Dogodek med vožnjo z avtobusom

Dragi moji bralci, danes vam želim povedati svojo resnično zgodbo ki se mi je zgodila včeraj na avtobusu. Zgodba ni lepa in polna ljubezni ampak je polna bolečine ki jo želim deliti z vami dragi bralci. Kajti skupaj zmoremo spremeniti svet na bolje in poskrbeti , da bi bilo takšnih resničnih zgodb kot je moja čim manj. Zgodbo posvečam svoji » prijateljici « Palomi. Želim se ji zahvaliti ker mi je pomagala v moji stiski. Brez nje ne vem če bi mi uspelo preživeti in tudi te zgodbe brez Palome verjetno ne bi bilo. Tako da Paloma hvala ti za vse. Poleg Palome pa je zgodba namenjena tudi vam moji zvesti bralci. Napisana je v želji da bi vsaj vi ki berete moje zgodbe imeli posluh in razumevanje do nas posebnih ljudi ki živimo med vami in bi nas sprejemali in imeli radi takšne kot smo. Kajti brez nas posebnih ljudi je ta svet prazen in pust. Marsikdo se tega ne zaveda a jaz se tega še kako zavedam. Vsak izmed na je namreč poseben takšnega človeka kot sem jaz in kot ste vi nikoli več ne bo. To pomeni da smo edinstveni in da je zaradi nas samih ta svet lepši. Poskrbimo da bo tak tudi ostal in s svojimi dejanji ne trpinčimo drugih.




včeraj sem imela zelo hud pripetljaj na avtobusu. Mislim na avtobus sem šla okoli treh popoldan in na postaji je bila velika gneča. Takšne mase ljudi še nikoli nisem videla na avtobusni postaji. Ko je prišel avtobus so se vsi brezglavo zapodili gor, ker sama nisem hitra in imam poleg svojega Avtizma velike težave tudi z ravnotežjem sem se na avtobus spravila med zadnjimi. Avtobus je bil tako poln da smo bili vsi skupaj natlačeni v njem kot sardine v konzervi. Končno razumem uboge sardine ki se drenjajo v konzervi prepojeni z oljem samo one imajo srečo ne trpijo ker so mrtve in jih nič ne moti če so stisnjene skupaj v olju in v konzervi. Jaz pa sem na avtobusu komaj živela. Dobila sem napad panike ki mi je vzel sapo in nisem mogla zadihati v tistem šoku pa sem zaradi svojega slabega ravnotežja padla na tla močno sem se udarila v koleno in se komaj pobrala. Čisto malo je manjkalo pa bi ljudje dobesedno hodili po meni takšna gneča je bila v avtobusu. Seveda si lahko kar mislite kaj se je zgodilo ubogi prestrašeni punci Nastji iz Domžal spet tako kot že neštetokrat ni pomagal nihče. Sama sem morala zbrati moči in se pobrati iz tal. Razmišljala sem o tem da bi poklicala prijateljico ali Palomo ki mi pomaga pri tipkanju mojih doživljanj. Odločila sem se namreč da bom na podlagi svojih doživljanj izdala knjigo ker bi rada da bi ljudje razumeli da živimo med njimi tudi drugačni in potrebujemo njihovo ljubezen in sočutje. No, uglavnem v svoji stiski nisem bila sposobna poklicati nikogar. Tako da na koncu nisem vedela niti tega ali bom živa prišla domov v Domžale. Ni mi preostalo drugega kot moliti prositi za milost boga nebeškega očeta in čakati kdaj bom spet padla po tleh in se še bolj udarila v svoje že tako poškodovano koleno. No, ampak na mojo srečo nisem več padla in sem živa prišla do Domžal. Na koncu sem prišla z avtobusa v tako zelo veliki čustveni krizi da nisem vedela kako naj se rešim iz nje in začela sem teči da bi pregnala svojo krizo. No, in tako jaz tečem proti domu in kar naenkrat se v nekoga zaletim. To se je zgodilo tik zatem ko sem tekla čez cesto. No, pa tako pogledam osebo v katero sem se zaletela da bi se ji opravičila in veste koga sem zagledala. Zagledala sem svojo Palomo . Katero sem želela poklicati na avtobusu ker sem bila v stiski. Palomi seveda ni bilo nič jasno ker se ji nisem uspela opravičiti ampak sem jo dobesedno objela sredi