sreča kot jo vidim jaz

Dragi bralci pred vami je moj nov izdelek in upam da boste uživali v branju le tega. Kot večina mojih prispevkov je namenjen vse ljudem. Temelji pa na tem da denar ne prinaša sreče. Hvala da berete moje spise in me s tem spodbujate k ustvarjalnosti in kreativnosti. Vrjamite da pravo in iskreno prijateljstvo velja veliko več kot na tone denarja na vaših računih. Denar nas poneumlja. Pravijo če imaš denar imaš vse. Jaz pa pravim če imaš denar ponavadi nimaš tistega kar je v življenju najbolj pomembno in se ne da kupiti z denarjem. Gre za čustvo brez katerega ni življenja in le to se imenuje ljubezen.










Kaj v današnjem času ljudem pomeni, biti srečen? Večini, to pomeni imeti ogromno denarja. Ni jim pomembno na kakšen način ga dobijo, pomembno jim je le to, da ga imajo na pretek. Se bodo ljudje kdaj spremenili? Bodo kdaj spoznali da je sreča drugje? Se ljudje kdaj vprašamo kaj dejansko pomeni biti srečen? Smo kdaj v srcu začutili da smo srečni? Se zavedamo, da je sreča lahko neizmerna že takrat, ko stoji ob nas človek, ki ga imamo radi?
Še danes se spominjam dne, ko sem bila zelo srečna. Za rojstni dan sem dobila darilo, ki pa ni bilo materialno. Bilo je dano iz srca. Govorim o stisku dlani, prijaznem pogledu in objemu osebe, ki jo imam zelo rada. Začutila sem ljubezen. Oči so ji žarele kot še nikoli. Bila je srečna, tako kot jaz. Skupaj sva bili na tako zelo pomemben dan, kot je moj rojstni dan. To je zame neizmerna sreča, ki se ne more primerjati z vsem denarjem tega sveta. Na svetu zame ni stvari, ki bi me tako močno osrečila kot je iskreno prijateljstvo in brezpogojna ljubezen. To kar mi je za rojstni dan podarila ta oseba je zame darilo, ki nikoli ne bo potonilo v pozabo. Čeprav te osebe ne bi nikoli več videla, bi se vedno spominjala, kako lepo se je bilo za trenutek izgubiti v njenem mehkem objemu. Takrat se je zame za trenutek ustavil čas, imela sem občutek da letim in bila sem najsrečnejši človek na svetu. Zame je sreča nekaj neotipljivega, kar pride in gre. Je ljubezen, dobrota in poštenje ljudi okoli mene. Rada bi vam podarila svojo misel, kako priti do neizmerne sreče. Poskusimo ljudem podariti delček sebe, bodimo dobri. Ne bodimo sebični, ne mislimo samo nase in na to koliko denarja imamo. Mislimo raje na to, kako bi svoje bogastvo delili z revnimi, ki ne vedo niti tega, kako bodo preživeli dan. Živimo za to, da dajemo in sprejemamo ljubezen tega sveta, kajti brez ljubezni ni življenja. Kaj ti bo denar, če ga nimaš s kom deliti in kaj ti bo dvorec, če si v njem sam in osamljen.
Zato vam polagam na srce, ljubite vse ljudi okoli sebe in delite z njimi svoje bogastvo saj boste le tako iz dneva v dan čutili v svojem srcu neizmerno srečo. Tako kot jo čutim jaz, ko me objame oseba, ki me ima rada iz srca.

Trtnik Nastja

Borba za življenje

Včeraj sem v šoli prijela Prešernovo nagrado za prvo mesto. Zmagala sem s svojim spisom borba za življenje ki ga danes z velikm veseljem uradno objavljam v svojem bloggerju. Ob enem pa se iz srca zahvaljujem svojim staršem in bratcu brez katerih mi ne bi uspelo preživeti vsega tega kar sem preživela.



