KUHARSKA DELAVNICA

Dragi moji bralci. Že dolgo je tega kar sem  zadnjič pisala v svoj blog. Danes vam želim  povedati nekaj zelo pomembnega in to je da nikoli ne pišite pisma kadar ste močno prizadeti  jezni ali v veliki čustveni stiski. Vaše pisanje lahko močno prizadene ljudi ki jih imate zelo radi in so vam zelo pomembni.  Moje pismo, ki  ga objavljam danes sem  v svoji močni prizadetosti in čustveni stiski poslala svoji mentorici obvezne štiridnevne kuharske delavnice, ki mi je bila sicer zelo všeč le določeni momenti na delavnici so me spravili v stisko.   Svoji mentorici ki jo imam zelo zelo rada se želim resnično iz srca opravičiti in jo prositi naj moje pismo ne uniči najinega dolgoletnega prijateljskega odnosa ki ga imava.  Želim ji povedati da jo imam kljub vsemu zelo zelo rada in da pravzaprav nima nobenega smisla uničiti najinega čudovitega odnosa zaradi mojega pisma v katerem polovico stvari nisem mislila tako resno kot sem jih napisala. Svoje pismo njej pa pravzaprav  objavljam ker bi rada vsem svojem bralcem sporočila naj dvakrat premislijo preden v svoji jezi, prizadetosti ali čustveni stiski pošljejo pismo s močno direktno vsebino tako kot jaz. Kajti pismo s takšno vsebino lahko uniči dolgoletni prijateljski odnos. Dragi moji bralci jaz ne vem kako se bo razpletla moja zgodba. Vem pa da sem se svoji mentorici osebno opravičila in da mi je odgovorila da moje iskreno opravičilo sprejme.  No, vendar pa moram priznati tudi to da mi je trenutno v njeni bližini še precej nerodno zaradi mojega neprimernega in na nek način tudi žaljivega pisma ki sem ji ga poslala.  Kaj se bo zgodilo z najinim odnosom bo pokazal čas. Vsem vam svojim bralcem pa polagam na srce » ne počnite neumnosti kadar ste jezni, prizadeti ali v hudi čustveni stiski, raje počakajte da vaš občutki minejo in šele po tem ko vaši občutki minejo naredite kar ste želeli v kolikor se vam to še vedno zdi pametno. Nekateri ljudje so mi rekli da sem »faca« , ker sem mentorici kuharske delavnice upala napisati takšno pismo. Jaz pa pravim da nisem »faca« ampak »burek«. Ni vse v temu da si upaš. Vedeti moraš kaj lahko storiš in česa ne smeš in ker sem storila to česar ne smem sem po domače rečeno »burek«. Ko človek naredi nekaj s čimer prizadene sočloveka ni nobena faca ampak burek.

Draga moja mentorica !

