NAJLEPŠE DARILO ZA MOJ TRIINDVAJSETI ROJSTNI DAN

Dragi moji bralci !


Danes sem se odločila da napišem, resničen dogodek iz mojega življenja, kot piše v naslovu bom danes pisala o najlepšem darilu ki sem ga dobila za svoj rojstni dan. To darilo o katerem bom pisala je seveda nematerialno in je dano iz ljubezni. Svojo današnjo zgodbo pa posvečam osebi ki mi je podarila najlepše darilo za moj rojstni dan.


Za marsi koga je danes čisto navaden dan. Jaz pa poznam nekoga za kogar 15.12 2011 ni čisto navaden dan, saj je pred triindvajsetimi leti na ta dan prijokal na svet. Verjetno ste bralci ugotovili za koga gre? No, če slučajno niste ugotovili za koga gre vam povem da sem ta oseba jaz. V šoli mi je bilo danes zelo neprijetno ker mi pol sošolcev sploh ni voščilo rojstnega dne kljub temu da sem jaz letos vsem sošolcem voščila njihov rojstni dan. V razredu nas je namreč le sedem in si ni težko zapomniti kdaj ima kdo rojstni dan. No, pa ne samo to da mi pol razreda ni voščilo do mene so se obnašali kot da je čisto običajen dan. To me je zelo močno prizadelo sošolci so namreč vedeli da imam rojstni dan, ker so mi na face book napisali čestitko. Ampak meni to da mi nekdo napiše vse najboljše za rojstni dan na face book pred mano pa ko me sreča »glumi glivo« nič ne pomeni in zato me je stvar zelo močno prizadela. Vedeti da je tvojim sošolcem praktično vseeno za tvoj rojstni dan je zelo boleče. Kljub temu da je bilo mojim sošolcem vseeno za moj rojstni dan pa se je našla oseba ki ji ni bilo vseeno da danes praznujem svoj rojstni dan in ta oseba je moja profesorica Nemščine. Tega kar je zame danes storila moja profesorica nemščine ne bom nikoli pozabila saj mi je dala najlepše darilo za moj rojstni dan. Bila je prva oseba ki me je objela zjutraj ko sem prišla v šolo in to da me je ona objela je bilo zame najlepše darilo ki sem ga dobila letos za svoj rojstni dan. Pa ne samo to da me je profesorica objela kupila mi je tudi darilo. Podarila mi je plišastega medvedka in jaz sem bila zaradi tega zelo zelo srečna. Nevede je profesorica zame ustavila čas. Zame se je dejansko ustavil čas z njo ob meni. Bila sem najsrečnejši človek pod soncem, ko sem se izgubila v njenem objemu. Jaz se danes sprašujem zakaj se ljudje ne zavedajo kako malo je potrebno da smo srečni in da nekoga osrečimo?
Vse premalo se ljudje zavedajo tega da je sreča, to ko te objame oseba ki te ima resnično rada in da je to najlepše darilo ki ti ga kdor koli sploh lahko da. Jaz pa se tega še kako dobro zavedam in zato se je zame danes dejansko ustavil čas ko sem se znašla v objemu svoje profesorice ki zame ni le profesorica ampak je tudi oseba ki jo imam zelo rada in jo globoko spoštujem. Najin objem s profesorico Nemščine imam pred očmi še danes pa je od mojega rojstnega dne minilo že celih štirinajst dni, ko zaprem oči še vedno čutim kako me je za moj rojstni dan nežno stisnila k sebi. Najin objem s profesorico je bil resničen bil je polno nabit čustvi. Čutila sem da me ima moja profesorica resnično rada. Ta objem ni bil zaigran bil je resničen, ker sem jaz to čutila in to je najlepše darilo ki sem ga letos dobila za rojstni dan. Kajti profesorica mi je dala največ kar človek lahko sploh da dala mi je delček sebe. Zato sem ji zelo hvaležna in ji želim povedati naslednje: hvala, ker ste, ker obstajate in ker ste ob meni in ste tukaj zame ter hvala ker iz dneva v dan prinašate sonce v moje življenje.

Moje želje za moj rojstni danj

Dragi moji bralci. Jutri praznujem svoj 23 rojstni dan. Ta objava pa je namenjena vsem ljudem tega sveta. Ljudem želim ob svojem prazniku povedati da si jaz ne želim materialnih stvari. Vsi moji bližnji me namreč morijo kaj si želim za rojstni dan. Jaz pa jim kar naprej ponavljam da si želim na svoj rojstni dan čutiti njihovo ljubezen. Želim čutiti da me imajo radi da so veseli da me poznajo da so srečni da živim tako kot sem srečna jaz.