ceste in iz oči so mi začele teči solze dobesedno sem jokala. Ampak to so bile solze veselja, sreče in radosti vesela in srečna sem bila da sem srečala Palomo ker sem vedela da mi bo ona znala pomagati v moji stiski. No, sprva me je res pogledala kot tele v nova vrata. Njen pogled se mi je dejansko zdel še bolj telečji kot moj kadar česa ne razumem. No ampak veste dragi bralci ko sem ji stvari razložila me je pobožala in me stisnila k sebi in mi povedala da me ima zelo rada in me s tem spravila k sebi do te mire da sem lahko sploh funkcionirala normalno, kot človek . Nato pa se je od mene poslovila ker se ji je mudilo inštruirati matematiko. Paloma je namreč tudi inštruktorica Matematike, Nemščine in Angleščine. Trenutno je brez službe ker je izgubila službo. Delala je v Kamniku v »CIRIUSU« kjer jaz obiskujem šolo. Bila je vzgojiteljica pa so jo odpustili tako kot še nekaj vzgojiteljic s katerimi sem se res odlično razumela. No, uglavnem kljub temu da se je vodstvo zavoda »CIRUSA« odločilo da Palomo odpusti in mi jo je na nek način vzelo je na drug način njena izguba službe močno poglobilo najin že tako močan prijateljski odnos. No, tako da ne vem kaj naj vam rečem dragi moji bralci, ampak kar se tiče srečanja z Palomo se je zame zgodil čudež. No, če slučajno ne verjamete v čudeže potem je skrajni čas da začnete vanje verjeti. Kajti moje srečanje s Palomo dokazuje da čudeži obstajajo le verjeti moraš vanje. Po mojem mnenju je Palomo k meni na pot poslal sam bog in poskrbel da sva se srečali. Poslal pa jo je ker je videl kako trpim in slišal moje prošnje naj mi pomaga. Pa veste dragi moji bralci saj sem se spravila k sebi ampak vseeno sem jo odnesla z modrico na kolenu. No, ampak mene bolj kot sama modrica na kolenu boli srček. Dan za dnem se sprašujem zakaj so ljudje samovšečni in mislijo le na svojo rit? Zakaj ne vidijo sočloveka v stiski in zakaj so slepi? No, na vse to, verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Vse krivice pa ki se mi dogajajo na avtobusu v šoli in posod drugod so mene osebnostno zelo spremenile . Zavestno sem se namreč odločila da jaz nikoli ne bom takšna kakršna je do mene večina ljudi. Zato pomagam vsakomur ki me prosi za pomoč pa neglede kdo to je mu bom pomagala v stiski. Pa tudi če je to človek ki me je porinil z avtobusa ali me močno prizadel mu bom pomagala če bom videla da je v stiski. Zakaj nikoli ne vem kdaj bom sama potrebovala pomoč sočloveka. Trudim se biti boljši človek in tudi sošolcem se trudim pomagati kljub temu da nismo v najboljših odnosih in so me že večkrat močno prizadeli. Če bi večina ljudi razmišljala tako kot jaz bi bil svet za vse nas prijaznejši. Samo večina ljudi ne razmišlja tako kot jaz in nikoli ne bo razmišljala ker jim je pomembna samo njihova debela ogromna rit in nič drugega in take ljudi še celo stiska in bolečina sočloveka ne gane. Zato pa je cel svet v »malori« ampak dobesedno res v »malori.« No, drugače dragi moji bralci pa sem jaz dobro. Mislim na vse krivine ki jih dnevno "hvatam" (ravnam) se prav dobro držim. Pa tudi sprijaznila sem se s tem da sem drugačna in da moram na svojo žalost živeti s svojo drugačnostjo ki jo ljudje ne želijo razumeti, ker če bi mi dali priložnost in mi prisluhnili sem prepričana v to da bi me razumeli. Nauk moje zgodbe ki vam ga želim povedati danes pa je ne bodite samovšečni in ne glejte le na svojo rit. Bodite pogumni in recite ne, tako kot sem to storila sama. Recite ne jaz ne bom takšen kot so drugi. Jaz bom drugačen. Pomagal bom ljudem v stiski in s tem pripomogel k lepšemu in prijaznejšemu svetu.

