Lepo pozdravljeni dragi bralci!
Kot vas večina vrjetno že ve je bila moja življenska zgodba pred nekaj dnevi objavljena v prilogi dnevnika moje zdravje in je dosegljiva tudi na internetu. Jaz pa sem se odločila da jo predstavim tudi v svojem blogu ker je resnično dobra. Povedati vam moram še nekaj in to je da sem svojo življesko zgodbo poslala tudi v uredništvo televizije slovenija za oddajo Spet doma a so mi sporočili da je moj prispevek neprimeren. Toliko da boste vedli koliko je na tem da Marijo Galunič podpera drugačne. No, drugače pa se zahvaljujem vsem vam ki me cenite imate radi in berete moje prispevke ter mi s tem dajete moč in navdih za moje pisanje. Pa mimo grede upam da bo moj članek malo skuliral Domžalske policaje in se bodo do ljudi nehali obnašati kot živali.
Sem Nastja Trtnik. Stara sem 22 let. Imam Aspergerjev sindrom. Diagnozo sem dobila pri 15 letih. Lažje bi mi bilo, če bi jo dobila prej. V življenju se soočam z mnogimi težavami. Ljudje ne razumejo mojih težav in me ne sprejemajo v svojo družbo. Občutek imam, da se me bojijo.
V resnici pa sem čisto običajna oseba, pod kožo sem prav tako krvava kot vi. Nisem bolna in moje stanje ni nalezljivo.
Na kratko vam bom opisala moje otroštvo:
Težave so se začele še preden sem se sploh rodila. V šestem mesecu nosečnosti, sem se v trebuhu moje mame nehala razvijati in rasti. Zdravniki so bili prepričani, da sem umrla. A ni bilo tako. Zgodil se je čudež in po treh tednih sem začela rasti in se razvijati. Po preiskavah so ugotovili, da bo z mano vse v redu. Rodila sem se tri tedne prezgodaj. Težave so se začele takoj. Nisem imela sesalnega refleksa in sem veliko jokala. Hranili so me po steklenički.
Kot otrok sem bila drugačna od vrstnikov – nisem marala objemov in dotikov. Danes mi je to všeč. Rada sem se družila z odraslimi. Imela sem okvarjeno grobo in fino motoriko, zaradi česar določenih stvari nisem zmogla. V vrtcu niso bili razumevajoči do mene. Vzgojiteljica mi ni dovolila, da se družim z vrstniki in me je izolirala. Ko smo se v mali šoli pripravljali na šolsko delo, me je vzgojiteljica poslala v igralni kotiček, češ saj tako ali tako ničesar ne zmorem in ne znam. Žalila in poniževala me je iz dneva v dan. Staršem tega nisem upala povedati, saj mi je vzgojiteljica grozila.
Tudi v šoli me vrstniki niso sprejeli, večina se me je izogibala, nekateri pa so se iz mene celo norčevali. Bila sem izobčenec zaradi svoje drugačnosti. V 5. razredu osnovne šole sem bila hospitalizirana na psihiatrijo, ker nisem več zmogla vsega pritiska. Začela sem se zapirati v svoj svet. Nihče ni vedel kaj mi je, saj takrat avtizem pri nas še ni bil znan ali potrjen. Bila sem prizadeta, nisem razumela in še danes ne razumem, zakaj me ljudje ne sprejmejo, zakaj se večkrat derejo name in me žalijo, zakaj me ne sprejmejo kot celoto?
V družbi mi je večkrat nerodno in neprijetno, ker ne vem, kako reagirati v določeni situaciji.
Zdaj obiskujem Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Imam občutek, da me v večini še vedno ne razumejo, sploh dijaki, vrstniki. Tudi nekateri učitelji me ne razumejo preveč. Ne prepoznajo moje stiske, ne opazijo, kdaj mi postane tesno in kdaj ne morem odgovarjati. Vendar se kljub temu v zavodu dobro počutim saj sem tu našla nekaj ljudi ob katerih mi je prijetno in lepo.
V zadnjih letih se je stanje nekoliko izboljšalo in dobila sem nekaj prijateljev. Še vedno pa se počutim odrinjena iz družbe, ker me ljudje ne sprejmejo in večkrat čudno gledajo. Ampak jaz si ne morem pomagati! Nisem drugačna zato, ker bi si to želela. Takšna sem se rodila!
