Zgodba o moji ribici

Zgodba ki jo objavljam danes je vezana na morje in na moj prosti čas ki ga zelo rada posvečam ribolovu. Ribarim še dobrih 12 let, vse odkar hodim na morje v Šibenik. Pa sem v življenju ujela le dve ribici in to se je zgodilo lani med lanskimi poletnimi počitnicami, ko sem ujela svojo prvo ribico sem bila navdušena kot majhen otročiček kar skakala sem gor in dol po pomolu od veselja, pa čeprav je šlo le za čisto majhno sardelico, saj veste kako je ko otročičku kupiš bonbonček. Moja situacija je zelo podobna temu. Le da jaz nisem dobila bonbončka ampak sem ujela ribico. Bila sem zelo zelo srečna. Vendar sem po nesreči ubogo ribico pri snemanju s trnka ubila. Bilo mi je zelo hudo in bila sem zelo nesrečna saj sem želela da bi moja ribica živela dalje in bi srečna zaplavala nazaj v morje v svoj dom. Zato sem se odločila da jo nataknem nazaj na trnek in ji priredim časten pogreb kakršnega bi si želela vsaka ribica in sicer sem jo uporabila kot vabo. V vodo sem vrgla svoj trnek in opazovala kako moja sardelica izginja v velikem morju. Ne morete si predtstavljati bolečine ki sem jo čutila v tistem trenutku. Prva ribica po 12 letih ki sem jo sploh ujela pa še to sem po nesreči ubila. Kar naenkrat pa je moj trnek spet zatreslo. Sprva mi ni bilo jasno kaj se dogaja. Mislila sem da je moja sardelica v vodi prišla k sebi in se bori da bi se rešila iz trnka, zato sem svoj trnek v velikem upanju potegnila iz vode. A na moje veliko presenečenje in začudenje sem iz vode namesto sardelice potegnila čisto drugačno ribo. Bila je veliko večja in daljša. Kar je lahko pomenilo samo eno v mojo ubogo sardelico je zagrizla večja riba. Previdno da je ne bi ranila ali poškodovala sem ribico vzela iz trnka. Bila je živa in zelo živahna. Skoraj bi mi spolzela iz rok a sem jo v rokah držala tako močno da ji to ni uspelo. Odločila sem se da bom ribico odnesla domov pokazati očiju in jo na to spustila nazaj v morje. A na nekaj sem pri tem pozabila in sicer na to kako zelo sem oddaljena od svojega doma. Veselo sem prijela ribico in svojo udico in stekla proti domu. Imela sem občutek kot bi letela, ko sem končno prišla domov pa sem ugotovila da moja ribica ni zdržala tako dolge poti in mi je umrla kar v rokah. Spet sem bila zelo potrta tokrat še veliko bolj saj je bila to že druga ribica ki sem jo ujela in mi je umrla. Ko je Oče zagledal ribico je bil zelo ponosen name pa tudi na moje razmišljanje in na dejstvo da je nisem želela ubiti ampak mu jo samo pokazati. Ampak ribici ni bilo več pomoči bila je mrtva. Najbolj je bil nad njo navdušen bratec ki si jo je želel celo prijeti v roke in se slikati z njo in moja slika ki sem jo posnela predstavlja točno to roke mojega brata ki nežno držijo mojo ribico v svojih nežnih rokah. Tudi ta ribica je dočakala smrt ki ni takšna ki bi si jo želela. No z očetom sva jo nežno položila na žar in jo spekla. Jaz osebno niti ne vem kakšnega okusa je bila ker je nisem bila sposobna niti poskusiti a bratec in oči ki sta si jo razdelila pravita da je bila moja riba odličnega okusa. Ne, boste verjeli da me to ni odvrnilo od ribolova še vedno iz pomola rada mečem svoj trnek in lovim ribe, čeprav seveda nikoli nobene ne ujamem. Zelo rada pa na gladini opazujem girice in sardelice ki iz mojega trnka pojejo ves kruh in se nanj sploh nobena ne ujame. Zelo zanimivo je to kako pametne so ribe. Točno vedo da gre za past in da jih želi ribič ujeti na trnek in zelo previdno pojedo ves kruh na trneku. Vedno sem in bom ribice občudovala, saj so zame to izredno čudovita in pametna bitja ki živijo v morju. Iz svoje zgodbe pa sem se naučila velike lekcije ribic nikoli ne lovi zato da bi jih potem ubil in pojedel ampak jih lovi zgolj zaradi veselja in sreče in vedno jih vrni v vodo ker imajo pravico svobodno živeti tako vsa živa bitja.

