa k žaljenju in poniževanju drugih oseb. Vi pa počnete ravno to žalite in ponižujete nas češ da smo nule. Vaše dejanje me osebno zelo boli. Vendar do vas ne gojim nobene zamere še več odpuščam vam da sem za vas le navadna nula tako kot vsi drugi dijaki, čeprav me zelo boli da ena učiteljica, ki bi nas morala podpirati na vseh področjih tako misli o nas. Lahko bi se skregala z vami in vam povedala svoje tako kot je to storila ena izmed dijakinj. Vendar s tem ne bi dosegla ničesar in tudi s svojim pismom verjetno ne bom dosegla veliko. Napisala sem ga zgolj zato, ker sem želela, da veste kako zelo boli če te nekdo ponižuje. Upam da boste po tem ko preberete moje pismo o stvari vsaj razmislila in ne boste več počela takšnih stvari ki bolijo. Ne, bom vam povedala kdo sem ker to v tem trenutku sploh ni pomembno, za vas bomo dijaki verjetno ostali to kar sem bili do zdaj. Vi pa boste zame še vedno ostala oseba, ki jo spoštujem neglede na vaše razmišljanje in poglede na nas dijake. Povedati vam moram še da nas bo večina dijakov v življenju še veliko dosegla in da boste morda nekoč zelo ponosna na nas in morda boste celo spremenila svoje mnenje o nas.


Vaša dijakinja

moje razmišljanje o plesu in glasbi

Kaj mi pomenita glasba in ples









Moje ime je Nastja in sem gibalno ovirana punca, poleg tega imam aspergerjev sindrom, to je lažja oblika avtizma. Zaradi svoje bolezni na vse stvari okoli sebe gledam nekoliko drugače, nanje gledam vizualno. Stvari dojemam tako kot jih vidim, čutim in slišim, zato bi vam rada predstavila svoj pogled na glasbo in ples, ki je zelo drugačen od pogleda mnogih ljudi.

Brez glasbe in plesa si namreč ne predstavljam svojega vsakdanjega življenja. Ni namreč dneva, da jaz ne bi imela v ušesih slušalke in ne bi poslušala glasbe in zraven plesala. Sploh ni važno kje sem in kaj počnem, glasba ne sme manjkati, drugače sem zelo nesrečna. Tudi recimo doma, ko pomivam posodo imam ponavadi v ušesih slušalke in zraven migam v bokih. Najraje imam narodno zabavno glasbo. Zame mora vedno igrati harmonika. V meni budi čudovita čustva, kot sta veselje in smeh. Na zvok harmonike tudi večkrat zaplešem in zapojem. Žalost v meni ponavadi prežene prav vesela, poskočna polka ali valček in mi srce napolni z veseljem in srečo. Ne plešem preveč dobro, ker sem gibalno ovirana, a temu ne dajem prevelikega pomena. Zame ples predstavlja nekaj, kar pride iz srca in človek ob tem uživa. Jaz ob plesu neznansko uživam, sploh če v ozadju igra harmonika. Najraje plešem v paru in sicer valček, saj tako moja gibalna oviranost ne pride toliko do izraza. Sicer pa mi ni problema plesati tudi sama, če je dobra glasba in družba. Ne oziram se na to, kaj si mislijo o meni ljudje, ki me pri plesu opazujejo. Že večkrat sem namreč dobila neumestne komentarje, da moj ples izgleda smešno in tako naprej. Ko dobim tak komentar se ponavadi zamislim nad tem, kaj je narobe s tem človekom da ne razume, da ples pride iz srca in da ni pomembno kako plešemo ampak da plešemo zato, ker smo veseli in srečni. Ples je namreč gibanje, ki izraža veselje in srečo. Vsako leto imamo tudi v zavodu nekaj plesov, ki se jih zelo rada udeležujem prav zaradi dobre glasbe, družbe in kar je bistvenega pomena zaradi samega plesa, ki ga imam zelo rada.

V zaključku pa vam bom povedala stavek, ki mi ga je pred leti povedal moj dedek in se ga spominjam kot bi mi ga povedal včeraj. Rekel je, da kdor poje in pleše, zlo ne misli. Ta dedkova modrost me spremlja že dolga leta. Strinjam se z njo in pravim, da je veliko bolje plesati in peti, kot pa se držati kislo. Kajti če plešeš in poješ zlo ne misliš.

Upanje

Moja Breskev ki je zrasla iz peščice ki sem jo sama posadila v zemljo med vrtnice. To je zame simbol upanja. Upala in vrjela sem da bom uspela podariti novo življenje in uspelo mi je.