V življenju mi veliko stvari povzroča stisko. Že ta nastop je zame zelo stresen. Težko prenašam velike nakupovalne trgovske centre. V njih namreč postanem zelo nervozna. Moti me ogromno ljudi in gneča na blagajni pa seveda ogromen hrup in vrvež, ki je tam prisoten. Pri nakupu se včasih težko odločim katero stvar bom kupila. Na primer, če so mi všeč dvoje hlače in ne vem katere izbrati. Kadar se to zgodi ponavadi ne kupim nič ampak zaradi svoje stiske trgovino zapustim praznih rok. Zelo me motijo zvoki iz okolice, zato uporabljam svoj mp4 predvajalnik. Gre za to, da slišim več zvokov naenkrat in vsi se mi v glavi pomešajo.
Ko sem v šoli vprašana in na vprašanje ne znam odgovoriti ali pa vprašanja ne razumem, se mi večkrat zgodi, da čisto zablokiram in da iz sebe ne morem spraviti niti glasu. Takrat ponavadi dobim slabo oceno.
Nervozna sem, ko ljudje v moji bližini govorijo tako da jih ne razumem recimo, če govorijo v frazah, če uporabljajo strokovne izraze, takrat ponavadi postanem tesnobna in me začne tresti po celem telesu. Tesnobna postanem tudi takrat, ko mi nekdo nekaj obljubi pa tega ne naredi in me pusti na cedilu. V življenju so me ljudje namreč velikokrat pustili na cedilu, ko sem jih najbolj potrebovala. To me je vedno zelo bolelo in še danes je tako. Težko se sprijaznim z dejstvom, da je tudi oseba, ki me je pustila na cedilu samo človek in preprosto ne zmore narediti vsega, kar reče da bo storila. Gre zato, da moja glava razume marsikaj, mojemu srčku pa je stvari zelo težko dopovedati, saj sem človek, ki živi s srcem. Zelo sem čustvena in občutljiva na vse kar se dogaja okoli mene. Zelo lahko me je hudo prizadeti, razjeziti in užaliti pa tudi razveseliti in osrečiti. Največ mi pomenita dotik in topel objem. Veliko pa mi pomeni tudi prijazen pogled in topel nasmeh na obrazih ljudi, saj svet okoli sebe doživljam tudi vizualno.
Pomoči imam bolj malo a je bolje to kot da je ne bi imela nič. Dogaja se mi še vedno preveč krivic. Veliko mi pomaga vzgojiteljica, starši, ljudje, ki me obkrožajo, ki me vsaj skušajo razumeti. Ljudje, ki mi dovolijo biti v svoji bližini. Za to sem jim zelo hvaležna, svojo hvaležnost pa jim izkazujem s svojo ljubeznijo, predanostjo in velikim spoštovanjem.
Imam pa še en hud problem in to je premočna čustvena navezanost na določene ljudi. V moji bližini so ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mano in na katere se preveč čustveno navežem. V njih ne vidim le ljudi, ki delajo z mano ampak jih doživljam kot prijatelje. Imam zelo slabo začrtane meje, do kakšne bližine lahko spustim osebo. Če mi oseba ne postavi meje, potem jaz meje nimam.
Na tem mestu bi rada povedala še to, da zelo težko spustim osebo blizu sebe, a ko jo enkrat spustim v svojo bližino in jo začnem imeti rada, potem jo bom vedno nosila v svojem srcu in jo bom vedno imela rada.
Nekaj časa sem hodila na psihološko pomoč, ampak mi ni ustrezala. Meni pomaga dvogovor. Ne to, da mi nekdo postavi vprašanje in samo posluša. To mi ne odgovarja.
Želim si, da bi se nekdo ukvarjal z menoj. Se pogovarjal z menoj, mi svetoval, mi pomagal in me predvsem imel rad. Za svojo srečo potrebujem veliko nežnosti in ljubezni. Zelo veliko mi pomeni, da me imajo ljudje radi.
Pišem osebni dnevnik, vsak dan, včasih večkrat na dan. Pišem tudi svoj blog in v prostem času rada rišem osebe, ki mi veliko pomenijo. Slike imam nalepljene na steni, saj mi pogled nanje zelo pomaga kadar postanem tesnobna in imam občutek, da me nihče ne mara. Rada sestavljam puzzle, to me pomirja. Puzzle nato zalepim z lepilom, jih dam okviriti in jih imam obešene v sobi. Rada imam plišaste živali, ker mi dajejo občutek varnosti in ljubezni, ko jih objamem pa imam občutek brezpogojne ljubezni, čutim da me imajo moje plišaste igračke rade neglede na vse kar se dogaja okoli mene. Pri svojih 22 letih še vedno spim s plišasto igračko, česar se ne sramujem. Zelo se namreč bojim teme, samote in majhnih prostorov. Zelo dolgo časa sem spala z mamico in očijem in se ob njiju počutila varno, zaradi tega so me v šoli zafrkavali in tudi sama sem dojela, da sem postala prevelika. Zato sem našla rešitev in to je spanje s pliškotom, ki ga bo nekega dne zamenjal moj fant, če ga bom seveda kdaj imela.