Pesem o zvezdah

Pesem me spominja na osebo ki verjame v zvezde. Naučila me je verjeti vanje in v to da kadar koli pogledaš v nebo in vidiš zvezde veš da nisi sam na svetu in da je na svetu nekje nekdo ki te ima resnično in iskreno rad. Mene zvezde vedno spomnijo nanjo in na njen čudovit nasmejan obraz. Tudi za mojo pesem me je navdihnila prav ta oseba. Želim, da bi ji zvezde vedno osvetljevale njeno pot kjer koli bo že hodila ta oseba. Jaz pa jo bom vedno nosila v svojem srcu kot zvezdico ki je osvetlila mojo življenjsko pot. Pesem pa namenjam njej ki me je zanjo navdihnila in pa seveda vsem bralcem svojega spletnega dnevnika in jim želim da bi tudi njim kakšna oseba osvetlila njihovo pot, tako kot se je to zgodilo meni, izgledalo je kot da bi zvezda resnično padla z neba v človeški podobi. Polagam vam na srce imejte se radi in si dovolite biti srečni naj ljubezen napolni vaša srca in sreča vam sije iz oči vse dni vašega življenja. Kajti življenje je nekaj tako lepega da lepšega na svetu ni. Zapomnite si vredno je doživeti vsak trenutek in vredno sanjati sanje čeprav se morda nikoli ne uresničijo. Jaz sem večni sanjač ki ljubi svoje življenje in vse kar ga obdaja. Iz vsakega trenutka v svojem življenju potegnem najlepše kar se potegniti da. Za večino sem norec. Jaz pa pravim jaz sem predvsem zelo srečen človek kar je najpomembnejše. Jaz sem srečna da živim. Pa ne glede na to ali sem norec ali ne. Preprosto srečna sem in srečo želim deliti z drugimi ljudmi tega sveta, ker sreče ne moreš imeti sam moraš jo znati razdeliti še drugam. Upoštevajte moje nasvete pa boste srečni tako kot jaz.


Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti dozori,
a kamor koli že gre,
vsako pot
mora na novo začet.

Bolečina srca

Rada bi se zahvalila bogu, da mi je pomagal oprostiti Barbi in mi pokazal,da sem se o njej zelo motila. Nisem ji vrjela, ko je rekla da ona ni govorila z mojo vzgojiteljico in sem jo imela za hinavko. Vendar sem pravočasno spoznala svojo zmoto. Danes vem da je Barbi vedno govorila le resnico in jo zaradi tega še bolj cenim in spoštujem kot kdaj koli prej. Rada bi se ji tudi opravičila ker sem obljubila da spisa ne bom objavila, Vendar ga vseeno objavljam. Objavljam pa ga s tem razlogom. Rada bi odprla oči vsem ljudem in rada bi povdarila kako pomembno je odpuščati, ker sem bila jaz sposobna odpustiti Barbi stvar katero v bistvu ni storila vendar me je nekdo drug prepričal da je to storila ona in sem mu vrjela in me je zelo bolelo srce zaradi tega in nisem vedela kaj naj storim. Vendar sem ji na koncu odpustila in tudi Barbi je odpustila meni da sem se o njej motila in jo obtoževala po krivici. Uspelo nama rešiti najin odnos ki je bil ubistvu na rabu propada. Skoraj bi izgubila osebo ki jo imam zelo rada zaradi laži drugih ljudi okoli mene. Nauk moje zgodbe je nikoli nikomur ne zaupaj na lepe oči vedno vse informacije prevri pri osebi o kateri je govora. Predvsem pa vedno odpuščaj in daj človeku novo priložnost, kajti lahko se o njem hudo motiš in mu delaš krivico tako kot sem jo jaz delala Barbi in nisem hotela videti in vedeti resnice in nikoli si pred resnico ne zatiskaj oči in vedno priznaj in obžaluj svojo napako če si jo resnično storil in ti je žal zanjo. Le tako boste živeli srečno in mirno. S mirnim pogovorom se da rešiti marsi kateri odnos. Vesela in srečna sem da sva z Barbi rešili najine nesporazume in da najin odnos ostaja tako lep in čudovit kot je vedno bil. Polagam vam na srce. Borite se za odnose ko so vam pomembni in nikoli ne dovolite da se zaključijo z zamiro. Odnosi bi se morali vsi praviloma končati z primirnim slovesom od osebe ki jo imaš rad. Nikoli pa z zamiro ali željo maščevanju. Kajti maščevanje in stare zamire samo grenijo naša srca in nam ne dovolijo biti srečni. Tako da sreča je v vaših rokah. Borite se zanjo tako kot jaz ki to počnem iz dneva v dan. Barbi še enkrat hvala da si zame to kar si. Želim ti da zavedno ostaneš takšna kot si.





