Dragi moji bralci!
Po dolgem času sem se odločila da zopet objavim
v svoj blog novo objavo. Navdih za to
objavo sem dobila ob svojem včerajšnjem obisku Etnografskega muzeja v
Ljubljani, zato vam bom danes povedala
zgodbo o mojem včerajšnjem obisku Etnografskega muzeja v Ljubljani.
Moja zgoda se je zgodila včeraj. Včeraj je bil zame namreč
zelo pomemben dan prvič naj bi šla čisto sama v Ljubljano na srečanje Avtistov
ki sodelujejo s centrom Kulture ki je edini priznani center za avtizem priznan
s strani države. No, v Ljubljani sem
čisto prvič sama bila že v ponedeljek saj sem šla na ogled poti po kateri bom
morala v sredo priti do kraja do dogovorjenega kraja kjer naj bi se vsi skupaj
dobili. V ponedeljek s samo potjo nisem
imela nobenih težav dogovorjeni kraj sem našla brez težav, saj sva ga v soboto
obiskali skupaj z mamico in sem dobro spremljala vso pot in si jo tudi
zapomnila. Tako da res v ponedeljek ko sem šla prvič sama v Ljubljano ni bilo
težav ampak v ponedeljek jaz nisem bila časovno omejena lahko sem se preskrbno
sprehajala po Ljubljanskih ulicah s tem da časovne omejitve nisem imela na kraj
ki sem ga šla obiskat sem praktično lahko prišla ob kateri koli uri. Pa še ena
star je bila vmes to je bil moj strah v ponedeljek sem imela hud strah da se
bom v Ljubljani izgubila in sem res bila zelo zelo pozorna na vsak zvok in
vsako ulico po kateri hodim. Včeraj pa je bil moj izlet v Ljubljano čisto
drugačen. Zjutraj sem v svoj nahrbtnik
naložila stvari brez katerih po navadi nikoli ne zapustim stanovanja sploh če
grem kam daleč stran od svojega doma. S seboj sem tako kot vedno vzela svojo
plišasto medvedko Karin, ki jo imam že približno 3 leta in mi jo je podarila
oseba ki mi zelo veliko pomeni in ji je ime Karin tako kot moji medvedki.
Medvedko sem poimenovala po njej zato da bi to osebo vedno kjer koli že hodim
čutila na nek način v svoji bližini. No,
v teh treh letih sva z mojo medvedko res postali neločljivi in jo res
vedno vzamem s seboj kamor koli me je strah iti sama, ker mi daje občutek
varnosti in ljubezni in ker tako vem da nisem čisto sama ker je moja medvedka
ob meni. Poleg medvedke sem s seboj v
Ljubljano včeraj vzela še svojo knjigo ki jo trenutno berem in tudi knjiga je
ena izmed treh stvari ki jo vedno vzamem s seboj. Zelo namreč rada berem in
vsak prost trenutek ki mi je dan po navadi porabim za branje ki me vedno zelo
sprosti. Poleg medvedke Karin in knjige pa sem seboj vzela še svoj plastični
modelček avtomobila Nisan Micre o
katerem sem pisala v svoji prejšnji objavi in ima zame zelo poseben pomen. S
seboj sem vzela še pol litrsko plastenko v katero sem nalila ledeni čaj iz
domačega hladilnika če bi na poti v Ljubljano slučajno bila žejna. Nato sem se
odpravila proti avtobusni postaji. Vmes sem se ustavila še na pošti ker sem
morala oddati pismo ki sem napisala v torek zvečer in je bilo namenjeno osebi
ki jo imam zelo rada in mi zelo veliko pomeni. Po tem ko sem oddala pismo sem
bila zelo srečna in vesela ker sem vedela da bo moje pismo osebo ki sem ji ga
poslala zelo razveselilo in ker sem vedela da sem s svojim pismom osrečila osebo ki jo imam zelo rada sem bila tudi jaz zelo vesela. Na
avtobusni postaji nisem imela večjih težav. Počakala sem na avtobus za
Ljubljano in vstopila vanj. Sedela sem na sedežu pri oknu in celo pot brala