Napad tesnobe (panike)

Dragi moji bralci pred vami je resnična zgodba ki sem jo resnično doživela prejšnji teden v torek. Želela sem jo deliti z vami, čeprav je zame zelo boleča in težka. Velika sramota je namreč da ljudje niso pripravljeni pomagati sočloveku v stiski. Tudi to da jaz poznam v celi šoli samo eno osebo za katero vem 100% vem da bi mi bila pripravljena pomagati je velika sramota. Človeku v stiski bi namreč neglede na to kdo je in kaj je morali pomagati vsi ljudje ki bi dojeli da je s to osebo nekaj hudo narobe. S to osebno izpovedjo želim povedati da pomagajte ljudem v stiski ker nikoli ne veste kdaj boste pomoči soljudi potrebni sami. Zgodba pa je tako kot vse moje zgodbe namenjena vam bralci, kajti skupaj smo močnejši in zmoremo spremeniti stvari na bolje.







Dragi moji bralci rada bi vam povedala da sem danes dopoldne v šoli doživela močan napad tesnobe, ki sem ga pričakovala saj so se mi že zjutraj dogajale grozne stvari. Že zjutraj sem se znašla v socialni situaciji v kateri nisem znala odreagirati ker se še nikoli prej nisem znašla v njej. Zgodilo se je namreč da je na poti proti šoli pri Qulandiji v Kamniku dobesedno crknil avtobus. Šofer se je trudil a ga ni mogel užgati zato nas je poslal dol in rekel da je najbolje da gremo peš kamor smo namenjeni. Bila sem zelo zmedena ker nisem vedela kaj naj naredim v dani situaciji. Na koncu sem se odločila da bom šla peš v zavod, kamor hodim v šolo in to sem tudi storila. V zavod sem hodila celo uro in deset minut. Zunaj pa je lilo kot iz škafa. V zavod sem prišla komaj kakšne pet minut pred zvonjenjem za začetek pouka. Nakar sem srečala svojo razredničarko, ki me je dobesedno ubila s pogledom. Bila sem namreč čisto mokra do kosti in umazana ker me je poleg vsega na poti poškropil še avto ki je peljal mimo. Za preobleči pa žal nisem imela ničesar. Uglasila sem se v jutranjem varstvu kjer mi je profesorica ki je tam bila rekla zakaj nisem počakala novega avtobusa. V tem primeru bi sicer pouk zamudila ampak bi imela opravičljiv razlog. Jaz pa sem ji povedala da sem to naredila iz spoštovanja do profesorja ki ga imam prvo uro in ker se mi to da ne bi prišla pravočasno v šolo ni zdelo prav ker sem vedela da zmorem če se potrudim. Profesorica mi je naklonila nekakšen čuden pogled ki ga pri njej še nikoli nisem videla. Izgledal je kot nekakšna mešanica občutkov ki jih je čutila v tistem trenutku. Rekla mi je naj sošolce prosim če mi posodijo hlače in nogavice da se ne bom prehladila. To sem tudi storila. Za pomoč sem prosila sošolko, ki pa mi ni bila pripravljena pomagati. Glede hlač je rekla da so to njene osebne stvari in da jih ne posoja , kar pa se tiče nogavic pa je rekla da imam preveliko nogo in bi ji jih razvlekla. Tako da mi ni preostalo drugega kot da sem dan preživela čisto mokra. Izgledalo je kot da bi se v hlačah vrgla v bazen. Močno me je zeblo a ni mi preostalo drugega kot da preživim. Lahko bi sicer poklicala očeta a mi je bilo nerodno ker nisem vedela ali bi stvar razumel ali bi me zaradi nje nadrl in zato ga nisem poklicala. Takoj po prvi uri pa sem pisala test. Kljub temu da sem sedela pri radijatorju me je še vedno močno zeblo in sem se res težko koncentrirala na test. Tako, da nimam pojma koliko ga bom pisala. Napisala sem sicer celotnega vendar vsa mokra in prezebla kar so seveda zelo težki pisalni pogoji. Kljub temu pa upam na najbolje. No, to je bil povod za moj napad panike ki sem ga doživela naslednjo uro pri matematiki. Profesor je popravil teste in samo sošolec je pisal dve pa še to komaj. Vsi ostali vključno z menoj smo pisali šut. Profesor se je kar naenkrat začel na nas dreti kot ne bi bili ljudje ampak živali. Zaradi njegovega dretja in žaljenja da smo neumni in nesposobni sem doživela hud napad panike. Med malico sem klicala mami in ji povedala kaj se dogaja rekla je če naj kliče psihologa in rekla sem da ne ker psihologa ne maram oziroma mi kot oseba ni blizu . Poleg tega bi verjetno spet dobila inekcijo v rit če bi ga poiskala zato tega nisem naredila. Sem pa naredila nekaj drugega. Šla sem iskat edino osebo v zavodu za katero 100% vem da bi mi v moji stiski pomagala. Ta oseba je profesorica Nemščine na naši šoli, ampak na svojo veliko žalost je nisem našla. Moj napad panike pa je bil tako močan da me noge niso držale in mi je spodrsnilo. Padla sem na stopnišču za v drugi štuk ki vodi proti zbornici. Z vso močjo sem se borila da bi se spravila na noge a mi ni uspelo nekako sem se privlekla do prve omarice v drugem štuku in se zleknila nanjo. Nisem mogla hoditi še manj pa sem bila sposobna govoriti. Proti koncu odmora za malico me je našla asistentka, ki je dojela da je z menoj nekaj hudo narobe. Skušala mi je pomagati. Sprva ji ni šlo dobro od rok ker ji nisem bila sposobna povedati kaj je narobe. Ona pa me ne pozna tako dobro da bi vedela kaj se z menoj dogaja. Nato je moja tesnoba nekoliko popustila in asistentki sem povedala kaj se mi je zgodilo. Nisem ji povedala vseh podrobnosti ampak le to da imam napad panike in da imam občutek da bom umrla in da me nihče ne mara. Ubistvu sem ji povedala dejansko samo bistvo kaj se dogaja z mano in ker asistentka ni neumna je dojela da mi mora dati občutek da me ima rada . Začela me je božati in me tolažiti z besedami Nastja vse bo še dobro,boš videla da bo. Njena dejanja so mi dala moči da sem se postavila na noge in so me le te spet začele držati. No, tako sem se privlekla na naslednjo uro matematike. Imeli smo namreč dve uri matematike skupaj. Profesor se je obnašal kot da se prejšnjo uro ni zgodilo nič . Jaz pa sem bila zelo slabotna in zato nisem mogla slediti uri. Vsaj ne tako kot bi si želela. Po petih urah močne čustvene borbe je zame spet posijalo sonce. Uspelo mi je premagati tesnobo vendar me je začela močno boleti glava in postala sem močno psihično utrujena. No, šele zdajle ob pol devetih zvečer pa lahko rečem da sem dobro. Toda le kaj mi to pomaga dragi moji bralci ko pa je že konec dneva in se počasi odpravljam v posteljo. Od dneva pa praktično nisem imela ničesar razen hude čustvene stiske, v kateri se je na mojo velikansko srečo ob meni znašla oseba ki mi je bila pripravljena prisluhniti in mi v moji stiski tudi pomagati, čeprav ni vedela kako bi mi pomagala je poskušala pomagati in to dragi moji bralci je občudovanja vredno dejanje. Tej osebi sem neizmerno hvaležna in do nje čutim globoko spoštovanje. Če ne bi bilo nje mi danes verjetno ne bi uspelo premagati mojega napada tesnobe. Dobila bi inekcijo v rit ker se zdravnikom ne da ukvarjati z mojo tesnobo in prespala bi cel dan ker je pomirjevalo tako zelo močno. Vendar po vsem tem se človek vpraša zakaj bi mi dali pomirjevala če v svoji stiski potrebujem le občutek ljubezni . Potrebujem občutek da me ima nekdo rad. Tako malo je potrebno da sočloveku pomagate v njegovi stiski. Pa večina tega ne naredi. Mimo mene so namreč hodili profesorji in dijaki in nihče niti opazil ni da sem v stiski.