Bolečina srca



Vsak, ki bi videl tak naslov bi mislil, da gre za kakšnega fanta ki me je zelo prizadel. Vendar moja zgodba ne govori o fantu ampak o ženski, ki jo imam še vedno zelo rada in jo globoko spoštujem kljub temu da mi je zlomila srce in me zaradi nje zelo boli.
Moja zgodba se začne pred tremi leti, ko sem spoznala Barbi. Takrat je nadomeščala mojo matično vzgojiteljico ker je bila le ta na porodniški. Na Barbi sem se v enem letu močno čustveno navezala. To se mi pogosto zgodi kadar človeka spustim blizu svojega srca. Mislila sem da bom Barbi izgubila takoj ko se vrne moja vzgojiteljica iz porodniške vendar ni bilo tako, ker so Barbi podaljšali pogodbo in jo premestili v drugo vzgojno skupino. Nakar je delala še kot nočna vzgojiteljica v naši ustanovi. Bila sem zelo vesela da ona ostaja v moji bližini, saj jo imam zelo rada. Moje spoštovanje in ljubezen pa si je priborila s svojimi dejanji, ki jih je storila zame in sem sigurna da jih večina ljudi ne bi storila tudi po službeni dolžnosti ne. Punca mi je vedno pomagala ko sem imela napade panike in napade jeze. Spominjam se celo da je Barbi enkrat tekla za mano v salonarjih ko sem bila nervozna in jezna na eno dijakinjo iz zavoda. Tekla je za mano samo da bi me pomirila. To bi recimo po mojem res naredil samo človek ki mu ni vseeno zate. Spominjam se še enega dogodka ko mi je Barbi pomagala v stiski in sicer sem bila tako obupana da sem se hotela vreči na električnega pastirja in ona me je odrinila stran in sama priletela nanj. To mi je dalo vedeti da ženska resnično svoje delo opravlja s srcem in da ji zame ni vseeno. Pred dobrim mesecem pa sem izvedela da odhaja iz zavoda. Njen odhod me je zelo prizadel še bolj pa njena dejanja pred njim. Punca je namreč na face booku tako kot jaz. Zato sem jo vprašala če me sprejme kot svojo prijateljico in me je zavrnila kar sem mirno sprejela kot dejstvo je navedla to da svojih bivših dijakov ne sprejema gor ker z njimi ne želi imeti stikov na omenjeni klepetalnici razen ene izjeme in sicer dijaka ki je že zaključil šolanje pri nas. Jaz sem ji verjela ker je bila do mene vedno iskrena in mi nikoli lagala. Še več do tega dne bi si upala dati roko v ogenj zanjo da ne laže. Jaz ne bi nikoli vedela da Barbi laže če mi ne bi sošolka ki je znana po tem da ne zna biti tiho povedala da je videla v njenem profilu še enega dijaka iz zavoda. Jaz ji sprva nisem verjela še več celo skregala sem se z njo zaradi te punce. Vendar sem ugotovila da punca ne laže in da mi je lagala oseba od katere tega ne bi tega nikoli pričakovala. Počutila sem se kot bedak. Pa to še ni konec zgodbe. Čez par dni sem bila klicana na razgovor k svoji sedanji vzgojiteljici, ker ji je Barbi povedala da sem ji pokradla prijatelje na Face boku. Seveda sem vzgojiteljici povedala da kar imam jaz z gospodično Barbi rešujem izključno z njo in da ji ne mislim o tem nič razlagati in moje veliko začudenje je to razumela in mi povedala da se v stvar ne bo vmešavala in zame je ravnala prav. Barbi je to komentirala da je bila to njena moralna dolžnost. Kakor koli zame je to hinavsko in zahrbtno dejanje. Morda sem premlada da bi razumela njen komentar in ga bom razumela ko bom starejša kdo bi vedel. Pa zgodila se je še ena stvar punca se ni poslovila od mene od vseh ostalih se pa je ker je bila nočna vzgojiteljica. Na zaključno zabavo pa tudi ni prišla iz osebnih razlogov ki jih jaz ne vem. Zaradi vsega tega mi je zlomila srce, ki sedaj polno bolečine. Vendar vem da tega ni storila nalašč. Storila je napako vendar jaz nisem nihče da bi jo obsojala. Tudi ona je samo človek in dela napake kot vsi ljudje. Zato ji iz srca odpuščam njeno napako. Njenega opravičila pa ne pričakujem. Želim ji vso srečo tega sveta ker si jo zasluži in hvaležna sem ji za vse kar je storila zame. Iz najinega odnosa sem se naučila marsikaj. Najpomembnejše pa je da sem se naučila odpuščati in ljudem dati svobodo. Barbi pa želim vso srečo na njeni novi življenjski poti. Želim ji da ostane takšno kot je. Predvsem pa ji želim da bi svojo službo še naprej opravljala s srcem. Jaz jo verjetno ne bom nikoli pozabila ostala bo zapisana v mojem srcu kot oseba ki jo imam zelo rada in jo globoko spoštujem.

Pesem smo sestavile tri prijateljice Jaz in prijateljici Anastazija in Sara ki sta pesem celo uglasbili. Pesem je priredba pesmi Queen - We will rock you. Pesem mi je zelo všeč ker je v njej izraženo veliko čustev. Vse tri smo nmreč drugačne jaz in Anastazija imava Aspergerjev sindrom Sara pa ima CP. ( cerbralno paralizo). O sebi ne mislim da sem ravno umsko fuknjena oseba . Sem izredno talentirana in pametna punca. Sem pa zelo drugčna od drugih in zato včasih moje vedenje izpade fuknjeno. Vendar zato še nisem slab človek. Pesem je nastala na podlagi besed drugih ljudi. Kajti vsak dan se najde vsaj ena oseba ki mi reče da sem UFO ( umsko fuknjena oseba ) kar me zelo boli in večkrat hudo prizidane. Zato smo se s prijateljicami vsedle skupaj in napisale to pesem. Žele smo svetu dati vedeti da tudi če si za svet okoli tebe UFO ( umsko fuknjena oseba ) nisi slab človek in da se vedno najde nekdo ki te ima iskreno rad. Zato vsem drugačnim polagam na srce, bodite to kar ste, ker ste edinstveni in tudi če vam kdo reče da ste umsko fuknjeni se temu smejte in mu povejte tole: Kdo pa pravi da UFO ni biti kul!!! Jaz pravim UFO je zakon in zakon so vsi ki priznajo da so drugačni ne pa si pred tem zatiskajo oči in si lažejo v glavo da so normalni.