Zavedam se, da bom zaradi svoje drugačnosti službo zelo težko dobila. Rada bi postala pisateljica, ker zelo veliko in rada pišem. Pravijo, da sem v tem dobra. Zanima pa me tudi vrtnarski poklic, saj zelo rada vzgajam rastline. Najraje prav iz semena, saj imam občutek da sem s tem ustvarila novo življenje. Vzgojila sem že limone, mandarine, kaktuse, imam tudi bananovca.
Na koncu bi vam rada povedala še eno zelo hudo izkušnjo, ki sem jo imela prejšnji teden s policijo. Pred časom mi je nekdo ukradel identiteto, oziroma je zlorabil moje osebne podatke in moje ime. Pisal je na center za avtizem in žalil vse udeležence projekta ACE, ki so meni zelo ljubi in jih imam rada in jih spoštujem. Še posebej pa je žalil ustanoviteljico društva. Podpisal se je z mojim imenom in priimkom. Klicana sem bila v center, na pogovor o tem. Začudeno sem jih gledala, saj nisem imela pojma, o čem govorijo. Kmalu smo ugotovili, da se je nekdo grdo pošalil. Skupaj s centrom smo nato oddali prijavo na policijo.
Vendar pa se ni izšlo kot smo načrtovali, saj se je izkazalo, da policaji nimajo nobenega posluha za drugačne.
Prejšnji teden je prišel pome kriminalist in želel, da grem z njim na policijsko postajo, da bom dala izjavo o dogodku. Rekla sem da grem, čeprav je bila mama proti. Želela sem čimprej zaključiti zadevo in nisem razmišljala, da bi lahko bilo to zame zelo stresno. Mama je še zahtevala od kriminalista dokaz, da je res to za kar se izdaja, saj se sploh ni predstavil. Rekel je, da kdo pa naj bi bil in nerad pokazal svojo značko. Tako me je odpeljal na postajo. Počutila sem se nelagodno in prestrašeno. Kot da sem zločinka. Na policijski postaji mi ni bilo prijetno, želela sem si bližino osebe, ki ji zaupam. V prijavi je bilo to tudi napisano. Policaj, ki me je zasliševal, je povzdigoval glas tega pa jaz ne prenesem, zaradi tega sem postala zelo nervozna. Spraševal me je po eni knjigi zakonov, spraševal me je tako, da pol stvari sploh nisem razumela. Vprašal me je tudi ali je bilo prizadeto moje dostojanstvo? V odgovor sem ga vprašala, da kako bi se pa on počutil na mojem mestu? Bil je jezen in rekel, da tu on sprašuje, jaz pa lahko le odgovarjam. Bilo me je strah. Zazvonil je telefon in kriminalist je rekel, da mama nima kaj delati gor. Zdaj sem vedela, da je prišla na postajo moja mama in mi želela stati ob strani. Vendar ji tega niso dovolili. Kasneje sem izvedela, da je bil dežurni policist do nje zelo nesramen, vzvišen in aroganten. Za njega je bilo pomembno samo to, da sem polnoletna in da imam opravilno sposobnost. To da rabim pomoč in prisotnost mame, ga ni zanimalo. Bil je trdosrčen in prav nič človeški. Rekel ji je, da sem polnoletna in da moram sama odgovarjati za svoja dejanja. Kakšna dejanja? Saj sploh nisem nič naredila! Spraševali so me kaj je to Avtizem, če je to šizofrenija in ali imam opravilno sposobnost? Jaz pa ne znam ravno povedati kaj to je Avtizem pa sej nisem doktor, kako naj vem kaj to je? Vem samo to da je to stanje in bolezen. Nisem se znala braniti in nisem zmogla reči ali ste lahko do mene bolj prijazni in z mano delate kot s človekom. Mislim, da so policaji premalo izobraženi. Sramota je, da ne vedo kaj je avtizem, da so z menoj, ki imam avtizem delali kot so in mami ni smela biti zraven mene in niti majhnega pliška nisem smela imeti v roki, ker bi lahko bil po mnenju policista nevaren. V dobro vseh mislim, da bi bilo policiste dobro poslati na kakšno predavanje o Avtizmu potem bi mogoče stvari razumeli in se do nas drugače vedli. Mislim bolj spoštljivo, ker če sem Avtist še ne pomeni da sem manj vredna od drugih ljudi.
To bi bilo vse, hvala za vašo pozornost
Nastja
