NAJLEPŠE DARILO ZA MOJ TRIINDVAJSETI ROJSTNI DAN

Dragi moji bralci !


Danes sem se odločila da napišem, resničen dogodek iz mojega življenja, kot piše v naslovu bom danes pisala o najlepšem darilu ki sem ga dobila za svoj rojstni dan. To darilo o katerem bom pisala je seveda nematerialno in je dano iz ljubezni. Svojo današnjo zgodbo pa posvečam osebi ki mi je podarila najlepše darilo za moj rojstni dan.


Za marsi koga je danes čisto navaden dan. Jaz pa poznam nekoga za kogar 15.12 2011 ni čisto navaden dan, saj je pred triindvajsetimi leti na ta dan prijokal na svet. Verjetno ste bralci ugotovili za koga gre? No, če slučajno niste ugotovili za koga gre vam povem da sem ta oseba jaz. V šoli mi je bilo danes zelo neprijetno ker mi pol sošolcev sploh ni voščilo rojstnega dne kljub temu da sem jaz letos vsem sošolcem voščila njihov rojstni dan. V razredu nas je namreč le sedem in si ni težko zapomniti kdaj ima kdo rojstni dan. No, pa ne samo to da mi pol razreda ni voščilo do mene so se obnašali kot da je čisto običajen dan. To me je zelo močno prizadelo sošolci so namreč vedeli da imam rojstni dan, ker so mi na face book napisali čestitko. Ampak meni to da mi nekdo napiše vse najboljše za rojstni dan na face book pred mano pa ko me sreča »glumi glivo« nič ne pomeni in zato me je stvar zelo močno prizadela. Vedeti da je tvojim sošolcem praktično vseeno za tvoj rojstni dan je zelo boleče. Kljub temu da je bilo mojim sošolcem vseeno za moj rojstni dan pa se je našla oseba ki ji ni bilo vseeno da danes praznujem svoj rojstni dan in ta oseba je moja profesorica Nemščine. Tega kar je zame danes storila moja profesorica nemščine ne bom nikoli pozabila saj mi je dala najlepše darilo za moj rojstni dan. Bila je prva oseba ki me je objela zjutraj ko sem prišla v šolo in to da me je ona objela je bilo zame najlepše darilo ki sem ga dobila letos za svoj rojstni dan. Pa ne samo to da me je profesorica objela kupila mi je tudi darilo. Podarila mi je plišastega medvedka in jaz sem bila zaradi tega zelo zelo srečna. Nevede je profesorica zame ustavila čas. Zame se je dejansko ustavil čas z njo ob meni. Bila sem najsrečnejši človek pod soncem, ko sem se izgubila v njenem objemu. Jaz se danes sprašujem zakaj se ljudje ne zavedajo kako malo je potrebno da smo srečni in da nekoga osrečimo?
Vse premalo se ljudje zavedajo tega da je sreča, to ko te objame oseba ki te ima resnično rada in da je to najlepše darilo ki ti ga kdor koli sploh lahko da. Jaz pa se tega še kako dobro zavedam in zato se je zame danes dejansko ustavil čas ko sem se znašla v objemu svoje profesorice ki zame ni le profesorica ampak je tudi oseba ki jo imam zelo rada in jo globoko spoštujem. Najin objem s profesorico Nemščine imam pred očmi še danes pa je od mojega rojstnega dne minilo že celih štirinajst dni, ko zaprem oči še vedno čutim kako me je za moj rojstni dan nežno stisnila k sebi. Najin objem s profesorico je bil resničen bil je polno nabit čustvi. Čutila sem da me ima moja profesorica resnično rada. Ta objem ni bil zaigran bil je resničen, ker sem jaz to čutila in to je najlepše darilo ki sem ga letos dobila za rojstni dan. Kajti profesorica mi je dala največ kar človek lahko sploh da dala mi je delček sebe. Zato sem ji zelo hvaležna in ji želim povedati naslednje: hvala, ker ste, ker obstajate in ker ste ob meni in ste tukaj zame ter hvala ker iz dneva v dan prinašate sonce v moje življenje.

Moje želje za moj rojstni danj

Dragi moji bralci. Jutri praznujem svoj 23 rojstni dan. Ta objava pa je namenjena vsem ljudem tega sveta. Ljudem želim ob svojem prazniku povedati da si jaz ne želim materialnih stvari. Vsi moji bližnji me namreč morijo kaj si želim za rojstni dan. Jaz pa jim kar naprej ponavljam da si želim na svoj rojstni dan čutiti njihovo ljubezen. Želim čutiti da me imajo radi da so veseli da me poznajo da so srečni da živim tako kot sem srečna jaz.

Tako kot vsako leto pa imam tudi letos dve veliki srčni želji:
Moja velika srčna želja, ki se skoraj 100% ne bo uresničila je letos ta da bi jutri na tako poseben dan zame lahko objela svojo Anjo. To je oseba s pomočjo katere sem premagala svoj strah pred avtobusom in zaradi katere sem se danes sposobna sama voziti z njim. Ta oseba je iz moje bližine odšla tako hitro da mi ni bilo dano niti to da bi se od nje dejansko lahko poslovila in bi jo lahko objela v slovo. Moja želja bo verjetno ostala le skrita želja mojega srčka ampak, vseeno jo želim deliti s svojimi bralci s tem želim ljudi opomniti da nam denar ne prinese sreče in zadovoljstva. Jaz bi recimo dala ves denar tega sveta za en objem zgoraj omenjene osebe in zato da bi iz njenih ust slišala da me ima rada in da je ponosna name ker se danes sama vozim z avtobusom.

Moja druga srčna želja ob mojem rojstnem dnevu pa je namenjena današnji družbi in vsem ljudem tega sveta. Želim si ljudje ne bi več cenili hinavcev, lažnivcev in lopovov in da ne bi bil frajer tisti ki kadi in se vozi v dragem avtomobilu. Želim si da bi ljudje začeli ceniti poštenost, iskrenost, prijaznost in ljubezen. Želim si da ljudem ne bil pomemben le denar in da ob rojstnem dnevu ne bi razmišljali le o tem kakšna »materialna« darila bodo dobili. Želim si da bi ljudje cenili ljubezen in ljudi ki jih imajo radi. Predvsem pa mi je pomembno to da bi se ljudje zavedali tega kako pomembno je dejstvo nekomu pokazati da ga imaš rad in da je to da imaš nekoga resnično rad lahko zanj neprecenljivo darilo za njegov rojstni dan. Imam pa še eno željo ki v meni tli že celo moje življenje in ta je da bi me ljudje sprejeli medse ne glede na mojo drugačnost in da bi se jaz v družbi počutila ljubljeno in sprejeto. Trenutno je na svetu le en kraj poleg mojega doma kjer se počutim ljubljeno in sprejeto in to je cerkev. V cerkvi sem zelo srečna ker imam občutek sprejetosti in občutek da me imajo ljudje radi. Srčno upam da se bo našel zame na zemlji še kakšen kotiček pod soncem kjer me bodo ljudje sprejeli in me imeli radi zaradi tega ker sem in ker obstajam.


Tako zdaj veste kaj je zame idealno darilo za moj rojstni dan. Idealno darilo je zame to da mi podarite delček sebe, da me objamete in poveste da me imate radi. Ni, ga lepšega darila ko to da čutiš da te imam nekdo resnično brezpogojno rad. Ne, rad zaradi tvojega denarja ampak preprosto rad zato ker obstajaš in ker si.


Vsem svojim bralcem pa polagam na srce misel ki mi jo je pred kratkim povedala moja sestrična Petra in se je močno dotaknila mojega srčka in ta je:

» Tisti ki prinašajo sonce v življenje drugih so z njim obsijani tudi sami «

Alkohol uničuje življenja

Skrivnostno srečanje


Dragi moji bralci, danes objavljam izmišljeno zgodbo,ki bi čisto lahko bila resnična. Govori o prekomernem pitju alkohola. Napisala sem jo na pobudo bratranca, ki je moral v šoli pisati spis na temo ljubezen. No, za ta spis ki je izjemen je dobil oceno ena. Resnično mi je žal da nekateri profesorji slovenščine ne znajo ceniti umetnosti pisanja, Kajti ta zgodba je izjemna in si zasluži za moje pojme oceno deset in ne samo pet. No, želim vam veliko užitkov ob branju.


Petek je. Krajša konica urinega kazalca se je ravnokar premaknila na rimsko številko devet. Sedela je tam, na klopci. Nemo je strmela predse. Ura je tiktakala dalje. Ostala je sama, tam na železniški postaji, kjer je čakala svojega očeta. Vlak ki jo je pripeljal je že zdavnaj izginil v noč. Urin kazalec se je premikal vedno počasneje. Vsaka minuta se je zdela kot ura. Tega je bila navajena. Oče naj bi prišel ponjo na postajo, ker je mati zbolela. Punce ni brigalo več da je njeno mesto prevzela steklenica. Sama je sedela tam na mrzlem.