Tako zdaj veste drugačni smo zakon in ne bojte se nam približati ker ne grizemo želimo si le to da bi nas imeli radi in nas sprejemali takšne kot smo. Tudi mi smo samo ljudje ki potrebujemo ljubezen in nežnost drugih ljudi za svoj obstoj na zemlji.


Pa še tole vam polagam na srce ne dovolite da bi drugačne in invalide izločili iz družbe. Raje jih sprejmite v svojo družbo in jim pokažite da so nekje dobrodošli in da niso sami na tem svetu ker nimate pojma kako hudo je biti izobčenec in živeti čisto sam na svetu. Nihče ni kriv da se je rodil drugačen. Včasih tega nisem razumela a danes razumem da si vsak človek zasluži priložnost neglede na to ali je invalid ali drugačen ali pa je »normalen« človek je kot vsi drugi in nihče se do njega nima pravice obnašati živalsko.





MI SMO UFO
(Priredba pesmi "Queen - We will rock you")





1. Mi smo umsko fuknjene osebe,
tisti, ki pa ni naj se jebe,
mi v glavi mamo pamet, vemo vse
folk pa pravi, da tko ne gre.

refren:

Mi smo, mi smo UFO!
Mi smo, mi smo UFO!

2. kitica: 2x

Mi smo umsko fuknjene osebe,
tisti, ki pa ni ko ga jebe,
psihijatrom pameti manjka ful,
kdo pa pravi, da UFO ni kul!

2.refren: 2x

Mi smo, mi smo UFO,
Vi ste, vi ste UFO!

V spomin mojemu prijatelju konjičku Aju

V Spomin mojemu prijatelju konjičku Aju
( umrl je pred tremi leti a še danes ga nosim v svojem srcu)




1. Spominjam tvoje lepe rjave grive se,
ko roka moja jo božala je,
spominjam tvojih lepih rjavih se oči.
O le zakaj zapustil si nas ti.


2. Spominjam se tvojega rezgeta, ko zagledal si me ti,
Razigrano tekal si po travnikih, jedel travo in korenje,
in tudi jabolka se branil nisi.

3. Ko v tvojem sedlu sem sedela imela sem občutek da svobodno poletela bom v daljave širne te.
Razigrano ti rezgetal si in svobodno tekal naokoli si.


4. Le zakaj tako mlad umrl si.,
Saj imel le deset rosnih let si ti.
Pogrešam te, sanjam da ob meni si.
A poti nazaj več ni.
Tja v daljave večnosti odšel si ti.

5.Upam da še kdaj srečava se.
Če ne prej pa takrat, ko za teboj pridem tja še jaz.
Do takrat pa v srcu boš živel,
Spomin na tebe nikdar ne bo zbledel.



Za vedno tvoja prijateljica Nastja

Ljubezen na prvi pogled

Moja izkušnja norosti v moji mladosti



Moj prispevek govori o moji prvi ljubezni, pravzaprav temu kar se je zgodilo meni ne bi mogla reči ljubezen ampak le zaljubljenost na prvi pogled. Gre za zaljubljenost v podobo človeka ki sem ga videla prvič v življenju. Moja zgodba je napisana po dogodkih ki sem jih resnično doživela in preživela. No, pa začnimo z mojo zgodbo.


Ljudje pravijo, da je mladost norost, kar pa ne drži vedno in v vseh primerih. Zase bi lahko dejala da moja mladost ni norost. Sem pa v svoji mladosti že doživela pravo norost in sicer ljubezen na prvi pogled.
Ali ljudje sploh verjamete v ljubezen na prvi pogled? Kdo bi vedel? Za vas ne vem zase pa lahko rečem da v tako ljubezen nisem verjela vse do lani, ko sem jo doživela na lastni koži.
Zgodilo se je lani poleti. Bil je lep topel poletni dan oziroma večer. Mamica naju je z bratcem povabila na sladoled v slaščičarno v Domžalah, ki jo je predlagal sosed Jaka. Tam naj bi po sosedovem mnenju imeli najboljši sladoled v Domžalah. Z bratcem sva bila takoj za stvar in tako smo se peš odpravili na sprehod proti tej slaščičarni. Ko smo prišli tja in se usedli za mizo in je do nas prišel natakar je kar naenkrat v meni preskočila iskrica ljubezni. Bil je tako neznansko lep da sem imela občutek da gledam utelešenega angela na zemlji, no vsaj meni se je zdel natakar tako zelo lep kot angel. Bil je izrecno podoben igralcu Cristianu Mejerju iz španske telenovele La Tormenta, ki mi je bil že od nekdaj zelo všeč oziroma sem bila vanj zaljubljena čeprav ga v živo nikoli nisem videla. Torej sem bila praktično zaljubljena v njegovo podobo. Natakar je vprašal kaj želimo? Jaz pa sem v tistem trenutku ostala brez besed, saj je bil tudi njegov glas izrecno podoben glasu Cristana Mejerja. V skrajnem obupu ko že nisem vedela kaj naj naredim sama z seboj, sem pokazala na torto, ki jo je jedel sosed. Pojma nisem imela kakšnega okusa je. Pa mi to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo le to da sem lahko opazovala njega. Mamici sem se zdela zelo čudna, zato me je vprašala, če je z menoj vse vredu, vendar sem bila tako zatopljena v svoje misli da je niti slišala nisem. No, in potem se je natakar vrnil z računom. Stal je zraven mene. Srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da bom zdaj, zdaj omedlela. Nakar me je mamica prebudila iz mojih najlepših sanjarjenj in je rekla »Gremo domov Nasti « Jaz pa jasno nisem želela oditi domov. Še malo bi ga rada gledala in sanjarila, kako se skupaj sprehajava po parku, čeprav sem vedela da to žal ni mogoče. Natakar je bil namreč več kot deset let starejši od mene. Imel je okoli trideset let mogoče kakšno leto več in zagotovo je pri teh letih že imel družino ali vsaj resno punco. Z mamico sva tako sklenili dogovor da grem domov če mi obljubi da me jutri spet pripelje sem. Mamici ni preostalo drugega kot da mi je obljubila da me bo jutri spet pripeljala in tako se je to ponavljalo. Celih štirinajst dni sem jedla eno in isto torto.
Doma pa nisem mogla jesti ne spati, ker sem neprestano mislila na nanj in na njegovo sanjsko postavo. Na žalost pa se je moja zaljubljenost tako skrivnostno, kot se je začela tudi končala, kar naenkrat sem spoznala da živim v nekakšni iluziji in da se natakar nikoli ne bo zagledal vame. Zaradi tega sem bila zelo žalostna. Slabost in bolečina v mojem želodcu pa sta me spominjali na mojo nesrečno ljubezen. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Jaz pa pravim da je ljubezen, lepa dokler traja, ko pa čar ljubezni ugasne pa zelo rado boli srce.