Človeško upanje



Že dolgo časa se spravljam da bi napisala ta prispevek. Danes sem se končno spravila na računalnik. Že naslov vam pove da bom pisala o upanju. Upanje je zame nekaj brez česar človek sploh ne bi obstajal. Zame je za človeški obstoj pomembno naslednje dejstvo brez katerega človek ne bi moral obstajati in to je, da vsak človek upa, želi in ljubi svoje bližnje. Brez tega človeka ne bi moral obstajati saj bi imel v prsih kamen namesto srca. Bliža se velik krščanski praznik zato se mi zdi prav da spregovorim o upanju ki je tako zelo pomembno za vse nas. Dokler imamo upanje in vero nismo nikoli sami in ne moremo pasti kajti neglede na to kako globoko zabredemo v težave vemo da bomo nekje v sebi našli rešitev in da je vsaka še tako težka situacija rešljiva. Jaz že od rojstva verjamem v to da so angeli posod okoli nas in nas varujejo in čuvajo in nam z veseljem pomagajo če jih le prosimo in zato jaz nikoli nisem sama ker imam močno vero vase in v boga. No, na tem mestu bi rada povedala še nadaljevanje zgodbe o moji pikapolonici o kateri sem objavila svoj prispevek. Oseba kateri sem jo podarila pred tremi leti , tako kot jo je ona za moj 18. rojstni dan podarila meni. Mi jo je prejšnji teden vrnila. V meni je s tem zbudila val zelo močnih čustev ki se jim reče radost in upanje. Bila sem zelo vesela in srečna da po treh letih spet vidim svojo pikapolonico da jo lahko objamem in poljubim. Sprva jo nisem želela sprejeti nazaj zaradi tega ker jo ta oseba po moje še bolj potrebuje kot jaz, čeprav pravi da jo jaz bolj potrebujem od nje. Znašle sva se v enaki situaciji kot pred tremi leti ko sem ji na avtomobilu pustila svojo pikapolonico in s tem delček svojega srca. Ta oseba je tokrat res zapustila mojo bližino verjetno za vedno šla je na novo življenjsko pot in kdo ve kam jo bo peljalo življenje. Takrat ko sem ji vrnila svojo pikapolonico sem se močno bala zanjo in nisem vedela kaj bo z njo v prihodnosti in kako se bo znašla sama brez službe v krutem svetu. Vendar sem upala in verjela, da moja pikapolonica pazi nanjo in čuva vsak njen korak in da ji ni hudega in res je bilo tako. Danes pa se zanjo ne bojim več ker vem da zmore sama živeti naprej brez moje pikapolonice. Vrnila mi jo je z razlogom in sicer zato da bo pikapolonica pazila name ki sem še mlada punca in še težko sprejemam izgube in slovesa od ljudi ki jih imam rada. Poleg tega vem da ta oseba moje pikapolonice ne bo preveč pogrešala, saj bo kmalu dobila največje darilo tega sveta ki ji ga je poslal bog. V njej namreč raste in se razvija novo življenje. Punca pričakuje otroka in zato pravim da je to najlepše in največje darilo ki ga lahko dobi ženska. S tem ko mi je vrnila pikapolonico mi je vrnila upanje in ljubezen v moj srček, saj mi je s tem podarila delček svojega srca ki ga bom vedno nosila s seboj v svojem srčku. Tako se je končala najina zgodba ki bo zavedno ostala zapisana v najinih srčkih in mislim da ne bova nikoli pozabili ena na drugo tudi če se nikoli več ne vidiva. Usoda naju je morda res ločila ne more pa izbrisati vseh lepih trenutkov ki sva jih preživeli skupaj in s tem tudi nje ne more izbrisati iz mojega srčka. To pomeni, da te osebe nisem nikoli izgubila in jo tudi ne morem izgubiti ker živi v mojem srčku in bo tam živela za večno. V mojem srčku bom vedno čuvala spomin nanjo in upala da se nekoč nekje spet srečava. Simbol upanja pa zame predstavlja tudi oljčna vejica ki sem jo danes prinesla iz maše. Zato sem se odločila da na današnjo temo objavim še zgodbico ki mi je prevzela srce takoj ko sem jo prebrala zato mislim da bo všeč tudi mnogim izmed vas moji dragi bralci. Podarjam jo vsem ljudem tega sveta ker jim želim s tem sporočiti kako zelo pomembno je upanje v naših življenjih in da brez njega ni življenja.





Štiri svečke


Štiri svečke so počasi izgorevale. Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.
Prva je rekla:
» Jaz sem mir, ampak ljudje me ne znajo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot da ugasnem.«
Tako počasi svečka popolnoma ugasne.
Druga pravi:
» Jaz sem vera. Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana«
Komaj je nehala govoriti, jo je rahla sapica ugasnila.
Zelo žalostno pravi tretja svečka:
» Jaz sem ljubezen. Nimam moči, da bi še naprej gorela. Ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo kaj pomenim. Svoje drage bolj sovražijo kot ljubijo«
In svečka ugasne.
Nepričakovano vstopi v sobo otročiček. Ko vidi ugasle sveče, se prestraši zaradi teme in ko to izreče pade v jok.
Tedaj spregovori četrta svečka:
» Ne, obupuj in ne joči otročiček. Dokler bom gorela, lahko zmeraj prižgemo druge svečke jaz sem upanje.«
Z objokanimi a žarečimi očki je otročiček prižgal nazaj s svečko upanja druge tri svečke.


