Dragi moji bralci!
Že dolgo se nisem nič javila. A saj veste kaj pravijo »Kdor čaka dočaka« Danes bom spregovorila o zame zelo zanimivi temi in sicer o tem ali smo čudni če jokamo ko nam umre riba? Na začetku naj povem da sem sama ponosna lastnica bojne ribice po imenu Dijego. Zgodba o kateri bom pisala je resnična. Mojemu prijatelju je umrla ribica in on je zelo čustvena oseba in je o ob tem zajokal in prejšnji petek mi je to povedal preko telefona . Ter me vprašala »če se mi zdi čuden ker je jokal ko mu je umrla ribica?« Dragi moj prijatelj Aleš tole zgodbo posvečam tebi in vedi nisi čuden če si jokala za svojo ribico. Nihče ni čuden če joče za nekom ki ga je imel rad. Pa naj bo to riba, pes, ali mačka.
Naj omenim na začetku zgodbe da je moj prijatelj avtist. Spoznala sem ga v društvu za avtizem.
Poznam žensko, ki je za svojim psičkom jokala cel mesec, še več v službi je vzela bolniško in jo praktično cel mesec ni bilo iz hiše. Smrt psička, ki je bil z njo dolgih 16 let jo je zlomila do konca. Lahko mi rečete da sem patetična a to se mi zdi razumljiva reakcija, vsi namreč vemo kako močno se človek naveže na svojega psička.
Okej toliko o psičku. Kaj pa druge živalce, kot so recimo: zajček, morski prašiček, hrček, činčila, miška morda celo kak pajek, kuščar ali celo riba.
Smo čudni če jokamo za takšnimi živalmi?
Se spomnite dragi bralci tistega filma, ko je deklica jokala za petelinom, ki so ga njeni starši nekega dne pripravili za večerjo? Točno tako deklica je jokala za navadnim petelinom, kajti ta petelin je bil njen najboljši prijatelj. Bil je edini, ki mu je lahko zaupala svoje skrivnosti.
Poznam tudi nekaj ljudi ki so jokali za morskimi prašički, hrčki, zajčki in miškami. Pa to niso bile zgolj ženske. Tudi takšne moške poznam. Primir je moj prijatelj Aleš, ki mu je pred nekaj dnevi umrl hrček. Fant me je poklical in mi jokal v telefon od žalosti.
Takšni smo ljudje navežemo se na te simpatične kosmate živalice. Tako zelo da smo zelo žalostni ko nam umrejo.
Moj prijatelj Aleš mi je v joku povedal da je do sedaj izgubil že kar nekaj živalic. Od psička( Pikija) ,do hrčka (Gudija), miške (Mimi) do ribice (Marjetke). Ja, prav ste prebrali dragi bralci rekel mi je izgubil sem ribo. Rekel mi Nastja ne misli da je to bila ena izmed stotih rib velikega akvarija. Ne, bila je ena sama ribica. Bila je moja Marjetka. Nadaljeval je iz žalostnim glasom veš Nasti to je bila tista ribica z izbuljenimi očmi podobna francoskemu buldogu. Lepo sem skrbel zanjo. Kadar sem dal v vodo prst mi ga je prišla ljubčkat. Verjetno zaradi želje po hrani, čeprav sem vedno verjel da mi ljubčka prst zato ker me je navajen in me ima rada. Veš Nastja in potem je kar naenkrat staknila eno čudno bolezen, pri čemer se je napihnila v telo in se obrnila na hrbet. Tega kar ti bom povedal sedaj mi zagotovo ne boš verjela je rekel Aleš, ker mi tega ne verjame nihče. Svojo Marjetko sem vzel v roke jo nežno stisnil, da sem iz njenega telesa izpustil zrak jo dal nazaj v vodo in jo pozdravil. Ne, šalim se Nastja res je plavala normalno. Vsakič ko se je Marjetka obrnila sem jo nežno stisnil v roki in izpustil zrak v njej in potem je nekaj dni spet plavala normalno. Toda čez nekaj dni je moja Marjetka žal umrla kljub temu da sva ji z mamo kupila zdravila da bi jo pozdravila. Pri srčku mi je bilo zelo tesno. To je bila moja Marjetka. Bila je zakon riba. Faca da ni večje. Celo pogovarjal sem se z njo. Veš Nasti. Prav načrtno sem kupil to vrsto ribe in izbral prav njo, ker je bila res nekaj posebnega in je imela najbolj izbuljene očke kar me je močno pritegnilo. Ne, boš verjela a nisem je mogel vreči v školjko kot mi je to svetovala mati. Položil sem Marjetko v škatlico za šibice in nanjo napisal letnico rojstva in smrti ter odšel na most ob reki Savinji ki teče v bližini mojega doma. Tam sem ji povedal nekaj kratkih besed odprl škatlico, jo še zadnjič pogledal, bila je suha posušena in čisto drobna. Iz mojega lica je pritekla čisto prava slana solzica. Veš Nasti to je bila solzica žalosti in bolečine. Za trenutek se mi je zazdelo da je moja Marjetka oživela in zaplavala. Veš Nasti vedel sem se kot otrok oziroma moje vedenje je bilo otročje. To je bilo zadnje kar mi je povedal prijatelj Aleš preden je odložil telefonsko slušalko. Svojemu prijatelju želim sporočiti da njegovo vedenje ni bilo otročje in da ga jaz popolnoma razumem. Njegova bolečina pa v srčku boli tudi mene. Jaz ga razumem.
Vprašanje pa je koliko ljudi bi fanta resnično razumelo in koliko ljudi bi se iz njega norčevalo. Samo zato ker je imel resnično rad svojo » Marjetko«, ki je bila navadna riba. Zanj pa njegova najboljša prijateljica. Skozi celotno zgodbo pa sem želela ljudem sporočiti da smo čuteča bitja in da nismo čudni tudi če jokamo zaradi izgube, ki je drugi ne razumejo. Sama sem namreč veliko prejokala, zaradi svojih preminulih kaktusov v katere vzgojo sem vložila veliko ljubezni in s katerimi sem se ogromno pogovarjala. Večina ljudi bi mislila da sem počena. Tudi sama sem včasih mislila da je temu tako. Vendar danes vem da ni tako. Sem samo čuteče bitje ki potrebuje nežnost in ljubezen da lahko preživi in nisem čudna ker jočem za umrlimi rastlinicami in tudi moj prijatelj ni čuden. Čudni so tisti ki se ne potrudijo dovolj da bi razumeli našo drugačnost in si ne dajo priložnosti da bi nas razumeli.