Tako kot vsako leto pa imam tudi letos dve veliki srčni želji:
Moja velika srčna želja, ki se skoraj 100% ne bo uresničila je letos ta da bi jutri na tako poseben dan zame lahko objela svojo Anjo. To je oseba s pomočjo katere sem premagala svoj strah pred avtobusom in zaradi katere sem se danes sposobna sama voziti z njim. Ta oseba je iz moje bližine odšla tako hitro da mi ni bilo dano niti to da bi se od nje dejansko lahko poslovila in bi jo lahko objela v slovo. Moja želja bo verjetno ostala le skrita želja mojega srčka ampak, vseeno jo želim deliti s svojimi bralci s tem želim ljudi opomniti da nam denar ne prinese sreče in zadovoljstva. Jaz bi recimo dala ves denar tega sveta za en objem zgoraj omenjene osebe in zato da bi iz njenih ust slišala da me ima rada in da je ponosna name ker se danes sama vozim z avtobusom.

Moja druga srčna želja ob mojem rojstnem dnevu pa je namenjena današnji družbi in vsem ljudem tega sveta. Želim si ljudje ne bi več cenili hinavcev, lažnivcev in lopovov in da ne bi bil frajer tisti ki kadi in se vozi v dragem avtomobilu. Želim si da bi ljudje začeli ceniti poštenost, iskrenost, prijaznost in ljubezen. Želim si da ljudem ne bil pomemben le denar in da ob rojstnem dnevu ne bi razmišljali le o tem kakšna »materialna« darila bodo dobili. Želim si da bi ljudje cenili ljubezen in ljudi ki jih imajo radi. Predvsem pa mi je pomembno to da bi se ljudje zavedali tega kako pomembno je dejstvo nekomu pokazati da ga imaš rad in da je to da imaš nekoga resnično rad lahko zanj neprecenljivo darilo za njegov rojstni dan. Imam pa še eno željo ki v meni tli že celo moje življenje in ta je da bi me ljudje sprejeli medse ne glede na mojo drugačnost in da bi se jaz v družbi počutila ljubljeno in sprejeto. Trenutno je na svetu le en kraj poleg mojega doma kjer se počutim ljubljeno in sprejeto in to je cerkev. V cerkvi sem zelo srečna ker imam občutek sprejetosti in občutek da me imajo ljudje radi. Srčno upam da se bo našel zame na zemlji še kakšen kotiček pod soncem kjer me bodo ljudje sprejeli in me imeli radi zaradi tega ker sem in ker obstajam.


Tako zdaj veste kaj je zame idealno darilo za moj rojstni dan. Idealno darilo je zame to da mi podarite delček sebe, da me objamete in poveste da me imate radi. Ni, ga lepšega darila ko to da čutiš da te imam nekdo resnično brezpogojno rad. Ne, rad zaradi tvojega denarja ampak preprosto rad zato ker obstajaš in ker si.


Vsem svojim bralcem pa polagam na srce misel ki mi jo je pred kratkim povedala moja sestrična Petra in se je močno dotaknila mojega srčka in ta je:

» Tisti ki prinašajo sonce v življenje drugih so z njim obsijani tudi sami «

Alkohol uničuje življenja

Skrivnostno srečanje


Dragi moji bralci, danes objavljam izmišljeno zgodbo,ki bi čisto lahko bila resnična. Govori o prekomernem pitju alkohola. Napisala sem jo na pobudo bratranca, ki je moral v šoli pisati spis na temo ljubezen. No, za ta spis ki je izjemen je dobil oceno ena. Resnično mi je žal da nekateri profesorji slovenščine ne znajo ceniti umetnosti pisanja, Kajti ta zgodba je izjemna in si zasluži za moje pojme oceno deset in ne samo pet. No, želim vam veliko užitkov ob branju.


Petek je. Krajša konica urinega kazalca se je ravnokar premaknila na rimsko številko devet. Sedela je tam, na klopci. Nemo je strmela predse. Ura je tiktakala dalje. Ostala je sama, tam na železniški postaji, kjer je čakala svojega očeta. Vlak ki jo je pripeljal je že zdavnaj izginil v noč. Urin kazalec se je premikal vedno počasneje. Vsaka minuta se je zdela kot ura. Tega je bila navajena. Oče naj bi prišel ponjo na postajo, ker je mati zbolela. Punce ni brigalo več da je njeno mesto prevzela steklenica. Sama je sedela tam na mrzlem.