Nauk te zgodbe je naslednji:

Naj upanje v naših srčkih nikoli ne ugasne in naj tam živi za večno.
Vsak od nas je lahko ta otročiček, ki je s svojim upanjem ponovno prižgal vero, mir in ljubezen v sebi

sreča kot jo vidim jaz

Dragi bralci pred vami je moj nov izdelek in upam da boste uživali v branju le tega. Kot večina mojih prispevkov je namenjen vse ljudem. Temelji pa na tem da denar ne prinaša sreče. Hvala da berete moje spise in me s tem spodbujate k ustvarjalnosti in kreativnosti. Vrjamite da pravo in iskreno prijateljstvo velja veliko več kot na tone denarja na vaših računih. Denar nas poneumlja. Pravijo če imaš denar imaš vse. Jaz pa pravim če imaš denar ponavadi nimaš tistega kar je v življenju najbolj pomembno in se ne da kupiti z denarjem. Gre za čustvo brez katerega ni življenja in le to se imenuje ljubezen.










Kaj v današnjem času ljudem pomeni, biti srečen? Večini, to pomeni imeti ogromno denarja. Ni jim pomembno na kakšen način ga dobijo, pomembno jim je le to, da ga imajo na pretek. Se bodo ljudje kdaj spremenili? Bodo kdaj spoznali da je sreča drugje? Se ljudje kdaj vprašamo kaj dejansko pomeni biti srečen? Smo kdaj v srcu začutili da smo srečni? Se zavedamo, da je sreča lahko neizmerna že takrat, ko stoji ob nas človek, ki ga imamo radi?
Še danes se spominjam dne, ko sem bila zelo srečna. Za rojstni dan sem dobila darilo, ki pa ni bilo materialno. Bilo je dano iz srca. Govorim o stisku dlani, prijaznem pogledu in objemu osebe, ki jo imam zelo rada. Začutila sem ljubezen. Oči so ji žarele kot še nikoli. Bila je srečna, tako kot jaz. Skupaj sva bili na tako zelo pomemben dan, kot je moj rojstni dan. To je zame neizmerna sreča, ki se ne more primerjati z vsem denarjem tega sveta. Na svetu zame ni stvari, ki bi me tako močno osrečila kot je iskreno prijateljstvo in brezpogojna ljubezen. To kar mi je za rojstni dan podarila ta oseba je zame darilo, ki nikoli ne bo potonilo v pozabo. Čeprav te osebe ne bi nikoli več videla, bi se vedno spominjala, kako lepo se je bilo za trenutek izgubiti v njenem mehkem objemu. Takrat se je zame za trenutek ustavil čas, imela sem občutek da letim in bila sem najsrečnejši človek na svetu. Zame je sreča nekaj neotipljivega, kar pride in gre. Je ljubezen, dobrota in poštenje ljudi okoli mene. Rada bi vam podarila svojo misel, kako priti do neizmerne sreče. Poskusimo ljudem podariti delček sebe, bodimo dobri. Ne bodimo sebični, ne mislimo samo nase in na to koliko denarja imamo. Mislimo raje na to, kako bi svoje bogastvo delili z revnimi, ki ne vedo niti tega, kako bodo preživeli dan. Živimo za to, da dajemo in sprejemamo ljubezen tega sveta, kajti brez ljubezni ni življenja. Kaj ti bo denar, če ga nimaš s kom deliti in kaj ti bo dvorec, če si v njem sam in osamljen.
Zato vam polagam na srce, ljubite vse ljudi okoli sebe in delite z njimi svoje bogastvo saj boste le tako iz dneva v dan čutili v svojem srcu neizmerno srečo. Tako kot jo čutim jaz, ko me objame oseba, ki me ima rada iz srca.

Trtnik Nastja

Borba za življenje

Včeraj sem v šoli prijela Prešernovo nagrado za prvo mesto. Zmagala sem s svojim spisom borba za življenje ki ga danes z velikm veseljem uradno objavljam v svojem bloggerju. Ob enem pa se iz srca zahvaljujem svojim staršem in bratcu brez katerih mi ne bi uspelo preživeti vsega tega kar sem preživela.



