POK MOČNE »PETARDE « V BLIŽINI MOJE VZGOJITELJICE

Dragi moji bralci pred vami je še en spis ki je povezan z mojo vzgojiteljico. Tudi ta spis o njej ni ne vem kako prijeten. Če ste prebrali naslov lahko ugotovite da gre še za eno bedarijo ki sva jo zakuhali s prijateljico Ančko. Moji predragi vzgojiteljici. Tudi ta spis posvečam svoji prijateljici Ančki ki me je naučila biti poredna punčka. Včasih sem namreč bila pravi angelček ki se vzgojiteljici ni upal niti pisniti ker so jo je bal. Tako je včasih sem se bala ljudi in zato bila prestrašena in pridna punčka. Danes se ne bojim nikogar več in sem postala poredna in nagajiva punčka. Ter si na šoli prislužila veličasten naziv »Angelček z rogovi « in sem tudi punca z največ ustnimi opomini samo lani sem si jih prislužila kar 1000 od svoje predrage vzgojiteljice. Samo to pomeni da se zapisujem v zgodovino in da tudi ko mene enkrat več ne bo v zavodu se me bodo ljudje spominjali po mojih veličastnih dejanjih tako kot se spominjajo moje prijateljice Ančke. No, pa da ne bo pomote znam biti tudi zelo pridna in prijazna punčka in tudi sem do tistih oseb ki mi dokažejo da so tega vredni. Dragi bralci uživajte ob branju moje naslednje resnične zgodbice.


