Dragi moji bralci. Po dolgem času spet sedim za računalnikom. Pred točno tednom dni se je zgodil zame veličasten dogodek ki bo za vedno ostal v mojem spominu in sicer gre za moj maturantski ples. Za to priložnost sem se namreč usedla in napisala zahvalo svoji razredničarki v imenu celotnega razreda. Ampak ta zahvala je napisana iz srca. Že nekaj časa sem razredničarki namreč želela povedati kaj čutim ob njej in kako veliko mi pomeni vse kar nesebično počne zame. Ko sem jo spoznala sem se je močno bala. Bala sem se je zato ker je imela do mene drugačen pristop od vseh drugih delavcev v šoli in jaz tega nisem razumela. Nikoli name ni povzdignila glasu ali se drla name tudi, ko je bila jezna ne in tega njenega vedenja sem se bala, saj nikoli nisem vedela kako močna je njena jeza. Gre za to da se jaz bojim ljudi ki povzdigujejo glas name nje pa sem se bala zato ker je drugačna in drugače reagira na stvari kot drugi ljudje. Vendar se svoje razredničarke danes ne bojim več. Ona sama je dosegla da ob njej ne čutim več strahu ampak le globoko spoštovanje. Hvaležna sem ji za vse kar je nesebično storila zame in tega ni bilo malo in tako kot pravi moja pesem ona je zame resnično druga mama ki skrbi zame in me ima rada. Draga razredničarka na tem mestu se vam še enkrat resnično zahvaljujem za vse kar ste nesebično storila zame in še nekaj bi vam rada povedala hvala ker ste in ker obstajate.
Draga naša razredničarka Nataša Trojer
Doma toplo gnezdece mama nam tke,
so spletale v šoli ga vaše roke.
Toplino, ljubezen dajali ste nam,
in ta od vseh nas znova vrača se k vam.
Hvaležnost izražamo vam ob odhodu
za vse, kar ste dali nam:
Vzpodbujali ste nas ves čas in nam svetovali,
bili ste nam kot mama, skrbeli ste za nas.
Le najdragocenejše iz sebe ste dajali:
ljubezen in toplino, sočutje in svoj čas.
Slovo pogosto težko je, vendar neizbežno!
Kamor že pot nas bo naša vodila,
bo nanjo luč notranja vaša svetila.
V svojo prihodnost z zaupanjem zremo,
novim uspehom naproti zdaj gremo.
Hvala vam za vse!
Vaš 4.A