Povedala vam bom zgodbo svojega življenja. Moje življenje je zelo težko in se večkrat sprevrže v borbo za življenje.
Moja borba za življenje sega že v čas pred mojim rojstvom. V šestem mesecu mamine nosečnosti sem namreč nehala rasti in se razvijati. Vsi zdravniki so mislili da je plod v mamici umrl, vendar ne, jaz sem bila še vedno živa in sem se znotraj maminega telesa borila za svoje preživetje in po mesecu dni se je zgodil čudež. Začela sem rasti in se normalno razvijati naprej in tako sem po nekaj mesecih po čudežu prijokala na svet. Že kot dojenček sem bila zelo poseben otrok, čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedala. Mami mi je povedala, da sem se rodila brez sesalne sposobnosti in da nikakor nisem znala sesati njenega mleka, zato me je kmalu po rojstvu morala začeti hraniti z mlekom v prahu. Moja drugačnost se je z leti stopnjevala, kot majhna punčka se recimo nikoli nisem znala plaziti in izredno hitro se mi je razvil govor. V vrtcu je bilo zame zelo hudo. Nisem marala hoditi tja, ker se je vzgojiteljica izživljala nad menoj. Nikoli me ni pustila biti v družbi mojih vrstnikov. Vedno ko me je videla v družbi z njimi, me je udarila in kaznovala. Spominjam se, da me je zaklepala v ženski WC, kjer sem preživela veliko časa. Včasih me je bilo zelo strah pa o tem nisem upala govoriti, ker mi je grozila, da bo staršem storila nekaj hudega, če jim bom povedala. Takrat se je vse skupaj začelo. Od strahu sem začela halucinirati od takrat dalje imam prijatelje, ki jih nihče ne vidi in ne sliši. V svoji glavi sem si ustvarila svoj svet, ki je obstajal samo zame. Tam sem preživljala ogromno svojega časa, ker mi je bilo lepo in prijetno. To je trajalo vse do petega razreda, ko so me vrstniki v šoli tako zmerjali in žalili, da sem padla v tako hudo depresijo. Videla sem hudiča, ki mi je govoril naj se ubijem, da me tako ali tako nihče ne mara. Od samega strahu sem takrat spila tekočino za čiščenje očal, in ko je mamica to videla me je peljala k psihiatru ta pa me je takoj hospitaliziral v mladostniško bolnico na psihiatriji. Tam sem preživela tri mesece svojega življenja, ki se jih bom vedno spominjala z grenkobo v srcu. Ko sem prišla iz bolnice, sem se bala vseh ljudi in nikomur nisem zaupala. Danes pa vem česar takrat nisem, da vsi ljudje niso slabi in da mi nekateri želijo pomagati.
Ljudi se danes ne bojim več. Včasih, kadar imam napad tesnobe in imam občutek da me nihče ne mara in da bom kar umrla. pa se še vedno borim za svoje življenje.Vendar vem, da bom preživela in živela naprej, ker je moja želja in volja po življenju tako močna, da premaga vse težave ki mi stopijo naproti.

Velika dobrota v malem srčku

Lepo pozdravljeni moji zvesti bralci. Verjetno zelo pogrešate moje objave in si tako kot jaz želite da bi se končno spravila k pisanju svojih zgodbic. No, trenutno imam ogromno dela. Vmes se mi je zgodilo ogromno stvari. Dojela sem nekaj stvari, ki bi jih morala dojeti že zdavnaj. Danes vam bom napisala zgodbico o nerazumevanju drugačnosti in o tem kako odrasli včasih ne razumejo otrok. Kako drugače stvari vidijo otroci kot odrasli. Svojo zgodbo posvečam svoji bivši terapevtki Simoni, ki me je v življenju ogromno naučila in dosegla to da danes lahko rečem, da sem enkratna in fenomenalna oseba da sem lepa in zelo intelegetna punca. Jaz lahko rečem le hvala Simona za vse kar ste nesebično storila zame. Ob vašem odhodu iz moje bližine sem dojela in spoznala marsi kaj kar bi morala spoznati že prej. Vedno vas bom nosila v svojem srcu in čuvala prelep spomin na vas. Vam dragi bralci pa polagam na srce sprejemajte in ljubite drugačne ljudi od sebe saj jih bo morda prav vaša ljubezen rešila samote in ne sprejetosti med ljudmi. Pokažite svetu da ste boljši od drugih in da ne sodite ljudi po njihovem videzu ampak po njihovi notranjosti in po tem kakšni so v resnici kot osebe.







Lastnik trgovine je na vrata obesil napis » MALI PSIČKI NA PRODAJ! «
Vstopil je deček in vprašal koliko stanejo. Lastnik mu odvrne med 30 in 50 dolarji. Deček potegne iz žepa kovance in pravi » Le dva dolarja in pol imam. Jih smem pogledati ? « Lastnik se zasmeje in zažvižga. Iz pasje utice priteče psička Lady in njenih pet mladičkov. Eden iz med njih je zaostajal za drugimi. Deček je to takoj opazil in vprašal kaj je psičku ki zaostaja za drugimi. Lastnik mu je odgovoril » Ta je drugačen rodil se je s poškodovano tačko. Napaka mu bo ostala celo življenje. Ne bo mogel tekati z drugimi psički «

Ko je to slišal deček je zaprosil » Prav tega kužka bi želel kupiti.«
» Toda ta kužek je poškodovan, ne moreš ga kupiti. Če pa že hočeš ti ga podarim.« Je dejal lastnik. Deček, vidno razočaran, pogleda lastnika v oči in reče » Ne, želim da mi ga podarite. Želim ga kupiti. Zanj vam dam dva dolarja in pol. In vsak naslednji mesec petdeset centov, dokler ga ne izplačam.« Lastnik se namrdne in pravi » Ta kužek ne stane nič! Nič ni vreden saj ne more teči in skakati kot drugi psički.«

Deček pogleda v tla, dvigne levo hlačnico, pokaže svojo protezo in pravi: » Tudi jaz ne morem tekati in skakati kot drugi otroci. Zato bi rad prav tega poškodovanega psička, ker ga bom lahko razumel samo jaz.«
Prodajalec je s solznimi očmi dejal » Dragi dečko, želim si da bi vsi moji psički dobili tako dobrega gospodarja kot si ti.«

V življenju ni pomembno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš. Od tega je odvisno ali te bo kdo razumel.

moja pikapolonica

Odločila sem se da objavim zgodbo ki je zavedno zapisana v mojem srčku.. Zgodba je resnična in polna ljubezni in tudi bolečine. Govori o moji plišasti pikapolonici, ki mi jo je podarila oseba ki me ima zelo rada. Zgodba nas uči o tem kako zelo pomembno je da imamo ob sebi ljudi ki nas imajo resnično radi in da je za srečo nujno potrebno da znamo stvari deliti in podariti in se znati odreči tudi stvarem ki jih imamo zelo zelo radi.