Zakaj se mi to dogaja ? Oče se niti spomnil ni name. Zakaj si zbolela mama? Kaj naj naredim? Ne da se mi vstati, najraje bi zaspala kar tukaj so ji misli švigale v glavi. Sedela je ko okamnela. Rahel vetrič se je igral z njenimi kodrastimi lasmi. Dvajset metrov stran so zaškripala vrata. Anja ni slišala težkih korakov ki so se ji bližali. Bila je v svojem svetu. Živjo kaj delaš tukaj? Čakaš na vlak? Ali na koga? Je tišino razmišljanja prekinil mehak fantovski glas. Pred seboj je zagledala visokega fanta z bujno trajno, ki mu je zakrivala obraz. Prestrašeno ga je pogledala, češ od kod pa si se ti vzel? Hej saj te ne bom pojedel jo je skušal pomiriti. Oprosti nisem te slišala prihajati ! Ni hotela govoriti z njim. Želela si je samo biti doma, v svoji topli postelji, stisniti svojega najljubšega medvedka k sebi in sanjati. Sanjati o lepih stvareh, brez alkohola in nasilja. Oče je pogosto globoko pogledal v kozarec in ko je prišel domov, se je nekatere dni spravil na mamo! Anja je večkrat to skušala preprečiti, a na koncu je tudi ona staknila modrice. Zaradi tega je pogosto jokala, zato njene oči ne premorejo potočiti niti kapljice solza več. Fant je že sedel ob njej in jo prijel za roko: » Je kaj narobe? « Madona imaš mrzle roke! Zdrznila se je. Občutila je njegovo toplo roko. Kakor sonce, ki te greje na zimskih avanturah. Najraje bi se mu stisnila v objem, da bi se ogrela. Pogledala ga je v oči. Tam je videla morje, veselje in sinje nebo! Začutila je da mu lahko zaupa. Ah na očeta čakam. Verjetno je pozabil name. Laže je živeti pod vplivom alkohola, mu je na kratko opisala svoje težave. Ves čas jo je gledal naravnost v oči sama tega ni zmogla. Zazrla se je v tla. In kaj si nameravala narediti, če se tvoj oče ne bi prikazal? Kaj pa mama? Ga je zanimalo. Zopet nekaj trenutkov tišine a njega to očitno ni motilo. Vzel si je čas zanjo in bil pripravljen prisluhniti. Anja se mu je počasi zaupala. Povedala mu je vse o svoji družini in o svojem bednem življenju. Fant je samo gledal s svojimi vročimi očmi ter poslušal. Kot bi ga resnično zanimalo, kaj se dogaja z ubogi deklici ki sama v mrzli noči sedi na železniški postaji. Čutila je da pozorno spremlja vsako besedo ki jo izreče. Zaupala mu je. Narisal ji je nasmeh na obraz. Vsak delec njenega telesa se je smejal z njim. Roke so postale tople, noč se ji ni več zdela neprijazna, ni več čutila mraza, grel jo je smeh.

Govorila sta o vsem mogočem. Njuna mnenja so bila enaka kot bi v njem našla sebe. Tega čustva Anja ni poznala a se ga ni bala. Veliko fantov je poznala, vendar ni si mogla pomagati, gledala ga je z drugačnimi očmi. Fasciniral jo je, ko ji je omenil, da študira čelo. Sama namreč že drugo leto obiskuje stavbo na Vegovi 7 v Ljubljani. Nekje sem slišala, da glasbeniki bolj razmišljamo s srcem v nasprotju z računovodji. Ne da se opisati z besedami, kaj občutiš, ko se zliješ v eno s svojim glasbenim prijateljem, ki komaj čaka da mu zaupaš svoja čustva, da začuti tvoje prste. In kakšen balzam je to zate. Anja je sebe pomirjala s svojo harfo. Če bo fant nanjo zaigral na prave strune, jo nežno prijel in zlil vanjo svoja čustva se mu bo vsa predala. Če vsega tega ne bo, bo preprosto utihnila. Navaden računovodja ne bo nikoli spoznal tega neverjetnega občutka , ki te napolni s srečo. Blaž tako je bilo ime njenemu skrivnostnemu čelistu, pa ta občutek nikakor ni bil tuj. Razumel jo je ni se mu zdela nora ali razumljiva. Pogledala je na čas z velikimi kazalci, ki je visel s stropa. Blaž je vedel kaj misli: Pozno je, ker sklepam, da tvojega očeta ne bo, mi dovoli da te pripeljem domov živo in zdravo? Prikimala je.

Vetrič ji je še vedno mrščil lase, nasmehnila se je, saj je nagajal tudi njemu. Imel je skoraj daljše lase kot ona kar ga je naredilo še bolj odštekanega. Prišla sta do parkirnega prostora, kjer je stala ford Fiesta. A notranjost jo je bolj očarala. Veliki zvočniki zgoščenk ni manjkalo ( med njimi je bilo tudi veliko klasične glasbe), odštekan obesek čela na vzvratnem ogledalu. Vžgal je avto zvočniki so se oglasili, zapeljala sta v temno noč, železniška postaja se je oddaljevala, vlak je zdrvel v temo.

Motor je brenčal, zvok valoval in Anja je čutila da je srečna in svobodna.

Išče se varuška

Dragi moji bralci

Ubistvu vam samo želim povedati da se je ljudem čisto zmešalo jaz v šoli ne smem peti ker potrebujem varuško pri svojih 22 letih. Moja objava danes je sicer resnična. Ampak napisala sem jo zgolj zato da bi ljudi malo nasmejala. Je pa res da je moja objava neumnost ker peti v pevskem zboru tako ali tako ne bom smela. Na, moj oglas se namreč še do danes ni javila nobena zaposlena oseba v Cirusu. Pa tudi predvidevam da se ne bo. Ampak jaz bi predvsem rada s svojo objavo povedala vodstvu Cirusa da ni prav kar počnejo da ni prav da nas izolirajo in da s tem ko ne smemo ostajati na dejavnostih ubijajo naše sanje. Govorim v množini ker ne verjamem da sem edina dijakinja na dnevnem usposabljanju ki si želi obiskovati kakšno dejavnost po peti uri v zavodu. Vodstvo nima prav da dobesedno ubija naše sanje in srčno upam da bodo nekega dne spoznali to da si tudi mi zaslužimo priložnost da bi se naše sanje uresničile.




Dragi Bralci !

Obveščam vas da sem stara 22 let in da iščem varuško ki bi me čuvala ob torkih od 5 do 7 sedmih zvečer. Sem punca s posebnimi potrebami in po mnenju vodstva Cirus Kamnik potrebujem varuško če želim peti v pevskem zboru. Ker naj bi bilo veliko možnosti da se mi kaj zgodi. Naprimer da mi na nogo pade računalnik ali me zbije avto. Pogoj varuška mora biti zaposlena v Cirusu Kamnik. No, če je kdo pripravljen pomagati naj se javi dohodki so po dogovoru. A ja pa podpisati mora da v zgoraj omenjenem času odgovarja zame ker sama po mnenju vodstva očitno nisem sposobna odgovarjati zase.

Lep pozdrav

Nastja

Moja nova življenjska izkušnja

Dragi moji bralci z vami želim deliti svojo novo življenjsko izkušnjo. Pravzaprav se večina ljudi večkrat znajde v takšnih socialnih okoliščinah kot sem se jaz prejšnji petek. Le malo ljudi pa je sposobno za uresničitev svojih sanj in uresničitev obljube osebi ki jo imajo zelo radi preživeti vse to kar sem preživela jaz. Ob tej priložnosti želim tej osebi za katero sem vse to prestala da bi le lahko bila ob njej na njeno deseto obletnico delavne dobe povedati naslednje in to je naslednje: » Zelo vas imam rada in hvaležna sem da sem ta tako poseben dan lahko preživela z vami « Poleg tega ji želim povedati da si mora človek vzeti čas za stvari ki so mu pomembne. Ta oseba mi je namreč že večkrat rekla oprosti Nastja nimam časa. Ampak jaz ji želim sporočiti da bi si večkrat morala vzeti čas za stvari ki jih ima rada in predvsem za ljudi ki jih ima rada. Zato ji polagam na srce čas si moramo razporediti tako da nam ga nekaj ostane tudi za ljudi okoli nas. Jaz naprimer sem v petek skoraj »umrla« samo da bi lahko bila ob njej. Seveda ne v dobesednem pomenu umrla. Ampak tako se samo reče. No, v glavnem jaz sem ena izmed tistih oseb ki živi po svoji filozofiji ki se glasi: » Dokler živiš živi svoje sanje « in to da sem lahko v petek videla njo kako je za svojo obletnico dobila rožico so bile moje sanje o katerih sem sanjala par mesecev. Večkrat sem si celo predstavljala kako bo oblečena in kako bo izgledala na ta dan in moje sanje so v petek postale resničnost. Resnično sem bila tam in sedela v njeni bližini. Torej svojo zgodbo namenjam vsem vam moji predragim bralci in pa seveda njej vzgojiteljici ki je letos dobila priznanje za deset let delavne dobe in te zgodbe brez nje danes zagotovo ne bi bilo. A ja pa še to želim vam vse najlepše ob vaši obletnici in da bi se tega dne še dolgo spominjala tako kot se ga bom vedno spominjala jaz.



