Moja boleča šolska izkušnja
Že, dolgo nisem nič napisala pa sem se odločila da objavim zgodbo ki je resnična in se mi je zgodila v letošnjem šolskem letu. Povedala jo bom čeprav je zame zelo boleča. Zgodba je resnična in jaz sem dosegla pravico in dosegla sem da se mi je učiteljica za svoje dejanje javno opravičila. No, ampak rada bi se ji zahvalila ker mi je odprla oči in mi pokazala da ima težave. Rada bi ji povedala da je zame vse pozabljeno in da je krasen človek kljub svojim napakam vred in da sem zelo vesela da ni več zagrenjena kot je bila včasih. Bila je strah in trepet cele šole vsi so se je bali in nihče se ji ni upal povedati kaj čuti. Dokler se meni ni utrgalo in sem ji poslala anonimno pismo ker me je zelo prizadela in ona je izvedela da sem bila jaz ker je njena dijakinja prepoznala mojo pisavo. No danes je vse drugače ona ni več strah in trepet šole. Postala je oseba ki jo imajo vsi radi in postala je prijazna in nežna in jaz sem s svojim pismom v njej dosegla to spremembo. Moje pismo je direktno in realno in ni žaljivo. Gre za izliv mojih čustev ki sem jih čutila v tistem trenutku ko me je prizadela. Sem punca ki so jo kot otroka hudo mučili v vrtcu in ko sem odrasla v punco sem si prisegla da po meni ne bo hodil nikoli nihče več. Od tedaj naprej se borim z vsem kar mi pride na poti in od moje prisege dalje se še ni našel človek, ki bi mu pustila da hodi po meni in me žali in tako naprej. Še enkrat pa se tej učiteljici iskreno zahvaljujem ker mi je dala priložnost spoznati sebe kot osebo. Rada bi ji povedala da je krasna oseba ki mi je dala ogromno česar se sploh ne zaveda. Tukaj pa v spomin objavljam svoje slavnostno pismo njej, ki nama je obema zavedno spremenilo življenje. Mislim da si ga marsi kdo ne bi upal objaviti ampak jaz ga vseeno objavljam ker bi rada da vsi vedo kako zelo pogumna oseba sem in da se še najdejo dijaki ki upajo govriti o stvareh ki jih bolijo. Moje pismo je tudi poziv vsem dijakom tega sveta,da naj govorijo o svojih čustvih in bolečini saj bodo le tako dosegli spremembe na bolje v svoji okolici.
Moje pismo
Lepo pozdravljena spoštovana profesorica likovne vzgoje !!!
Pišem vam zato, ker me je zelo prizadelo vaše dejanje v mestnem muzeju, kjer smo si ogledali zbirko Picasovih del. Kadar koli se spomnim vaših besed me zaboli srce. Vi nimate pravice žaliti nas dijakov, kot ste to storila v četrtek. Če, Vi mislite, da ste vredna več od nas je to vaše osebno mnenje, do katerega imate vso pravico. Nimate pa pravice, ki ste si jo vzela in to je da nas žalite in ponižujete kot ste to počela . Rekla ste, da ste vi učiteljica mi pa le eni navadni dijaki in da ste vi vredna več kot mi in da smo mi le nule ki nimajo nobenih pravic. Morda imate prav in smo res navadne nule vi pa ste izobražena gospa. Ampak na nekaj ste pozabila tudi Vi pa ste izobražena gospa ste nekoč bila nula po vaše kakršne smo danes za vas dijaki. Torej spoštovana gospa ste enako vredna, kot mi neglede ali ste Vi učiteljica mi pa le dijaki.Boli me srce ko vidim kako razmišljate o nas. Ne, razumem zakaj ste želela postati učiteljica, če imate takšno mnenje o samih dijakih. Učitelj naj bi otroke učil in spodbujal k boljšemu k boljšemu vedenju ne pa k žaljenju in poniževanju drugih oseb. Vi pa počnete ravno to žalite in ponižujete nas češ da smo nule. Vaše dejanje me osebno zelo boli. Vendar do vas ne gojim nobene zamere še več odpuščam vam da sem za vas le navadna nula tako kot vsi drugi dijaki, čeprav me zelo boli da ena učiteljica, ki bi nas morala podpirati na vseh področjih tako misli o nas. Lahko bi se skregala z vami in vam povedala svoje tako kot je to storila ena izmed dijakinj. Vendar s tem ne bi dosegla ničesar in tudi s svojim pismom verjetno ne bom dosegla veliko. Napisala sem ga zgolj zato, ker sem želela, da veste kako zelo boli če te nekdo ponižuje. Upam da boste po tem ko preberete moje pismo o stvari vsaj razmislila in ne boste več počela takšnih stvari ki bolijo. Ne, bom vam povedala kdo sem ker to v tem trenutku sploh ni pomembno, za vas bomo dijaki verjetno ostali to kar sem bili do zdaj. Vi pa boste zame še vedno ostala oseba, ki jo spoštujem neglede na vaše razmišljanje in poglede na nas dijake. Povedati vam moram še da nas bo večina dijakov v življenju še veliko dosegla in da boste morda nekoč zelo ponosna na nas in morda boste celo spremenila svoje mnenje o nas.
Vaša dijakinja