Moja najljubša igračka

Moja najljubša plišasta igrača



Povedala vam bom osupljivo zgodbo svojega življenja. Gre za mojo najljubšo plišasto igračo na katero sem še danes močno čustveno navezana in s katero še danes pri svojih 20 letih preživim ogromno svojega prostega časa.
Moja najljubša igrača je moj plišasti kuža, ki mu je ime Bučko. Dobila sem ga za svoj osmi rojstni dan. Že od prvega dne ko sem ga dobila sva neločljiva. Vedno kamor koli grem svojega Bučka vzamem s seboj. Moj kuža je rumeno črne barve in je trenutno že zelo oguljen saj je pri meni že celih dvanajst let. Zame on ni le plišasta igračka k kateri se stisneš ko ti je hudo, je tudi moj najboljši prijatelj, kateremu lahko vse zaupam in vem da me ne bo nikoli izdal. Zato ogromno časa preživim z njim. Če, bi Bučko lahko govoril bi o meni povedal več kot bi znal kdor koli drug. A žal ne zna govoriti. Z svojim kužkom se še danes zelo rada objemam in stiskam saj mi daje občutek varnosti, ljubezni in topline ki jo za svoj obstoj potrebuje vsak človek. Najraje pa se z njim pogovarjam, ker je odličen poslušalec in nikomur nikoli nič ne pove. Samo mirno sedi na postelji in me posluša. Nikoli mi ne pametuje kaj je prav in kaj ne in nikoli me ne obsoja za moje napake kar mi je pri moji njem zelo všeč. Večkrat ko tako z Bučkom sediva na postelji imam občutek da me zares posluša in da je živ, čeprav se zavedam da so to le moji občutki ki nikakor niso resnični, čeprav bi si zelo želela da bi bili. Ne, vem zakaj sem na svojo igračko tako močno čustveno navezana, vem pa da Bučko je in bo za vedno ostal moj najboljši prijatelj. O takem prijatelju človek lahko samo sanja. Kajti on je vedno tam kakor ne upam sama. Zame je moj plišasti prijatelj kot živ. Želim si da bi bil živ tudi v realnosti ki me obdaja a vem da to žal ni mogoče, ker je le plišasta igračka ki meni iz dneva v dan polepšuje moje življenje. Ob njem spoznala dejstvo da jaz ne bom nikoli ostala sama če ne bom imela nikogar drugega ob sebi bom imela vsaj njega in to vem zagotovo.