Danes vam želim povedati zgodbo o sebi in o tem kako sem preživela današnji dan te dogodki so zavedno zaznamovali moje mlado življenje. Nikoli si ne bi predstavljala kako močna oseba sem postala in kaj vse zmorem če tega kar sem doživela danes ne bi doživela. No, ker morem nekje začeti bom s svojo zgodbo začela lepo na začetku. Povedala vam jo bom iz preprostega razloga in to je ker to želim. Želim da veste kaj se je danes dogajalo z menoj ker vem da boste vsi, ki boste zgodbo prebrali močno ponosni name in na to kako močna oseba sem postala. Odkar sem malo bolje spoznala učiteljico Nemščine na naši šoli in preden sem spoznala vzgojiteljico Anjo si takšnih stvari ki sem jih izvedla danes nikoli ne bi upala početi. Zato sem jima močno hvaležna da sta vsaka po svoje in na svoj način ob meni ter mi dajeta moči da se borim za svoje sanje. No, moj današnji korak napredka na osebni ravni bi bil za mnoge kot pljunek v morje meni pa pomeni ogromno. Meni pa pomeni zelo veliko in sem nanj zelo ponosna. No moja zgodba se je začela dogajati ob sedmih zjutraj ko sva skupaj z mamico odšli k zobarju v zdravstveni dom v Domžalah. Že včeraj sem si naredila načrt da bom po tem ko opravim pri zobozdravniku odšla na avtobus in se prvič sama peljala v Kamnik ker nisem želela zamuditi današnje podelitve priznanj za delavce. Priznanje za deset let delavne dobe bo namreč dobila oseba ki mi ogromno pomeni in sem danes na tako pomemben dan želela biti ob njej. No, ampak vrniva se na začetek moje zgodbe torej k zobozdravniku kamor sva šli z mamico. Gre zato da me je zobozdravnik po pregledu poslal na rentgen zob in jaz valda nisem imela pojma kje v zdravstvenem domu se nahaja rentgen za slikanje zob. V ustanovi sem se med tem ko sem iskala rentgen večkrat izgubila. Pri tem me je večkrat stisnilo pri srčku in večkrat sem padla v lažjo čustveno krizo. Celih deset minut sem se psihično in fizično mučila z iskanjem zobnega rentgena in zame je teh deset minut predstavljalo celo večnost. Ženska na informacijah zdravstvenega doma ki naj bi bila tam zato da ljudem pomaga najti zdravnika ki ga iščejo je bila do mene nesramna in osorna. Name se je osorno zadirala kljub temu da sem jo samo lepo vprašala kje je zobni rentgen. Poleg tega je zraven jedla jabolko in tako momljala da sem jo komaj razumela. No, to da se je name zadirala me je naredilo močno nervozno ker sem drugačna in zelo težko prenesem če se name kdo zadira. Ni mi preostalo drugega kot da sem se ustavila zamižala si z rokama pokrila ušesa in zbrala dovolj poguma da sem sploh zmogla spet stopiti h okencu in vprašati ponovno. Žensko sem za pot do rentgena vprašala kar petkrat in vedno naletela na popolnoma enak odziv. Kmalu mi je postalo jasno da sem tukaj opravila ker tako ali tako ne bom izvedela kje je rentgen. Spet sem doživela čustveno krizo tokrat vidno močnejšo kot prvič in močno močno sem si želela da bi bila mamica ob meni in da ne bi bila pri zobozdravniku. Mamica je bila namreč v tem času ravno pri zobozdravniku ker sva v ordinacijo šli vsaka posebej. Vidno močnejšo krizo sem doživela zato ker sem potrebovala bistveno več časa da sem se pobrala iz nje ter spustila roke z ušes in nadaljevala svoje iskanje. Vendar se kljub temu nisem predala ampak sem z iskanjem nadaljevala. Nisem prenehala in nisem vrgla puške v koruzo. Moja kriza je trajala kar nekaj časa zato ker me je to da se je ženska name zadirala tako močno spravilo v krizo da sem se morala sestavljati počasi košček za koščkom izgledalo je kot bi v sebi sestavljala puzzle. To je prispodoba tega kar se je dogajalo v moji notranjosti in se dogaja vsakič kadar sem v takšnem stanju. No, ko sem se sestavila do te mire da sem uboga sploh lahko funcionirla in začela govoriti česar prej nisem zmogla sem se obrnila neposredno na ljudi v čakalnici. No, na mojo žalost pa te ljudje kljub temu da so bili do mene zelo prijazni in so želeli pomagati niso imeli pojma kje je rentgen in so me poslali nazaj na oddelek k zobarju in tako sem se znašla točno tam kjer sem bila prej pred ordinacijo v kateri je bila zdaj moja mami. Torej znašla sem se na kraju kjer se je moje iskanje praktično začelo. Dobila sem občutek kot da hodim v krogu ampak mislim dejansko v krogu in ne v prenesenem pomenu. No, in tukaj sem pristopila do ene starejše gospe ki je čakala zobarja v čakalnici po moji oceni je imela okoli 50 let tako za informacijo ker ta podatek ni bistvenega pomena za mojo zgodbo. Končno sem našla nekoga ki je bil do mene zelo prijazen. Ta gospa je bila do mene zelo prijazna bila. Zame je bila kot angel ki ga je bog poslal meni v pomoč ko je slišal moje in videl v kakšni krizi sem se znašla. Gospa mi je prijazno in nazorno razložila kam moram iti da pridem do rentgena. Upoštevala sem njena navodila a sem bila še vedno malce v čustveni krizi in sem zgrešila vhod in prišla na Domžalsko ginekologijo. Vsi so me gledali malo čudno ko je ven prišla sestra in sem jo vprašala če je to zobni rentgen in sestra mi je valda povedala da sem prišla narobe in mi razložila kam moram iti. No, sam našla se je ena punca ki je na vse to dala zelo neokusno pripombo. Vprašala me je če imam jaz slučajno vagionalne zobe? Vprašala sem jo kaj to sploh je ker vprašanja nisem razumela in seveda sem izpadla budala. Povedala mi je da gre za zobe v mojem spolovilu in da sem na pravem mestu če jih imam. Seveda ji nisem odgovorila na vprašanje ker je bilo precej neokusno. Zaradi ne okusne šale te punce ki je po moji oceni morala imeti kakih 17 let mi je postalo zelo slabo. Odšla sem ven na zrak. Nakar sem pogledala okoli in zagledala oznake za rentgen ob vhodu zraven. Šla sem tja in vprašala če sem prišla prav in ne boste verjela čisto sama sem prebrodila krizo in našla zobni rentgen. A na žalost mojih tegob ni bilo konec . Ko sem prišla na vrsto so mi namreč povedali da moram sneti uhane in svojo srebrno verižico na kateri imam obesek križa in sem nanjo zelo močno navezana ker mi jo je podarila babica za uspešno končan program administratorja in zato sem se začela obotavljati in roke so se mi močno tresle in sestra je to opazila in je stopila do mene in rekla da mi bo ona snela verižico ker vidi da imam težave pri odpenjanju. Pa dejansko sploh ni šlo zato da bi jaz imela težave pri odpenjanju, samo svoje verižice nisem želela sneti ker je nisem snela že od poletja ko sem jo dobila in ima zame globji pomen. No, uglavnem sestra mi je snela mojo verižico in sem bila zaradi tega zelo žalostna. Verižico in uhančke sem nato varno spravila v svojo denarnico v poseben žep z zadrgo v katerem hranim en "juan" ki mi ga je prinesla prijateljica s Kitajske in ga hranim za srečo. Gre za Kitajski bankovec da ne bo pomote. No, uglavnem preživela sem res hudo dopoldne preden sem prišla do avtobusne postaje za Kamnik. Ja, pa še nekaj se je zgodilo ko sem tekla proti postaji iz zdravstvenega doma je pripeljal avtobus in šofer me je videl da tečem proti avtobusu a je zaprl vrata in odpeljal še preden sem pritekla do postaje in sem zato morala počakati naslednji avtobus. No, in ko sem bila na avtobusu sem spet doživela psihični napad tako kot pred leti ko sem šla prvič sama na avtobus. Nisem mogla zadihati. Osredotočila sem se na svoje dihanje in pozabila gledati ven ter zato zgrešila celo postajo in sem do zavoda hodila cele pol ure namesto pet minut ker sem izstopila prej kot bi morala. Ampak jaz sem zelo pogumna ker sem sama samcata preživela vse to in sem kljub vsemu prišla v zavod kot sem si zadala in čeprav sem se pred zavodom pobirala celih deset minut od vsega hudega sem se na koncu pobrala in tudi to sem naredila sama. Zato sem danes tako zelo ponosna nase ker sem dokazala da zmorem in da lahko preživim še tako težke preizkušnje da se zmorem pobrati sama ko padem sicer potrebujem čas a poberem se. Iz tega dogodka sem odnesla ogromno spoznala sem da moram skozi življenjske preizkušnje hoditi sama in da ne bo vedno ob meni mamice ki bi mi pomagala čeznje. Kajti le tako bom lahko dozorela in postala sposobna sama funkcionirati v tej kruti realnosti ko ob meni ni nikogar ki bi ga skrbelo kako je z menoj ampak vsak posameznik gleda le na svojo korist. Ampak vse to sem dejansko preživela in to je zame velik korak in ne pljunek v morje in zato sem ponosna nase in tudi jaz bi si danes zaslužila veliko priznanje za svoj uspeh in sem ga tudi dobila ker največje priznanje je moja zmaga uspelo mi je prišla sem na proslavo in bila z osebo ki je dopolnila deset let delovne dobe. Bila sem tam in zato je bilo vredno prestati vse to kar sem prestala. Moje sanje so se uresničile. Veste dragi bralci pa ne samo to. Danes sem veliko razmišljala o pokojnem dijaku Vitjanu ki je umrl za svoje sanje. Lahko vam povem da je zagotovo umrl srečen. Iz mojega vidika je za svoje sanje vredno umreti. Vitjana sem poznala le bežno a dal mi je ogromno. Vsem nam je dal ogromno dal nam je lekcijo v našem življenju in ta je "Dokler živiš si dovoli živeti svoje sanje" Torej pogumen je tisti ki živi svoje sanje in je tako kot Vitjan zanje pripravljen žrtvovati svoje življenje. Vsak izmed nas ima svoje sanje a le malo nas je tako pogumnih kot je bil Vitjan ki je vedel da lahko umre da ima šipko srce in je vseeno tvegal zato da je lahko izživel svoje sanje. Ni, mi bil blizu poznala sem ga le bežno a v meni je pustil pečat za celo življenje. Naučil me je da " dokler živim moram živeti svoje sanje" ker kdor ne živi svojih sanj in jih ne izživi je napol mrtev. Sanje in želje so zato da jih uresničujemo ampak mi sami ne drugi mi sami moramo uresničiti svoje sanje kot sem sama to naredila danes in ni mi žal. Žal bi mi bilo če tega ne bi naredila in danes ne bi prišla v zavod in osebi ki jo imam zelo rada ne bi stisnila dlani na tako pomemben dan zanjo.