Moja zgodba se je zgodila leta 2007 ko sem dopolnila svojih 18 let. Za svoj rojstni dan sem od svoje vzgojiteljice dobila za darilo majhno plišasto rdečo pikapolonico. Bila je zelo lepa in tako majhna da jo je človek lahko stisnil v svojo dlan, kjer se kar izgubila. Vendar ko si jo stisnil v dlan si čutil pod prsti čutil nekakšno toplino in toploto. Darila sem bila neizmerno vesela. Še danes se spominjam svojega nasmeha na obrazu ko mi je vzgojiteljica čestitala in mi v roke položila pikapolonico. Od tistega trenutka sva bili z pikapolonico nerazdružljivi. Poimenovala sem jo Nadjička da bi me vedno spominjala na mojo vzgojiteljico Nadjo ki mi jo je podarila. Nadjička je bila z menoj posod ni ga bilo kraja kamor je ne bi vzelo seboj. Pri sebi sem jo imela dve leti. Dokler nisem izvedela novice ki me je zelo prizadela. Vzgojiteljica Nadja naj bi izgubila službo ker se je nočna vzgojiteljica ki jo je nadomeščala vrnila iz porodniške. Nadja je bila zaradi tega zelo potrta, čeprav svoje potrtosti ni nikomur pokazala, sem jo jaz čutila vsakič ko sem bila v njeni bližini. Za njenim smehom je bila skrita zelo velika bolečina o kateri ni z nikomur govorila še manj pa jo kazala ljudem. Tudi meni je bilo zelo hudo ker sem vedela da bom Nadjo izgubila, slovesa pa čustveno zelo težko prenašam. Čas je tekel in tekel in prišel je dan ko je bila Nadja zadnji dan v službi. Zame je bilo zelo težko doživela sem zelo hud napad panike, nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Šla sem v sobo se zvila v klopčič in se ulegla pod posteljo kot to storim vedno kadar imam hud napad panike v rokah pa sem čisto narahlo stiskala svojo Nadjičko, ko sem se nekoliko pomorila sem dojela eno stvar ki je bila zame zelo pomembna in to je bilo dejstvo da Nadja veliko bolj kot jaz potrebuje Nadjičko, saj v veliko večji krizi kot jaz. Ona odhaja ne ve kaj bo z njo bo dobila novo službo ali ne. Kako bo živela naprej. Potrebovala je nekoga da bi pazil nanjo in ne bi dovolil da pade in moja pikapolonica je bila kot nalašč za to. Moja usoda pa je bila jasna ostala bom v zavodu študirala dalje in se učila. Izgubila bom Nadjo vendar se bom pobrala in živela dalje. Za razliko od Nadje sem vedela kako bo moje življenje potekalo naprej. Zato sem se odločila da ji podarim svojo pikapolonico ker jo sedaj ona potrebuje veliko bolj od mene. Vstala sem in odšla na parkirišče kjer je bil parkiran Nadjin avto nanj sem položila pikapolonico. Ob misli na dejstvo da svoje pikapolonice ne bom nikoli več videla se mi je trgal srček na dvoje. Ta izguba je bila zame nepopisna izgubila sem svojo najboljšo prijateljico ki mi je vedno stala ob strani. Spomnim se ko sem jo še zadnjič držala v svoji dlani in jo nežno božala zraven pa sem jokala kot dež. Prosila sem jo naj pazi na mojo Nadjo in naj jo varuje kjer koli že hodi. Saj bi jo Nadji dala osebno če bi bila sposobna pa sem bila v takšni krizi da tega nisem bila sposobna storiti. Nadja tega zakaj sem ji vrnila pikapolonico verjetno ne razume in ne vem če bo kdaj razumela, kako zelo rada jo imam in da sem ji jo vrnila ker jo je potrebovala bolj kot jaz. Od takrat dalje o svoji pikapolonici nisem slišala ničesar več. Niti tega ne vem ali Nadja še ima in kaj je storila z njo. Nadje tega nikoli nisem vprašala iz preprostega razloga in sicer je to dejstvo da ne želim vedeti kaj je naredila z mojo pikapolonico, saj bi me njen odgovor lahko prizadel. Zato je bolje da verjamem in zaupam Nadji. Poznam jo namreč zelo dobro in verjamem da še vedno ima mojo pikapolonico in prepričana sem da bo moja Nadjička vedno pazila nanjo kjer koli bo že hodila. Še posebej zdaj ko je noseča in pričaku otroka. Morda Nadja tega ne razume ampak podarila sem ji največ kar človek lahko podari podarila sem ji delček sebe. Kajti z mojo pikapolonico je k njej odšel tudi delček mene in vseh lepih in težkih trenutkov ki sem jih preživela ob njej. Moja iskrena želja je da bi moja pikapolonica vedno pazila nanjo in da bi poskrbela da se ji ne zgodi nič hudega. Naj pazi nanjo tako kot je nekoč pazila name. Jaz bom vedno imela rada svojo pikapolonico in je bom vedno nosila v svojem srčku. Srečna in vesela sem ker vem da čuva in osrečuje osebo ki jo imam zelo rada. Dragi moji bralci ta izkušnja mojega življenja me je ogromno naučila in me zelo spremenila. Od takrat ko sem to storila za Nadjo nisem nikoli več bila egoistična nikoli več nisem mislila samo na svojo rit. Pokazala mi je novo pot iz sebe sem naredila dobrega človeka in se naučila da moč izvira iz nas samih in da zmoremo tudi brez nekoga ki bi pazil na nas premagati vse ovire ki so nam na poti če le verjamemo vase in v svoj uspeh. Predvsem pa sem se naučila da sreče ne moreš imeti sam moraš jo deliti in kdor deli tudi ogromno dobi. Zato ne bodite egoistični pozabite to slabo navado in se prepustite ljubezni ki jo vsi čutimo v srcu. Le tako boste živeli srečno in veselo česar si vsi obupno želimo pa si tega nekateri ne upajo priznati.