Zakaj se mi to dogaja ? Oče se niti spomnil ni name. Zakaj si zbolela mama? Kaj naj naredim? Ne da se mi vstati, najraje bi zaspala kar tukaj so ji misli švigale v glavi. Sedela je ko okamnela. Rahel vetrič se je igral z njenimi kodrastimi lasmi. Dvajset metrov stran so zaškripala vrata. Anja ni slišala težkih korakov ki so se ji bližali. Bila je v svojem svetu. Živjo kaj delaš tukaj? Čakaš na vlak? Ali na koga? Je tišino razmišljanja prekinil mehak fantovski glas. Pred seboj je zagledala visokega fanta z bujno trajno, ki mu je zakrivala obraz. Prestrašeno ga je pogledala, češ od kod pa si se ti vzel? Hej saj te ne bom pojedel jo je skušal pomiriti. Oprosti nisem te slišala prihajati ! Ni hotela govoriti z njim. Želela si je samo biti doma, v svoji topli postelji, stisniti svojega najljubšega medvedka k sebi in sanjati. Sanjati o lepih stvareh, brez alkohola in nasilja. Oče je pogosto globoko pogledal v kozarec in ko je prišel domov, se je nekatere dni spravil na mamo! Anja je večkrat to skušala preprečiti, a na koncu je tudi ona staknila modrice. Zaradi tega je pogosto jokala, zato njene oči ne premorejo potočiti niti kapljice solza več. Fant je že sedel ob njej in jo prijel za roko: » Je kaj narobe? « Madona imaš mrzle roke! Zdrznila se je. Občutila je njegovo toplo roko. Kakor sonce, ki te greje na zimskih avanturah. Najraje bi se mu stisnila v objem, da bi se ogrela. Pogledala ga je v oči. Tam je videla morje, veselje in sinje nebo! Začutila je da mu lahko zaupa. Ah na očeta čakam. Verjetno je pozabil name. Laže je živeti pod vplivom alkohola, mu je na kratko opisala svoje težave. Ves čas jo je gledal naravnost v oči sama tega ni zmogla. Zazrla se je v tla. In kaj si nameravala narediti, če se tvoj oče ne bi prikazal? Kaj pa mama? Ga je zanimalo. Zopet nekaj trenutkov tišine a njega to očitno ni motilo. Vzel si je čas zanjo in bil pripravljen prisluhniti. Anja se mu je počasi zaupala. Povedala mu je vse o svoji družini in o svojem bednem življenju. Fant je samo gledal s svojimi vročimi očmi ter poslušal. Kot bi ga resnično zanimalo, kaj se dogaja z ubogi deklici ki sama v mrzli noči sedi na železniški postaji. Čutila je da pozorno spremlja vsako besedo ki jo izreče. Zaupala mu je. Narisal ji je nasmeh na obraz. Vsak delec njenega telesa se je smejal z njim. Roke so postale tople, noč se ji ni več zdela neprijazna, ni več čutila mraza, grel jo je smeh.

Govorila sta o vsem mogočem. Njuna mnenja so bila enaka kot bi v njem našla sebe. Tega čustva Anja ni poznala a se ga ni bala. Veliko fantov je poznala, vendar ni si mogla pomagati, gledala ga je z drugačnimi očmi. Fasciniral jo je, ko ji je omenil, da študira čelo. Sama namreč že drugo leto obiskuje stavbo na Vegovi 7 v Ljubljani. Nekje sem slišala, da glasbeniki bolj razmišljamo s srcem v nasprotju z računovodji. Ne da se opisati z besedami, kaj občutiš, ko se zliješ v eno s svojim glasbenim prijateljem, ki komaj čaka da mu zaupaš svoja čustva, da začuti tvoje prste. In kakšen balzam je to zate. Anja je sebe pomirjala s svojo harfo. Če bo fant nanjo zaigral na prave strune, jo nežno prijel in zlil vanjo svoja čustva se mu bo vsa predala. Če vsega tega ne bo, bo preprosto utihnila. Navaden računovodja ne bo nikoli spoznal tega neverjetnega občutka , ki te napolni s srečo. Blaž tako je bilo ime njenemu skrivnostnemu čelistu, pa ta občutek nikakor ni bil tuj. Razumel jo je ni se mu zdela nora ali razumljiva. Pogledala je na čas z velikimi kazalci, ki je visel s stropa. Blaž je vedel kaj misli: Pozno je, ker sklepam, da tvojega očeta ne bo, mi dovoli da te pripeljem domov živo in zdravo? Prikimala je.

Vetrič ji je še vedno mrščil lase, nasmehnila se je, saj je nagajal tudi njemu. Imel je skoraj daljše lase kot ona kar ga je naredilo še bolj odštekanega. Prišla sta do parkirnega prostora, kjer je stala ford Fiesta. A notranjost jo je bolj očarala. Veliki zvočniki zgoščenk ni manjkalo ( med njimi je bilo tudi veliko klasične glasbe), odštekan obesek čela na vzvratnem ogledalu. Vžgal je avto zvočniki so se oglasili, zapeljala sta v temno noč, železniška postaja se je oddaljevala, vlak je zdrvel v temo.

Motor je brenčal, zvok valoval in Anja je čutila da je srečna in svobodna.