Nastja

Moj paradižnik

Moj paradižnik



Moja, zgodba se začne s prvim dnem mojih počitnic ko sta babica in dedek odšla na morje v Primošten. Pravzaprav sta odšla že nekaj dni prej. Našo družino pa sta prosila da bi v teh treh tednih ko ju ne bo skrbeli za njun vrt v Sneberju. V zameno za našo prijaznost in dobroto pa naj bi si iz vrta potrgali pridelke, ki smo jih v tem času pridelali, saj bi do njunega prihoda po vsej verjetnosti že zgnili. Cele tri tedne sem očetu im mamici pomagala skrbeti za njun vrt in naše delo je obrodilo čudovite sadove. Takrat sem se počutila resnično živo. Bila sem vesela in srečna. Veselila sem se vsakega dela za katerega sem poprijela. Celo 10 litrske kante vode mi ni bilo težko nositi od dedijeve hiše do njegovega vrta. Pa tudi puljenje plevela ob sončnem zahodu je bilo čudovito. Njun mali vrtiček smo s skupnimi močmi spremenili v nekaj čudovitega in lepega. Pravijo da je v slogi moč in prav imajo. Prav v veselje mi je bilo sedeti na klopci ob vrtu in ga opazovati. Ter opazovati dosežke našega dela. Spominjala sem se vsega truda in vsake kapljice potu ki je pritekla iz mene takrat ko sem delala na vrtu svojih starih staršev. Ampak naš trud je obrodil sadove. Vsak dan smo jedli svežo zelenjavo z njunega vrta. Vsa zelenjava ki sem jo pojedla te dni je bila plod našega trdega dela. Vsak dan sem se zahvalila bogu za to da mi je dal priložnost pomagati starim staršem pri delu. Naučila sem se spoštovati babico in dedija in vse kar vsako leto pridelata z svojimi žuljavimi rokami na svojem malem vrtičku. In ko sta se vrnila z morja babica in dedi sta nama z bratom ponudila denar v zahvalo ker sva pomagala staršema delati na vrtičku. Brat ga je ves navdušen sprejel, jaz pa sem ga zavrnila in dejala babici in dediju da ne želim njunega denarja ampak da si v zameno za svoj trud želim nekaj posebnega. Prijela sem babico in dedija za roko in ju odpeljala na vrtiček in pokazala na največji paradižnik na njunem vrtičku in dejala " V zahvalo za svoj trud si želim imeti ta paradižnik" Nakar sem v očeh svojih starih staršev zagledala solze. To so bile solze sreče in veselja. Pravijo, da moški ne jokajo a se hudo motijo kajti po dedijevem licu je ta trenutek spolzela solza. Bila je prava in resnična slana solza, ki bo za vedno ostala skrita v mojem srcu. Potem se je dedi počasi približal vrtičku in z svojo žuljavo roko odtrgal moj paradižnik in mi ga nežno podal. Ta trenutek sem bila najsrečnejši človek na svetu. Kajti v rokah sem držala nekaj neprecenljivega kar je bilo zame vredno več kot ves denar tega sveta. V rokah sem držala plod babičinega in dedijevega truda. Moj paradižnik je tehtal 1 kg. Ko se človek zave koliko truda in ljubezni je bilo vloženo v en sam paradižnik se zave da v današnjem svetu nič ne šteje če imaš ogromno denarja, ker ne znaš ceniti ljubezni do narave in ljudi ki te obdajajo in te imajo resnično brez pogojno radi. Ne, vem kaj bo brat naredil s svojim zasluženim denarjem a ko ga bo enkrat zapravil mu od njega ne bo ostalo nič. Od, mojega paradižnika ki smo ga seveda pojedli skupaj s starši pa mi je ostalo ogromno. Ostale so mi slike in ostali so spomini na pravo solzo v dedijevih očeh ki jo še nikoli prej nisem videla in jo morda nikoli več ne bom. Ostal je tudi spomin na babičin topel objem in nežen pogled in to bo v mojem srcu ostalo zapisano za vedno. Vedno ko pogledam sliko svojega paradižnika se spomnim tega čudovitega dogodka. Moj članek je tudi dokaz da človek ne potrebuje veliko da je neizmerno srečen in vesel. Iz svojega dogodka sem se tudi veliko naučila in sicer to da jaz ne potrebujem denarja da sem neizmerno srečna in da denar zastruplja duše ljudi ker so pohlepni in želijo zmeraj več in več. Ne, zavedajo pa se da je vse kar potrebujejejo za srečo le bližina ljudi ki jih imajo radi in da ljubezen in prijateljstvo vrača duši mir in srečo ki ju tako zelo potrebujejo za mirno življenje na zemlji.

Naj bo moja zgodba v poduk vsem ljudem tega sveta imejte se radi in bodite prijatelji, pozabite na denar in pohlep ker vam le ta ne bo prinesel sreče.

Nastja

Brez pogjna Ljubezen

Kaj v današnjem času pomeni brezpogojna ljubezen

V svojem mladem življenju sem doživela že veliko stvari, tako groznih,kot lepih. Vendar se ponavadi spominjam le lepih trenutkov svojega življenja.
Grozni pridejo in gredo. Lepi trenutki pa ostanejo v našem srcu za vedno. Kaj ljudem v današnjem času pomeni dejstvo, da jih ima določena oseba brezpogojno rada. Pa naj gre za ljubezen med moškim in žensko ali za prijateljsko radost. Ljudje se tega ponavadi bojijo. Le zakaj si ne dovolijo biti srečni in bežijo pred Brezpogojno ljubeznijo. Povedala vam bom zgodbo svojega življenja, ki je resnična.
Ime pa si bom zaradi varovanja osebe izmislila.
Moja zgodba se je začela odvijati predlani septembra, ko je v zavod prišla ženska po imenu Elena in se tu zaposlila, kot vzgojiteljica. Bila sem v veliki krizi, kako Eleno sprejeti, kot svojo vzgojiteljico, saj sem zelo pogrešala svojo bivšo vzgojiteljico, ki je odšla na porodniški dopust. V tistem trenutku sem bila postavljena pred golo dejstvo. » Ona je tvoja nova vzgojiteljica «. Prve dneve mi je bilo ob njej zelo težko. Nisem vedela, kdo je in kakšna je. Vedela sem le to kar so mi povedali. Minevali so dnevi in meseci, vedno bolj sem spoznavala Eleno. Lažje mi je bilo ob njej. Kmalu pa sem se nanjo čustveno navezala. Začela sem do nje gojiti močna čustva, ki se imenujejo brezpogojna ljubezen v katerih Elena seveda ni imela pojma. V kratkem pa sem ji povedala kaj čutim do nje. Njena reakcija me je zelo šokirala in presenetila. Ni se obrnila in zbežala stran, kot bi to storila večina ljudi. Kar se mi zdi od nje zelo pogumno dejanje. Povedala mi je da mi čustev ne mora vračati. Od nje tega ne zahtevam niti ne pričakujem. Zame je to čustvo, ki ga čutim v srcu nekaj čudovitega, nekaj kar je samo moje in mi nihče ne more vzeti. Zelo rada sem ob Eleni, srečna se že če vem da je v službi pa čeprav ni ob meni, vem da je nekje blizu. Med počitnicami jo zelo pogrešam, ker je ni ob meni. Čeprav na nek način je, ker jo nosim v svojem srcu.
Žal pa Elena prav tako tiho kot je prišla v zavod, tudi odhaja iz njega. Njen odhod me zelo boli, saj jo imam zelo rada. Vse bi naredila, da bi ostala v zavodu, vendar to žal ni mogoče. Nikakor pa mi ni žal, da sem ji dala priložnost biti z menoj in da čutim v srcu to kar čutim, saj mi tega ne more vzeti nihče. Lahko mi vzamejo njo, a tega, kar čutim v srcu, ne more zbrisati in vzeti nihče.
Niti daljina niti čas ne moreta zbrisati brezpogojne ljubezni v mojem v mojem srcu. Eleni pa dajem svobodo, da odide, me pozabi in živi naprej z ljudmi, ki jo imajo radi tako kot jaz. A nekaj vem zagotovo, da je jaz ne bom nikoli pozabila in vsega kar je nesebično storila zame iz srca.