Moj Svinčnik

Odločila sem se da vam povem zgodbo o svojem srečnem svinčniku. Srečen svinčnik ga imenujem zato ker mi vedno kadar koli ga pogledam na obraz nariše nasmeh in vrne lesk mojim očem. Spominja me na čas mojega življenja v katerem sem bila neizmerno srečna in na osebo ki mi ga je nesebično podarila. Moja zgodba govori o tem da ima človek lahko rad človeka kljub temu da je le ta oseba daleč stran in da čas in daljina ne moreta izbrisati naklonjenosti in ljubezni med dvema osebama ki se imata resnično radi. Kdor je sposoben osebo nositi v svojem srcu, jo bo vedno našel tam neglede na to kje na tem širnem svetu se ta oseba nahaja trenutno. Nositi nekoga v srcu pomeni imeti resnično rad neglede na to ali ta oseba čuti enako ali ne. Kdor zmore to je zame car od carja. Malo je ljudi ki to zmorejo. Jaz sem ena izmed njih jaz to zmorem, zato še vedno čuvam njen svinčnik kot darilo ki je zame neprecenljive vrednosti. Še to jaz nikoli ne morem izgubiti nobene osebe, četudi jo nikoli več ne bi videla, ker jo nosim v svojem srcu in jo vedno kadar jo potrebujem ob sebi poiščem tam kamor ne vidi nihče drug samo jaz. Iščem v svojem srčku, in spomini oživijo. Moja zgodba je resnični dogodek iz mojega življenja. Zato si bom ime osebe ki mi je podarila svinčnik izmislila.
No pa začnimo z mojo zgodbo.



Moja zgodba se je zgodila pred približno štirimi leti. To je bilo drugo leto odkar sem začela hoditi na srednjo šolo. Že prvo leto sem se močno čustveno navezala na svojo vzgojiteljico Glorijo in tudi ona se je na nek način čustveno navezala name. Vendar je v najin odnos posegla usoda Glorija je izvedela novico, ki je moje življenje v tistem trenutku obrnila na glavo in ga zavedno spremenila izvedela je da je noseča. Tega, mi še nekaj časa ne bi povedala, če jaz tega ne bi ugotovila sama in jo vprašala če pričakuje otroka. Pa tudi drugim dijakom v skupini te novice še ni želela povedati. Vendar jaz sem jo to vprašala zato ker sem to da ona pričakuje otroka ugotovila iz njenega obnašanja. Morda se Glorija tega ne zaveda vendar je v času svoje nosečnosti postala druga oseba, stvari je doživljala drugače vsaka stvar jo je v trenutku raznežila in skrbelo jo je če je kaj pozabila kar jo prej nikoli. Na podlagi teh sprememb v njenem obnašanju sem jaz dojela da se z njo nekaj dogaja in da verjetno pričakuje. Vendar nisem bila sigurna dokler mi ona tega ni potrdila in me prosila naj tega ne govorim okoli in da bo to drugim povedala sama ko bo prišel čas za to. Jaz sem ji obljubila da bom tiho in besedo tudi držala, ker vedno držim svojo besedo neglede na vse kar rečem to tudi držim če je le možno. Čas je mineval in mineval in prišel je čas ko je Glorija začela razmišljati kako bo novico povedala še ostalim v skupini. Odločila se je da bo to storila ko se vrne iz službenega potovanja v London, ki je bil zanjo obvezen. Tega trenutka se spominjam kot bi se zgodil včeraj. Bil je ponedeljek in zunaj je bilo ogromno snega, ko se je Glorija vrnila iz Londona. Pripravila nam je čajanko in naznanila da pričakuje otroka in vsakemu iz med nas podarila enak svinčnik ki jih je za nas kupila v Londonu. Iz njenih oči je sijala sreča in veselje, tako srečne Glorije ni sem videla še nikoli. Za druge ne vem ampak meni je ta svinčnik že takoj ko mi ga je Glorija položila v dlan pomenil ogromno. Vedeti da se me je na svojem potovanju spominjala in da ni pozabila name je meni pomenilo ogromno toliko da takšnih močnih čustev ni možno opisati z besedami. Spominjam se tudi svojih besed dejala sem Glorija nikoli ne bom pisala z njim in vedno me bo spominjal na vas. Ona pa se mi je samo nasmehnila in me pobožala in mi rekla naj ga le uporabim ker me bo vedno ko bom pisala z njim spominjal nanjo. Takrat sem ji hotela nekaj povedati vendar tega nisem zmogla ker sem imela v grlu prevelik cmok in nisem bila sposobna govoriti. Hotela sem ji povedati da svinčnika ne bom uporabila ker mi ogromno pomeni in če bom z njim pisala se bo obrabil in od njega ne bo ostalo nič. Jaz pa nočem da se obrabi ker ga želim vedno imeti ob sebi da me bo vedno spominjal nanjo. Jaz še danes po štirih letih držim svojo besedo. Še vedno imam ob sebi njen svinčnik, ki me vedno spominja nanjo in nato kako zelo rada me ima. Tega si včasih kadar mi je hudo in ne morem spati dam pod blazino da lažje zaspim. Njen odhod je bil zame zelo zelo težak. Takrat nisem vedela ali bom njen odhod na porodniško sploh preživela ali ne. Ali bom Glorijo sploh še kdaj videla ali ne. Zelo težko sem sprejela dejstvo da je ni ob meni. Bila sem zelo zmedena in nekaj časa celo dvomila v njeno ljubezen do mene in v to da me ima ona resnično rada. Danes pa na vse skupaj gledam popolnoma drugače in ko pravim da mi je njen odhod takrat zavedno spremenil življenje mislim resno. Spremenil mi ga je zato ker mi je njen odhod odprl poglede na življenje ki jih prej nisem poznala in razumela. Dojela sem dejstvo ki bi ga moral dojeti vsak človek, da ne moremo izgubiti osebe ki jo imamo radi in da ni pomembno kje Glorija dejansko je ker ona je praktično tukaj ker je v mojem srčku in jo nosim s seboj kjer koli že hodim in ko sem dojela to da jo ne morem izgubiti sem začela živeti veliko lažje moje srce je napolnilo upanje da bo prišel ko bom spet videla Glorijo. Ona se tega verjetno ne zaveda a s tem ko mi je podarila ta svinčnik mi je podarila delček sebe ki bo v meni ostal zavedno.
Zato vam polagam na srce verjemite da so na svetu ljudje ki vas imajo radi in vas bodo imeli radi neglede na to kje na svetu se nahajajo in vas bodo vedno nosili v svojem srcu. Meni je vera v to spremenila življenje na bolje in zelo vesela sem da je Glorija ena izmed teh takih oseb.

