Dragi moji bralci danes sem se končno spet spravila na računalnik. Tokrat sem napisala spis o svojih občutkih ob tem ko hodim na » Nordijsko hojo«. Moram povedati da sem mentorici Mateji resnično hvaležna za vse kar počne zame. No, skratka moja današnja zgodba opominja na to da so med nami še vedno dobri ljudje ki jih ne moti drugačnost drugih ljudi, ki so sposobni delati z drugačnimi ljudmi in to da ceniš vse ljudi na svetu neglede na njihovo drugačnost je zame občudovanja vredna lastnost in zato je voditeljica nordijske hoje Mateja zame vredna občudovanja in spoštovanja. Kajti malo je ljudi kot je ona in malo je ljudi ki brez predsodkov humano sprejmejo drugačnost sočloveka. Draga Mateja z objavo svojega spisa se ti želim še enkrat iskreno zahvaliti za vse kar počneš zame ker mi tvoje angažiranje, pomoč in čustvena podpora ogromno pomenijo. Ta sestavek je zate saj si s svojim vedenjem velik vzor ljudem ki ne razumejo in ne podpirajo drugačnosti. Veliko ljudi bi se od tebe lahko ogromno naučilo in prepričana sem da se tudi bo. Ta spis je spodbuda vsem ljudem tega sveta. Njegovo sporočilo pa sprejemajmo drugačnost in imejmo se radi takšni kot smo, kajti le tako bomo živeli srečno in nam bo v življenju lepo.
Naj se najprej predstavim. Moje ime je Nastja. Stara sem 22 let in imam lažjo obliko avtizma Aspergerjev sindrom. Moje življenje je precej težko, saj imam poleg prej omenjenega stanja še okvarjeno fino in grobo motoriko. Vendar nikoli ne obupam in se nikoli ne predam. Moj moto v življenju je, da ne smeš samo obstajati ampak da moraš življenje živeti v vsej njegovi lepoti. Kljub svojim težavam s katerimi sem se rodila danes živim normalno življenje.
Zelo rada ukvarjam s športom. Kljub hudim težavam z motoriko se ne ustrašim nobenega športa. Vsega se rada lotim. Najraje pa tečem, vendar tek ni primeren zame, ker si večkrat ko tečem zvijem gleženj. Ker ne morem teči sem zelo žalostna in čisto po naključju sem odkrila Nordijsko hojo. Na tečaj Nordijske hoje se na začetku nisem prijavila po lasni volji. Nanj me je vpisala mama, ker je slišala, da je ta šport zelo dober, ker dela celo telo. Preden pa me je mama vpisala na tečaj Nordijske hoje pa sem imela prav z njo zelo težko izkušnjo. Mama mi je dala pohodnikške palice od očeta in me skušala naučiti nordijske hoje. Koordinacija mi je delala preveč težav in mi ta način hoje ni šel dobro od rok. Mami je izgubila živce in se name začela dreti, jaz pa se bojim ljudi ki se name derejo in zato sem vrgla očetove palice na tla in nisem več želela nordijsko hoditi. Na, tečaj nordijske hoje sem zato prišla z velikim strahom pred tem, da mi ne bi uspelo narediti tečaja in da bi mami tečaj plačala zastonj. Poleg strahu pred neuspehom pa sem v sebi čutila še nekaj in sicer močno željo po tem da bi se nordijske hoje vendarle naučila in pa imela sem močno voljo in kjer sta želja in volja da bi človek nekaj počel tam je tudi moč. Tečaj nordijske hoje sem zato uspešno končala. Moji občutki ob obiskovanju tega tečaja pa so zelo pozitivni. Na tečaju sem namreč spoznala nekaj novih ljudi, ki so me medse sprejeli kot sebi enako osebo. Iz družbe sem namreč ponavadi izobčena zaradi svoje drugačnosti. Ljudje me ne sprejemajo, ker sem drugačna, ker drugače razmišljam in dojemam svet okoli sebe. Nekateri me ne marajo v svoji družbi tudi, ker sem direktna in iskrena in ker ne znam lagati. Na tem tečaju pa je bilo drugače. Punce so me sprejele medse. Pa ne samo to. Spodbujale so me in verjele vame. Predvsem mentorica tečaja Mateja je ogromno pripomogla k temu, da sem se na tečaju počutila dobro in prijetno. Verjela je vame in ji zame ni bilo vseeno. Ni ji bilo težko delati z menoj, čeprav je videla da imam hude težave s koordinacijo in ravnotežjem. Zame je naredila ogromno. Prilagodila je vaje mojim sposobnostim primerno. Tako je dosegla da, sem vzljubila Nordijsko hojo, ki jo prej nisem marala, ker je nisem zmogla izvajati. Danes pa je vse drugače. Nordijska hoja mi počasi začenja nadomeščati tek.
Za konec pa želim povedati še to, da sem Mateji zelo hvaležna za ves njen trud in njene vzpodbudne besede. Punca se namreč resnično trudi da bi mi pomagala pri podiranju mojih ovir in to zelo cenim. Če ne bi bilo nje, danes zagotovo ne bi vztrajala pri Nordijski hoji. Dosegla je, da mi je ta hoja postala všeč, da danes znam osnove nordijske hoje, ki jih počasi skupaj na delavnicah še nadgrajujeva. No, svoj sestavek pa zaključujem z mislijo, ki jo želim podariti bralcem in ta je: »Nikoli se ne predajte, borite se za tisto, kar vas veseli, kajti le z borbo boste dosegli uspeh«.
Nastja