RECESIJA V OČEH MLADIH


Moje ime je Nastja. Sem mladostnica stara 20 let. V svojem spisu vam bom predstavila svoj pogled na recesijo, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Moja zgodba se je začela dogajati sredi lanskih poletnih počitnic in sicer v začetku avgusta. Takrat smo se ravno vračali iz morja. Nihče od nas ni vedel kaj nas čaka doma in da je tam vse narobe. Zadelo nas je kot strela z jasnega. Oče se je naslednji dan iz službe vrnil ves potrt in žalosten. Podjetje v katerem je delal, je zadnje čase res zelo slabo poslovalo. Oče je sicer predvideval da bo verjetno ostal brez službe, vendar je vseeno upal, da si bo podjetje nekako opomoglo in bo lahko obdržal svojo službo. Vendar se njegove želje in globoko upanje niso uresničile. Ostal je brez službe. Še danes se spominjam žalosti v njegovih očeh. Še do danes ni našel nove redne zaposlitve. Trenutno dela le priložnostna dela. V redno službo pa hodi le mamica. Jaz pa prejemam republiško štipendijo. V družini smo štirje družinski člani in naš čudoviti kuža Majki. Moram povedati, da družina mesečno normalno shaja, vendar sva se morala z bratom nekaterim stvarem odreči. Vsak od naju je obdržal le eno dejavnost ki naju zelo veseli. Jaz sem se odločila za članstvo v društvu Kaktusarjev Slovenije, saj mi delo s kaktusi pomeni zelo veliko in je edina dejavnost brez katere bi zelo težko zdržala. Drugače pa pazimo tudi pri nabavi hrane. Sama sem se odrekla sladkarijam, ki seveda niso življenjsko potrebna živila. Včasih sem vsak evro, ki sem ga imela takoj zapravila. Sedaj pa varčujem. Za vsak evro, ki ga dobim dvakrat premislim kaj si bom z njim kupila, če si sploh kaj bom . Ali ga bom raje naložila na svoj bančni račun. V recesiji sem spoznala da denar ni vse. Začela sem ceniti očetovo in materino ljubezen ter vse kar brezpogojno in brez besed storita zame. Zavedam se, da bomo to krizo preživeli le, če bomo držali skupaj. Vsi skupaj se bomo potrudili in poprijeli za delo. Vem da nam bo uspelo kajti v slogi je moč. Zaradi recesije na življenje gledam drugače in cenim stvari, ki jih prej še opazila nisem. Prej nikoli nisem opazila maminega nasmeha na obrazu, ko sem pospravila stanovanje. Razmišljala sem le o tem, koliko mi bo za delo plačala. Sedaj razmišljam le o tem kdaj bom na mamičinem obrazu spet videla njen čudovit nasmeh in srečo v njenih očeh. Za srečo ne potrebujemo denarja, ampak naklonjenost in ljubezen ki si jo medsebojno izkazujemo. Besedica »Rad te imam« zame pomeni več kot tisoč evrov na mojem računu, kaj bom z bogastvom če ga ne morem z nikomer deliti.
Svojo zgodbo zaključujem z mislijo: Svojemu bližnjemu podarimo ljubezen in ne denarja, saj denar pride in gre. Ljubezen pa v naših srcih ostane zavedno.

