Dragi moji
bralci danes vam želim povedati dogodek ki se mi je zgodil nekaj uric nazaj
natančneje ob 17 uri in sem nad njim zelo zgrožena. Želim ga deliti z vami ker
želim da veste kako velikokrat po nedolžnem trpimo drugačni in to samo zato ker
želimo povedati to kar čutimo v svojem srčku.
Moja zgodba
se je zgodila danes ob 17 uri popoldan. Doma sem napisala pismo Miklavžu in se
nato odpravila v Športno dvorano v Domžalah kamor je ob 17 uri tako kot vsako
leto prišel otroke obiskati Miklavž.
Ogledala sem
si predstavo po predstavi pa je Miklavž začel deliti darila in jaz sem šla na
oder ker sem Miklavžu želela da svoje pismo in mu povedati da ga imam zelo
rada.
Vsebina
pisma je bila naslednja:
Dragi Miklavž!
Celo leto
sem bila zelo pridna zato te prosim za prav posebno željo. Moja želja je da bi me
letos za tvoj god objela moja » Barbi« ( osebi ni ime Barbi, to je le njen
vzdevek ki se je prijel zaradi njenega nežnega glasu), ki je že zelo dolgo
nisem videla in jo zelo pogrešam.
Zelo rada te
imam tvoja
Nastička
Pred odrom
me je ustavil varnostnik in me vprašal kam grem povedala sem mu da grem k
Miklavžu ker bi mu rada dala svoje pisemce in mu povedala da ga imam zelo rada.
Varnostnik mi je rekel da naj mu izginem iz pred oči in naj se poberem iz
dvorane ali pa me bo vrgel ven osebno. Bila sem zelo prestrašena zato sem odšla
iz dvorane. Tako da Miklavž ni dobil mojega pisma in zato tudi moje želje
verjetno ne bo uresničil.
Ubistvu gre
za obnašanje redarja, zakaj se nekdo ki ni več otrok ne sme približati Miklavžu
in kaj je narobe če sem mu želela povedati da ga imam rada.
Doma sem
mamici povedala kaj sem naredila in mi je rekla da nisem normalna. Ampak jaz dejansko ne razumem zakaj mamica
tako misli, ko sem jo to vprašala je rekla da za moje dejanje nima besed.
Ampak kaj
sem naredila takšnega samo redarju sem povedala resnico da bi rada šla povedat
Miklavžu da ga imam rada in da bi mu rada dala svoje pisemce, ki sem ga na žalost
v gneči ko sem tekla v svoji stiski izgubila in sedaj tudi tega nimam več.
Mami je
rekla še da bog ve kaj si zdaj ta redar misli o meni. Meni pa dragi moji bralci
dol visi kaj si ta redar misli o meni bolj me boli to da me mamica ne razume.
Kaj si pa ta kreten misli o meni pa me
dejansko sploh ne zanima.
Sem pa zelo
žalostna ker nisem morala oddati svojega pisma Miklavžu in mu povedati da ga
imam rada.
Jaz vem da
je to samo človek ki je oblečen v Miklavža ampak vseeno ga imam zelo rada ker
sem srečna ko vidim toliko nasmejanih obrazkov otrok ki jih obdari s svojimi
darili.
Moje
letošnje pismo Miklavžu pa je dokaz tega da si nekateri ljudje ne želimo
materialnih dobrin ampak si želimo le to da bi nas objela oseba ki jo imam
radi.
To pa je
tudi sporočilo ki ga želim dati ljudem imejmo se radi kajti to je nekaj
najlepšega kar nam je bilo dano od boga.