svojo knjigo z naslovom Eragon. Zgodba je iz strani v stran postajala bolj
napeta in ko smo prišli v Ljubljano sem še vedno razmišljala o tem kaj se bo
naprej zgodilo v zgodbi ki sem jo brala na avtobusu. Iz svojih misli si nikakor
nisem zmogla spraviti modrega zmajčka s
safirastimi luskami ki se je v knjigi ravno izvalil iz jajca. No, uglavnem v
takem zamišljenem stanju sem šla na pot. Na to sem šla mimo tržnice in se
spomnila da sem na njej v ponedeljek videla spominek ki mi je bil zelo všeč za
božično darilo za mojo najboljšo prijateljico Ančko in zato sem se odločila da
ga grem kupit. Šla sem tja in kupila spominek nato sem videla tablo za javno
stranišče in ker me je že med potjo močno tiščalo na stranišče sem zavila še
tja. Nato sem šla naprej po potki do tunela in nato sem na križišču zavila v levo česar nebi smela morala bi zaviti levo
šele pri naslednji ulici in to sem spregledala ker sem bila zamišljena in sem
razmišljala o zmaju ki se je v knjigi izvalil iz jajca in o tem kako srečna bo
oseba ki sem ji poslala pismo. Kmalu sem
ugotovila da sem se izgubila sredi Ljubljane in da jaz nimam pojma kje sploh
sem. Prvo kar se je zgodilo je bilo to da me je začelo močno tresti po celem
telesu in imela sem občutek da bom umrla v tem trenutku na tem mestu. Temu pojavu jaz pravim napad panike oziroma
tesnobe. Bila sem vsa iz sebe da bi nekako umirila svoj napad tesnobe sem tekla
gor pa dol po ulici kot slepa kura ki išče zrno in ga ne najde. V svoji stiski
sem se usedla na tla in vzela iz nahrbtnika svojo medvedko Karin in jo tako kot
vedno kadar sem v stiski stisnila k svojemu srčku zamižala sem in medvedko še
bolj privila k sebi. Nato sem začela z globokimi vdihi in izdihi. To je tehnika
za premagovanje tesnobe katere se učim pri svoji psihologinji in mi zelo pomaga
pri umerjanju. No, in po desetih minutah sem bila umirjena do te mire da sem
sploh bila sposobna v roke vzeti telefon in poklicati mamico in ji povedati kaj
se je zgodilo. Mamica je seveda razumela da sem se zgubila ni pa razumela v
kakšnem stanju sem čeprav sem ji to povedala. Po telefonu je delovala panično
in to me je spravilo v še večjo tesnobo. Kadar doživim napad tesnobe namreč
potrebujem pogovor z osebo ki ni panična ampak ostane mirna kljub temu da ve da
sem jaz v stiski in mi skuša pomagati na miren način. Mamica pa je bila vsa
panična in rastrena in po telefonu je govorila hitro in nerazločno, zato sem
bila še bolj zmedena in sploh nisem razumela vsega kar mi je govorila. Zato sem
ji čez nekaj časa rekla da sedaj vem kje sem čeprav to ni bilo čisto res ker
sem samo približno vedela kje sem samo jo nisem mogla več poslušati in zato sem
jo na lep način odslovila. Nisem jo mogla poslušati ker mi je po telefonu
paničila in me s tem spravljala v še večjo stisko kot sem dejansko že bila. No,
ko sem mami odložila slušalko pa mi je dejansko kapnilo kje jaz pravzaprav sem
in da sem ob tunelu narobe zavila in nato sem odšla nazaj do tunela in dejansko
sem nato našla pravo pot. Dejansko je
tako kot pravi ljudska modrost da tudi slepa kura zrno najde kajti tudi jaz sem
našla svoje zrno ki sem ga iskala. Nato sem vsa zmedena letela po poti in
naletela na neko žensko ki je pristopila do mene in mi govorila da je iz Bosne
in da potrebuje denar za preživetje sebe in svoje družine. Gospa se mi je