Nastja Trtnik

Aspergerjev sindrom

Sem punca ki ima lažjo obliko avtizma. Imam Aspergejev sindrom. V svoji objavi bi rada ljudem predstavila svojo bolezen ki me spremlja praktično od rojstva. Večina ljudi namreč te bolezni ne pozna in name gleda kot na čudaka in posebneža. Že od malih nog se zavedam svoje drugačnosti in posebnosti. Mamica je imela že v nosečnosti hude težave z menoj. V šestem mesecu nosečnosti sem namreč nehala rasti in se razvijati. vsi zdravniki so mislili da je plod v njej umrl. Nakar se je po mesecu dni zgodil čudež in začela rasti in se razvijati. Že takrat ko se nisem niti zavedala sem hotela živeti in sem se borila za svoj obstoj. Ta boj sem tudi dobila in po devetih mesecih sem prijokala na svet. Ne, vem ali sem se bolna že rodila ali je bolezen prišla pozneje. Vsekakor pa sem imela kot otrok nekaj znakov svoje bolezni ki pa niso bili tako izraziti tako da mi zdravniki dolga leta niso dali nikakršne diagnoze. Vse skupaj pa je ven udarilo v vrtcu. Bila sem namreč deležna hudega fizičnega in psihičnega nasilja svoje vzgojiteljice. Ženska me je pretepala in zaklepala v ženski WC. Ter mi grozila da bo mojim staršem kaj naredila če bom o tem govorila. Seveda sem ji vrjela le kako ji ne bi imela sem tam okoli tri leta. Molčala sem in se zapirala vase. V bolečini, žalosti in samoti sem si v svoji glavi namislila namišljene prijatelje, ki jih ni videl nihče razen mene. Na začetku so bili to le junaki iz risank in knjig ki mi jih je mamica brala za lahkonoč da sem lažje zaspala. Moja bolezen se je iz leta v leto stopnjevala. Imela sem vedno več neralnih prijateljev in začela sem se zapirati v svoj namišljeni svet. Nisem več vedela kaj je realno in kaj ne. Zaradi tega sem pristala celo v psihijatrični bolnici. Kjer sem preživela tri najhujše mesece v svojem življenju. Ampak videti da nisi sam da so na svetu tudi drugi ljudje ki so drugačni mi je dalo misliti. Predvsem pa čutiti kaj pomeni resnična in brez pogojna ljubezen mojih staršev in ljudi ki me imajo resnično radi. Vse to me je rešilo in mi vrnilo moči ko sem bila šibka in na tleh. Danes živim v realnosti brez strahu pred ljudmi in pred tem da bi mi kaj storili. Zavedam se da vsi ljudje niso slabi in da me imajo nekateri tudi izkreno radi. Tudi prividi so že skoraj izginili. Borim se z svojo boleznijo in jo skušam čim bolj umiliti. Zaradi težav v otroštvu imam kar nekaj posledic. Vendar srčno vrjamem v svoj uspeh in v to da mi bo uspelo zaživeti v realnosti brez namišljenih prijateljev in da bom našla realne ljudi ki me bodo imeli resnično radi. Ljudje me ponavadi ne razumejo zaradi moje drugačnosti. Pa vendar sem samo človek ki si želi le to da bi ga ljudje sprejeli in imeli radi takšnega kot je. Danes recimo še vedno težko stopim v družbo ker se bojim odziva ljudi v njej. Težko celo stopim v trgovino občutek imam da me vsi opazujejo in s prstom kažejo name. Čeprav me občutki ponavadi varajo, saj na videz ni videti da bi bila kakor koli drugačna od drugih vrstnikov. Le moje obnašanje je včasih malo neprimerno ker mi primanjkuje življenjskih izkušen predvsem glede družbe kamor še nikoli nisem bila sprejeta odprtih rok zaradi vsega kar se mi je zgodilo v preteklosti. Zato vsem staršem otrok z Avtizmom in Aspergerjevim sindromom polagam na srce. Ljubite in podpirajte svoje otroke pokažite jim da so ljubljeni ker bodo vašo ljubezen v življenju še zelo potrebovali. Mene je rešila le brez pogojna ljubezen in podpora mojih staršev, brez nje bi bila danes bog ve kje. Ampak imam srečo tu sem obdana z ljudmi ki me imajo brez pogojno radi in vedno kadar koli me je strah vem da lahko računam na topel objem svoje mamice in močan stisk roke svojega očeta in to mi daje moči da vstrajam se borim in živim s svojo boleznijo. Predvsem pa sem se jo naučila sprejemati. Težko je biti drugačen ni pa nemogoče živeti s tem dejstvom da to si.

Moji kaktusi

Moje ime je Nastja Trnik. Stara sem 20 let. Že več let se ukvarjam z vzgojo kaktusov te čutovite rastlinice mi vzamejo dih kadar koli jih vidim. Meni so vzele dih že takoj ko sem jih prvič zagledala. Svoj prvi kaktus sem si kupila pred 5 leti. Večina ljudi kaktusov ne mara, zaradi njihovih bodic. Tudi sama sem bila sprva skeptična zaradi njihovih bodic. Potem pa sem ugotovila da so njihove bodice le njihova obramba pred napadalci ki jim želijo škodovati in da moraš biti zelo previden pri delu z njim da se ne napičiš oziroma nbodeš nanje. Še tri leta sem tudi članica Društva ljubiteljev kaktusov slovenije. Večino svojega prostega časa namenjam prav njim. Odkar imam svoje kaktuse se je moje življenje spremenilo na bolje. Mojemu življenju dajejo smisel in lepoto. Iz dneva v dan se učim dela z njimi. Zelo jih imam rada in moja velika želja je da bi lahko tudi drugim ljudem predstavila te čudovite rastlinice ki meni jemljejo dih dan za dnem. Na sliki je moj božični kaktus v času cvetenja.