PRIJATELJSTVO

Dragi moji bralci. 
Danes se mi je zgodilo nekaj zelo hudega. 
 Zaradi svoje napake iz preteklosti in zaradi tega ker sem povedala resnico da bi hude
čustvene stiske rešila sebe. Sem tik pred tem da izgubim najboljšo prijateljico. 

             Obsoja me za moja dejanja. 
           Kljub temu, da sem jo prosila odpuščanja. 

          Ob tem se mi porajajo naslednja vprašanja:

Sprašujem se je res tako težko odpustiti napako svojemu najboljšemu prijatelju?

Je res potrebno prijatelja ki ga imaš resnično rad bičati in križati zaradi napake ki jo je storil in se zanjo iskreno kesa?

Ali človek res potrebuje mesec dni časa da bi odpustil svojemu najboljšemu prijatelju?

Veste moja najboljša prijateljica me je prosila za mesec dni časa. En mesec časa potrebuje da bi vedela ali se je vredno boriti za najino prijateljstvo ali ne. 
Med tem ko, se sama zavedam, da se je za tako močno prijateljstvo kot je najino vredno boriti.  Nimam pojma kaj se dogaja v glavi moje najboljše prijateljice.  Zavedam se samo tega da sem ji lagala in ji s tem  zabila nož v hrbet.  S svojim vedenjem sem izdala zaupanje svoje najboljše prijateljice in da zdaj to plačujem s samoto in neznosno praznino v srčku.

Svojo zgodbo sem vam povedala z razlogom.  Razlog zakaj sem vam povedala svojo zgodbo je ta da vam želim z njo povedati da nikoli ne naredite moje napake. Da, svojemu prijatelju zaupajte in ne dvomite v njega. Tudi če vas kdaj razočara in vas prosi odpuščanja mu odpustite in to storite nemudoma, ker je na svetu ni stvari ki bi bila vredna da bi zanjo izgubili prijatelja. Nobena napaka prijatelja nikoli ne more biti tako huda da je ni moč odpustiti. Jaz vem da bi svoji prijateljici odpustila tudi v primeru če bi mi lagala in bi mi zabila nož v hrbet. Pa ne v enem mesecu ampak v enem dnevu.  Če človek potrebuje mesec dni časa za razmislek ali se je vredno boriti za nekaj tako čistega in lepega kot je prijateljstvo.  Pomeni da je ta oseba močno prizadeta in da ne more odpustiti svojemu prijatelju njegove napake.

  To pa v večni primerov  pomeni konec prijateljstva kar za seboj pušča v srcu  globoke rane in neizbežno bolečino.  Te bolečine ki jo danes preživljam jaz ne bi privoščila nikomur. Ampak za svojo To pa v večni primerov  pomeni konec bolečino sem odgovorna sama in tudi sama jo bom prebolela. Stoje bom prebolela svojo bolečino in svetu ran ne bom kazala, ampak bo bolečina bolela le v temi.  To, da čutim bolečino in se zavedam sojih napak ter jih skušam popraviti  pa dokazuje, da sem kljub svoji drugačnosti le človek, ki diha ki trpi in ki mu srce v prsih bije.     Odgovore na vprašanja ki se meni porajajo v glavi v teh zame najtežjih trenutkih. Imajo ogromno različnih odgovorov odgovore nanja najdete v svojem srčku.  Veste nekega dne mi je prijateljica  podarila knjižico misli o prijateljstvu in v njej napisala da naj si ko bom v stiski preberem kakšen verz in vedela bom da obstaja nekdo ki me potrebuje za prijatelja.  Zelo zanimiva misel. A danes ko sem jo po dolgem času spet prebrala sem dojela.  Da,  obstaja na svetu tudi oseba ki jo jaz potrebujem za prijateljico. Kako se bo končala moja zgodba in ali bom zaradi svoje napake izgubila svojo najboljšo prijateljico.  Odgovora na to vprašanje ne poznam pozna ga samo bog in seveda moja najboljša prijateljica.  Naj se zgodi karkoli jaz bom vedno imela rada svojo najboljšo prijateljico tudi če ona na mojo veliko žalost ne bo želela več biti moja prijateljica. 