Pišem vam ker vam želim povedati da me na naši skupni delavnici kuhanja moti kar nekaj stvari zaradi katerih mi je bilo tako danes kot včeraj precej neprijetno.  Stvari ki so zame zelo neprijetne želim deliti z vami ker so povezane z vami in če vam jih ne povem in o njih molčim to ni prav ker vam s tem jemljem možnost da jih popravite in v sebi zadržujem neprijetna  čustva za katere imate pravico vedeti.  Prva stvar ki je bila zame sila neprijetna se je zgodila v že v ponedeljek. Močno me je pretreslo da ste dovolila da so se v kuhinjo vrnile umazane šalčke od vroče čokolade. To me je močno pretreslo ker to na nek način daje slabo luč na našo kompletno (celotno)  delavnico.  Mislim če si človek od nekoga sposodi neko stvar je prav da jo vrne takšno kot jo je dobil. S tem mislim da če si jaz od vas sposodim na primer vašo skodelico za čaj ker sem svojo pozabila in je vaša skodelica čista je edino pravilno da vam takšno tudi vrnem. Vaš pogled na to stvar je bil saj bodo v kuhinji skodelice umili v pomivalnem stroju. To sicer drži. Oprali jih bodo in spet bodo čiste ampak kar vam jaz skušam povedati je to da mi vaše dejanje ni bilo všeč in sem se ob njem počutila zelo neprijetno. Mislim poskusite se v vživeti v situacijo jaz sem se in vem da meni ne bi bilo všeč če bi si nekdo sposodil mojo skodelico in bi mi jo vrnil umazano od vroče čokolade verjetno bi ob tem doživela močno čustveno stisko ker sem na svojo osebno skodelico močno navezana.  Mislim da je velika verjetnost da  so se  kuharice v tej situaciji počutile podobno in da jim je bilo zelo neprijetno ker smo jim vrnili umazane skodelice. No, svojih čustev ob tem dogodku nisem izpostavila, ker me je bilo strah reakcije vseh prisotnih v delavnici.  Edina oseba kateri bi v drugačnih okoliščinah upala povedati kaj me moti ste vi mentorica.  Ampak zaradi okoliščin situacije tega nisem naredila. Velike težave mi povzročajo tudi vaše šale, ki jih ne razumem najbolje. Razumem da so šale ker se vsi okoli mene smejijo kot počeni ampak meni niso smešne ker jih ne razumem. To recimo da ste rekla da srečna tista ki bo dobila Janeza in da ima med nami potencialne možnosti izbire. To meni pravzaprav ni smešno.  Smejala sem se samo zato da nisem izpadla kot glupača smešno pa mi dejansko ni.  Imela sem občutek kot da Janezu rihtate  zmenke s puncami iz kuharske delavnice. No, sem dojela da je to nekakšna šala ampak zame ni bila čisto nič smešna.  No, na žalost ne morem pomagati stvar mi ni smešna. Velika verjetnost je da zato ker je ne razumem tako kot drugi dijaki. Zaradi svojega Avtizma namreč stvari doživljam drugače od drugih dijakov. No, toliko o včerajšnjih dogodkih. Danes pa ste me tudi nevede spravila v veliko čustveno stisko. Močno me je namreč spravilo v stisko vaše »mesarsko klanje« ubogih muh. Mislim ne vem če me razumete ampak kakršen koli mrčes že muha je. Govoriva o živem bitju, ki ima pravico živeti in ki mu je Jezušček tako kot vam in meni dal življenje. Ne, rečem da jaz še nikoli nisem ubila muhe. Ja, sem jo ubila ampak da bi v ta namen sezula svoj čevelj in muhe dobesedno pobijala z njim to pa ne. Nad vašim dejanjem sem bila zelo močno presenečena in pretresena. Pretreslo me je dejstvo da vi lahko tako brezčutno pobijate muhe. Mislim o vas sem vedno mislila da niti muhi niste sposobna storiti žalega pa sem se očitno motila. Vašega dejanja ne obsojam ker tudi sama nisem popolna in nimam te pravice. Vendar pa mi vaše dejanje ni bilo všeč. Še manj pa mi je bila všeč vaša šala da bomo eno zmolili za rajne muhe. Mislim meni to ni čisto nič smešno. No, ampak zaupam v to da vi že veste kaj delate in da delate stvari tako kot se vam zdijo najbolj pravilne. Moje mnenje je sicer da ima vsako živo bitje pravico do življenja, neglede na to kakšno je.  No, jaz sem drugače dobro samo danes sem se na delavnici počutila res zelo slabo. Doživela sem celo lažji napad panike ki ga je po nevem kakšnem naključju dojela Poldka. Vi in drugi pa sploh niste dojeli da sem jaz v precej slabem čustvenem stanju. Ja pa tudi s   somentorico   sva danes malo zapeli. Rekla mi je da se krompirjevih svaljkov ne dela s spuščeni mi lasmi in to je bil razlog da jih nisem delala čeprav sem si želela poskusiti kako se jih dela. Na žalost nisem imela pri sebi nobene gumice in si las nisem mogla speti. Ja, pa še ena stvar me moti. Moti me da ne vi ne somentorica nista mož beseda. Rekli sta da bomo pekli pico in potem sta danes preklicali svoje besede kljub temu da sva se z Poldko javili da bova midve zdrgnili pekač in to se mi ne zdi prav.  

Želim vam lep preostanek večer

Rada vas imam vaša

Nastička

         

Zlati moj ribonček Dijego

 

 

 

Dragi moji bralci!


Že dolgo se nisem nič javila.  Danes vam z veliko žalostjo v sebi sporočam da je umrl moj ribonček Dijego.  Sama trenutno čisto na psu. Doživela sem zelo hud napad panike ob izgubi svojega ribončka. Ampak na žalost mi ni preostalo drugega kot da sem se sprijaznila da je moj Dijego umrl in da je na nebu zasvetila nova zvezdica z njegovim imenom.

