moja pikapolonica

Odločila sem se da objavim zgodbo ki je zavedno zapisana v mojem srčku.. Zgodba je resnična in polna ljubezni in tudi bolečine. Govori o moji plišasti pikapolonici, ki mi jo je podarila oseba ki me ima zelo rada. Zgodba nas uči o tem kako zelo pomembno je da imamo ob sebi ljudi ki nas imajo resnično radi in da je za srečo nujno potrebno da znamo stvari deliti in podariti in se znati odreči tudi stvarem ki jih imamo zelo zelo radi.








Moja zgodba se je zgodila leta 2007 ko sem dopolnila svojih 18 let. Za svoj rojstni dan sem od svoje vzgojiteljice dobila za darilo majhno plišasto rdečo pikapolonico. Bila je zelo lepa in tako majhna da jo je človek lahko stisnil v svojo dlan, kjer se kar izgubila. Vendar ko si jo stisnil v dlan si čutil pod prsti čutil nekakšno toplino in toploto. Darila sem bila neizmerno vesela. Še danes se spominjam svojega nasmeha na obrazu ko mi je vzgojiteljica čestitala in mi v roke položila pikapolonico. Od tistega trenutka sva bili z pikapolonico nerazdružljivi. Poimenovala sem jo Nadjička da bi me vedno spominjala na mojo vzgojiteljico Nadjo ki mi jo je podarila. Nadjička je bila z menoj posod ni ga bilo kraja kamor je ne bi vzelo seboj. Pri sebi sem jo imela dve leti. Dokler nisem izvedela novice ki me je zelo prizadela. Vzgojiteljica Nadja naj bi izgubila službo ker se je nočna vzgojiteljica ki jo je nadomeščala vrnila iz porodniške. Nadja je bila zaradi tega zelo potrta, čeprav svoje potrtosti ni nikomur pokazala, sem jo jaz čutila vsakič ko sem bila v njeni bližini. Za njenim smehom je bila skrita zelo velika bolečina o kateri ni z nikomur govorila še manj pa jo kazala ljudem. Tudi meni je bilo zelo hudo ker sem vedela da bom Nadjo izgubila, slovesa pa čustveno zelo težko prenašam. Čas je tekel in tekel in prišel je dan ko je bila Nadja zadnji dan v službi. Zame je bilo zelo težko doživela sem zelo hud napad panike, nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Šla sem v sobo se zvila v klopčič in se ulegla pod posteljo kot to storim vedno kadar imam hud napad panike v rokah pa sem čisto narahlo stiskala svojo Nadjičko, ko sem se nekoliko pomorila sem dojela eno stvar ki je bila zame zelo pomembna in to je bilo dejstvo da Nadja veliko bolj kot jaz potrebuje Nadjičko, saj v veliko večji krizi kot jaz. Ona odhaja ne ve kaj bo z njo bo dobila novo službo ali ne. Kako bo živela naprej. Potrebovala je nekoga da bi pazil nanjo in ne bi dovolil da pade in moja pikapolonica je bila kot nalašč za to. Moja usoda pa je bila jasna ostala bom v zavodu študirala dalje in se učila. Izgubila bom Nadjo vendar se bom pobrala in živela dalje. Za razliko od Nadje sem vedela kako bo moje življenje potekalo naprej. Zato sem se odločila da ji podarim svojo pikapolonico ker jo sedaj ona potrebuje veliko bolj od mene. Vstala sem in odšla na parkirišče kjer je bil parkiran Nadjin avto nanj sem položila pikapolonico. Ob misli na dejstvo da svoje pikapolonice ne bom nikoli več videla se mi je trgal srček na dvoje. Ta izguba je bila zame nepopisna izgubila sem svojo najboljšo prijateljico ki mi je vedno stala ob strani. Spomnim se ko sem jo še zadnjič držala v svoji dlani in jo nežno božala zraven pa sem jokala kot dež. Prosila sem jo naj pazi na mojo Nadjo in naj jo varuje kjer koli že hodi. Saj bi jo Nadji dala osebno če bi bila sposobna pa sem bila v takšni krizi da tega nisem bila sposobna storiti. Nadja tega zakaj sem ji vrnila pikapolonico verjetno ne razume in ne vem če bo kdaj razumela, kako zelo rada jo imam in da sem ji jo vrnila ker jo je potrebovala bolj kot jaz. Od takrat dalje o svoji pikapolonici nisem slišala ničesar več. Niti tega ne vem ali Nadja še ima in kaj je storila z njo. Nadje tega nikoli nisem vprašala iz preprostega razloga in sicer je to dejstvo da ne želim vedeti kaj je naredila z mojo pikapolonico, saj bi me njen odgovor lahko prizadel. Zato je bolje da verjamem in zaupam Nadji. Poznam jo namreč zelo dobro in verjamem da še vedno ima mojo pikapolonico in prepričana sem da bo moja Nadjička vedno pazila nanjo kjer koli bo že hodila. Še posebej zdaj ko je noseča in pričaku otroka. Morda Nadja tega ne razume ampak podarila sem ji največ kar človek lahko podari podarila sem ji delček sebe. Kajti z mojo pikapolonico je k njej odšel tudi delček mene in vseh lepih in težkih trenutkov ki sem jih preživela ob njej. Moja iskrena želja je da bi moja pikapolonica vedno pazila nanjo in da bi poskrbela da se ji ne zgodi nič hudega. Naj pazi nanjo tako kot je nekoč pazila name. Jaz bom vedno imela rada svojo pikapolonico in je bom vedno nosila v svojem srčku. Srečna in vesela sem ker vem da čuva in osrečuje osebo ki jo imam zelo rada. Dragi moji bralci ta izkušnja mojega življenja me je ogromno naučila in me zelo spremenila. Od takrat ko sem to storila za Nadjo nisem nikoli več bila egoistična nikoli več nisem mislila samo na svojo rit. Pokazala mi je novo pot iz sebe sem naredila dobrega človeka in se naučila da moč izvira iz nas samih in da zmoremo tudi brez nekoga ki bi pazil na nas premagati vse ovire ki so nam na poti če le verjamemo vase in v svoj uspeh. Predvsem pa sem se naučila da sreče ne moreš imeti sam moraš jo deliti in kdor deli tudi ogromno dobi. Zato ne bodite egoistični pozabite to slabo navado in se prepustite ljubezni ki jo vsi čutimo v srcu. Le tako boste živeli srečno in veselo česar si vsi obupno želimo pa si tega nekateri ne upajo priznati.

