Moja najljubša igračka

Moja najljubša plišasta igrača



Povedala vam bom osupljivo zgodbo svojega življenja. Gre za mojo najljubšo plišasto igračo na katero sem še danes močno čustveno navezana in s katero še danes pri svojih 20 letih preživim ogromno svojega prostega časa.
Moja najljubša igrača je moj plišasti kuža, ki mu je ime Bučko. Dobila sem ga za svoj osmi rojstni dan. Že od prvega dne ko sem ga dobila sva neločljiva. Vedno kamor koli grem svojega Bučka vzamem s seboj. Moj kuža je rumeno črne barve in je trenutno že zelo oguljen saj je pri meni že celih dvanajst let. Zame on ni le plišasta igračka k kateri se stisneš ko ti je hudo, je tudi moj najboljši prijatelj, kateremu lahko vse zaupam in vem da me ne bo nikoli izdal. Zato ogromno časa preživim z njim. Če, bi Bučko lahko govoril bi o meni povedal več kot bi znal kdor koli drug. A žal ne zna govoriti. Z svojim kužkom se še danes zelo rada objemam in stiskam saj mi daje občutek varnosti, ljubezni in topline ki jo za svoj obstoj potrebuje vsak človek. Najraje pa se z njim pogovarjam, ker je odličen poslušalec in nikomur nikoli nič ne pove. Samo mirno sedi na postelji in me posluša. Nikoli mi ne pametuje kaj je prav in kaj ne in nikoli me ne obsoja za moje napake kar mi je pri moji njem zelo všeč. Večkrat ko tako z Bučkom sediva na postelji imam občutek da me zares posluša in da je živ, čeprav se zavedam da so to le moji občutki ki nikakor niso resnični, čeprav bi si zelo želela da bi bili. Ne, vem zakaj sem na svojo igračko tako močno čustveno navezana, vem pa da Bučko je in bo za vedno ostal moj najboljši prijatelj. O takem prijatelju človek lahko samo sanja. Kajti on je vedno tam kakor ne upam sama. Zame je moj plišasti prijatelj kot živ. Želim si da bi bil živ tudi v realnosti ki me obdaja a vem da to žal ni mogoče, ker je le plišasta igračka ki meni iz dneva v dan polepšuje moje življenje. Ob njem spoznala dejstvo da jaz ne bom nikoli ostala sama če ne bom imela nikogar drugega ob sebi bom imela vsaj njega in to vem zagotovo.



Nastja

Moj paradižnik

Moj paradižnik



Moja, zgodba se začne s prvim dnem mojih počitnic ko sta babica in dedek odšla na morje v Primošten. Pravzaprav sta odšla že nekaj dni prej. Našo družino pa sta prosila da bi v teh treh tednih ko ju ne bo skrbeli za njun vrt v Sneberju. V zameno za našo prijaznost in dobroto pa naj bi si iz vrta potrgali pridelke, ki smo jih v tem času pridelali, saj bi do njunega prihoda po vsej verjetnosti že zgnili. Cele tri tedne sem očetu im mamici pomagala skrbeti za njun vrt in naše delo je obrodilo čudovite sadove. Takrat sem se počutila resnično živo. Bila sem vesela in srečna. Veselila sem se vsakega dela za katerega sem poprijela. Celo 10 litrske kante vode mi ni bilo težko nositi od dedijeve hiše do njegovega vrta. Pa tudi puljenje plevela ob sončnem zahodu je bilo čudovito. Njun mali vrtiček smo s skupnimi močmi spremenili v nekaj čudovitega in lepega. Pravijo da je v slogi moč in prav imajo. Prav v veselje mi je bilo sedeti na klopci ob vrtu in ga opazovati. Ter opazovati dosežke našega dela. Spominjala sem se vsega truda in vsake kapljice potu ki je pritekla iz mene takrat ko sem delala na vrtu svojih starih staršev. Ampak naš trud je obrodil sadove. Vsak dan smo jedli svežo zelenjavo z njunega vrta. Vsa zelenjava ki sem jo pojedla te dni je bila plod našega trdega dela. Vsak dan sem se zahvalila bogu za to da mi je dal priložnost pomagati starim staršem pri delu. Naučila sem se spoštovati babico in dedija in vse kar vsako leto pridelata z svojimi žuljavimi rokami na svojem malem vrtičku. In ko sta se vrnila z morja babica in dedi sta nama z bratom ponudila denar v zahvalo ker sva pomagala staršema delati na vrtičku. Brat ga je ves navdušen sprejel, jaz pa sem ga zavrnila in dejala babici in dediju da ne želim njunega denarja ampak da si v zameno za svoj trud želim nekaj posebnega. Prijela sem babico in dedija za roko in ju odpeljala na vrtiček in pokazala na največji paradižnik na njunem vrtičku in dejala " V zahvalo za svoj trud si želim imeti ta paradižnik" Nakar sem v očeh svojih starih staršev zagledala solze. To so bile solze sreče in veselja. Pravijo, da moški ne jokajo a se hudo motijo kajti po dedijevem licu je ta trenutek spolzela solza. Bila je prava in resnična slana solza, ki bo za vedno ostala skrita v mojem srcu. Potem se je dedi počasi približal vrtičku in z svojo žuljavo roko odtrgal moj paradižnik in mi ga nežno podal. Ta trenutek sem bila najsrečnejši človek na svetu. Kajti v rokah sem držala nekaj neprecenljivega kar je bilo zame vredno več kot ves denar tega sveta. V rokah sem držala plod babičinega in dedijevega truda. Moj paradižnik je tehtal 1 kg. Ko se človek zave koliko truda in ljubezni je bilo vloženo v en sam paradižnik se zave da v današnjem svetu nič ne šteje če imaš ogromno denarja, ker ne znaš ceniti ljubezni do narave in ljudi ki te obdajajo in te imajo resnično brez pogojno radi. Ne, vem kaj bo brat naredil s svojim zasluženim denarjem a ko ga bo enkrat zapravil mu od njega ne bo ostalo nič. Od, mojega paradižnika ki smo ga seveda pojedli skupaj s starši pa mi je ostalo ogromno. Ostale so mi slike in ostali so spomini na pravo solzo v dedijevih očeh ki jo še nikoli prej nisem videla in jo morda nikoli več ne bom. Ostal je tudi spomin na babičin topel objem in nežen pogled in to bo v mojem srcu ostalo zapisano za vedno. Vedno ko pogledam sliko svojega paradižnika se spomnim tega čudovitega dogodka. Moj članek je tudi dokaz da človek ne potrebuje veliko da je neizmerno srečen in vesel. Iz svojega dogodka sem se tudi veliko naučila in sicer to da jaz ne potrebujem denarja da sem neizmerno srečna in da denar zastruplja duše ljudi ker so pohlepni in želijo zmeraj več in več. Ne, zavedajo pa se da je vse kar potrebujejejo za srečo le bližina ljudi ki jih imajo radi in da ljubezen in prijateljstvo vrača duši mir in srečo ki ju tako zelo potrebujejo za mirno življenje na zemlji.

