Moja Marjetica in Klivij

Marjetica

                                                               Klivija                                         





Dragi moji bralci rada bi vam povedala zame zelo boleč dogodek ki sem mi je zgodil pred kratkim in ga nihče od mojih domačih ni razumel. Gre zato da je bratec  razbil mojo šalčko Marjetico za kosmiče. Ta šalčka Marjetica pa zame ni bila navadna šalčka zame je imela oziroma še vedno ima neprecenljivo vrednost, kljub temu da je ni več ker se je razletela na 1000 ( tisoč) koščkov, ko je bratu skupaj z vsebino v njej padla na tla. Šalčka Marjetica je bila zame neprecenljive vrednosti in še vedno je kljub temu da je praktično ni več. Neprecenljive vrednosti pa je zame, zato ker mi jo je pred leti podarila babica Cvetka in to prav na poseben dan ki se imenuje Valentinovo. To je bilo moje edino darilo ki sem ga kadar koli dobila za Valentinovo ki mu drugače pravimo praznik ljubezni in ga večina ljudi ne praznuje misleč, da je to praznik zaljubljencev, kar pa definitfno ne drži. To je praznik ko ljudem ki  jih imamo radi  to tudi povemo in pokažemo s simbolično pozornostjo, kot je na primer moja šalčka Marjetica, ki mi jo je kupila babica, da bi mi pokazala kako zelo rada me ima. Ne, boste verjeli a ko je bratcu padla na tla moja šalčka Marjetica in se pri tem razbila sem pri svojih 25 letih  začela jokati kot dež. Moje solze pa niso bile podobne majhnim kapljicam ki kapljajo iz  puhastega oblačka. Moje solze so se ulile kot iz škafa  in bile so zelo velike in močne. Podobne so bile toči, ki je kar nenadoma začela liti iz neba. Jokala sem in jokala in nič me ni moglo pomiriti. Oče je dobil živčni zlom in me nadrl. Rekel mi je kako sem lahko tako neumna in otročja, da jočem za šalčko kakršnih imamo doma vsaj 10 in da naj že enkrat odrastem. Nisem mu odgovorila ničesar. Ob meni je bil le bratec Luka ki mi je govoril da ni nalašč razbil moje šalčke Marjetice in da mu je zelo žal. No, ampak težava je bila v tem da jaz nisem bila jezna na bratca Luka ker sem vedela da je bila nesreča in da ni nalašč razbil moje šalčke. Bila sem le močno žalostna zaradi rabite šalčke, ki mi je res veliko pomenila, ker mi jo je podarila oseba ki jo imam zelo rada in mi s tem izkazala svojo ljubezen. Moje solzice so se posušile šele takrat ko mi je mamica obljubila da mi bo naslednji dan kupila identično šalčko za kosmiče. Zavedala sem se da enake šalčke ni moč kupiti, ker mi je le to podarila babica. No ampak kljub vsemu sem zelo hvaležna mamici za skrb zame. Kljub temu da ne razume zakaj mi je tako hudo mi je obljubila novo šalčko. Verjetno tudi ne razume da mi nova šalčka ne more nadomestiti stare, ki je bila polna čudovitih spominov na babico Cvetko. Ampak na nek način mi mogoče lahko vrne, delček mojih občutji in spominov na to da v svoji bolečini nisem sama ampak da je ona ob meni tako kot vedno do sedaj.  Na žalost sem doživela napad tesnobe in sem bila preveč žalostna da bi pobrala kakšno črepinjico v spomin na svojo šalčko Marjetico kot sem jo poimenovala. Tako sem jo poimenovala ker je to najljubša rožica moje babice Cvetke ki mi jo je podarila. Zdaj je kar je vendar pa spomin na mojo Marjetico še vedno živi v meni in bo vedno živel. Nikoli ne bo zbledel in vedno se je bom spominjala če ne drugače s fotografijo ki sem jo posnela ko sem jo dobila za darilo.  Mamica je držala svojo besedo in mi naslednji dan kupila identično šalčko ki mi jo je razbil bratec, dejansko sem imela občutek da v rokah držim svojo Marjetico ko sem šalčko prijela v roke. To me je zelo razveselilo in osrečilo. Srečna in vesela sem objela mamico ki ji ni bilo po mojem totalno nič jasno.  Srečna pa sem bila zato ker mi je mamica na nek način resnično vrnila mojo Marjetico, čeprav to ni bila ista šalčka kot mi jo je razbil bratec Luka  je bila čisto enaka, če jaz ne bi vedela da mi jo je bratec razbil bi lahko prisegla da je to moja Marjetica ki mi jo je podarila babica Cvetka za valentinovo. Šalčko sem seveda takoj vzljubila ampak sem se pri tem zavedala da to ni moja Marjetica ampak le njena v nulo izpopolnjena kopija. To pa pomeni da je to šalčka ki je Marjetici na las podobna. Izgledalo je kot bi Marjetica imela sestro dvojčico, vendar sem se odločila da bom šalčko zaradi bolečih spominov poimenovala drugače. Ta šalčka pa je ime dobila po roži za katero mi je moja delavna terapevtka Martina povedala da je zanjo najlepša sobna rastlinica, ker imam svojo delavno terapevtko zelo zelo rada sem svojo šalčko poimenovala po njeni najljubši sobni rastlinici katere ime mi je zelo všeč. Svojo novo šalčko sem tako poimenovala Klivija.   Šala vsega skupaj pa je ta da ima tudi babica Cvetka doma rožico Klivijo na katero ni preveč ponosna, ker ji zelo slabo uspeva. Že nič kolikokrat je rekla da jo bo vrgla v smeti . No, ampak babica Cvetka svojo Klivijo še vedno ima, tako kot jaz še vedno imam svojo šalčko Klivijo ki me tako kot me je Marjetica na nek način spominja na babico Cvetko, čeprav mi Klivije ni podarila ona.       