Bolečina mojega srca

Dragi moji bralci danes sem spet po dolgem času pesniško nadarjena. V srcu zadnje dni čutim močno bolečino, ki jo nihče ne razume in je tudi ne more. Ljudje pravijo da sem čudna zaradi svojega drugačnosti in da sem padla s Marsa. Včasih imam tudi samo občutek da sem padla z Marsa. Ampak kljub temu sem človek ki živi na planetu Zemlja. No, skratka s tem želim povedati, da sem drugačna a ne tako zelo. Imam zelo močno razvita čustva. Sem človek ki živi s srcem. Ne zanima me denar in diamanti. Zanima me le ljubezen. Zato tudi v ljudeh iščem le tisto dobro kar je v njih. Za svoje preživetje potrebujem le nežnost in ljubezen in ker pravijo, da ljubezen rada tudi včasih močno boli. Tudi mene večkrat zelo boli v srčku in mi ga zlomi na tisoč koščkov. Ampak življenje gre naprej in se ne ozira na mojo bolečino in zato jo moram vedno znova premagovati in se boriti proti njej. Svojo pesem o bolečini pa posvečam osebi ki je zlomila moje srček s svojim molkom. Tej osebi ne zamerim da me je prizadela ampak ji v imenu najinega prijateljstva odpuščam. Vendar to ne pomeni da me ne boli več dejstvo da ona molči. Ja, njen molk zelo boli vendar življenje gre naprej in jaz ga moram živeti dalje s spomni nanjo. S tem želim svoji prijateljici povedati da njena dejanja sicer zelo bolijo vendar ne morejo uničiti najinega prijateljstva. Vsaj z moje strani ne in da jo imam kljub vsemu temu kar trenutno čutim v sebi zelo rada.





Bolečina......
Tvoj molk me prizadene,
se solze v mojih očeh nabirajo,
moje srce trpi in od bolečine me duša skeli.
Preveč trpim, preveč boli,
v žalosti utapljam se in umiram od bolečine,
ki zadala si jo ti.
Glej, kaj mi daješ,
bolečino, strah in trpljenje,
ni bolj boleče stvari, kot imeti spomine nate,
ki si mi prijateljica !

Diskriminacija

Diskriminacija mene kot punce s posebnimi potrebami




Dragi moji bralci. Danes želim spregovoriti o temi ki je zame zelo težka in sicer bom spregovorila o svoji šoli Cirus Kamnik. V njej se trenutno počutim diskriminirana in imam občutek kot da sem v zaporu.


Moja zgodba je resnična in se je začela odvijati letos prvega septembra 2011. V šoli so na željo ministrstva za šolstvo organizirali OBP ( podaljšano bivanje ) za nas dijake ki se vsak dan vozimo domov. S tem pa so nas ločili od notranjih dijakov in nam vzeli postelje ter nas preselili v nek prostor ki naj bi bil namenjen nam dijakom. Ukinili so nam tudi dejavnosti na katere smo včasih lahko hodili. Ves čas smo pod nadzorom kot dveletni otroci. Vsako jutro se moram javljati v OPB. Prej pa sem lahko mirno sedela v računalniškem kotičku na računalniku. Vse to se mi dogaja že približno štirinajst dni in to je zame nevzdržno. Poleg tega nas ne pustijo da bi bili v prostem času na oddelku s sošolci. Sem punca z lažjo obliko avtizma. V moji odločbi piše da imam pravico do postelje pa mi jo niso odobrili. Pouk imamo po novem v šoli od osmih zjutraj do pol treh popoldne. S tem da imam po pouku le pol ure za kosilo in nato se moram iti učiti v OPB. Jaz osebno sem zelo razočarana nad Cirusom Kamnik. Kajti to ni več podobno zavodu za dijake s posebnimi potrebami . To je podobno zaporu. Jaz sem postala samo še številka. To je sicer zame težko sprejeti ker sem navajena svobode in tega da grem lahko sama na sprehod ob reki in uživam v lepotah Kamnika ampak tega ni več. Počutim se kot bi bila zaprta v kletki brez izhoda. Trenutno ko je še toplo ležim zunaj pod drevesom ko sem utrujena on napornega pouka. Pa se je kdaj kdo vprašal kje bom ležala po zimi ko bo zunaj mraz? Ne, tega se ne sprašuje nihče razen mene. Nov režim je zame bolan ampak jaz ne morem nič. Minister za šolstvo je ne človeško in kruto bitje ker dovoljuje takšno diskriminacijo nedolžnih otrok s posebnimi potrebami. Preden je novi minister prišel na oblast sem bila srečna in vesela punca danes pa sem žalostna in potrta, ker se mi vzgojiteljica ne more posvečati tako kot se mi je včasih, saj nas je v OBP petnajst dijakov. Zato moram veliko več delati doma sama kot sem včasih. No, pa to še ni vse v zavodu sem kavo locirana kot dijakinja OPB ki se konča ob petih in zato ne morem hoditi na nobeno dejavnost po tej uri. To je počeno. Pa ni vprašanje kako bi prišla domov ampak kdo bi zame odgovarjal tisti čas ko bi čakala na dejavnost. Želela sem peti v pevskem zboru a mi je to onemogočeno zaradi zgoraj omenjenega razloga. To je oprostite mi bolno. Imam sicer opcijo da bi se vozila nazaj na pevske vaje a sem jo gladko zavrnila da bom šla jaz ob petih domov in nato nazaj na bus v Kamnik ker imam ob pol sedmih pevske vaje in nato po njih nazaj na bus in domov ni šans. Raje pojem v domačem kraju. Imam še eno možnost da grem za notranjo dijakinjo in tudi to ni šans da naredim. Sprva tega nisem naredila zaradi vzgojiteljice ki bi jo dobila če bi šla za notranjo dijakinjo in zaradi tega ker bi preveč pogrešala svojo mamico, očeta, bratca in kužka. Danes pa tega nočem narediti iz uporništva. Želim doseči enakopravnost med nami učenci na dnevnem varstvu in notranjimi gojenci takšno kot je bila od nekdaj. Postalo mi je jasno da enakopravnosti ne bom dosegla. Torej jaz izjavljam da sem bo borila in da bom ostala na dnevnem varstvu. Čeprav vem da nisem enakopravna notranjim dijakom in nikoli ne bom. A ostajajo tri stvari ki mi jo nihče ne more vzeti in to so moje dostojanstvo, moje srce in moja moč da se borim proti krivicam ki se mi dogajajo. S svojim uporništvom želim ljudem sporočiti naslednje: Borite se za svoje pravice bodite močni in predvsem ne pustite da vas polomijo krivice ki vam jih prizadevajo drugi. Kajti s svojo močjo jim boste dokazali da so dobili vojno a boja ne bodo nikoli. Kljub vsemu kar se mi dogaja ostajam ponižna in nasmejana punca. Zavedam se da me je Cirus pokosil in dobil vojno a boja ne bo nikoli. Kajti dokler bom tam jih bom spominjala na krivice ki se dogajajo v zavodu in se borila proti njim. Tudi če bom morala po zimi ležati na radiatorju ker ne bom imela postelje se ne bom dala bom pač ležala na njem. Vsem svojim zvestim bralcem polagam na srce borite za enakopravnost vseh ljudi v družbi. Pa ne glede na to kako drugačni so od vas vsi na svetu imamo pravico biti enakopravni. Poskrbimo da bo temu nekega dne resnično tako saj je to naša dolžnost. Če je država tako neumna da enakopravnost ne poskrbi sama. Vsaj mi naredimo tisto kar lahko da bi nam v svetu bilo lepše in da bi zmanjšali trpljenje ljudi zaradi neenakopravnosti v družbi

Modrostni zobek

Dragi moji bralci. Spet sem dobila nove zamisli za pisanje. Ne, boste mi verjeli kaj se mi je zgodilo ponoči. Moje sanje je zmotila močna bolečina v ustih. Sprva sem mislila da imam vnetje dlesni kot že nič kolikokrat. Ampak to ni bilo to. V mojih ustih nekaj raste. Iz mojih dlesni je včeraj ponoči pogledal čisto pravi modrostni zobek. Ter v meni vzbudil mojo žilico za pesnjenje. Ob enih zjutraj sem zato vzela list papirja in pero ter napisala naslednjo pesem o Modrostnem zobku. Svojo pesem pa poklanjam vsem tistim ki že imate modrostne zobe in tistim ki jih še nimate.



1. V mojih ustih nekaj se dogaja.
Boli me in boli,
Tuhtam in tuhtam le kaj bi to lahko bilo
Pa ničesar ne iztuhtam
Le kaj dogaja se !