Moja zgodba se je zgodila sredi najhujše zime in to je sredi decembra. Z vzgojiteljico smo se zmenili da mi grejo sošolci kupit darilo za rojstni dan ki sem ga imela naslednji teden. Pol sem pa jaz rekla vzgojiteljici če lahko vstanem v zavodu da ne bom tam čakala pred trgovino kot izgubljena duša. Pa je rekla da to nikakor ne pride v poštev. Rekla je pa še nekaj kar me je zelo presenetilo in to je da lahko povabim s sabo svojo najboljšo prijateljico Ančko da mi ne bo dolgčas pred trgovino in bo ona počakala z mano. Nad to idejo sem bila zelo navdušena in sem takoj letela v sobo k svoji prijateljici Ančki in jo povabila zraven. Ančka je bila navdušena in mi je obljubila da tega dne ne bom nikoli pozabila in da ima zame predčasno darilo za moj rojstni dan ki ga ne bom nikoli pozabila. Pogledala me je tako nagajivo in s iskricami v očeh, da sem se ji preprosto morala nasmehniti čeprav nisem imela pojma o tem kaj ona naklepa. Nato smo vsi skupaj odšli. Šli smo v velik Mercator center v Kamniku. Vzgojiteljica nama je celo pot do tja najedala in težila da morava hoditi pred njo videti je bilo da nama ne zaupa midve pa sva jo izzivale tako da sva se vsake toliko nekako izmuznili in se pritihotapili nazaj za njo. No, in nato smo končno prišli do Mercatorja. Moja vzgojiteljica naju je s prijateljico Ančko poslala po trgovinah da bi si oni s skupino lahko v miru ogledali kaj mi bodo kupili za rojstni dan, ki ga bom praznovala naslednjega dne. No in tako me je prijateljica zvlekla v trgovino z igračami kjer je kupila veliko črno pištolo na plastične metke. Jaz sem jo pogledala kot tele v novo vrata, ker mi ni takoj prišlo na pamet zakaj Ančka potrebuje pištolo na metke. Ančka mi je pojasnila da jo je kupila zato da mi bo lahko podarila nepozabno darilo katerega mi je obljubila. Ni mi bilo čisto jasno kaj namerava s pištolo storiti ampak sem bila z odgovorom zadovoljna in sem ji obljubila da bom tiho o tem da ima pri sebi plastično pištolo na metke. Na to si je pištolo potisnila v zunanji žep svoje jakne in odšli sva na dogovorjeno mesto kjer so naju ostali že čakali ker so že kupili darilo zame in nato smo se počasi odpravili na pot nazaj proti zavodu. No, na poti nazaj pa se je zgodilo to kar naj bi bilo zame nepozabno darilo za rojstni dan. Z Ančko sva se počasi in previdno prerinili moji vzgojiteljici za hrbet in Ančka je počasi izvlekla pištolo iz žepa svoje jakne pomirila je na vzgojiteljico in ustrelila nato pa pištolo spet počasi pospravila nazaj v žep svoje jakne. Stvar je zelo močno počila, bilo je slišati tako kot bi počila zelo zelo močna petarda. Vse se je zgodilo tako hitro da sem jaz komaj sploh dojela kaj se dogaja. Ne, vem sicer če Ančka vzgojiteljico zadela a glede na njeno reakcijo bi rekla da jo je zadela direktno v rit. Vzgojiteljica se je namreč obrnila proti nama in izgledala je tako prestrašena kot da ji gori pod nogami. Komaj je kaj spravila iz sebe. Pogledala naju je in izjavila ali sva kaj slišali rekli sva da je nekaj močno počilo kot bi nekdo vrgel petardo in da sva se zelo prestrašili. Vzgojiteljica naju je zelo sumničavo pogledala kot da nama ne verjame niti besedice in naju je poslala hoditi pred njo cel preostanek poti naju je budno opazovala. Midve s prijateljico pa sva se celo pot režali tam pred njo kot dve pečeni raci. Vsi sošolci so naju gledali čudno ker niso dojeli kaj se je pravzaprav zgodilo in zakaj se smejiva kot počeni. No, na tem mestu bi se rada res iskreno zahvalila svoji prijateljici Ančki in ji povedala da je imela prav da je bilo to kar je takrat storila zame res najlepše darilo za moj rojstni dan in je to še danes. Tega kar je storila zame ne bom nikoli pozabila. Reskirala je svojo glavo ker je točno vedela da lahko zaradi tega kar je storila dobi ukor pa je vseeno to storila samo da bi me videla nasmejano in srečno na tako pomemben dan zame kot je moj rojstni dan. To bi lahko storila le oseba ki me ima zelo rada. To dejstvo mi ogromno pove o moji najboljši prijateljici. Ona me ima resnično rada in vedno me po imela tako kot jaz njo najino prijateljstvo je močno kot skala nič ga ne more uničiti in prav to je bistvo te najine prigode. Najina prigoda govori o resničnem prijateljstvu in resnični predanosti drugi osebi ki ju nič ne more uničiti ne čas ne daljava in ne ljudje. Prijateljstvo živi v nama in naju povezuje kjer koli hodiva, pa čeprav sva daleč stran je moja prijateljica zame vedno ob meni vedno jo lahko pokličem in vedno je tam kjer jo potrebujem in jaz sem ob njej ko me potrebuje. Vedno je bilo tako in prepričana sem da vedno bo tako in da bo najino prijateljstvo trajalo večno.

NE SOJENO DARILO MOJI PREDDRAGI VZGOJITELJICI

Predragi moji bralci pred vami je resnični doživljajski spis, ki ga bom napisala na željo svoje najboljše prijateljice Ane Justin in za stare dobre čase ki sva jih skupaj preživeli v zavodu. Ana uživaj ob branju tega spisa tale je za naju. Ja, pa še to moram povedati za mojim nedolžnim obrazkom angelčka se skriva pravi hudiček. V večino bedarij ki se zgodijo v zavodu sem vpletena ali pa vsaj vem zanje. Nikomur se ne pustim poniževati in ukazovati še najmanj pa vzgojiteljicam ki mislijo kaj so. No, vsaj večina je v zavodu takih ki mislijo kaj so. To je vedno bilo in vedno bo tako s tem da se zmeraj najde kakšna izjema med vzgojiteljicami v zavodu.