Moj Svinčnik

Odločila sem se da vam povem zgodbo o svojem srečnem svinčniku. Srečen svinčnik ga imenujem zato ker mi vedno kadar koli ga pogledam na obraz nariše nasmeh in vrne lesk mojim očem. Spominja me na čas mojega življenja v katerem sem bila neizmerno srečna in na osebo ki mi ga je nesebično podarila. Moja zgodba govori o tem da ima človek lahko rad človeka kljub temu da je le ta oseba daleč stran in da čas in daljina ne moreta izbrisati naklonjenosti in ljubezni med dvema osebama ki se imata resnično radi. Kdor je sposoben osebo nositi v svojem srcu, jo bo vedno našel tam neglede na to kje na tem širnem svetu se ta oseba nahaja trenutno. Nositi nekoga v srcu pomeni imeti resnično rad neglede na to ali ta oseba čuti enako ali ne. Kdor zmore to je zame car od carja. Malo je ljudi ki to zmorejo. Jaz sem ena izmed njih jaz to zmorem, zato še vedno čuvam njen svinčnik kot darilo ki je zame neprecenljive vrednosti. Še to jaz nikoli ne morem izgubiti nobene osebe, četudi jo nikoli več ne bi videla, ker jo nosim v svojem srcu in jo vedno kadar jo potrebujem ob sebi poiščem tam kamor ne vidi nihče drug samo jaz. Iščem v svojem srčku, in spomini oživijo. Moja zgodba je resnični dogodek iz mojega življenja. Zato si bom ime osebe ki mi je podarila svinčnik izmislila.
No pa začnimo z mojo zgodbo.