Moje pismo dedku Mrazu

Odločila sem se da objavim svoje letošnje pismo dedku Mrazu. Moje pismo ki sem ga letos napisala dedku mrazu ni bilo materialno kakršna ponavadi pišejo otroci. Moje pismo je prišlo iz srca in ni bilo in ne zadnje takšno pismo ki sem ga jaz poslala dedku Mrazu. Verjetno me ima dedek Mraz že poln kufer ker mu vsako leto pošljem pismo podobno temule tukaj in vsako leto mi na koncu prinese čokolado Milko z lešniki in jaz sem srečna da dobim čokolado. Pismo objavljam tudi zato da bi ljudje videli da ni vse v denarju in da so stvari ki so vredne več kot ves denar tega sveta. Moje pismo tudi letos ni bilo uslišano ker sem prvega januarja za dedka mraza spet dobila le čokolado Milko z lešniki. Če, ne drugega pa upam da vsaj čuva osebe za katere sem ga prosila naj jih čuva.






Dragi dedek Mraz !!!





Glej spet je zima in bliža se čas ko nov obraz si bo leto nadelo. Spet pišem ti jaz. Saj me poznaš. Verjetno se pismo ti znano bo zdelo si jih že mnogo od mene prijel. Teh pisem in prošenj in spet bom želela. Kar rada bi od nekdaj ne zase ampak za vse kar nas leze in gre na tem majhnem planetu. Zdravja nam dej pa ljubezni topline, kjer koli je vojna naj prosim te mine. Odreši prepirov nas in hudobije. Odvadi pohlepa in grde favšije. Naj pamet že končno sreča bedake in tiste bedake ki delajo zdrahe. Naj vse razprtije sloga prekrije. Poštenje naj vredno bo več od kupčije. Lačne nahrani, nemočne obrani, Prezeblim dostavi priskrbi kurjavo, brez poselnim službo, osamljenim družbo, krivice popravi, trpljenje odpravi. Napolni vse duše ljudi le z milino, vsa srca z dobroto, oči pa z milino. Naredi da bomo lepo vsi živeli iskreno drug drugemu dobro želeli in se radi imeli. Spremeni ta svet na lepše na bolje. Ljudje naj skrbijo za živali in okolje. Naj vsak kdo zave se vrednote življenja. Naj nas prevevajo dobra hotenja, da bo človečnost vrlina človeka od slej pa zavedno od veka do veka. Da s časoma bodo vsi srečni na svetu. Prosim te prosim ustrezi mi ti. Saj vem zdaj v zadregi popravljaš si brado in spet mi prinesel boš le čokolado.