No, pa začnimo z mojo zgodbo ki se je zgodila pred približno dvemi leti v vzgojni skupini. Enkrat sredi tedna med učnimi urami smo se nekaj pogovarjali o živalih in prišli do miši nakar je moja vzgojiteljica začela razlagati kako zelo se ona boji miši in da se kar trese če vidi miš. Jaz se vzgojiteljico nikoli nisem dobro razumela vedno mi je šla na živce in še danes mi gre ker preprosto ne razume da mene ne more v nič prisiliti. Z mano se da zmeniti čisto vse ampak na lep način in ne na način da se čutim prisiljena v nekaj in da moram početi stvari ki jih ne želim. Tako da sem prišla na genialno idejo kakršno se lahko spomni samo genijalec kakršen sem sama in ta ideja je da bom svoji vzgojiteljici v torbico podtaknila čisto pravo travniško miško. Pa ne katero koli travniško miško ampak tisto ki sva jo prejšnji dan s prijateljico Ančko lovili po gredici slaka pred zavodom in moja ideja je tlela v meni kot najbolj skrita želja celih štirinajst dni. Opazovala sem svojo vzgojiteljico in vedela za vsak premik njene torbice in skratka vse kar je v zvezi z njo in nato naredila načrt kako bom vse skupaj izpeljala. Žal je bila prijateljica ravno te dni odsotna zaradi bolezni zato sem se stvari lotila sama. Doma sem iz hladilnika zjutraj pred šolo vzela košček sira in ga previdno skrila v žep svojih hlač tako da ga mami ni videla. Nato sem se med šolsko malico odpravila loviti miško v gredico slaka pred zavodom. Čisto počasi sem se približala domovanju svoje drage miške in ji v luknjico porinila sirček tako da ga je malo gledalo ven iz luknjice jaz pa sem se skrila za drevesom ki ji bil v bližini. Miška je zavohala sirček nevarnosti ki preži nanjo za drevesom pa ne. Preverila je okolico in ker se je počutila varno je počasi prišla ven iz svoje luknjice in začela mirno jesti moj sirček. V tistem trenutku pa sem iz grmovja skočila jaz in nepripravljeno in šokirano miško zgrabila v pest. Mislila sem si pa te imam miška moja draga ti boš kot nalašč darilo za mojo vzgojiteljico da bo dojela da nisem človek ki se pusti zajebavati v glavo. Samo zgodilo se je nekaj usodnega v trenutku moje nepazljivosti me je miška ugriznila v roko in zbežala iz moje pesti nazaj v slak. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano da nisem videla kam je stekla moja miška. Tako da sem jo še celih deset minut zastonj iskala po slaku. V spomin nanjo mi je v roki ostal le odtis njenih dveh zobkov, v šoli o tem nisem upala govoriti ugriz miške sem si zakrivala z rokami da ni bil viden in tudi doma tega kaj se je zgodilo nisem povedala takoj popoldne. Tega sploh nisem nameravala povedati. Ampak me je moja predraga prijateljica Ančka razkrinkala ker je vletela noter v kopalnico ravno ko sem si umivala roke in je videla moj ogriz. Tako sem ji bila prisiljena povedati celo zgodbo. Najverjetneje veste kaj se je zgodilo. Najprej je prijateljica dobila naval smeha in se režala z mano kot pri norcih pol pa jo je začelo skrbeti zame da nisem dobila kakšne stekline in me je prepričala da sem v pričo nje klicala mami in ji povedala da me ugriznila miš. Seveda pa sem si zgodbo kako in zakaj me je ugriznila izmislila mami sem naložila da je miš prišla v zavod v našo dnevno sobo in smo jo vsi skupaj z sošolci in vzgojiteljico lovili po dnevni sobi. Mami je bila tako nervozna da je takoj klicala v ambulanto da me morajo pod nujno pregledati k sem prišla dol k zdravniku so bili tam že vsi moji sošolci in vzgojiteljica ki pa niso imeli pojma kaj se dogaja. Vzgojiteljica me je nekaj zasliševala v zvezi z zadevo samo sem ji samo rekla da sem miško slučajno videla na travniku pa sem jo lovila malo za šalo. Pa mi je verjela pa to je bilo to pa še rekla sem ji da sem mami malo naložila ker mi ji je bilo zelo nerodno povedati da sem bila tako navdušena nad miško. No in še isti dan se je zvedelo po celem zavodu o mojemu podvigu o tem da sem lovila miš pred zavodom in o tem da naj bi po vsej verjetnosti bila pižmovka. Od tega dne dalje sem bila cel teden najbolj popularna senzacija vsak ta drugi človek v zavodu me je vprašal če me je pižmovka ugriznila. Ja to je bilo to. Sam res sem bila budala če bi še kdaj delala kaj podobnega bi šla miško raje kupit v trgovino za male živali v Kamniku. Prihranila bi si trud pa še vzgojiteljica bi bila presrečna ko bi dobila moje darilo v torbico. Tako da draga vzgojiteljica se vam iskreno opravičujem da mojega darila niste dobila in vam svečano obljubljam da če se boste še kdaj tako obnašala do mene da boste moje darilo zagotovo prijela. Dolgujem pa še eno pojasnilo ko sem narisala miš in gor napisala vzgojiteljičino ime sva z njo imeli pogovor zakaj jo smatram kot miš. Moj odgovor je preprost in nima blage veze z njo. Miš oziroma Pižmovko z njenim imenom sem narisala zato ker sem ji jo želela podariti.