Moja zgodba se je zgodila pred približno štirimi leti. To je bilo drugo leto odkar sem začela hoditi na srednjo šolo. Že prvo leto sem se močno čustveno navezala na svojo vzgojiteljico Glorijo in tudi ona se je na nek način čustveno navezala name. Vendar je v najin odnos posegla usoda Glorija je izvedela novico, ki je moje življenje v tistem trenutku obrnila na glavo in ga zavedno spremenila izvedela je da je noseča. Tega, mi še nekaj časa ne bi povedala, če jaz tega ne bi ugotovila sama in jo vprašala če pričakuje otroka. Pa tudi drugim dijakom v skupini te novice še ni želela povedati. Vendar jaz sem jo to vprašala zato ker sem to da ona pričakuje otroka ugotovila iz njenega obnašanja. Morda se Glorija tega ne zaveda vendar je v času svoje nosečnosti postala druga oseba, stvari je doživljala drugače vsaka stvar jo je v trenutku raznežila in skrbelo jo je če je kaj pozabila kar jo prej nikoli. Na podlagi teh sprememb v njenem obnašanju sem jaz dojela da se z njo nekaj dogaja in da verjetno pričakuje. Vendar nisem bila sigurna dokler mi ona tega ni potrdila in me prosila naj tega ne govorim okoli in da bo to drugim povedala sama ko bo prišel čas za to. Jaz sem ji obljubila da bom tiho in besedo tudi držala, ker vedno držim svojo besedo neglede na vse kar rečem to tudi držim če je le možno. Čas je mineval in mineval in prišel je čas ko je Glorija začela razmišljati kako bo novico povedala še ostalim v skupini. Odločila se je da bo to storila ko se vrne iz službenega potovanja v London, ki je bil zanjo obvezen. Tega trenutka se spominjam kot bi se zgodil včeraj. Bil je ponedeljek in zunaj je bilo ogromno snega, ko se je Glorija vrnila iz Londona. Pripravila nam je čajanko in naznanila da pričakuje otroka in vsakemu iz med nas podarila enak svinčnik ki jih je za nas kupila v Londonu. Iz njenih oči je sijala sreča in veselje, tako srečne Glorije ni sem videla še nikoli. Za druge ne vem ampak meni je ta svinčnik že takoj ko mi ga je Glorija položila v dlan pomenil ogromno. Vedeti da se me je na svojem potovanju spominjala in da ni pozabila name je meni pomenilo ogromno toliko da takšnih močnih čustev ni možno opisati z besedami. Spominjam se tudi svojih besed dejala sem Glorija nikoli ne bom pisala z njim in vedno me bo spominjal na vas. Ona pa se mi je samo nasmehnila in me pobožala in mi rekla naj ga le uporabim ker me bo vedno ko bom pisala z njim spominjal nanjo. Takrat sem ji hotela nekaj povedati vendar tega nisem zmogla ker sem imela v grlu prevelik cmok in nisem bila sposobna govoriti. Hotela sem ji povedati da svinčnika ne bom uporabila ker mi ogromno pomeni in če bom z njim pisala se bo obrabil in od njega ne bo ostalo nič. Jaz pa nočem da se obrabi ker ga želim vedno imeti ob sebi da me bo vedno spominjal nanjo. Jaz še danes po štirih letih držim svojo besedo. Še vedno imam ob sebi njen svinčnik, ki me vedno spominja nanjo in nato kako zelo rada me ima. Tega si včasih kadar mi je hudo in ne morem spati dam pod blazino da lažje zaspim. Njen odhod je bil zame zelo zelo težak. Takrat nisem vedela ali bom njen odhod na porodniško sploh preživela ali ne. Ali bom Glorijo sploh še kdaj videla ali ne. Zelo težko sem sprejela dejstvo da je ni ob meni. Bila sem zelo zmedena in nekaj časa celo dvomila v njeno ljubezen do mene in v to da me ima ona resnično rada. Danes pa na vse skupaj gledam popolnoma drugače in ko pravim da mi je njen odhod takrat zavedno spremenil življenje mislim resno. Spremenil mi ga je zato ker mi je njen odhod odprl poglede na življenje ki jih prej nisem poznala in razumela. Dojela sem dejstvo ki bi ga moral dojeti vsak človek, da ne moremo izgubiti osebe ki jo imamo radi in da ni pomembno kje Glorija dejansko je ker ona je praktično tukaj ker je v mojem srčku in jo nosim s seboj kjer koli že hodim in ko sem dojela to da jo ne morem izgubiti sem začela živeti veliko lažje moje srce je napolnilo upanje da bo prišel ko bom spet videla Glorijo. Ona se tega verjetno ne zaveda a s tem ko mi je podarila ta svinčnik mi je podarila delček sebe ki bo v meni ostal zavedno.
Zato vam polagam na srce verjemite da so na svetu ljudje ki vas imajo radi in vas bodo imeli radi neglede na to kje na svetu se nahajajo in vas bodo vedno nosili v svojem srcu. Meni je vera v to spremenila življenje na bolje in zelo vesela sem da je Glorija ena izmed teh takih oseb.