V svoji stiski pa sem napisala pesmico svojemu ribočku Dijegu ki bi jo rada delila z vami. Veliko ljudem je težko govoriti o svoji bolečini še težje pa jim je priznati da trpijo.  Meni pa nič od tega ni težko. Pogovor o moji bolečini in priznanje da trpim ker mi je umrl ribonček mi dajeta moč in pogum da se borim proti njima. 

 

 

 

 

Zlati moj ribonček Dijego ti vedno v srčku boš živel

 

    

1. Spominja tvojega lepega vijoličnega teleščka se,

                                      ko roka moja božala ga je

                                        spominjam tvojih lepih črnih se oči.

                             

2.      Spominjam se tvojega nežnega pogleda, ko zagledal si me ti,

           Razigrano in veselo plavala si po bučki, jedel vitamine in hrano za ribe si in tudi muhe se branil nisi ti.

 

3.       Ko v svojem naslonjaču sem sedela in opazovala te imela sem občutek da skupaj s teboj poletela v širne planjave bom.

Razigrano ti si  plaval in svobodno na dnu svoje bučke spal

 

 

4.       Le zakaj tako mlad umrl si, saj imel le eno in pol rosno leto si ti. Pogrešam te,

 sanjam da ob meni si. A poti nazaj več ni. Tja v daljave večnosti odšel si ti.

 

5.       Upam da še kdaj srečava se če ne prej pa takrat, ko za tabo pridem tja v daljave večnosti še jaz. Do takrat pa v srčku boš živel, spomin na tebe nikdar ne bo zbledel.

 

 

Za vedno tvoja:

                   

                    Nastička      

LAŽNO UPANJE

Dragi moji bralci, po dolgem času spet pišem tokrat  me je za moje pisanje navdihnila moja močna bolečina ki jo čutim v srčku. Naslov pesmi ki jo objavljam je Lažno upanje. Ne vem kako naj vam to povem ampak moj srček trpi zaradi izgube osebe ki jo ima zelo rad. Za to osebo se mislila da imava prijateljski odnos.  Vrjela sem da je nekaj tako lepega kar je bilo med nama neuničljivo in da čustva ne morejo zamreti . Vendar sem se  motila.  Tako kot oveni rožica če je človek ne zaliva tako je zamrl najin odnos, ker ga nisva znali negovati. Ne, vem kaj čuti ona ko se srečava.  Zase pa lahko povem da ko jo srečam čutim odtujenost in pred mano stoji oseba ki jo imam zelo rada  ampak se mi kljub temu zdi da je ne poznam več.

da sem jo izgubila pa sem ugotovila prejšnji teden ko sem od drugih ljudi izvedela da bo postala mati. Postalo mi je jasno da, sem izgubila njeno zaupanje in  s tem tudi njo samo, kajti odnos brez zaupanja ne obstaja. Napisala sem ji pismo in ji povedala kako se počutim a mi žal nanj  še do danes  ni odgovorila.  Njenega odgovora niti ne pričakujem več. Postalo mi je jasno da ga nebom dobila. Vseeno pa ji poklanjam svojo pesem. Z njo ji želim povedati da jo imam zelo rada in da moj srček ne razume tega kar razume moja glava.  No, na koncu pa se ji želim zahvaliti ker mi je pomagala pri mojem dozorevanju. Zaradi najinega uničenega odnosa sem namreč spoznala koliko mi pomenijo prijatelji in ljudje ki jih imam rada.  Ob njeni nosečnosti pa sem spoznala nekaj zelo pomembnega in to je da človek ne more izgubiti nečesa kar je že davno izgubil. To pomeni da tudi ko bo ona odšla na porodniško jo jaz ne bom izgubila ker sem jo očitno izgubila že davno tega.  Vse lepo in prav če bi le moj srček razumel to  kar razume moja glava.  Moj srček si želi da bilo vse tako kot prej in da najin odnos ne bil odtujen in uničen, ampak na žalost bom mogla sprejeti da je temu tako.  Življenje gre naprej z njo ob meni ali brez nje ob meni. Ampak meni ni težko priznati rada jo imam.  Kdo je kriv za najin uničen odnos. Moj odgovor je obe, jaz ker nisem vstrajala in ona ker si nikoli ni vzela časa zame.  Za konec moji dragi bralci pa vam polagam na srce nikoli ne dovolite da iz vašega življenja odidejo osebe ki jih imate zelo radi borite in rešite svoje odnose z ljudmi ki jih imate radi dokler se jih rešiti da.  Ko je enkrat odnos uničen je prepozno da bi ga reševali in potem se zgodi to kar se je meni in bolečina srca je vrjamite ena najhujših bolečin ki sploh obstaja.