Dragi bralci vas pa iskreno prosim za kakršne koli komentarje pohvale ali pritožbe saj ni važen kaj sam pišite in komentirajte mojo idealni podvig ki si zasluži vse pohvale in priznanja in je dokaz kako zelo rada imam svojo vzgojiteljico.

MOJ STRAH PRED VOŽNJO Z VLAKOM

Jaz se že od nekdaj bojim vožnje z vlakom bojim se šumov in strah me je vsega kar hudo rožlja ali piska. Po svetu hodim z vokmanom ker ne prenesem hrupa z ceste. Zaradi svojega stanja ( aspergerjevega sindroma ) slišim ogromno stvari na enkrat. Recimo hodim po cesti in slišim kako avto zavira na drugi strani ceste pa se nekdo dere in nekoga pozdravlja čez balkon. Spet tretji pa se na cesti z nekom glasno pogovarja ko skupaj hodita po pločniku zraven pa recimo še vlak piska v daljavi. Ko se vse tole naenkrat pretvori v zvok in ko slišim vse tole naenkrat vam povem dragi bralci da bi človek kar ponorel. Ampak jaz sem našla rešitev po svetu hodim z vokmanom in potem nekako lažje prenašam hrup s ceste ker ga bolj ali manj ne slišim saj vokman nabijem do konca tako da ne slišim 100 šumov na enkrat ampak le enega in to je melodija iz mojega vokmana. Zaradi tega sicer močno trpijo moja ušesa in imam malo slabši sluh. Ampak vsaj moja glava je vedno cela ker brez vokmana sem v prometu tako zmedena in nervozna da bi se mi čisto lahko pripetila kakšna nesreča na cesti.
S tole mislijo pa bi se rada najlepše zahvalila svoji najboljši prijateljici Ančki. O njej bi imelo ogromno oseb povedati zelo veliko. Jaz lahko povem le to da je zame res izjemna oseba in vedno bo. Moja misel pa se glasi takole: Imeti prijatelja je tako kot ob sebi imeti angela varuha ki vedno pazi neglede na to kako daleč si in ko enkrat imaš pravega prijatelja potem veš da nikoli več ne boš sam. Zato draga Ančka iz srca ti hvala da si moja prijateljica in da si vedno ob meni neglede na to kako daleč stran narazen sva.