2. Kaj pa če kakšen virus razsaja?
Ne, to virus ni.
V mojih ustih nekaj raste

3. Sprva mislila sem da mi ven pogledala je repa
Kmalu pa ugotovila sem da to ni bila le repa

4. V mojih ustih namreč rase
Čisto majhen beli zobek, ki
Modrostni imenuje se.

Zgodba o Boniti

Dragi moji bralci dolgo časa je že minilo odkar sem zadnjič objavila kakšno objavo. Danes sem se odločila da je čas da napišem zgodbo o njej. O svoji » Boniti« ki mi je zavedno spremenila življenje in moj pogled nanj. Draga Bonita tebi pa želim povedati le eno stvar in ta je hvala ker si ker živiš ker si spremenila moje življenje na bolje, ker me imaš rada in ker verjameš vame. Nikoli ne pozabi da te imam zelo rada in te bom vedno imela neglede na kilometre ki naju ločujejo.





Moja zgodba se začne s prvim septembrom lanskega leta. Že med počitnicami sem ravnateljico prosila za premestitev v drugo vzgojno skupino ker psihično nisem več prenesla psihičnega nasilja ki ga je nad mano že tri leta izvajala moja vzgojiteljica. Enostavno nisem zmogla več. O menjavi vzgojne skupine sem razmišljala vsako leto posebej a tega nisem naredila zaradi sošolcev s katerimi sem v zelo dobrih odnosih. Trpela sem do končnega izleta na Dunaj kjer je moja vzgojiteljica izjavila nekaj kar me je zalila kot hladen tuš. Ubistvu je šlo za diskoteko v katero me je bilo zelo strah iti in sem prosila če bi lahko ostala v hotelu in vzgojiteljica je rekla da jo ne zanima če me je strah da z njimi grem pa čeprav na pol mrtva in nekaj dni po tem dogodku sem dojela da tako ne morem več živeti. V upanju in želji po rešitvi sem prosila za premestitev vzgojne skupine ki mi je bila odobrena. Ravnateljica me je premestila v vzgojno skupino k Boniti. To vzgojiteljico sem poznala že od prej in vedno mi je bila všeč kot oseba in sem se z njo odlično razumela. Vendar sem bila zelo presenečena nad tem da sem v njeni skupini, saj je Bonita odšla konec šolskega leta na porodniško ker je bila noseča. Zaradi tega mi ni bilo jasno popolnoma nič? Še najmanj pa mi je bilo jasno to kako to da bo ona postala moja vzgojiteljica če je na porodniški. A kmalu sem izvedela novico ki me je čustveno zlomila. Boniti je umrla njena hčerkica stara le nekaj dni. Če, prej stvari nisem razumela sem zdaj trpela zaradi njih. Ampak začela sem razumeti nekaj česar prej nisem razumela in to je da je usoda poskrbela zato da sva se z Bonito združili. Dolgo časa sem razmišljala o tem zakaj naju je združila tako močna bolečino kot je izguba otroka. Pa tega do danes nisem razumela. Danes pa razumem zakaj. Naju je usoda združila zato ker je želela da me Bonita nauči stvari ki jih ne razumem in da mi pokaže da je tudi kruta realnost lahko prijazna in lepa in da ni pomembno to da si drugačen. Bonita je oseba ki je vedno trdila da je vsak od nas drugačen in da je to privilegij vsakega posameznika. Skozi šolsko leto ki sva ga preživeli skupaj me je naučila da je najbolj v življenju pomembno to da se ljudje pogovarjamo ne pa da bežimo eden od drugega. Jaz se prej nisem z ljudmi nikoli pogovarjala ker sem se bala povedati kaj čutim in kako čutim. Ona pa je dosegla da je moj strah izginil. Naučila sem se ji zaupati in z njo sem se lahko pogovarjala tudi ko je bila jezna name. Bonita ni name nikoli povzdignila glasu name in nikoli se name ni drla. Pa če je bila že tako močno jezna name se je z menoj pogovarjala povedala mi je kaj čuti in jaz sem to razumela in ker sem stvari ki so jo pri meni motile razumela sem jih lahko tudi popravila in spremenila. Poleg tega da sva se z Bonito zelo močno čustveno povezali pa sva se skupaj lotili še ene zame zelo pomembne stvari in to je moj strah pred vožnjo z avtobusom. Vožnje z avtobusom se bojim že celo življenje ker so me kot otroka enkrat prisilili da sem se sama peljala z njim ter sem na njem doživela napad tesnobe in nisem mogla zadihati in nimam pojma kako sem se takrat sploh privlekla do doma. No, Bonita je edina oseba ki je dosegla da sem se po petnajstih letih strahu usedla na avtobus in se peljala z njim čisto sama. Prvo sem se nekajkrat peljala z njo in nato sama. Še vedno čutim strah ko danes stopam na avtobus a misel nanjo in sijaj v njenih očeh ko me je videla na avtobusu mi daje moč da se borim in se kljub strahu usedem na avtobus in se peljem z njim. A usoda je nepredvidljiva. Vzela mi je mojo Bonito, na enak način kot mi jo je takrat pripeljala na pot. Le da naju je z Bonito tokrat ločila sreča in veselje ker bo ponovno postala mati in jaz sem bogu hvaležna da je uslišal moje molitve in Boniti dal priložnost da postane mati, kar si je vedno tako močno želela. Še danes se spominjam Bonitinih besede za slovo: Rekla mi je » Nastja nič ni večno « Jaz pa vam želim povedati dragi bralci da se Bonita moti. So stvari ki so večne in ena izmed njih je ljubezen. Jaz ne vem če jo bom še kdaj videla. A nekaj vem zagotovo da jo bom vedno imela rada neglede na to kje je in kaj počne in neglede na vse kilometre ki naju ločujejo. To pomeni da tudi ko nje nekega dne ne bo več med nami ko bo umrla. Praktično ne bo umrla živela bo v mojih mislih in v mojem srčku kot živi danes.


Nauk moje zgodbe je da smo ljudje večni da tudi ko enkrat umremo praktično živimo. Živimo toliko časa dokler živijo ljudje ki nas poznajo nas imajo radi in nas nosijo v svojih mislih in srcu.

Moji občutki ob obiskovanju nordijske hoje

Dragi moji bralci danes sem se končno spet spravila na računalnik. Tokrat sem napisala spis o svojih občutkih ob tem ko hodim na » Nordijsko hojo«. Moram povedati da sem mentorici Mateji resnično hvaležna za vse kar počne zame. No, skratka moja današnja zgodba opominja na to da so med nami še vedno dobri ljudje ki jih ne moti drugačnost drugih ljudi, ki so sposobni delati z drugačnimi ljudmi in to da ceniš vse ljudi na svetu neglede na njihovo drugačnost je zame občudovanja vredna lastnost in zato je voditeljica nordijske hoje Mateja zame vredna občudovanja in spoštovanja. Kajti malo je ljudi kot je ona in malo je ljudi ki brez predsodkov humano sprejmejo drugačnost sočloveka. Draga Mateja z objavo svojega spisa se ti želim še enkrat iskreno zahvaliti za vse kar počneš zame ker mi tvoje angažiranje, pomoč in čustvena podpora ogromno pomenijo. Ta sestavek je zate saj si s svojim vedenjem velik vzor ljudem ki ne razumejo in ne podpirajo drugačnosti. Veliko ljudi bi se od tebe lahko ogromno naučilo in prepričana sem da se tudi bo. Ta spis je spodbuda vsem ljudem tega sveta. Njegovo sporočilo pa sprejemajmo drugačnost in imejmo se radi takšni kot smo, kajti le tako bomo živeli srečno in nam bo v življenju lepo.



