torek, 19. februar 2019

Zgodba o Lubenica
















Dragi moji spremljevalci in bralci mojega bloga, že nekaj let nisem napisala ničesar. Pa ne, zato ker nebi želela ampak zato ker preprosto nisem imela idej o čem naj pišem. Pa tudi časa za pisanje je odkar imam službo, bolj malo. Danes pa sem se spravila k pisanju ker sem osebi ki mi zelo veliko pomeni obljubila, da bom napisala kolumno za revijo Vox Alia za katero še vedno pišem, ker sem mnenja da moramo govoriti če želimo biti slišani. Zgodba o lubenici je resnična in še vedno živi v meni tako močno kot bi se zgodila včeraj, pa je od dne ko se je zgodila že skoraj mesec dni. Uživajte v branju in upam da vam bo moja zgodba všeč.



Danes bi vam rada zaupala zgodbo, ki se, mi je zgodila 25 decembra lani. Bilo je Božično jutro, takšno kot vsako drugo.  Zjutraj sem vsa vesela stekla pod smrečico in pogledala pod njo in tam našla svoje darilo in bila sem zelo vesela in srečna, ker Božiček tudi letos ni pozabil name. Potem pa sem odšla na družabno omrežje Face book, da bi svojim prijateljem zažela srečen Božič in tam zagledala filmček, ki ga je objavila moja prijateljica Marla Contreras iz Gvatemale. Ta filmček je spremenil moj pogled na življenje. Marla je objavila filmček svoje prijateljice, ki ima moža in tri otroke. Živjo pa dobesedno v hiši ki je podobna, kolibi oziroma še bolje rečeno brlogu. Danes na Božič v njihovem domu ni bilo jelke kakršne smo vajeni v njihovem domu je bila zgolj postavljena jelka brez iglic to je bila zgolj palica z nekaj oguljenimi vejami brez iglic. Resnično me je stisnilo v srcu ko sem videla to revščino. Pod to revno drevesce pa so kljub vsemu dejansko bila postavljena tri darilca in ta mamica je posnela svojega najmlajšega sinčka Edvarda starega približno pet let, kako je ves srečen zjutraj pogledal pod drevesce in videl svoje darilce pod jelko. Njegove oči so bile polne sreče in veselja, preprosto bil je srečen ker tudi nanj Božiček ni pozabil. Ves srečen je odvil svoje darilo, ki je bilo zavito v navaden časopisni papir.  Ko je ves srečen odvil svoje darilo, se je na Edvardovem obrazku pokazala tista notranja sreča ko otrok dobi darilo. Edvardo je v svojem naročju ves srečen objemal svojo lubenico.  Ta filmček je mene, ki dejansko imam vse kljub temu da imam minimalno plačo dobesedno sesul, spravil me je v jok.  Nisem mogla razumeti kako je lahko nekdo tako zelo srečen, ko dobi eno tako preprosto darilo kot je lubenica. Ljudje ki imamo vse pa se zmrdujemo in nismo z ničemer zadovoljni. Zato sem se odločila da naredim poskus in svoji prijateljici Jožici ki je profesorica Nemščine, za darilo kupim lubenico. Predvsem me je zanimala njena reakcija na moje darilo. Za svoj podvig pa sem povedala domačim. Reakcija ob tem, želim svoji prijateljici Jožici za darilo podariti lubenico so bile doma zelo različne. Brat Luka je komentiral, da bi lubenico človeku, ki bi mu jo podaril vrgel v glavo, ker imam Avtizem ne vem ali se je šalil ali ne. A saj veste kaj pravijo. Pravijo da je v vsaki šali pol resnice. Tako da tudi če se je šalil je v tem nekaj resnice. Oče je komentiral da bi darilo sprejel a bi si o osebi ki bi mu to podarila mislil da je neumna. Edino mamica je komentirala, da bi bila takšnega darila zelo vesela. Kljub vsem domačim komentarjem, ki recimo da niso bili preveč pozitivni, sem se odločila da svoj poskus sprejmem. Tako sem se odpravila v trgovino, ker logično v tem letnem času nisem našla lubenice. Sem pa zato prijateljici Jožici kupila rumeno medeno melono. Njena rekcija na moje darilo je bila zelo zanimiva. Najprej je pogledala zelo začudeno, ker je takšno darilo res precej nenavadno. No, potem pa je prijateljica prebrala moje pismo me objela in rekla Nastja, ti si res faca hvala ti za čudovito darilo. Pri srcu pa  mi je bilo ob tem zelo toplo, kajti očitno so nasvetu še ljudje ki cenijo tudi takšno čisto preprosto. Moje rumene medene melone danes verjetno ni več a zgled ki, mi ga je dala moja prijateljica Jožica bo v meni ostal zavedno.