Bilo je lepo,

še lepše bi bilo,

če ne bi minilo

če  bi se še enkrat ponovilo!

Skupaj midve,

kot zvezdici neba

skupaj objeti,

za večno ujeti.

Upanje lažno,

tebi ni važno

kaj čutim,

vem ne le slutim.

Mogoče ne veš,

Čas  je da izveš

S objemom pride,

S   hladnim pozdravom odide.



Čokolada neprecenljive vrednosti

Dragi moji bralci po dolgem času sem spet dobila navdih za pisanje. Zgodba ki vam jo bom povedala danes je resnična. Govori o čokoladi ki sem jo dobila za rojstni dan in je zame  neprecenljive vrednosti. Zakaj mi ta čokolada toliko pomeni presodite sami? Jaz vam bom samo povedala zgodbo o njej.

No, pa začnimo z mojo današnjo zgodbo. Moja današnja zgoda se je zgodila enajstega decembra, štiri dni pred mojim rojstnim dnem.  Na pico sem za svoj rojstni dan povabila svojo prijateljico Palomo, ki je moje povabilo z veseljem sprejela kljub temu da se je zavedala da mi zaradi svojega finančnega stanja ne bo mogla kupiti darila. Paloma je namreč pred pol leta izgubila službo. Domači pa so ji obrnili hrbet. Pustili so ji streho nad glavo vendar so ji prepovedali vstop v kuhinjo.  Palomi tako ni preostalo drugega kot da šla na socialno delo kjer so ji odobrili brezplačen topel obrok ki ga jedo brezdomci. Paloma sicer zasluži nekaj denarja z inštrukcijami ki jih opravlja. Nekaj denarja pa dobi od socialne službe. Paloma se zato resnično zelo težko prebija iz meseca v mesec.  Glede na prijateljičino stanje  nisem pričakovala da mi bo za rojstni dan sploh kaj prinesla.  Pa vendar sem se motila.  Prijateljica Paloma mi je za rojstni dan vseeno prinesla darilo.  Podarila mi je veliko čokolado Milko.  Ta čokolada je zame neprecenljive vrednosti.  Zame je vredna več od vsega zlata na svetu.  Neprecenljive vrednosti pa je zato ker mi jo je podarila oseba ki ima denarja komaj za svoje preživetje.  Močno sem hvaležna svoji prijateljici Palomi ker mi je pokazala da bistvo darila za rojstni dan ni v tem kako veliko je ampak v tem da je dano iz srca.  Čeprav mi je za rojstni dan podarila samo čokolado mi je podarila ogromno.  S tem ko mi je podarila čokolado mi je namreč podarila delček sebe. Pokazala mi je da ji ni vseeno zame in da me ima zelo rada.  Nauk moje današnje zgodbe je da ni pomembno kako veliko je darilo ki ti ga nekdo podari ampak je pomembno le to da je darilo dano iz srca. Pa neglede na to kaj darilo je. Darilo ki nam ga človek da iz srca mora biti za nas neprecenljivo pa čeprav je to le čokolada.  Čokolado prijateljice Palome sem seveda pojedla in marsikdo bi rekel da mi od njenega darila ni ostalo ničesar.  No, ampak to ni res od njenega darila mi je ostalo ogromno.  Ostali so spomini na prijateljičin pogled ko mi je čestitala za rojstni dan in mi podarila čokolado.  Ostali so spomini na srečo ki sem jo takrat čutila v sebi. Bila sem srečna in vesela darila ki mi ga je podarila Prijateljica  Paloma in sploh mi ni bilo pomembno da mi je podarila le čokolado.  Čokolade res nimam več. Imam pa spomine in kar je najpomembnejše imam nesebično prijateljstvo in ljubezen svoje prijateljice Palome.  Tako da dragi moji bralci polagam vam na srce začnite ceniti neprecenljivi vrednoti kot sta ljubezen in prijateljstvo, tako kot ju cenim jaz. Sta namreč vredni več kod vsako darilo tega sveta in sta večni.