Naj se najprej predstavim. Moje ime je Nastja. Stara sem 22 let in imam lažjo obliko avtizma Aspergerjev sindrom. Moje življenje je precej težko, saj imam poleg prej omenjenega stanja še okvarjeno fino in grobo motoriko. Vendar nikoli ne obupam in se nikoli ne predam. Moj moto v življenju je, da ne smeš samo obstajati ampak da moraš življenje živeti v vsej njegovi lepoti. Kljub svojim težavam s katerimi sem se rodila danes živim normalno življenje.
Zelo rada ukvarjam s športom. Kljub hudim težavam z motoriko se ne ustrašim nobenega športa. Vsega se rada lotim. Najraje pa tečem, vendar tek ni primeren zame, ker si večkrat ko tečem zvijem gleženj. Ker ne morem teči sem zelo žalostna in čisto po naključju sem odkrila Nordijsko hojo. Na tečaj Nordijske hoje se na začetku nisem prijavila po lasni volji. Nanj me je vpisala mama, ker je slišala, da je ta šport zelo dober, ker dela celo telo. Preden pa me je mama vpisala na tečaj Nordijske hoje pa sem imela prav z njo zelo težko izkušnjo. Mama mi je dala pohodnikške palice od očeta in me skušala naučiti nordijske hoje. Koordinacija mi je delala preveč težav in mi ta način hoje ni šel dobro od rok. Mami je izgubila živce in se name začela dreti, jaz pa se bojim ljudi ki se name derejo in zato sem vrgla očetove palice na tla in nisem več želela nordijsko hoditi. Na, tečaj nordijske hoje sem zato prišla z velikim strahom pred tem, da mi ne bi uspelo narediti tečaja in da bi mami tečaj plačala zastonj. Poleg strahu pred neuspehom pa sem v sebi čutila še nekaj in sicer močno željo po tem da bi se nordijske hoje vendarle naučila in pa imela sem močno voljo in kjer sta želja in volja da bi človek nekaj počel tam je tudi moč. Tečaj nordijske hoje sem zato uspešno končala. Moji občutki ob obiskovanju tega tečaja pa so zelo pozitivni. Na tečaju sem namreč spoznala nekaj novih ljudi, ki so me medse sprejeli kot sebi enako osebo. Iz družbe sem namreč ponavadi izobčena zaradi svoje drugačnosti. Ljudje me ne sprejemajo, ker sem drugačna, ker drugače razmišljam in dojemam svet okoli sebe. Nekateri me ne marajo v svoji družbi tudi, ker sem direktna in iskrena in ker ne znam lagati. Na tem tečaju pa je bilo drugače. Punce so me sprejele medse. Pa ne samo to. Spodbujale so me in verjele vame. Predvsem mentorica tečaja Mateja je ogromno pripomogla k temu, da sem se na tečaju počutila dobro in prijetno. Verjela je vame in ji zame ni bilo vseeno. Ni ji bilo težko delati z menoj, čeprav je videla da imam hude težave s koordinacijo in ravnotežjem. Zame je naredila ogromno. Prilagodila je vaje mojim sposobnostim primerno. Tako je dosegla da, sem vzljubila Nordijsko hojo, ki jo prej nisem marala, ker je nisem zmogla izvajati. Danes pa je vse drugače. Nordijska hoja mi počasi začenja nadomeščati tek.
Za konec pa želim povedati še to, da sem Mateji zelo hvaležna za ves njen trud in njene vzpodbudne besede. Punca se namreč resnično trudi da bi mi pomagala pri podiranju mojih ovir in to zelo cenim. Če ne bi bilo nje, danes zagotovo ne bi vztrajala pri Nordijski hoji. Dosegla je, da mi je ta hoja postala všeč, da danes znam osnove nordijske hoje, ki jih počasi skupaj na delavnicah še nadgrajujeva. No, svoj sestavek pa zaključujem z mislijo, ki jo želim podariti bralcem in ta je: »Nikoli se ne predajte, borite se za tisto, kar vas veseli, kajti le z borbo boste dosegli uspeh«.


Nastja

Zahvala

Dragi moji bralci. Po dolgem času spet sedim za računalnikom. Pred točno tednom dni se je zgodil zame veličasten dogodek ki bo za vedno ostal v mojem spominu in sicer gre za moj maturantski ples. Za to priložnost sem se namreč usedla in napisala zahvalo svoji razredničarki v imenu celotnega razreda. Ampak ta zahvala je napisana iz srca. Že nekaj časa sem razredničarki namreč želela povedati kaj čutim ob njej in kako veliko mi pomeni vse kar nesebično počne zame. Ko sem jo spoznala sem se je močno bala. Bala sem se je zato ker je imela do mene drugačen pristop od vseh drugih delavcev v šoli in jaz tega nisem razumela. Nikoli name ni povzdignila glasu ali se drla name tudi, ko je bila jezna ne in tega njenega vedenja sem se bala, saj nikoli nisem vedela kako močna je njena jeza. Gre za to da se jaz bojim ljudi ki povzdigujejo glas name nje pa sem se bala zato ker je drugačna in drugače reagira na stvari kot drugi ljudje. Vendar se svoje razredničarke danes ne bojim več. Ona sama je dosegla da ob njej ne čutim več strahu ampak le globoko spoštovanje. Hvaležna sem ji za vse kar je nesebično storila zame in tega ni bilo malo in tako kot pravi moja pesem ona je zame resnično druga mama ki skrbi zame in me ima rada. Draga razredničarka na tem mestu se vam še enkrat resnično zahvaljujem za vse kar ste nesebično storila zame in še nekaj bi vam rada povedala hvala ker ste in ker obstajate.







Draga naša razredničarka Nataša Trojer




Doma toplo gnezdece mama nam tke,
so spletale v šoli ga vaše roke.
Toplino, ljubezen dajali ste nam,
in ta od vseh nas znova vrača se k vam.

Hvaležnost izražamo vam ob odhodu
za vse, kar ste dali nam:

Vzpodbujali ste nas ves čas in nam svetovali,
bili ste nam kot mama, skrbeli ste za nas.
Le najdragocenejše iz sebe ste dajali:
ljubezen in toplino, sočutje in svoj čas.

Slovo pogosto težko je, vendar neizbežno!

Kamor že pot nas bo naša vodila,
bo nanjo luč notranja vaša svetila.
V svojo prihodnost z zaupanjem zremo,
novim uspehom naproti zdaj gremo.

Hvala vam za vse!

Vaš 4.A

Solidarnot

Dragi moji bralci že nekaj časa nisem nič objavila. Danes pa sem se po dolgem času spet spravila malo pisati. No, ubistvu v svojem blogu tokrat objavljam resnični dogodek iz svojega življenja. Na, temo solidarnos ki nam je vsem bolj tuja kot ne saj večkrat mislimo le na svojo korist in ne na to kako bi pomagali sočloveku v stiski. Svoj prispevk namenjam prav posebni osebi, ki mi je v zadnje času ogromno pomagala in mi stala ob strani ko sem jo potrebovala. Ta oseba je moja učiteljica Retorike o kateri tudi govori moj prispevek. Na tem mestu se ji želim tudi zahvaliti za vse kar je nesebično storila zame. Resnično sem ji namreč hvaležna za vso pomoč in trud z mano. Poleg tega brez nje ta prispevk ki je v poduk vsem ljudem ne bi obstajal. Draga učitaljica še enkrat najlepša hvala v imenu vseh ki bodo brali ta prispevek in se bodo iz njega učili tega kako pomembna je solidarnost do sočloveka, česar se midve in še nekaj posameznikov še predobro zaveda. Omeniti moram še to da je ta spis poslan na literarni natečaj na temo solidarnos.

Kaj ljudem danes pomeni solidarnost?

V svojem mladem življenju sem doživela že veliko stvari, tako slabih kot tudi dobrih. Raje se spominjam le lepih trenutkov. Lepi trenutki v našem srcu ostanejo za vedno. Kaj ljudem v današnjem času pomeni beseda solidarnost in dejstvo, da ti je nekdo v stiski pripravljen brezpogojno pomagati?
Večina ljudi se ne zaveda pomena te tako zelo pomembne besede v našem življenju in živijo tako, da mislijo le na svojo korist. Jaz pa ne razmišljam tako. Zame besedi solidarnost in brezpogojna pomoč pomenita ogromno in takšne ljudi, ki so sposobni biti solidarni in nekomu nuditi brezpogojno pomoč zelo spoštujem. Opisala vam bom dogodek iz svojega življenja, ki mi je odprl oči in mi pomagal razumeti, kako pomembna je pomoč ljudem v stiski. Zgodilo se je nek ponedeljek dopoldne, pri uri retorike. Med odmorom pred začetkom ure se je zgodilo nekaj strašnega, kar me je spravilo v zelo močno čustveno stisko. Ena izmed dijakinj v šoli je doživela hud psihični napad. Pritekla je iz razreda in se z vso silo zaletela v omaro, ker ni prenesla pritiska sošolke, ki jo je žalila do te mere, da tega ni mogla več prenesti. Šla sem do nje in ji ponudila pomoč, a me je le ta odrinila in zbežala stran. Njena reakcija me je spravila v še večjo čustveno krizo. Sedla sem na tla pred razred in vsa nervozna čakala začetek ure. Kmalu zatem je v razred prišla učiteljica retorike. Videti je bila zelo slabo. Bila je bleda. Povedala nam je, da se počuti zelo slabo. Kljub svoji hudi čustveni stiski sem vedela, da učiteljica v tem trenutku potrebuje pomoč. Pozabila sem na svojo stisko in nisem razmišljala o tem, kako se jaz počutim v tem trenutku. Razmišljala sem kako bi pomagala učiteljici, da bi se bolje počutila. Vprašala sem jo, če ji lahko kako pomagam. Rekla je, da bi ji zelo pomagal sladek čaj iz jedilnice. Takoj sem vstala in se ponudila, da ji ga prinesem in tako sem šla med poukom učiteljici po skodelico čaja. Učiteljica se je kmalu po tem ko je spila sladek čaj počutila veliko bolje. Prosila me je, če ji lahko prinesem še eno skodelico čaja in tudi tokrat sem ji čaj z veseljem prinesla. Učiteljica se mi je za mojo pomoč iskreno zahvalila. Meni pa je več kot njena zahvala pomenilo dejstvo, da sem ji lahko pomagala in da se ona sedaj počuti dobro. To, da sem ji lahko pomagala v stiski je tudi meni pomagalo, da sem premagala svojo stisko, ker o njej nisem imela časa razmišljati. Verjetno mislite, da se je s tem ta dogodek zame zaključil pa temu ni bilo tako. Zgodilo se je še nekaj, kar je močno povezano z mojo nesebično pomočjo učiteljici. Včeraj mi je ta učiteljica v znak hvaležnosti za mojo pomoč prinesla darilo in to mi je dalo misliti. Nisem mogla verjeti svojim očem, da je nekdo lahko tako zelo hvaležen in da nekomu lahko tako veliko pomeni tvoja pomoč.
Svoj zgodbo pa zaključujem z mislijo, ki je namenjena vsem ljudem tega sveta. In ta je:« Ne bodite sebični in ne mislite samo nase. Pomagajte drugim, saj nikoli ne veste kdaj boste sami potrebovali pomoč in podporo sočloveka«.