Zadnja stvar ki vam jo polagam na srce pa je imejte se radi saj le ljubezen in odpuščanje zmoreta premagati vse grozote tega sveta in vračata mir in ljubezen na zemljo.

 Za konec pa bom napisala še en zelo lep verz, ki ga podarjam vsem ki trpite hudo čustveno bolečino ob izgubi prijatelja tako kot jaz:

Ko prijatelja

nista več koristna

in odkrita drug, z drugim

ves svet izgubi nekaj sijaja

             

Dragi moji bralci! Že kar nekaj časa je od tega kar sem zadnjič napisala kakršno koli objavo. Zadnje mesece nisem imela navdiha za pisanje. Potem pa sem na avtobusu doživela dogodek o katerem sem preprosto morala nekaj napisati. Dogodek je resničen in me je zelo močno prizadel. Z vami ga želim deliti ker vrjamem da lahko s svojo objavo pripomorem k temu da bodo ljudje bolj solidarni eden do drugega. Svojo današnjo objavo pa posvečam Anji Japelj brez katere ta objava nikoli ne bi obstajala. Anja je namreč oseba, ki mi je pomagala premagati strah pred vožnjo z avtobusom. Vožnje z avtobusom sem se bala ker so me v rani mladosti vanjo prisilili in sem doživela hud napad panike. Nisem mogla dihati in imela sem občutek da bom umrla in zaradi tega do svojega 22 leta nisem upala sama stopiti na avtobus. Potem pa pa se je v mojem življenju pojavila vzgojiteljica Anja ki je vrjela vame in v to da zmorem premagati svoj strah. Dobesedno rečeno punca mi je dala krila s tem ko je vrjela vame in v moje sposobnosti. Tako da želim to objavo posvetiti Anji. S to objavo pa ji želim povedati da sem ji hvaležna za vse kar je nesebično storila zame in da jo imam zelo rada ter da ne bom nikoli pozabila njenega naseta ki mi ga je dala. Rekla je " Nastja vrjemi vase ker ti zmoreš doseči vse kar si zadaš" S ponosom sporočam vsem svojim brlacem in seveda Anji da vrjamem vase in v to da zmorem vse kar si zadam če se le potrudim in je želja po tem da bi to dosegla res močna.

Moje ime je Nastja sem mladostnica stara 23 let. V svojem spisu vam želim predstaviti svoj pogled na medgeneracijsko solidarnost. Moje mnenje je namreč medgeneracijske solidarnosti pri nas v Sloveniji ni ali pa jo je zelo malo . Tako mislim na podlagi resničnega dogodka, ki se mi je zgodil prejšnji mesec ko sem se z avtobusom vračala domov iz šole. Moj dogodek se je zgodil neko sončno sredo prejšnji mesec ko sem ob pol treh popoldne čakala avtobus na postajališču v Kamniku. Postajališče je bilo polno mladine in spomnim se da sem sama komaj dobila prost sedež na katerega sem se lahko usedla. Nato je avtobus speljal. Na naslednji postaji je na avtobus vstopila starejša gospa ki je bila že zelo stara in betežna in je zelo težko stala. Hodila je z berglami na katere se je opirala. Na, avtobusu ni bilo več prostih sedežev, zato je morala gospa stati pri vratih. Spomnim se njenega izmučenega in utrujenega pogleda, ko je gledala po avtobusu za prostim sedežem ki ga ni bilo. Nato je avtobus odpeljal. Mladina na avtobusu se je obnašala kot da te gospe sploh ni. Smejali so se in se pogovarjali. Nihče ni opazil ženske, ki se je mukoma z eno roko držala za enega izmed sedežev v drugi roki pa je držala berglo na katero se je opirala. To dejstvo me je zelo prizadelo. Trpljenje te gospe ki sem jo opazila takoj ko je stopila na avtobus mi je seglo do srca. Vstala sem iz svojega sedeža in ga odstopila tej gospe. Zavedala sem se kaj to pomeni zame. Moje plemenito dejanje je pomenilo da bom namesto gospe morala do Domžal stati na nogah jaz. Jaz sem se tega zavedala pa mi je bilo popolnoma vseeno zato. Bila sem srečna ker sem pomagala starejši gospe v stiski. Mladina v avtobusu, ki je videla kaj se je zgodilo mi je namenila precej začudene poglede. Nekateri so se ob mojem dejanju celo smejali. Meni pa je v spomin najbolj ostal pogled ženske, ki sem ji odstopila sedež. Njen pogled je bil poln miline in hvaležnosti. V njenih očeh sem videla olajšanje in njen pogled ni bil več videti več tako izmučen in utrujen kot prej ampak je postal bolj vesel. Še bolj kot njen pogled pa so meni ostale njene besede. Potrepljala me je po rami in mi rekla: » nikoli ne bom pozabila kar si storila zame « Še danes ko zaprem oči večkrat slišim njene besede v svojih mislih in se spominjam tega dogodka z grenkobo v srcu ker je današnja mladina tako zelo nesolidarna do starejših ljudi. Čisto za konec svoje zgodbe pa bi rada vsem mladim sporočila naslednje: Nikoli ne odrecite pomoči človeku ki jo potrebuje ker nikoli ne veste kdaj boste sočloveka potrebovali sami.