Naj bo moja zgodba v poduk vsem ljudem tega sveta imejte se radi in bodite prijatelji, pozabite na denar in pohlep ker vam le ta ne bo prinesel sreče.

Nastja

Brez pogjna Ljubezen

Kaj v današnjem času pomeni brezpogojna ljubezen

V svojem mladem življenju sem doživela že veliko stvari, tako groznih,kot lepih. Vendar se ponavadi spominjam le lepih trenutkov svojega življenja.
Grozni pridejo in gredo. Lepi trenutki pa ostanejo v našem srcu za vedno. Kaj ljudem v današnjem času pomeni dejstvo, da jih ima določena oseba brezpogojno rada. Pa naj gre za ljubezen med moškim in žensko ali za prijateljsko radost. Ljudje se tega ponavadi bojijo. Le zakaj si ne dovolijo biti srečni in bežijo pred Brezpogojno ljubeznijo. Povedala vam bom zgodbo svojega življenja, ki je resnična.
Ime pa si bom zaradi varovanja osebe izmislila.
Moja zgodba se je začela odvijati predlani septembra, ko je v zavod prišla ženska po imenu Elena in se tu zaposlila, kot vzgojiteljica. Bila sem v veliki krizi, kako Eleno sprejeti, kot svojo vzgojiteljico, saj sem zelo pogrešala svojo bivšo vzgojiteljico, ki je odšla na porodniški dopust. V tistem trenutku sem bila postavljena pred golo dejstvo. » Ona je tvoja nova vzgojiteljica «. Prve dneve mi je bilo ob njej zelo težko. Nisem vedela, kdo je in kakšna je. Vedela sem le to kar so mi povedali. Minevali so dnevi in meseci, vedno bolj sem spoznavala Eleno. Lažje mi je bilo ob njej. Kmalu pa sem se nanjo čustveno navezala. Začela sem do nje gojiti močna čustva, ki se imenujejo brezpogojna ljubezen v katerih Elena seveda ni imela pojma. V kratkem pa sem ji povedala kaj čutim do nje. Njena reakcija me je zelo šokirala in presenetila. Ni se obrnila in zbežala stran, kot bi to storila večina ljudi. Kar se mi zdi od nje zelo pogumno dejanje. Povedala mi je da mi čustev ne mora vračati. Od nje tega ne zahtevam niti ne pričakujem. Zame je to čustvo, ki ga čutim v srcu nekaj čudovitega, nekaj kar je samo moje in mi nihče ne more vzeti. Zelo rada sem ob Eleni, srečna se že če vem da je v službi pa čeprav ni ob meni, vem da je nekje blizu. Med počitnicami jo zelo pogrešam, ker je ni ob meni. Čeprav na nek način je, ker jo nosim v svojem srcu.
Žal pa Elena prav tako tiho kot je prišla v zavod, tudi odhaja iz njega. Njen odhod me zelo boli, saj jo imam zelo rada. Vse bi naredila, da bi ostala v zavodu, vendar to žal ni mogoče. Nikakor pa mi ni žal, da sem ji dala priložnost biti z menoj in da čutim v srcu to kar čutim, saj mi tega ne more vzeti nihče. Lahko mi vzamejo njo, a tega, kar čutim v srcu, ne more zbrisati in vzeti nihče.
Niti daljina niti čas ne moreta zbrisati brezpogojne ljubezni v mojem v mojem srcu. Eleni pa dajem svobodo, da odide, me pozabi in živi naprej z ljudmi, ki jo imajo radi tako kot jaz. A nekaj vem zagotovo, da je jaz ne bom nikoli pozabila in vsega kar je nesebično storila zame iz srca.