Moje Življenje

Lepo pozdravljeni dragi bralci!

Kot vas večina vrjetno že ve je bila moja življenska zgodba pred nekaj dnevi objavljena v prilogi dnevnika moje zdravje in je dosegljiva tudi na internetu. Jaz pa sem se odločila da jo predstavim tudi v svojem blogu ker je resnično dobra. Povedati vam moram še nekaj in to je da sem svojo življesko zgodbo poslala tudi v uredništvo televizije slovenija za oddajo Spet doma a so mi sporočili da je moj prispevek neprimeren. Toliko da boste vedli koliko je na tem da Marijo Galunič podpera drugačne. No, drugače pa se zahvaljujem vsem vam ki me cenite imate radi in berete moje prispevke ter mi s tem dajete moč in navdih za moje pisanje. Pa mimo grede upam da bo moj članek malo skuliral Domžalske policaje in se bodo do ljudi nehali obnašati kot živali.








Sem Nastja Trtnik. Stara sem 22 let. Imam Aspergerjev sindrom. Diagnozo sem dobila pri 15 letih. Lažje bi mi bilo, če bi jo dobila prej. V življenju se soočam z mnogimi težavami. Ljudje ne razumejo mojih težav in me ne sprejemajo v svojo družbo. Občutek imam, da se me bojijo.
V resnici pa sem čisto običajna oseba, pod kožo sem prav tako krvava kot vi. Nisem bolna in moje stanje ni nalezljivo.
Na kratko vam bom opisala moje otroštvo:
Težave so se začele še preden sem se sploh rodila. V šestem mesecu nosečnosti, sem se v trebuhu moje mame nehala razvijati in rasti. Zdravniki so bili prepričani, da sem umrla. A ni bilo tako. Zgodil se je čudež in po treh tednih sem začela rasti in se razvijati. Po preiskavah so ugotovili, da bo z mano vse v redu. Rodila sem se tri tedne prezgodaj. Težave so se začele takoj. Nisem imela sesalnega refleksa in sem veliko jokala. Hranili so me po steklenički.
Kot otrok sem bila drugačna od vrstnikov – nisem marala objemov in dotikov. Danes mi je to všeč. Rada sem se družila z odraslimi. Imela sem okvarjeno grobo in fino motoriko, zaradi česar določenih stvari nisem zmogla. V vrtcu niso bili razumevajoči do mene. Vzgojiteljica mi ni dovolila, da se družim z vrstniki in me je izolirala. Ko smo se v mali šoli pripravljali na šolsko delo, me je vzgojiteljica poslala v igralni kotiček, češ saj tako ali tako ničesar ne zmorem in ne znam. Žalila in poniževala me je iz dneva v dan. Staršem tega nisem upala povedati, saj mi je vzgojiteljica grozila.
Tudi v šoli me vrstniki niso sprejeli, večina se me je izogibala, nekateri pa so se iz mene celo norčevali. Bila sem izobčenec zaradi svoje drugačnosti. V 5. razredu osnovne šole sem bila hospitalizirana na psihiatrijo, ker nisem več zmogla vsega pritiska. Začela sem se zapirati v svoj svet. Nihče ni vedel kaj mi je, saj takrat avtizem pri nas še ni bil znan ali potrjen. Bila sem prizadeta, nisem razumela in še danes ne razumem, zakaj me ljudje ne sprejmejo, zakaj se večkrat derejo name in me žalijo, zakaj me ne sprejmejo kot celoto?
V družbi mi je večkrat nerodno in neprijetno, ker ne vem, kako reagirati v določeni situaciji.
Zdaj obiskujem Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Imam občutek, da me v večini še vedno ne razumejo, sploh dijaki, vrstniki. Tudi nekateri učitelji me ne razumejo preveč. Ne prepoznajo moje stiske, ne opazijo, kdaj mi postane tesno in kdaj ne morem odgovarjati. Vendar se kljub temu v zavodu dobro počutim saj sem tu našla nekaj ljudi ob katerih mi je prijetno in lepo.
V zadnjih letih se je stanje nekoliko izboljšalo in dobila sem nekaj prijateljev. Še vedno pa se počutim odrinjena iz družbe, ker me ljudje ne sprejmejo in večkrat čudno gledajo. Ampak jaz si ne morem pomagati! Nisem drugačna zato, ker bi si to želela. Takšna sem se rodila!
V življenju mi veliko stvari povzroča stisko. Že ta nastop je zame zelo stresen. Težko prenašam velike nakupovalne trgovske centre. V njih namreč postanem zelo nervozna. Moti me ogromno ljudi in gneča na blagajni pa seveda ogromen hrup in vrvež, ki je tam prisoten. Pri nakupu se včasih težko odločim katero stvar bom kupila. Na primer, če so mi všeč dvoje hlače in ne vem katere izbrati. Kadar se to zgodi ponavadi ne kupim nič ampak zaradi svoje stiske trgovino zapustim praznih rok. Zelo me motijo zvoki iz okolice, zato uporabljam svoj mp4 predvajalnik. Gre za to, da slišim več zvokov naenkrat in vsi se mi v glavi pomešajo.
Ko sem v šoli vprašana in na vprašanje ne znam odgovoriti ali pa vprašanja ne razumem, se mi večkrat zgodi, da čisto zablokiram in da iz sebe ne morem spraviti niti glasu. Takrat ponavadi dobim slabo oceno.
Nervozna sem, ko ljudje v moji bližini govorijo tako da jih ne razumem recimo, če govorijo v frazah, če uporabljajo strokovne izraze, takrat ponavadi postanem tesnobna in me začne tresti po celem telesu. Tesnobna postanem tudi takrat, ko mi nekdo nekaj obljubi pa tega ne naredi in me pusti na cedilu. V življenju so me ljudje namreč velikokrat pustili na cedilu, ko sem jih najbolj potrebovala. To me je vedno zelo bolelo in še danes je tako. Težko se sprijaznim z dejstvom, da je tudi oseba, ki me je pustila na cedilu samo človek in preprosto ne zmore narediti vsega, kar reče da bo storila. Gre zato, da moja glava razume marsikaj, mojemu srčku pa je stvari zelo težko dopovedati, saj sem človek, ki živi s srcem. Zelo sem čustvena in občutljiva na vse kar se dogaja okoli mene. Zelo lahko me je hudo prizadeti, razjeziti in užaliti pa tudi razveseliti in osrečiti. Največ mi pomenita dotik in topel objem. Veliko pa mi pomeni tudi prijazen pogled in topel nasmeh na obrazih ljudi, saj svet okoli sebe doživljam tudi vizualno.
Pomoči imam bolj malo a je bolje to kot da je ne bi imela nič. Dogaja se mi še vedno preveč krivic. Veliko mi pomaga vzgojiteljica, starši, ljudje, ki me obkrožajo, ki me vsaj skušajo razumeti. Ljudje, ki mi dovolijo biti v svoji bližini. Za to sem jim zelo hvaležna, svojo hvaležnost pa jim izkazujem s svojo ljubeznijo, predanostjo in velikim spoštovanjem.
Imam pa še en hud problem in to je premočna čustvena navezanost na določene ljudi. V moji bližini so ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mano in na katere se preveč čustveno navežem. V njih ne vidim le ljudi, ki delajo z mano ampak jih doživljam kot prijatelje. Imam zelo slabo začrtane meje, do kakšne bližine lahko spustim osebo. Če mi oseba ne postavi meje, potem jaz meje nimam.
Na tem mestu bi rada povedala še to, da zelo težko spustim osebo blizu sebe, a ko jo enkrat spustim v svojo bližino in jo začnem imeti rada, potem jo bom vedno nosila v svojem srcu in jo bom vedno imela rada.
Nekaj časa sem hodila na psihološko pomoč, ampak mi ni ustrezala. Meni pomaga dvogovor. Ne to, da mi nekdo postavi vprašanje in samo posluša. To mi ne odgovarja.
Želim si, da bi se nekdo ukvarjal z menoj. Se pogovarjal z menoj, mi svetoval, mi pomagal in me predvsem imel rad. Za svojo srečo potrebujem veliko nežnosti in ljubezni. Zelo veliko mi pomeni, da me imajo ljudje radi.
Pišem osebni dnevnik, vsak dan, včasih večkrat na dan. Pišem tudi svoj blog in v prostem času rada rišem osebe, ki mi veliko pomenijo. Slike imam nalepljene na steni, saj mi pogled nanje zelo pomaga kadar postanem tesnobna in imam občutek, da me nihče ne mara. Rada sestavljam puzzle, to me pomirja. Puzzle nato zalepim z lepilom, jih dam okviriti in jih imam obešene v sobi. Rada imam plišaste živali, ker mi dajejo občutek varnosti in ljubezni, ko jih objamem pa imam občutek brezpogojne ljubezni, čutim da me imajo moje plišaste igračke rade neglede na vse kar se dogaja okoli mene. Pri svojih 22 letih še vedno spim s plišasto igračko, česar se ne sramujem. Zelo se namreč bojim teme, samote in majhnih prostorov. Zelo dolgo časa sem spala z mamico in očijem in se ob njiju počutila varno, zaradi tega so me v šoli zafrkavali in tudi sama sem dojela, da sem postala prevelika. Zato sem našla rešitev in to je spanje s pliškotom, ki ga bo nekega dne zamenjal moj fant, če ga bom seveda kdaj imela.
Zavedam se, da bom zaradi svoje drugačnosti službo zelo težko dobila. Rada bi postala pisateljica, ker zelo veliko in rada pišem. Pravijo, da sem v tem dobra. Zanima pa me tudi vrtnarski poklic, saj zelo rada vzgajam rastline. Najraje prav iz semena, saj imam občutek da sem s tem ustvarila novo življenje. Vzgojila sem že limone, mandarine, kaktuse, imam tudi bananovca.
Na koncu bi vam rada povedala še eno zelo hudo izkušnjo, ki sem jo imela prejšnji teden s policijo. Pred časom mi je nekdo ukradel identiteto, oziroma je zlorabil moje osebne podatke in moje ime. Pisal je na center za avtizem in žalil vse udeležence projekta ACE, ki so meni zelo ljubi in jih imam rada in jih spoštujem. Še posebej pa je žalil ustanoviteljico društva. Podpisal se je z mojim imenom in priimkom. Klicana sem bila v center, na pogovor o tem. Začudeno sem jih gledala, saj nisem imela pojma, o čem govorijo. Kmalu smo ugotovili, da se je nekdo grdo pošalil. Skupaj s centrom smo nato oddali prijavo na policijo.
Vendar pa se ni izšlo kot smo načrtovali, saj se je izkazalo, da policaji nimajo nobenega posluha za drugačne.
Prejšnji teden je prišel pome kriminalist in želel, da grem z njim na policijsko postajo, da bom dala izjavo o dogodku. Rekla sem da grem, čeprav je bila mama proti. Želela sem čimprej zaključiti zadevo in nisem razmišljala, da bi lahko bilo to zame zelo stresno. Mama je še zahtevala od kriminalista dokaz, da je res to za kar se izdaja, saj se sploh ni predstavil. Rekel je, da kdo pa naj bi bil in nerad pokazal svojo značko. Tako me je odpeljal na postajo. Počutila sem se nelagodno in prestrašeno. Kot da sem zločinka. Na policijski postaji mi ni bilo prijetno, želela sem si bližino osebe, ki ji zaupam. V prijavi je bilo to tudi napisano. Policaj, ki me je zasliševal, je povzdigoval glas tega pa jaz ne prenesem, zaradi tega sem postala zelo nervozna. Spraševal me je po eni knjigi zakonov, spraševal me je tako, da pol stvari sploh nisem razumela. Vprašal me je tudi ali je bilo prizadeto moje dostojanstvo? V odgovor sem ga vprašala, da kako bi se pa on počutil na mojem mestu? Bil je jezen in rekel, da tu on sprašuje, jaz pa lahko le odgovarjam. Bilo me je strah. Zazvonil je telefon in kriminalist je rekel, da mama nima kaj delati gor. Zdaj sem vedela, da je prišla na postajo moja mama in mi želela stati ob strani. Vendar ji tega niso dovolili. Kasneje sem izvedela, da je bil dežurni policist do nje zelo nesramen, vzvišen in aroganten. Za njega je bilo pomembno samo to, da sem polnoletna in da imam opravilno sposobnost. To da rabim pomoč in prisotnost mame, ga ni zanimalo. Bil je trdosrčen in prav nič človeški. Rekel ji je, da sem polnoletna in da moram sama odgovarjati za svoja dejanja. Kakšna dejanja? Saj sploh nisem nič naredila! Spraševali so me kaj je to Avtizem, če je to šizofrenija in ali imam opravilno sposobnost? Jaz pa ne znam ravno povedati kaj to je Avtizem pa sej nisem doktor, kako naj vem kaj to je? Vem samo to da je to stanje in bolezen. Nisem se znala braniti in nisem zmogla reči ali ste lahko do mene bolj prijazni in z mano delate kot s človekom. Mislim, da so policaji premalo izobraženi. Sramota je, da ne vedo kaj je avtizem, da so z menoj, ki imam avtizem delali kot so in mami ni smela biti zraven mene in niti majhnega pliška nisem smela imeti v roki, ker bi lahko bil po mnenju policista nevaren. V dobro vseh mislim, da bi bilo policiste dobro poslati na kakšno predavanje o Avtizmu potem bi mogoče stvari razumeli in se do nas drugače vedli. Mislim bolj spoštljivo, ker če sem Avtist še ne pomeni da sem manj vredna od drugih ljudi.