Nastja Trtnik

Ali smo čudni če jočemo ko nam umre ribica?

Dragi moji bralci!


Že dolgo se nisem nič javila. A saj veste kaj pravijo »Kdor čaka dočaka« Danes bom spregovorila o zame zelo zanimivi temi in sicer o tem ali smo čudni če jokamo ko nam umre riba? Na začetku naj povem da sem sama ponosna lastnica bojne ribice po imenu Dijego. Zgodba o kateri bom pisala je resnična. Mojemu prijatelju je umrla ribica in on je zelo čustvena oseba in je o ob tem zajokal in prejšnji petek mi je to povedal preko telefona . Ter me vprašala »če se mi zdi čuden ker je jokal ko mu je umrla ribica?« Dragi moj prijatelj Aleš tole zgodbo posvečam tebi in vedi nisi čuden če si jokala za svojo ribico. Nihče ni čuden če joče za nekom ki ga je imel rad. Pa naj bo to riba, pes, ali mačka.
Naj omenim na začetku zgodbe da je moj prijatelj avtist. Spoznala sem ga v društvu za avtizem.




Poznam žensko, ki je za svojim psičkom jokala cel mesec, še več v službi je vzela bolniško in jo praktično cel mesec ni bilo iz hiše. Smrt psička, ki je bil z njo dolgih 16 let jo je zlomila do konca. Lahko mi rečete da sem patetična a to se mi zdi razumljiva reakcija, vsi namreč vemo kako močno se človek naveže na svojega psička.

Okej toliko o psičku. Kaj pa druge živalce, kot so recimo: zajček, morski prašiček, hrček, činčila, miška morda celo kak pajek, kuščar ali celo riba.
Smo čudni če jokamo za takšnimi živalmi?

Se spomnite dragi bralci tistega filma, ko je deklica jokala za petelinom, ki so ga njeni starši nekega dne pripravili za večerjo? Točno tako deklica je jokala za navadnim petelinom, kajti ta petelin je bil njen najboljši prijatelj. Bil je edini, ki mu je lahko zaupala svoje skrivnosti.

Poznam tudi nekaj ljudi ki so jokali za morskimi prašički, hrčki, zajčki in miškami. Pa to niso bile zgolj ženske. Tudi takšne moške poznam. Primir je moj prijatelj Aleš, ki mu je pred nekaj dnevi umrl hrček. Fant me je poklical in mi jokal v telefon od žalosti.

Takšni smo ljudje navežemo se na te simpatične kosmate živalice. Tako zelo da smo zelo žalostni ko nam umrejo.

Moj prijatelj Aleš mi je v joku povedal da je do sedaj izgubil že kar nekaj živalic. Od psička( Pikija) ,do hrčka (Gudija), miške (Mimi) do ribice (Marjetke). Ja, prav ste prebrali dragi bralci rekel mi je izgubil sem ribo. Rekel mi Nastja ne misli da je to bila ena izmed stotih rib velikega akvarija. Ne, bila je ena sama ribica. Bila je moja Marjetka. Nadaljeval je iz žalostnim glasom veš Nasti to je bila tista ribica z izbuljenimi očmi podobna francoskemu buldogu. Lepo sem skrbel zanjo. Kadar sem dal v vodo prst mi ga je prišla ljubčkat. Verjetno zaradi želje po hrani, čeprav sem vedno verjel da mi ljubčka prst zato ker me je navajen in me ima rada. Veš Nastja in potem je kar naenkrat staknila eno čudno bolezen, pri čemer se je napihnila v telo in se obrnila na hrbet. Tega kar ti bom povedal sedaj mi zagotovo ne boš verjela je rekel Aleš, ker mi tega ne verjame nihče. Svojo Marjetko sem vzel v roke jo nežno stisnil, da sem iz njenega telesa izpustil zrak jo dal nazaj v vodo in jo pozdravil. Ne, šalim se Nastja res je plavala normalno. Vsakič ko se je Marjetka obrnila sem jo nežno stisnil v roki in izpustil zrak v njej in potem je nekaj dni spet plavala normalno. Toda čez nekaj dni je moja Marjetka žal umrla kljub temu da sva ji z mamo kupila zdravila da bi jo pozdravila. Pri srčku mi je bilo zelo tesno. To je bila moja Marjetka. Bila je zakon riba. Faca da ni večje. Celo pogovarjal sem se z njo. Veš Nasti. Prav načrtno sem kupil to vrsto ribe in izbral prav njo, ker je bila res nekaj posebnega in je imela najbolj izbuljene očke kar me je močno pritegnilo. Ne, boš verjela a nisem je mogel vreči v školjko kot mi je to svetovala mati. Položil sem Marjetko v škatlico za šibice in nanjo napisal letnico rojstva in smrti ter odšel na most ob reki Savinji ki teče v bližini mojega doma. Tam sem ji povedal nekaj kratkih besed odprl škatlico, jo še zadnjič pogledal, bila je suha posušena in čisto drobna. Iz mojega lica je pritekla čisto prava slana solzica. Veš Nasti to je bila solzica žalosti in bolečine. Za trenutek se mi je zazdelo da je moja Marjetka oživela in zaplavala. Veš Nasti vedel sem se kot otrok oziroma moje vedenje je bilo otročje. To je bilo zadnje kar mi je povedal prijatelj Aleš preden je odložil telefonsko slušalko. Svojemu prijatelju želim sporočiti da njegovo vedenje ni bilo otročje in da ga jaz popolnoma razumem. Njegova bolečina pa v srčku boli tudi mene. Jaz ga razumem.