Moje pismo dedku Mrazu

Odločila sem se da objavim svoje letošnje pismo dedku Mrazu. Moje pismo ki sem ga letos napisala dedku mrazu ni bilo materialno kakršna ponavadi pišejo otroci. Moje pismo je prišlo iz srca in ni bilo in ne zadnje takšno pismo ki sem ga jaz poslala dedku Mrazu. Verjetno me ima dedek Mraz že poln kufer ker mu vsako leto pošljem pismo podobno temule tukaj in vsako leto mi na koncu prinese čokolado Milko z lešniki in jaz sem srečna da dobim čokolado. Pismo objavljam tudi zato da bi ljudje videli da ni vse v denarju in da so stvari ki so vredne več kot ves denar tega sveta. Moje pismo tudi letos ni bilo uslišano ker sem prvega januarja za dedka mraza spet dobila le čokolado Milko z lešniki. Če, ne drugega pa upam da vsaj čuva osebe za katere sem ga prosila naj jih čuva.






Dragi dedek Mraz !!!





Glej spet je zima in bliža se čas ko nov obraz si bo leto nadelo. Spet pišem ti jaz. Saj me poznaš. Verjetno se pismo ti znano bo zdelo si jih že mnogo od mene prijel. Teh pisem in prošenj in spet bom želela. Kar rada bi od nekdaj ne zase ampak za vse kar nas leze in gre na tem majhnem planetu. Zdravja nam dej pa ljubezni topline, kjer koli je vojna naj prosim te mine. Odreši prepirov nas in hudobije. Odvadi pohlepa in grde favšije. Naj pamet že končno sreča bedake in tiste bedake ki delajo zdrahe. Naj vse razprtije sloga prekrije. Poštenje naj vredno bo več od kupčije. Lačne nahrani, nemočne obrani, Prezeblim dostavi priskrbi kurjavo, brez poselnim službo, osamljenim družbo, krivice popravi, trpljenje odpravi. Napolni vse duše ljudi le z milino, vsa srca z dobroto, oči pa z milino. Naredi da bomo lepo vsi živeli iskreno drug drugemu dobro želeli in se radi imeli. Spremeni ta svet na lepše na bolje. Ljudje naj skrbijo za živali in okolje. Naj vsak kdo zave se vrednote življenja. Naj nas prevevajo dobra hotenja, da bo človečnost vrlina človeka od slej pa zavedno od veka do veka. Da s časoma bodo vsi srečni na svetu. Prosim te prosim ustrezi mi ti. Saj vem zdaj v zadregi popravljaš si brado in spet mi prinesel boš le čokolado.



Ps: Ne, pozabi na mojega bratca naredi da bo srečen in zadovoljen. Mamici zvišaj prag nervoze in očku vrni mir ki ga tako zelo potrebuje. Pazi na mojo mamico, očija, bratca, botrco in na mojo Aljo, Nadjo, Ančko, in Anjo ter sveda tudi Martino in Darjo Ne, pozabi pa tudi na moje stare starše, strice in tete in vse ljudi ki me imajo radi. Pa seveda ne pozabi tudi name. Povej vsem tem osebam da jih imam zelo rada čeprav jim tega včasih ne znam pokazati in da sem jim zelo hvaležna za vse kar iz dneva v dan brez pogojno storijo zame.

Imam pa še eno posebno prošnjo zate povej » Barbi« ( ti že veš za katero osebo gre) da jo imam zelo rada kljub temu da ji kdaj ušpičim kakšno bedarijo.


