Modrostni zobek

Dragi moji bralci. Spet sem dobila nove zamisli za pisanje. Ne, boste mi verjeli kaj se mi je zgodilo ponoči. Moje sanje je zmotila močna bolečina v ustih. Sprva sem mislila da imam vnetje dlesni kot že nič kolikokrat. Ampak to ni bilo to. V mojih ustih nekaj raste. Iz mojih dlesni je včeraj ponoči pogledal čisto pravi modrostni zobek. Ter v meni vzbudil mojo žilico za pesnjenje. Ob enih zjutraj sem zato vzela list papirja in pero ter napisala naslednjo pesem o Modrostnem zobku. Svojo pesem pa poklanjam vsem tistim ki že imate modrostne zobe in tistim ki jih še nimate.



1. V mojih ustih nekaj se dogaja.
Boli me in boli,
Tuhtam in tuhtam le kaj bi to lahko bilo
Pa ničesar ne iztuhtam
Le kaj dogaja se !

2. Kaj pa če kakšen virus razsaja?
Ne, to virus ni.
V mojih ustih nekaj raste

3. Sprva mislila sem da mi ven pogledala je repa
Kmalu pa ugotovila sem da to ni bila le repa

4. V mojih ustih namreč rase
Čisto majhen beli zobek, ki
Modrostni imenuje se.

Zgodba o Boniti

Dragi moji bralci dolgo časa je že minilo odkar sem zadnjič objavila kakšno objavo. Danes sem se odločila da je čas da napišem zgodbo o njej. O svoji » Boniti« ki mi je zavedno spremenila življenje in moj pogled nanj. Draga Bonita tebi pa želim povedati le eno stvar in ta je hvala ker si ker živiš ker si spremenila moje življenje na bolje, ker me imaš rada in ker verjameš vame. Nikoli ne pozabi da te imam zelo rada in te bom vedno imela neglede na kilometre ki naju ločujejo.





Moja zgodba se začne s prvim septembrom lanskega leta. Že med počitnicami sem ravnateljico prosila za premestitev v drugo vzgojno skupino ker psihično nisem več prenesla psihičnega nasilja ki ga je nad mano že tri leta izvajala moja vzgojiteljica. Enostavno nisem zmogla več. O menjavi vzgojne skupine sem razmišljala vsako leto posebej a tega nisem naredila zaradi sošolcev s katerimi sem v zelo dobrih odnosih. Trpela sem do končnega izleta na Dunaj kjer je moja vzgojiteljica izjavila nekaj kar me je zalila kot hladen tuš. Ubistvu je šlo za diskoteko v katero me je bilo zelo strah iti in sem prosila če bi lahko ostala v hotelu in vzgojiteljica je rekla da jo ne zanima če me je strah da z njimi grem pa čeprav na pol mrtva in nekaj dni po tem dogodku sem dojela da tako ne morem več živeti. V upanju in želji po rešitvi sem prosila za premestitev vzgojne skupine ki mi je bila odobrena. Ravnateljica me je premestila v vzgojno skupino k Boniti. To vzgojiteljico sem poznala že od prej in vedno mi je bila všeč kot oseba in sem se z njo odlično razumela. Vendar sem bila zelo presenečena nad tem da sem v njeni skupini, saj je Bonita odšla konec šolskega leta na porodniško ker je bila noseča. Zaradi tega mi ni bilo jasno popolnoma nič? Še najmanj pa mi je bilo jasno to kako to da bo ona postala moja vzgojiteljica če je na porodniški. A kmalu sem izvedela novico ki me je čustveno zlomila. Boniti je umrla njena hčerkica stara le nekaj dni. Če, prej stvari nisem razumela sem zdaj trpela zaradi njih. Ampak začela sem razumeti nekaj česar prej nisem razumela in to je da je usoda poskrbela zato da sva se z Bonito združili. Dolgo časa sem razmišljala o tem zakaj naju je združila tako močna bolečino kot je izguba otroka. Pa tega do danes nisem razumela. Danes pa razumem zakaj. Naju je usoda združila zato ker je želela da me Bonita nauči stvari ki jih ne razumem in da mi pokaže da je tudi kruta realnost lahko prijazna in lepa in da ni pomembno to da si drugačen. Bonita je oseba ki je vedno trdila da je vsak od nas drugačen in da je to privilegij vsakega posameznika. Skozi šolsko leto ki sva ga preživeli skupaj me je naučila da je najbolj v življenju pomembno to da se ljudje pogovarjamo ne pa da bežimo eden od drugega. Jaz se prej nisem z ljudmi nikoli pogovarjala ker sem se bala povedati kaj čutim in kako čutim. Ona pa je dosegla da je moj strah izginil. Naučila sem se ji zaupati in z njo sem se lahko pogovarjala tudi ko je bila jezna name. Bonita ni name nikoli povzdignila glasu name in nikoli se name ni drla. Pa če je bila že tako močno jezna name se je z menoj pogovarjala povedala mi je kaj čuti in jaz sem to razumela in ker sem stvari ki so jo pri meni motile razumela sem jih lahko tudi popravila in spremenila. Poleg tega da sva se z Bonito zelo močno čustveno povezali pa sva se skupaj lotili še ene zame zelo pomembne stvari in to je moj strah pred vožnjo z avtobusom. Vožnje z avtobusom se bojim že celo življenje ker so me kot otroka enkrat prisilili da sem se sama peljala z njim ter sem na njem doživela napad tesnobe in nisem mogla zadihati in nimam pojma kako sem se takrat sploh privlekla do doma. No, Bonita je edina oseba ki je dosegla da sem se po petnajstih letih strahu usedla na avtobus in se peljala z njim čisto sama. Prvo sem se nekajkrat peljala z njo in nato sama. Še vedno čutim strah ko danes stopam na avtobus a misel nanjo in sijaj v njenih očeh ko me je videla na avtobusu mi daje moč da se borim in se kljub strahu usedem na avtobus in se peljem z njim. A usoda je nepredvidljiva. Vzela mi je mojo Bonito, na enak način kot mi jo je takrat pripeljala na pot. Le da naju je z Bonito tokrat ločila sreča in veselje ker bo ponovno postala mati in jaz sem bogu hvaležna da je uslišal moje molitve in Boniti dal priložnost da postane mati, kar si je vedno tako močno želela. Še danes se spominjam Bonitinih besede za slovo: Rekla mi je » Nastja nič ni večno « Jaz pa vam želim povedati dragi bralci da se Bonita moti. So stvari ki so večne in ena izmed njih je ljubezen. Jaz ne vem če jo bom še kdaj videla. A nekaj vem zagotovo da jo bom vedno imela rada neglede na to kje je in kaj počne in neglede na vse kilometre ki naju ločujejo. To pomeni da tudi ko nje nekega dne ne bo več med nami ko bo umrla. Praktično ne bo umrla živela bo v mojih mislih in v mojem srčku kot živi danes.


Nauk moje zgodbe je da smo ljudje večni da tudi ko enkrat umremo praktično živimo. Živimo toliko časa dokler živijo ljudje ki nas poznajo nas imajo radi in nas nosijo v svojih mislih in srcu.