Dragi moji bralci pred vami je resnična zgodba ki sem jo resnično doživela prejšnji teden v torek. Želela sem jo deliti z vami, čeprav je zame zelo boleča in težka. Velika sramota je namreč da ljudje niso pripravljeni pomagati sočloveku v stiski. Tudi to da jaz poznam v celi šoli samo eno osebo za katero vem 100% vem da bi mi bila pripravljena pomagati je velika sramota. Človeku v stiski bi namreč neglede na to kdo je in kaj je morali pomagati vsi ljudje ki bi dojeli da je s to osebo nekaj hudo narobe. S to osebno izpovedjo želim povedati da pomagajte ljudem v stiski ker nikoli ne veste kdaj boste pomoči soljudi potrebni sami. Zgodba pa je tako kot vse moje zgodbe namenjena vam bralci, kajti skupaj smo močnejši in zmoremo spremeniti stvari na bolje.
Dragi moji bralci rada bi vam povedala da sem danes dopoldne v šoli doživela močan napad tesnobe, ki sem ga pričakovala saj so se mi že zjutraj dogajale grozne stvari. Že zjutraj sem se znašla v socialni situaciji v kateri nisem znala odreagirati ker se še nikoli prej nisem znašla v njej. Zgodilo se je namreč da je na poti proti šoli pri Qulandiji v Kamniku dobesedno crknil avtobus. Šofer se je trudil a ga ni mogel užgati zato nas je poslal dol in rekel da je najbolje da gremo peš kamor smo namenjeni. Bila sem zelo zmedena ker nisem vedela kaj naj naredim v dani situaciji. Na koncu sem se odločila da bom šla peš v zavod, kamor hodim v šolo in to sem tudi storila. V zavod sem hodila celo uro in deset minut. Zunaj pa je lilo kot iz škafa. V zavod sem prišla komaj kakšne pet minut pred zvonjenjem za začetek pouka. Nakar sem srečala svojo razredničarko, ki me je dobesedno ubila s pogledom. Bila sem namreč čisto mokra do kosti in umazana ker me je poleg vsega na poti poškropil še avto ki je peljal mimo. Za preobleči pa žal nisem imela ničesar. Uglasila sem se v jutranjem varstvu kjer mi je profesorica ki je tam bila rekla zakaj nisem počakala novega avtobusa. V tem primeru bi sicer pouk zamudila ampak bi imela opravičljiv razlog. Jaz pa sem ji povedala da sem to naredila iz spoštovanja do profesorja ki ga imam prvo uro in ker se mi to da ne bi prišla pravočasno v šolo ni zdelo prav ker sem vedela da zmorem če se potrudim. Profesorica mi je naklonila nekakšen čuden pogled ki ga pri njej še nikoli nisem videla. Izgledal je kot nekakšna mešanica občutkov ki jih je čutila v tistem trenutku. Rekla mi je naj sošolce prosim če mi posodijo hlače in nogavice da se ne bom prehladila. To sem tudi storila. Za pomoč sem prosila sošolko, ki pa mi ni bila pripravljena pomagati. Glede hlač je rekla da so to njene osebne stvari in da jih ne posoja , kar pa se tiče nogavic pa je rekla da imam preveliko nogo in bi ji jih razvlekla. Tako da mi ni preostalo drugega kot da sem dan preživela čisto mokra. Izgledalo je kot da bi se v hlačah vrgla v bazen. Močno me je zeblo a ni mi preostalo drugega kot da preživim. Lahko bi sicer poklicala očeta a mi je bilo nerodno ker nisem vedela ali bi stvar razumel ali bi me zaradi nje nadrl in zato ga nisem poklicala. Takoj po prvi uri pa sem pisala test. Kljub temu da sem sedela pri radijatorju me je še vedno močno zeblo in sem se res težko koncentrirala na test. Tako, da nimam pojma koliko ga bom pisala. Napisala sem sicer celotnega vendar vsa mokra in prezebla kar so seveda zelo težki pisalni pogoji. Kljub temu pa upam na najbolje. No, to je bil povod za moj napad panike ki sem ga doživela naslednjo uro pri matematiki. Profesor