Vedno tvoja Nastja

Zgodbica o mojem ptičku

Odločila sem se da objavim resnično zgodbo iz mojega življenja ki se mi je zgodila lani poleti. Zgodba ima tragičen konec vendar pa je čudovita in zelo čustvena. Povezana pa je z ptičkom, ker zelo občudujem naravo in živali sem se odločila da zgodbo objavim. začnimo z mojo zgodbo. Nekega jutra ko sem se zbudila sem pred vrati zaslišala nežno čivkanje. Odprla sem vrata in pogledala ven. Na našem pragu je ležal čisto majhen vrabček, ki je bil še tako majhen da ni znal leteti. Predvidevam da je padel iz gnezda na sosednji hiši. Videti je bil zelo slaboten in izgledalo je da bo vsak čas umrl. Nežno sem ga prijela in odnesla v hišo. Bil je tako slaboten in premražen da se mi ni mogel kaj dosti upirati. Položila sem ga v škatlo za čevlje in mu na njenem vrhu izrezala odprtino da je ptiček lahko dihal. Po kakšni uri na toplem je ptiček prišel k sebi in začel čivkati in žgoleti tako milo in nežno da ti je zaigralo srce ko si ga poslušal. Vendar je bil njegov glas še zelo šibak. Počasi sem odprla škatlo in ga prijela v roke. Bil je čisto shiran. Zato sem iz omare vzela mamino kapalko za vodo in mu vodo kapnila na kljunček. Kar naenkrat je začel odpirati svoj kljunček kot da bi rad pil. Zato sem vzela kapalko in jo počasi približala njegovemu kljunčku. Ptiček se je ustrašil in se zdrznil v moji mehki dlani, ko pa je začutil kako vodica počasi kaplja po njegovem kljunčku se ni več bal odprl ga je in vodica mu je počasi kapljala vanj. Potem je spet postal živahnejši. Kar naenkrat pa je spet začel odpirati svoj kljunček izgledalo je kot bi bil lačen. Zato sem se odpravila na lov. Na tleh sem pobrala palico in z njo lovila mravlje in pajke za svojega ptička pa tudi črve in gliste sem lovila. A le te sem lovila z roko. Ptiček je bil na začetku še tako šibak da ni mogel kljunčka držati odprtega sam. Zato sem si pomagala z zobotrebcem ki sem mu ga dala v kljunček ko ga je odprl tako da sem mu vanj lahko položila muho ki sem jo ujela zanj. Naslednji dan mi je soseda posodila kletko od svojega hrčka ki ji je preminil pred kratkim. Tako da sem vrabčka iz škatle premestila v svetlo kletko za hrčke. Vrabček si je med tem nekoliko opomogel in je že toliko prišel k sebi da je hodil po kletki leteti pa ni in ni zmogel čeprav je mahal z perutkami kot se je le dalo. No v kletko sem mu dala malo vate in vejevja in mu naredila iz tega na dnu kletke posteljico iz vate in vejevja. Toda ko sem se naslednji dan zbudila je ptiček v kletki ležal trd in mrzel na tleh. Prislonila sem ga k ušesu in ugotovila da srček ne bije več. Bil je mrtev. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Njegova smrt me je zelo prizadela. Nežno sem ga vzela iz kletke in z njim v roki zajokala. jokala sem tako nežno in milo kot je on žvrgolel takrat ko sem ga našla pred vrati. Zbudil se je tudi oče in rekel da naj njegove ostanke vržem v smeti. Sama pa nisem imela srca da bi ubogega ptička vrgla v smeti. Zato sem ga zavila v časopisni papir vzela lopato in ga pokopala na parkirišču v bližini svojega doma. Minilo je že skoraj leto dni odkar je umrl pa se ga še vedno spominjam tako kot prvi dan ko sem ga našla na pragu svojega doma. Večkrat mu tudi prižgem svečko na svojem balkonu v spomin nanj. Imam pa tudi njegovo sliko ki jo bom objavila v spomin nanj . Slikala sem ga ko je bil še živ. Le ta me bo vedno spominjala nanj. To je bila zame čudovita izkušnja ki je ne bom nikoli pozabila. To da sem lahko skrbela za ptička in videla njegove prve korake in ga naučila jesti mi bo vedno ostalo v čudovitem spominu. Bil je tako nebogljen kot majhen otrok in drhtel mi je v moji topli dlani tako kot drhti otročiček ko ga mamica nežno stisne k sebi.