Čudež božiča

Dragi moji bralci danes na božični večer ponovno sedim za računalnikom in pišem o čudežu tega čudovitega večera. Zgodba ki jo bom napisala je resnična in v meni budi upanje, srečo in veselje. Naj se prižgejo lučke v vaših srcih in naj božič zaživi v vas kot živi v meni.


Moja zgodba se začenja 17 decembra. Bil je to petek dva dni po mojem rojstnem dnevu. Bil je lep zimski dan. Ni se dogajalo nič posebnega. Nakar je do mene stopila mamica in mi povedala da imamo v kleti že sedem dni zelo veliko poplavo, ker naj bi se sneg talil in naj bi ta voda prodirala pod zemljo in se nekako zadrževala v naši kleti. Bila sem zelo šokirana ko sem izvedela kaj se dogaja. Mami mi je nato rekla naj si obujem očkove škornje, ker greva v klet pogledati v kakšnem stanju je naša smrečica in če jo bomo skupaj z okraski sploh lahko uporabili. Ko sva prišli v klet me je močno stisnilo pri srčku. V kleti imamo deset centimetrov vode in vsako uro voda naraste za dva centimetra. Pod vodo je bilo praktično vse skoraj ničesar se ni dalo rešiti. Prvič po zelo dolgem času sem resnično zajokala iz srca. Solze bolečine so tekle po mojem licu in ni jih bilo moč ustaviti. Mamico sem z solznimi očmi vprašala ali letos ne bo smrečice v naši hiši? Mamica je žalostno odgovorila ne ljubica letos pri nas ne bo smrečice. Dneve in noči sem molila, da bi se zgodil čudež in da bi letos doma le imeli smrečico in ne boste verjeli resnično se je zgodil čudež. Smrečico nam je v zadnjih dneh ko je bilo že skoraj vse izgubljeno posodil sosed Miha. Okraske za smrečico ki so bili tudi vsi uničeni od vlage in vode v kleti pa nam je posodila teta Janja. Tako da danes naša srečica stoji zahvaljujoč tema dvema človekoma ki sta se pojavila kot angela z neba. Ampak vse to se je zgodilo zato ker sem verjela upala in molila, da se bo na čarobni božični večir zgodil čudež in res se je. Tako da moje sporočilo vsem ljudem ob božiču je imejte se radi in pomagajte si med seboj kajti bistvo božiča niso darila ampak ljubezen in to da se imamo radi. Zame je bil letošnji božič nekaj zelo posebnega in tega božiča se bom še dolgo spominjala saj sem dobila najlepše darilo ki si ga človek sploh lahko zamisli in to je uresničitev moje želje da bi tudi letos imeli okrašeno smrečico z okraski in to da je bila družina zopet zbrana pod smrečico je bilo zame najlepše darilo ki sem ga kdajkoli dobila za božič.

Čudež življenja

Dragi moji bralci, po dolgem času sem spet nazaj. Napisala sem resnično zgodbo iz mojega življenja, ki sem jo poimenovala čudež življenja. Zgodba je polna ljubezni in sreče. Prav ljubezen in sreča pa naj v teh prazničnih dneh gorita v vseh vas moji dragi bralci tako močno kot gorita v meni, ko pogledam svoj čudež življenja.











Danes bom spregovorila o čudežu življenja. Večina ljudi bi pomislila, da bom govorila o rojstvu otroka, vendar temu ni čisto tako. Spregovorila bom o čudežu življenja, ki sem ga ustvarila sama.
Čudež, ki sem ga ustvarila se je začel s tem, ko je moja mamica pred mesecem dni stiskala limono za v čaj, jaz pa sem jo pri tem opazovala. Mami me je prosila, če lahko operem ožemalnik limone. Z veseljem sem ji pomagala in se lotila pomivanja. V ožemalniku sem poleg ostankov ožete limone našla še tri debele limonine peške. Zelo hudo mi je bilo ob misli, da bi jih morala vreči v smeti. Zavedala sem se namreč da iz teh majhnih pešk lahko nastane novo življenje. Zato jih nisem vrgla v smeti ampak sem jih spravila v žep svojih hlač. Naslednjega šolskega dne se spominjam kot bi se bil zgodil včeraj. Svoje tri limonine peške sem vzela zjutraj s seboj v šolo in bila ob tem neizmerno srečna. Navdihovalo me je upanje in srčna želja po tem, da bi ustvarila novo življenje. V času glavnega odmora sem jih posadila v korito z rožami pred računalniškim kotičkom. Dan za dnem sem opazovala to korito in veliko časa preživela ob njem. Večkrat sem sedela na stolu ob koritu in opazovala zemljo. Kadar je bila zemlja suha sem jo zalila z vodo, kadar pa je bila dovolj vlažna sem jo le opazovala in sanjarila ob njej. Pred slabim tednom pa sem opazila nekaj čisto majhnega in nebogljenega. Iz zemlje je pokukala čisto prava rastlinica. V tistem trenutku sem v sebi začutila radost življenja. Zame se je ta trenutek zgodil čudež. Ustvarila sem novo življenje.Tej rastlinici sem s svojimi rokami podarila življenje. Zrasla je iz čisto majhne peške, ki sem jo posadila v zemljo. Moja limonica živi in vsak dan, ko sedim ob koritu in jo opazujem kako raste sem neizmerno srečna. Čudež življenja je zame vsako živo bitje ali rastlinica ki živi na tem našem ljubem planetu.
Moje sporočilo je, da posadite tudi sami kakšno rastlino, saj ko ta pokuka na plan, v nas vzbudi srečo, veselje in ljubezen. Veselite se vsakega novega rojstva živega bitja ali rastline, kajti to je pravi čudež življenja, ki v nas samih in naših srcih budi novo upanje in viro v življenje samo.