Dragi moji bralci!
Po dolgem času danes spet
pišem svoj blog. Zgodba katero želim danes deliti z vami je resnična in sem jo
resnično doživela. Zgodba je sicer zelo žalostna ampak vseeno sem se odločila da jo delim z vami. Želim vam
prijetno branje in upam da vam bo moja zgodbica všeč in v pomoč da bi lažje
razumeli čustva drugačnih ljudi okoli sebe.
Moja zgodba se je začela
dogajati med poletnimi počitnicami. Natančneje 25 julija. To je bil petek ko sva se z mojo najboljšo
prijateljico Ančko zmenili da bom pri njej preživela vikend in tako je tudi
bilo. Po šoli me je njena mamica Jožica pobrala pri Tušu v Ljubljani kamor me
je iz Domžal pripeljala moja mamica. Skupaj s Ančkino mamico Jožico sva nato
odšli v Poljansko dolino. Bila sem zelo
srečna in vesela ko sem zagledala svojo prijateljico Ančko, s katero se že
nekaj časa nisva videli saj živi kar daleč stran od mene in se ne vidiva prav
pogosto in zato sem še toliko bolj srečna in vesela ko se vidiva in sem hvaležna
za vsak trenutek ki nama je dan da ga lahko preživiva skupaj.
Prijateljica Ančka pa mi
je tokrat pripravila presenečenje ki ga nisem pričakovala in to je bilo da mi
je podarila svoj akvarij za ribice. Sicer mi je to že omenila ampak jaz sem mislila da se prijateljica šali
da mi bo podarila svoj akvarij ki ga ne potrebuje več saj ga je kupila z
namenom da bi v njem imela ribje mladičke ki so na žalost umrli ko sta se ribi
sparili sta oplojene ikre namreč pojedli česar prijateljica ni pričakovala in
zato akvarija res ni več potrebovala.
Bila sem zelo srečna ko
sem izvedela da mi bo prijateljica resnično podarila akvarij. Nato mi je
prijateljica predlagala še da bi si kupili vsaka po eno enako ribico v spomin
na najino prijateljstvo in takoj sem bila za stvar.
Naslednji dan naju je
njena mamica Jožica peljala v trgovino z malimi živalmi v Kranj kjer sva si
kupili vsaka svojo črno teleskopko. To
je črna ribica z izpuljenimi očmi katero sem si vedno želela imeti.
Svojo ribico sem
poimenovala Amaya, prijateljica pa je svoji dala ime Kivi in tako sva svoji
ribici prinesli domov in ju dali v prijateljičin akvarij. Kjer sta plavali
skupaj s prijateljičinima ribicama Igorjem in Ano.
Potem pa je prišla nedelja
in sem morala iti domov s seboj sem
vzela svoj novi akvarij in svojo novo
prijateljico Amayo. Bila sem zelo vesela in srečna.
Ribica Amaya je bila zelo
srečna in vesela ribica. Veselo je plavala po akvariju in ob večerih spuščala v
vodo mehurčke. Meni se je zdelo da je
malo osamljena ker sem dopoldne hodila v šolo in je bila veliko sama, zato sem
se odločila da ji kupim prijateljico.
Šla sem v trgovino z
malimi živalmi in kupila še eno tokrat zlato ribico, ki sem jo poimenovala
Valentin da bi Amaya imela družbo. Čez
približno dva tedna pa je Amaya hudo zbolela, cele dneve je ležala na tleh in
ni več priplavala na površje. Bila sem zelo žalostna ko sem opazovala ubogo
ribico kako trpi in zraven nje živahno in razposajeno ribico Valentina ki je kar prekipeval od zdravja.
Naredila sem vse da bi rešila Amayo. Celo iz Akvarija sem jo prestavila v bučko
ampak vse zaman, čez dva dni je ubožica umrla. Njeno smrt sem zelo težko
prebolela saj sem jo imela zelo rada in sem zelo težko sprejela da je odšla v
nebesa in da jo je bogec poklical k sebi.
Tri dolge dni sem večino časa jokala in bila žalostna. Potem pa sem
nekako le sprejela da je na nebu zasvetila nova zvezdica in da me moja Amaya
zdaj čuva in blagoslavlja z neba.
Čez teden dni pa se mi je zgodila
huda nesreča, ko sem ribici Valentino čistila akvarij sem z robom akvarija zadela
v rob pulta in okrušila rob akvarija. Akvarij je mojo veliko žalost začel
puščati, vendar ni puščal veliko iz njega je zelo počasi kapljala voda ampak
težava je bila da je bila miza ves čas mokra če pa sem spodaj dala krpo pa je
bila mokra krpa, zato sem naslednji dan kupila nov akvarij.
Star akvarij pa sem
odložila v dnevno sobo na poličko in staršema povedala da ga bova s
prijateljico Ančko popravili takoj ko se spet vidiva ker bo ona prinesla silikonsko
pištolo in ga bova napolnili s silikonom okrog in okrog da nebo več puščal in
tako je moj akvarij čakal na polički v dnevni sobi da pride k meni moja
prijateljica vse do danes ko ga je očka prijel v roke in z nožem razdrl čeprav
sem ga prosila naj akvarij pusti primeru ker mi zelo veliko pomeni in je še
edina stvar ki mi je ostala od moje ribice Amayje me ni poslušal in akvarij
pred mojimi očmi uničil. Rekel mi je kaj ti pa saj imaš nov akvarij pa še dragi
niso.
Očetova reakcija na mojo
prošnjo me je zelo prizadela. Prizadela me je ker je moj akvarij uničil čeprav
sem ga prosila naj tega ne naredi. Niti prisluhnil mi ni zakaj ne želim da
uniči moj akvarij.
Očetu tega seveda nisem
povedala ker nebi razumel dejstva da imam ta akvarij zelo rada in da sem nanj
čustveno navezana in da je to dejansko bila še edina stvar v moji sobi ki me je
spominjala na mojo ribico Amayo in sedaj tudi te ni več.
Zelo sem žalostna ker je
očka uničil moj akvarij in trgalo se mi je srce od žalosti ko je mamica v
kontejner metala steklene ostanke mojega akvarija oziroma nečesa kar je še
nekaj ur nazaj bil akvarij.
Še vedno sem zelo žalostna
ampak poti nazaj več ni. Moja ribica
Amaya je v nebesih in akvarij ki mi ga je podarila prijateljica Ančka leži v
kontejnerju za steklo v Domžalah.
No, ampak to je dejstvo ki
ga morem sprejeti, ker tako pač je. Kar
pa želim povedati vam dragi moji Bralci pa je to da skušajte prisluhniti svojim
otrokom in da ne uničujte stvari ki jim zelo veliko pomenijo če to ni nujno
potrebno ker jih s tem lahko zelo prizadenete. Tako kot je očka danes nevede
prizadel mene ko je namesto da bi mi akvarij pomagal popraviti vzel nož in ga
uničil.