je popravil teste in samo sošolec je pisal dve pa še to komaj. Vsi ostali vključno z menoj smo pisali šut. Profesor se je kar naenkrat začel na nas dreti kot ne bi bili ljudje ampak živali. Zaradi njegovega dretja in žaljenja da smo neumni in nesposobni sem doživela hud napad panike. Med malico sem klicala mami in ji povedala kaj se dogaja rekla je če naj kliče psihologa in rekla sem da ne ker psihologa ne maram oziroma mi kot oseba ni blizu . Poleg tega bi verjetno spet dobila inekcijo v rit če bi ga poiskala zato tega nisem naredila. Sem pa naredila nekaj drugega. Šla sem iskat edino osebo v zavodu za katero 100% vem da bi mi v moji stiski pomagala. Ta oseba je profesorica Nemščine na naši šoli, ampak na svojo veliko žalost je nisem našla. Moj napad panike pa je bil tako močan da me noge niso držale in mi je spodrsnilo. Padla sem na stopnišču za v drugi štuk ki vodi proti zbornici. Z vso močjo sem se borila da bi se spravila na noge a mi ni uspelo nekako sem se privlekla do prve omarice v drugem štuku in se zleknila nanjo. Nisem mogla hoditi še manj pa sem bila sposobna govoriti. Proti koncu odmora za malico me je našla asistentka, ki je dojela da je z menoj nekaj hudo narobe. Skušala mi je pomagati. Sprva ji ni šlo dobro od rok ker ji nisem bila sposobna povedati kaj je narobe. Ona pa me ne pozna tako dobro da bi vedela kaj se z menoj dogaja. Nato je moja tesnoba nekoliko popustila in asistentki sem povedala kaj se mi je zgodilo. Nisem ji povedala vseh podrobnosti ampak le to da imam napad panike in da imam občutek da bom umrla in da me nihče ne mara. Ubistvu sem ji povedala dejansko samo bistvo kaj se dogaja z mano in ker asistentka ni neumna je dojela da mi mora dati občutek da me ima rada . Začela me je božati in me tolažiti z besedami Nastja vse bo še dobro,boš videla da bo. Njena dejanja so mi dala moči da sem se postavila na noge in so me le te spet začele držati. No, tako sem se privlekla na naslednjo uro matematike. Imeli smo namreč dve uri matematike skupaj. Profesor se je obnašal kot da se prejšnjo uro ni zgodilo nič . Jaz pa sem bila zelo slabotna in zato nisem mogla slediti uri. Vsaj ne tako kot bi si želela. Po petih urah močne čustvene borbe je zame spet posijalo sonce. Uspelo mi je premagati tesnobo vendar me je začela močno boleti glava in postala sem močno psihično utrujena. No, šele zdajle ob pol devetih zvečer pa lahko rečem da sem dobro. Toda le kaj mi to pomaga dragi moji bralci ko pa je že konec dneva in se počasi odpravljam v posteljo. Od dneva pa praktično nisem imela ničesar razen hude čustvene stiske, v kateri se je na mojo velikansko srečo ob meni znašla oseba ki mi je bila pripravljena prisluhniti in mi v moji stiski tudi pomagati, čeprav ni vedela kako bi mi pomagala je poskušala pomagati in to dragi moji bralci je občudovanja vredno dejanje. Tej osebi sem neizmerno hvaležna in do nje čutim globoko spoštovanje. Če ne bi bilo nje mi danes verjetno ne bi uspelo premagati mojega napada tesnobe. Dobila bi inekcijo v rit ker se zdravnikom ne da ukvarjati z mojo tesnobo in prespala bi cel dan ker je pomirjevalo tako zelo močno. Vendar po vsem tem se človek vpraša zakaj bi mi dali pomirjevala če v svoji stiski potrebujem le občutek ljubezni . Potrebujem občutek da me ima nekdo rad. Tako malo je potrebno da sočloveku pomagate v njegovi stiski. Pa večina tega ne naredi. Mimo mene so namreč hodili profesorji in dijaki in nihče niti opazil ni da sem v stiski.