Povedala vam bom zgodbo svojega življenja. Moje življenje je zelo težko in se večkrat sprevrže v borbo za življenje.
Moja borba za življenje sega že v čas pred mojim rojstvom. V šestem mesecu mamine nosečnosti sem namreč nehala rasti in se razvijati. Vsi zdravniki so mislili da je plod v mamici umrl, vendar ne, jaz sem bila še vedno živa in sem se znotraj maminega telesa borila za svoje preživetje in po mesecu dni se je zgodil čudež. Začela sem rasti in se normalno razvijati naprej in tako sem po nekaj mesecih po čudežu prijokala na svet. Že kot dojenček sem bila zelo poseben otrok, čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedala. Mami mi je povedala, da sem se rodila brez sesalne sposobnosti in da nikakor nisem znala sesati njenega mleka, zato me je kmalu po rojstvu morala začeti hraniti z mlekom v prahu. Moja drugačnost se je z leti stopnjevala, kot majhna punčka se recimo nikoli nisem znala plaziti in izredno hitro se mi je razvil govor. V vrtcu je bilo zame zelo hudo. Nisem marala hoditi tja, ker se je vzgojiteljica izživljala nad menoj. Nikoli me ni pustila biti v družbi mojih vrstnikov. Vedno ko me je videla v družbi z njimi, me je udarila in kaznovala. Spominjam se, da me je zaklepala v ženski WC, kjer sem preživela veliko časa. Včasih me je bilo zelo strah pa o tem nisem upala govoriti, ker mi je grozila, da bo staršem storila nekaj hudega, če jim bom povedala. Takrat se je vse skupaj začelo. Od strahu sem začela halucinirati od takrat dalje imam prijatelje, ki jih nihče ne vidi in ne sliši. V svoji glavi sem si ustvarila svoj svet, ki je obstajal samo zame. Tam sem preživljala ogromno svojega časa, ker mi je bilo lepo in prijetno. To je trajalo vse do petega razreda, ko so me vrstniki v šoli tako zmerjali in žalili, da sem padla v tako hudo depresijo. Videla sem hudiča, ki mi je govoril naj se ubijem, da me tako ali tako nihče ne mara. Od samega strahu sem takrat spila tekočino za čiščenje očal, in ko je mamica to videla me je peljala k psihiatru ta pa me je takoj hospitaliziral v mladostniško bolnico na psihiatriji. Tam sem preživela tri mesece svojega življenja, ki se jih bom vedno spominjala z grenkobo v srcu. Ko sem prišla iz bolnice, sem se bala vseh ljudi in nikomur nisem zaupala. Danes pa vem česar takrat nisem, da vsi ljudje niso slabi in da mi nekateri želijo pomagati.
Ljudi se danes ne bojim več. Včasih, kadar imam napad tesnobe in imam občutek da me nihče ne mara in da bom kar umrla. pa se še vedno borim za svoje življenje.Vendar vem, da bom preživela in živela naprej, ker je moja želja in volja po življenju tako močna, da premaga vse težave ki mi stopijo naproti.

Velika dobrota v malem srčku

Lepo pozdravljeni moji zvesti bralci. Verjetno zelo pogrešate moje objave in si tako kot jaz želite da bi se končno spravila k pisanju svojih zgodbic. No, trenutno imam ogromno dela. Vmes se mi je zgodilo ogromno stvari. Dojela sem nekaj stvari, ki bi jih morala dojeti že zdavnaj. Danes vam bom napisala zgodbico o nerazumevanju drugačnosti in o tem kako odrasli včasih ne razumejo otrok. Kako drugače stvari vidijo otroci kot odrasli. Svojo zgodbo posvečam svoji bivši terapevtki Simoni, ki me je v življenju ogromno naučila in dosegla to da danes lahko rečem, da sem enkratna in fenomenalna oseba da sem lepa in zelo intelegetna punca. Jaz lahko rečem le hvala Simona za vse kar ste nesebično storila zame. Ob vašem odhodu iz moje bližine sem dojela in spoznala marsi kaj kar bi morala spoznati že prej. Vedno vas bom nosila v svojem srcu in čuvala prelep spomin na vas. Vam dragi bralci pa polagam na srce sprejemajte in ljubite drugačne ljudi od sebe saj jih bo morda prav vaša ljubezen rešila samote in ne sprejetosti med ljudmi. Pokažite svetu da ste boljši od drugih in da ne sodite ljudi po njihovem videzu ampak po njihovi notranjosti in po tem kakšni so v resnici kot osebe.







Lastnik trgovine je na vrata obesil napis » MALI PSIČKI NA PRODAJ! «
Vstopil je deček in vprašal koliko stanejo. Lastnik mu odvrne med 30 in 50 dolarji. Deček potegne iz žepa kovance in pravi » Le dva dolarja in pol imam. Jih smem pogledati ? « Lastnik se zasmeje in zažvižga. Iz pasje utice priteče psička Lady in njenih pet mladičkov. Eden iz med njih je zaostajal za drugimi. Deček je to takoj opazil in vprašal kaj je psičku ki zaostaja za drugimi. Lastnik mu je odgovoril » Ta je drugačen rodil se je s poškodovano tačko. Napaka mu bo ostala celo življenje. Ne bo mogel tekati z drugimi psički «

Ko je to slišal deček je zaprosil » Prav tega kužka bi želel kupiti.«
» Toda ta kužek je poškodovan, ne moreš ga kupiti. Če pa že hočeš ti ga podarim.« Je dejal lastnik. Deček, vidno razočaran, pogleda lastnika v oči in reče » Ne, želim da mi ga podarite. Želim ga kupiti. Zanj vam dam dva dolarja in pol. In vsak naslednji mesec petdeset centov, dokler ga ne izplačam.« Lastnik se namrdne in pravi » Ta kužek ne stane nič! Nič ni vreden saj ne more teči in skakati kot drugi psički.«

Deček pogleda v tla, dvigne levo hlačnico, pokaže svojo protezo in pravi: » Tudi jaz ne morem tekati in skakati kot drugi otroci. Zato bi rad prav tega poškodovanega psička, ker ga bom lahko razumel samo jaz.«
Prodajalec je s solznimi očmi dejal » Dragi dečko, želim si da bi vsi moji psički dobili tako dobrega gospodarja kot si ti.«

V življenju ni pomembno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš. Od tega je odvisno ali te bo kdo razumel.