Vprašanje pa je koliko ljudi bi fanta resnično razumelo in koliko ljudi bi se iz njega norčevalo. Samo zato ker je imel resnično rad svojo » Marjetko«, ki je bila navadna riba. Zanj pa njegova najboljša prijateljica. Skozi celotno zgodbo pa sem želela ljudem sporočiti da smo čuteča bitja in da nismo čudni tudi če jokamo zaradi izgube, ki je drugi ne razumejo. Sama sem namreč veliko prejokala, zaradi svojih preminulih kaktusov v katere vzgojo sem vložila veliko ljubezni in s katerimi sem se ogromno pogovarjala. Večina ljudi bi mislila da sem počena. Tudi sama sem včasih mislila da je temu tako. Vendar danes vem da ni tako. Sem samo čuteče bitje ki potrebuje nežnost in ljubezen da lahko preživi in nisem čudna ker jočem za umrlimi rastlinicami in tudi moj prijatelj ni čuden. Čudni so tisti ki se ne potrudijo dovolj da bi razumeli našo drugačnost in si ne dajo priložnosti da bi nas razumeli.

Moja domovina in moj dom

Dragi moji bralci!
Spet sem nazaj . Danes sem napisala spis o svojem domu in o svoji domovini, ki jo resnično ljubim. Uživajte v branju in upam da vam bo všeč pogled skozi moje oči o naši domovini in o mojem domu. Zgodbo pa namenjam vsem vam ki redno berete moje zgodbe in ki vam pisana beseda veliko pomeni tako kot meni.




Ne, vem če je že kdo od vas kdaj razmišljal o svoji domovini in svojem domu. Vem pa, da sem sama sebe že večkrat vprašala kaj je tisto kar ljudem predstavljata njihova domovina in dom. Odgovora na svoje vprašanje seveda nikoli nisem dobila, ker sem o tej temi le razmišljala. Nikoli pa nisem nikogar vprašala kaj zanj predstavljata domovina in dom. Zato sem se odločila, da bom danes predstavila svoj pogled in svoja občutja o moji domovini in o svojem domu.
Meni osebno domovina in dom pomenita zelo veliko. Nanju sem zelo navezana in ju imam zelo rada. Najprej pa moram seveda povedati , da domovina in dom nista eno in isto, čeprav sta si pojma zelo podobna. Domovina v kateri jaz živim je Slovenija. Torej moja domovina je država
med tem ko so moj dom Domžale torej kraj v moji domovini kjer živim. Jaz sem močneje kot na svojo domovino navezana na svoj dom. Torej na Domžale v katerih živim in kamor se vedno znova vračam iz šole vesela in nasmejana. Saj veste povsod je lepo a doma je najlepše. No, s domovino pa je nekoliko drugače. Ona je vedno v meni kjer koli hodim me ona spremlja. Kjer koli v svoji ljubi državici se nahajam sem v svoji domovini. Pa tudi takrat ko nisem v svoji domovini je ona v meni. Recimo, ko sem na morju na sosednji Hrvaški . Mi je tam vse tuje in mi je neprijetno, ker to ni moja domovina. Nikjer v trgovinah ne slišim svojega domačega jezika in že samo ob tem se človek zave, da je na tujem in da ni doma v svoji domovini. Svoje domovine tudi ne tajim. Jaz sem zavedna Slovenka, ker sem tu rojena in tukaj živim že od malih nog. Tega me ni sram priznati in povedati drugim. Ampak sem na to celo ponosna. Ni, mi neprijetno če kdaj ob meni sedi oseba, ki ni slovenske narodnosti i n moja domovina ni tudi njegova. Sem namreč mnenja da smo si vsi ljudje enaki neglede na to kakšne narodnosti smo. Vse dokler me ta oseba ki sedi poleg mene spoštuje kot Slovenko tudi jaz spoštujem njo kot to kar je po narodnosti. Naprimer kot Hrvatico ali Albanko. Tako da resnično povem vam jaz sem zavedna Slovenka in dajem ogromen pomen temu kar sem in svoji domovini Sloveniji.
Najbolj sem srečna kadar sem tukaj v svoji domovini. Sprehajam se po njej ter jo spoznavam. Vedno znova rada spoznavam našo kulturo, narečja ter običaje . Najbolj pa trpim kadar sem ločena od svoje domovine in moram biti nekje drugje recimo na Hrvaškem ali nekje v tujini. Za konec pa želim povedati le še to da je moja sreča vedno tam kjer sem doma.

Nastja Trtnik

Obisk sosedove mame

Dragi moji bralci!