Jaz sicer zelo težko govorim o temu dogodku ker je bil zame zelo težak vendar je zavedno zaznamoval moje življenje. Ne, boste verjeli v kaj sem se spustila na zadnji dan šole pred počitnicami. Spustila sem se v tak podvig da nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Na, željo svoje najboljše prijateljice Ančke sem šla z njo na vlak iz Kamnika v Domžale. Zame je bilo grozno noge so se mi tresle že ko sva odhajali iz zavoda. Na vlaku je bilo še huje saj se vlaka že od nekdaj zelo bojim. Bojim se šumov in ropota vlaka še posebej pa se bojim njegovega piska na postaji. Prijateljica me je mogla dobesedno celo pot držati v naročju tako hudo je bilo. V krupeju sva dejansko sicer bili sami ampak jaz sem notri videla cel krope poln ljudi. Najbolj mi je v spominu ostala prijateljica katera me je celo pot objemala in solze v njenih očeh ko me je treslo kot mačka, ko ni vedela kako naj mi pomaga in se je samo nasmehnila in meni je bilo takoj lažje. Spomnim se tudi najinega izstopa iz vlaka na Domžalski postaji. Nikoli ga ne bom pozabila bil je res zelo zanimiv. Na vlaku sem doživela tak šok da sem pri istopu iz vlaka najboljši prijateljci od vsega hudega dobesedno pobruhala hlače. Nisem mogla pomagati bruhala sem takoj ko sem stopila z vlaka od vsega hudega.
Ampak preživela sem vožnjo z vlakom z svojo najboljšo prijateljico. In bila je še ena stvar ki sem jo naredila takoj potem ko sem bruhala. Pokleknila sem na tla in poljubila sem tla pod svojimi nogami. Bila sem srečna ker mi je uspelo preživeti vožnjo z vlakom. Tudi prijateljica je bila zelo ponosna name. Uspelo mi je dobila sem novo točko na svojem seznamu toč premagovanja svojega strahu. Moram pa priznati da je bilo veliko lažje kot prvič ko sem se z vlakom peljala z mamico, čeprav sem doživela enkrat večji šok kot takrat z mamico. Mogoče zato ker za vožnjo z mamo nisem vedela v naprej in me je z njo presenetila za vožnjo s prijateljico pa sem vedela že mesec dni in sem se nanjo fizično in psihično pripravila. Čeprav sem doživela tak šok kot sem ga sem bila psihično bolj samozavestna in pripravljena na vožnjo. Vedela sem da ne bom sama in da bo ob meni oseba ki me ima zelo rada ki bi zame dala svoje življenje in ki zmore z menoj premagati mojo tesnobo in uspelo ji je z menoj je premagala mojo tesnobo. Premagala jo je z svojo nežnostjo in svojo ljubeznijo ki ju čuti do mene. Vendar sem tudi jaz verjela vanjo. Ona je ena redkih oseb poleg moje mamice in očka ki bi zame dala svoje življenje in ki bi šla z menoj kamor koli celo na Luno če bi bilo treba le da se jaz ne bi več bala vsakdanjih stvari v življenju ki me obdajajo in me jih je zelo strah. Kljub mojemu šoku prijateljica ni odnehala objela me je in potrepljala po rami in dejala uspelo ti bo Nastja premagala boš strah boš videla da boš in vedno manj te bo strah na vlaku in rekla mi je upam da greva kmalu spet skupaj na vlak. Mogoče se vam zdim nora ampak ustrajala bom kljub temu dogodku bova z prijateljico nadaljevali z najino nalogo ki sva si jo zadali in to je izkoreniniti moj strah pred vlakom in doseči da se bom sposobna sama peljati z njim brez kakršnega koli spremstva. Po vsem tem kar sva doživeli na vlaku se mi je vrnilo upanje in vira v to da mi lahko uspe premagati moj strah. Jaz verjamem da bom nekega dne sama sedela na vlaku in se bom vsa nasmejana peljala domov v Domžale in da me ne bo strah nobenega šuma in ropota več.
To sem vam hotela povedati dragi moji bralci da boste vedeli da človek z borbo in vero v življenje lahko doseže marsi kaj. Pomembno stvar ki je zaznamovala moje življenje zavedno v meni prebudila upanje in viro ter mi dalo notranjo moč da se soočim svojim strahom in ga tudi premagam pa je ta da jaz nisem sama da so ob meni ljudje ki me imajo resnično radi in bi zame dali celo življenje. Ko človek ve da ni sam na tem širnem svetu potem postane močan in počne stvari ki si jih sam nikoli ne bi upal.