To bi bilo vse, hvala za vašo pozornost
Nastja

Življenje kakršnega si jaz želim živeti ne pozna bližnjic

Dragi moji bralci tukaj je še ena resnično dobra objava in sicer gre za mojo govorno vajo ki sem morala predstaviti pred razredom na naslov Življenje kakršnega si jaz želim živeti ne pozna bližnic. Podobno zgodbo sem napisala tudi za letošnji Preširnov natečaj v šoli ampak moja zgodba ni bila nagrajena, kar je seveda glede na njeno vsebino logično. Ampak jaz sem mnenja da ljudje morajo vedeti da tudi jaz živim med njimi in da njihovo žaljenje včasih grozno boli. Moja predstavitev v hotelu Slon pa je bila odlična. Večine ljudi se je moja življeska zgodba tako dotaknila da so celo zajokali. Moj življenski moto je ljudem predstaviti avtizem in jim dopovedati to česar ne razumejo ali pa nočejo razumeti in to je da so ljudje z avtizmom prav tako ljudje in niso nič manj vredni od njih zaradi tega ker imajo avtizem.








Lepo pozdravljeni. Danes bom spregovorila o temi, ki je zame zelo težka, saj zelo težko govorim o svojem življenju. Govorila bom o življenju, kakršnega si jaz želim živeti in ne pozna bližnjic.
Kot vas večina izmed vas že ve, je moje življenje zelo težko in mi v njem ni prizanešeno. Vse kar si zadam, se moram za to boriti s kremplji in zobmi, da se uresniči. Moje življenje je ena sama borba za pravico in proti krivicam, ki so se mi zgodile v otroštvu in za vedno zaznamovale moje življenje. Tako kot vsi, imam tudi jaz svoje cilje za katere se borim. Eden izmed moji največjih ciljev je, da bi me ljudje in vrstniki sprejeli medse in da se jim ne bi zdela čudna in bi me imeli radi takšno kot sem. Zato jaz resnično živim življenje, ki ne pozna nobenih bližnjic. Ljudje se me ponavadi izogibajo ker naj bi bila » čudna «. Le malo pa se jih zaveda dejstva, da na svetu ni človeka ki ne bi bil vsaj malo drugačen. Vsak izmed nas ima svoje hibe in strahove. Zadnja tri leta resnično živim. Vključila sem se v društvo Avtistov in spoznala, da nisem sama. Da je takšnih otrok kot sem sama v Sloveniji ogromno in da večina trpi enako bolečino kot jaz. In to je, ne sprejemanje v družbo. Zato v društvu vsako leto prirejamo konference o Avtizmu, ki so odprtega tipa in vsak kdor želi nas lahko pride poslušati. Vsako leto nekdo izmed nas pove svojo življenjsko zgodbo, o kateri se potem pogovarjamo z udeleženci konference. Letos bom svojo življenjsko zgodbo povedala jaz. Za ta podvig sem se odločila zato, ker želim da bi ljudje končno dojeli, da sem tudi jaz samo človek, ki živim in bivam med njimi. Da nisem čudak za kakršnega me ima večina, ampak samo človek, ki svet doživlja drugače od njih. O tem da bi se dejansko izpostavila na konferenci pred množico ljudi, sanjam že nekaj časa in sedaj bom končno čez slabih štirinajst dni uresničila svoje sanje. Čeprav sem bolj plašna in mi je zelo neprijetno govoriti pred veliko ljudmi, bom to storila, ker si to želim. Dolgo časa sem bila izobčenec in nisem imela nobenega prijatelja. Tudi danes nimam veliko prijateljev a so vsaj tisti, ki jih imam do mene prijazni in iskreni in me sprejemajo takšno kot sem, z mojimi napakami vred. Še vedno pa sem v družbi vse prevečkrat izobčena, zaradi svojega stanja oziroma svoje drugačnosti in to je tisto, kar si želim spremeniti. Da bi me ljudje sprejemali medse ne morem spremeniti čez noč, potrebno je ogromno časa, da bodo ljudje sprevideli svojo zmoto. Kajti ljudje se motijo, ko pravijo da sem » čudna« in s svojo zmoto vedno znova ranijo moje srce.
Prosim vas, sprejemajte drugačne medse kajti tudi oni so ljudje tako kot vi in si ne zaslužijo vašega prezira in izobčenja. Tudi oni imajo čustva in srce v prsih, ki bije. Biti drugačen je zelo težko, biti zaradi tega izrinjen pa še stokrat težje. Svoj današnji nastop zaključujem s svojo iskreno željo. Moja želja je, da bi se vsi ljudje na svetu imeli radi in da bi v svetu zavlada sloga, ljubezen in mir ter da bi izginile vse vojne v svetu.

Piš vetra

Dragi bralci po dolgem času sem se spet usedla za računalnik. Tokrat sem napisala pesem Piš vetra in sicer govori o ljubezni. Navdih sem dobila zaradi bližajočega se praznika zaljubljenih Valetinovega. Pesem podarjam vam moji zvesti bralci za bližajoče se valenitnovo in vam polagam na srce imejte se radi in se iskreno ljubite kajti to je nekaj najlepšega kar nam je dano v življenju.






PIŠ VETRA



Gledam te.
Kako lepo se sanjam predajaš…
Spiš,
a vendar čutim tvoje srce,
kako se v meni prebuja,
moje misli zavzema.
Tako lepo mi govoriš,
tvoje besede so kot piš vetra v tišini.