Že dolgo je tega kar sem kaj objavila. No, moja prva objava letos pa je nekaj posebnega. Novo leto namreč začenja z resnično zgodbo iz svojega življenja, ki se mi večkrat zgodi v različnih situacijah. Objavljam pa jo zato ker bi rada da bi ljudje razumeli nas drugačne in pa tudi ker bi rada povedala da tudi mi ki smo drugačni potrebujemo ob sebi vas ki ste »normalni« da lahko preživimo v tej kruti realnosti. Potrebujemo veliko ljubezni in predvsem razumevanja v svetu okoli sebe. Zgodba je namenjena vsem ljudem ki radi berejo o nas drugačnih in ki skušajo razumeti in imeti radi tisto drugačno in nevsakdanje kar je v nas.



Želim povedati svojo življenjsko izkušnjo, ki sem jo doživela . Veste dragi bralci spet sem izpadla največji idijot v družbi. No, ampak ne morem pomagati stvari dojemam počasneje od drugih ljudi pa če mi je to všeč ali ne. No, moja dogodivščina se je zgodila v sredo popoldne ko nas je mama od soseda s katerim se zelo dobro razumemo povabila k sebi domov na Vič na narezek. No, lahko si predstavljate kako zelo nerodno in neprijetno mi je bilo na tem obisku ker tam še nikoli nisem bila. Pa tudi če sem nekje že kdaj bila potrebujem nekaj časa da se navadim na nov prostor in na novo okolje ki me obdaja. Če grem recimo k babici in dedku je nekoliko lažje ker sem večkrat tam in mi je okolje bolj znano pa še to potrebujem vedno nekaj časa da se na okolje privadim. Družina to malo težje razume ker teh težav nima jaz pa jih imam in mi je večkrat zelo neprijetno biti pri kom na obisku, sploh če osebe ne poznam dobro in tam še nisem bila. Ampak veste meni ni bilo nerodno zaradi mame od soseda. Sploh ne ona je bila do mene zelo prijazna in razumevajoča. Šlo je zgolj zato da sem imela ogromne težave s prilagajanjem na novo okolje in močno mi je bilo nerodno ker sem med pogovorom kar nekaj bluzila in sploh sem govorila kar nekaj zato ker sem skušala prekriti to da mi je v novem okolju zelo težko ker nanj nisem navajena. No, in potem po kakšne pol ure sem se nekoliko udomačila v novo zame bolj kot ne prisiljeno okolje in sem se vključila v pogovor. No, pogovor je tekel o tem kako ima sosedova mama priklopljeni kar dve kabelski televiziji Siol in Telamch. Pred leti je namreč bila pri Telemahu in pol se je odločila za Siol in pol so prišli od Telemaha in ji odklopili kabel no pa so odklopili napačnega in odklopili televizijo sosedom ki so se pritožili in so jim prišli televizijo pol priklopit nazaj. No, in tako so se nekaj časa pogovarjali o tej temi in potem so kar naenkrat zamenjali temo in se začeli pogovarjati o novoletnih okraskih in o tem kako ima kdo okrašeno doma. No in pol čes neki časa pa mama od soseda tako vpraša in kako vam je všeč kaj moja novoletna jelka? In seveda jaz, ki bolj počasi dojemam stvari sploh nisem še uspela dojeti da so oni zamenjali temo pogovora še manj pa to kaj me je gospa sploh vprašala in sem izjavila tole je pa en velik šit vse skupaj. No, si morate misliti kako me je gospa pri kateri smo bili na obisku pogledala. Pogledala me je s močno užaljenim pogledom in rekla mi je a ti moja jelka res ni všeč? Jaz pa sem jo seveda pogledala k tele v nova vrata ker mi totalno nič ni bilo jasno. Moja izjava namreč ni imela blage veze z njeno novoletno jelko letela je namreč na to da ima ona dve kabelski televiziji in to se mi je zdel velik šit. Za novoletno jelko pa sploh nisem dojela da nas je vprašala kakšna se nam zdi. No, uglavnem spet sem tak kot ponavadi izpadla kot idijot ker nisem dojela da se je tema pogovora vmes že zamenjala in to se mi večkrat zgodi. Ampak ne morem pomagati informacije pač dojemam počasneje od drugih ljudi in zato večkrat tako nastradam ker prijavim kakšno neumno neumesno izjavo ki leti še na prejšnjo temo pogovora tako kot tale danes naprimer. No, zaradi tega ker so me vsi gledali čudno in začudeno kaj je narobe z mano sem postala zelo nervozna in sem se obnašala še bolj zmedeno kot prej in sem komaj čakala da se z družino odpravimo domov iz tega obiska. No, iz vsega tega skupaj sem se naučila lekcije da je bolje imeti usta lepo zaprta če ne veš o čem teče pogovor. Samo ena težavica je vedno nekdo nekaj vpraša in če ti ni jasno o čem gre pogovor ker prepočasi dojemaš stvari potem izpadeš idijot takšen kot jaz. No, dobro je edino to da se mi kaj takega zgodi samo občasno kadar mi je nerodno in kadar prepočasi dojamem kaj se dogaja okoli mene in to je običajno takrat ko sem izpostavljena novemu okolju ker je zame že to dovolj hud šok in mi možgani ne delujejo tako hitro kot bi morali.