Neuspelo presenečenje

Draga moja profesorica Amaya!

Danes med malico sem šla plačati mesečno vozovnico za mesec maj. Med potjo mi je postalo  slabo, in vrtelo se mi je v glavi. Imela sem občutek kot da mi je padel sladkor. Zato sem šla v trgovino in si kupila čokoladico, ki je nisem uspela pojesti. Ko sem pogledala na uro je bilo namreč minuto do zvonjenja in sem zato kljub svoji slabosti in vrtoglavici morala teči k pouku ki ga nisem želela zamuditi, saj bi se morala opravičevati in razlagati kaj se mi je zgodilo tega pa nisem želela ker bi mi bilo ob tem zelo nerodno.  Svoje čokoladice nisem uspela pojesti zato sem se odločila da jo podarim vam ker vem da je za vami zelo naporen dan in boste energijo še kako zelo potrebovala.

Želim vam lep preostanek dneva

Z ljubeznijo vaša

Nastička 

Dragi moji bralci moje zgoraj napisano pismo je povod za čisto pravo zgodbo o radodarnosti in ljubezni, ki sem jo doživela danes.

No, pa začnimo z mojo zgodbo. Med šolsko malico sem se odpravila vplačati mesečno vozovnico za mesec maj na poti nazaj v šolo mi je postalo zelo slabo in začelo se mi je vrteti v glavi. Izgledalo je kot da mi je sredi poti padel sladkor. Ustavila sem se v trgovinici Vida v novem trgu in si kupila čokoladico v upanju da mi bo bolje ko bom pojedla nekaj sladkega, saj so se mi roke močno tresle.  Nato sem pogledala na uro. Ura je bila tri minute do zvonjenja in mi zato ni preostalo drugega kot teči na pouk kar so me nesle noge, seveda s čokoladico v rokah. Ko sem končno pritekla v šolo sem čokoladico vrgla v torbo in čisto pozabila nanjo. Čas je mineval in mineval in minil je tudi čas mojega pouka in odpravila sem se proti avtobusni postaji. Na avtobusni postaji pa sem se spomnila svoje čokoladice v torbi in spomnila sem ure ki jo je danes imela    profesorica Amaya. Profesorica nam je na svoji uri povedala zelo žalostno zgodbo o ženski, ki je zelo mlada zbolela za rakom in se je kljub svoji bolezni poročila s moškim ki ga je močno ljubila. Malo po tem se jima je v zakonu rodila hčerkica nakar je kakšen mesec po njenem rojstvu ona umrla. Zgodba me je osebno zelo ganila in pretresla. Zelo ganjena nad zgodbo, ki jo je pripovedovala pa je bila videti tudi profesorica Amaya. Nenadoma sem zaradi tega spomina začutila v sebi željo po tem, da bi svojo čokoladico podarila profesorici Amayji. Takoj sem vstala iz klopce na avtobusni postaji. Iztrgala list iz svojega zvezka in nanj napisala zgoraj napisano pismo. Nato pa sem se vrnila v šolo pod pretvezo, da sem v omarici pozabila svoje superege, ki jih za počitnice nujno potrebujem doma. To seveda ni bilo res saj sem superege že zdavnaj spravila v svojo šolsko torbo. S pretvezo sem želela samo doseči, da moja vrnitev v šolo nebi bila sumljiva. Ubistvu pa sem samo želela profesorici Amayji na avto položiti čokoladico s pismom. Ampak ko sem se vrnila profesorice žal ni bilo več v službi, verjetno oziroma skoraj sigurno je domov odšla med tem časom, ki sem ga jaz porabila za hojo nazaj v šolo iz avtobusne postaje. Moja čokoladica je tako ostala pri meni varno spravljena v moji šolski torbici in profesorica Amaya še ve ne zanjo. Ampak veste dragi moji bralci bilo je vredno poskusiti presenetiti profesorico Amaya ki jo imam zelo rada in še enkrat bi naredila popolnoma enako stvar če bi se lahko vrnila v ta trenutek.

Ona morda za mojo čokoladico res ne ve in morda tega da je bila ta čokoladica namenjena njej ne bo nikoli izvedela. Ampak zaradi te čokoladice je nastala zgodba, ki ste jo ravnokar prebrali. To pa je zgodba o ljubezni  kajti profesorici Amayji sem s svojim presenečenjem želela povedati kako zelo rada jo imam in koliko mi pomeni da je del mojega življenja in da je tu ob meni ko jo potrebujem ob sebi.    

Veste dragi bralci takšne zgodbe kot je moja bi se morale dogajati pogosteje ljudje bi morali znati reči rad te imam in morali bi znati reči hvala ker si ob meni ti. Tako preprosto je to pa tega v večini ljudje niso  sposobni narediti.   Poskusite tudi sami narediti kaj podobnega kar sem danes poskusila storiti jaz in razumeli boste moje besede in morda tako kot jaz ljudem ki vam veliko pomenijo tudi večkrat pokazali ne samo z besedami ampak tudi z dejanji.