Ps: Ne, pozabi na mojega bratca naredi da bo srečen in zadovoljen. Mamici zvišaj prag nervoze in očku vrni mir ki ga tako zelo potrebuje. Pazi na mojo mamico, očija, bratca, botrco in na mojo Aljo, Nadjo, Ančko, in Anjo ter sveda tudi Martino in Darjo Ne, pozabi pa tudi na moje stare starše, strice in tete in vse ljudi ki me imajo radi. Pa seveda ne pozabi tudi name. Povej vsem tem osebam da jih imam zelo rada čeprav jim tega včasih ne znam pokazati in da sem jim zelo hvaležna za vse kar iz dneva v dan brez pogojno storijo zame.

Imam pa še eno posebno prošnjo zate povej » Barbi« ( ti že veš za katero osebo gre) da jo imam zelo rada kljub temu da ji kdaj ušpičim kakšno bedarijo.


Vedno tvoja Nastja

Zgodbica o mojem ptičku

Odločila sem se da objavim resnično zgodbo iz mojega življenja ki se mi je zgodila lani poleti. Zgodba ima tragičen konec vendar pa je čudovita in zelo čustvena. Povezana pa je z ptičkom, ker zelo občudujem naravo in živali sem se odločila da zgodbo objavim. začnimo z mojo zgodbo. Nekega jutra ko sem se zbudila sem pred vrati zaslišala nežno čivkanje. Odprla sem vrata in pogledala ven. Na našem pragu je ležal čisto majhen vrabček, ki je bil še tako majhen da ni znal leteti. Predvidevam da je padel iz gnezda na sosednji hiši. Videti je bil zelo slaboten in izgledalo je da bo vsak čas umrl. Nežno sem ga prijela in odnesla v hišo. Bil je tako slaboten in premražen da se mi ni mogel kaj dosti upirati. Položila sem ga v škatlo za čevlje in mu na njenem vrhu izrezala odprtino da je ptiček lahko dihal. Po kakšni uri na toplem je ptiček prišel k sebi in začel čivkati in žgoleti tako milo in nežno da ti je zaigralo srce ko si ga poslušal. Vendar je bil njegov glas še zelo šibak. Počasi sem odprla škatlo in ga prijela v roke. Bil je čisto shiran. Zato sem iz omare vzela mamino kapalko za vodo in mu vodo kapnila na kljunček. Kar naenkrat je začel odpirati svoj kljunček kot da bi rad pil. Zato sem vzela kapalko in jo počasi približala njegovemu kljunčku. Ptiček se je ustrašil in se zdrznil v moji mehki dlani, ko pa je začutil kako vodica počasi kaplja po njegovem kljunčku se ni več bal odprl ga je in vodica mu je počasi kapljala vanj. Potem je spet postal živahnejši. Kar naenkrat pa je spet začel odpirati svoj kljunček izgledalo je kot bi bil lačen. Zato sem se odpravila na lov. Na tleh sem pobrala palico in z njo lovila mravlje in pajke za svojega ptička pa tudi črve in gliste sem lovila. A le te sem lovila z roko. Ptiček je bil na začetku še tako šibak da ni mogel kljunčka držati odprtega sam. Zato sem si pomagala z zobotrebcem ki sem mu ga dala v kljunček ko ga je odprl tako da sem mu vanj lahko položila muho ki sem jo ujela zanj. Naslednji dan mi je soseda posodila kletko od svojega hrčka ki ji je preminil pred kratkim. Tako da sem vrabčka iz škatle premestila v svetlo kletko za hrčke. Vrabček si je med tem nekoliko opomogel in je že toliko prišel k sebi da je hodil po kletki leteti pa ni in ni zmogel čeprav je mahal z perutkami kot se je le dalo. No v kletko sem mu dala malo vate in vejevja in mu naredila iz tega na dnu kletke posteljico iz vate in vejevja. Toda ko sem se naslednji dan zbudila je ptiček v kletki ležal trd in mrzel na tleh. Prislonila sem ga k ušesu in ugotovila da srček ne bije več. Bil je mrtev. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Njegova smrt me je zelo prizadela. Nežno sem ga vzela iz kletke in z njim v roki zajokala. jokala sem tako nežno in milo kot je on žvrgolel takrat ko sem ga našla pred vrati. Zbudil se je tudi oče in rekel da naj njegove ostanke vržem v smeti. Sama pa nisem imela srca da bi ubogega ptička vrgla v smeti. Zato sem ga zavila v časopisni papir vzela lopato in ga pokopala na parkirišču v bližini svojega doma. Minilo je že skoraj leto dni odkar je umrl pa se ga še vedno spominjam tako kot prvi dan ko sem ga našla na pragu svojega doma. Večkrat mu tudi prižgem svečko na svojem balkonu v spomin nanj. Imam pa tudi njegovo sliko ki jo bom objavila v spomin nanj . Slikala sem ga ko je bil še živ. Le ta me bo vedno spominjala nanj. To je bila zame čudovita izkušnja ki je ne bom nikoli pozabila. To da sem lahko skrbela za ptička in videla njegove prve korake in ga naučila jesti mi bo vedno ostalo v čudovitem spominu. Bil je tako nebogljen kot majhen otrok in drhtel mi je v moji topli dlani tako kot drhti otročiček ko ga mamica nežno stisne k sebi.