zasmilila in dala sem ji 5 eurov nato pa mi je začela nakladati da blizu mene
živi nek fant ki je trenutno z drugo punco ampak ljubi mene in da lahko naredi
da bova srečna skupaj ker tudi jaz veliko mislim nanj. V zameno pa je želela da
v svojo roko položim svoj denar in zamižim malo sem še razmišljala ali bi to
naredila ali ne. Kajti v moji bližini res živi nek fant ki mi je zelo všeč
vendar živi s svojo punco v Kamniku. No, vendar že dve leti živita skupaj in
kolikor vem sta srečna. S tem fantom sva bila zelo dobra prijatelja hodila sva
v isto srednjo šolo v Kamnik. Ampak na žalost me nikoli ni videl kot ženske
oziroma punce zase. Še danes imava zelo dober prijateljski odnos ampak sva samo
prijatelja in nič več kot to. Vendar ko
sem bolje pomislila mi je kapnilo kam pes taco moli če bi jaz zamižala bi mi
ženska iz roke vzela denar in odšla in zato sem ji rekla da žal nimam več
denarja potem pa mi je rekla da ni panike in da lahko snamem tudi svojo
verižico ki jo nosim okoli vratu in jo primem v roko. Spet sem pomislila in sem
si rekla ne svoje verižice pa ne dam,
ker sem vedela da bom v tem primeru ostala brez nje. Moja srebrna verižica z
srebrnim obeskom križa pa mi res veliko pomeni dobila sem jo od babice in dedka
za 20. rojstni dan in jo v celih 5 letih niti enkrat nisem snela s svojega
vratu in zato sem rekla oprostite gospa zelo se mi mudi in ne želim da mi
pomagate ker če me ima ta fant res rad bo že našel pot do mene sam saj ga bo
usoda pripeljala k meni. Bila sem zelo ponosna nase saj je bilo to prvič da sem
uspela nekoga zavrniti imam namreč zelo velike težave reči nekomu ne tega ne
želim. Zelo težko zavrnem ljudi in včeraj mi je to uspelo in nato sem zelo
ponosna. No, in potem sem končno prišla na dogovorjeno mesto. Tam sem srečala
Martino s katero skupaj sodelujeva pri skupini Vox Alia pri kateri pišemo
spletni časopis in res jo je bilo zelo lepo spet videti po 14 dneh. Martini sem
zaupala da sem v stiski ker sem prvič sama v Ljubljani in da sem se izgubila na
poti do dogovorjenega mesta. Skupaj smo odšli v Etnografski muzej. Razstava mi
je bila zelo zanimiva saj sem se naučila veliko novega o slovenski kulturi v
preteklosti. No, med razstavo sem
Martini povedala da jaz pravzaprav iz muzeja ne znam priti do glavne avtobusne
postaje in nato mi je rekla da me bo ona pospremila do postaje. To da je bila
do mene tako prijazna in človeška mi pomeni zelo veliko. Tega da je prijazna in človeška pa žal ne
morem reči za mentorico delavnice ker
nas je po predstavitvi pustila same in je rekla samo nasvidenje in lahko greste
in njeno dejanje se mi zdi totalno neresno.
Mislim glede nato da je vedela da sem na njeno delavnico prišla prvič
čisto sama bi lahko pomislila da jaz verjetno Ljubljane ne poznam dobro in bi
me lahko vprašala če jaz sploh znam priti sama do glavne avtobusne postaje ali
mogoče potrebujem pomoč. Tako da če nebi bilo Martine kateri sem zelo hvaležna
za njeno nesebično pomoč bi jaz bila popolnoma izgubljena sredi Ljubljane. No,
ampak tako pa nisem bila izgubljena in sem srečno prispela domov v Domžale.
Zelo srečna, vesela ter ponosna sem nase in nato da mi je uspelo doseči še
enega svojih ciljev. S tem svojim uspehom sem spet dokazala da se z močno
željo, ogromno vloženim trudom in z veliko zaupanja vase in v svoje sposobnosti
zmore doseči prav vse.
