Dragi moji bralci, po dolgem času sem spet nazaj. Nekaj časa sem bila odsotna, ker nisem našla o katerih bi govorila, v zadnjem času pa se spet pojavljajo temo o katerih je vsaj zame pomembno govoriti. Kajti sama ne morem spremeniti ničesar, lahko samo govorim in dokler govorim in ne molčim se stvari spreminjajo.
Danes sem se
odločila, da spregovorim o tem kako pomembni so danes mobilni telefoni in pa
kako pomembno je danes znati prisluhniti človeku v stiski. Moja zgodba je resnična zgodila se mi je
prejšnji petek. Gre zato da so na delovišču na katerem trenutno delam prepovedali na linijah uporabljati mobilne
telefone. To se mi zdi nečloveško in diskriminatorno, saj smo invalidsko
podjetje, v katerem delamo ljudje s posebnimi potrebami. V Petek pa se je zgodil naslednji dogodek. Med odmorom
za kavico sem šla na stranišče, ki je od čajnice oddaljeno približno deset
minut, ko sem iz žepa želela izvleči ključe, od omarice ki sem jih imela v žepu
sem se urezala v nožek, za rezanje papirja in odpiranje preklopnic, ki sem ga
kot obvezni del delavne opreme seveda tudi imela v žepu. Začela sem močno krvaveti iz desne roke in
pri sebi nisem imela telefona, kar je pomenilo znajdi se sama ali pa lahko celo
izkrvaviš, ker mi je kri zelo močno tekla sem le s težavo prišla do svoje omarice
kjer imam telefon in seveda poklicala
mentorico Niko. A kaj se je zgodilo? Pravzaprav zgodilo se je popolnoma
nič, ker mentorica Nika, kljub temu da je mentorica oseb s posebnimi potrebami,
ki delajo v varovanem okolju ravno zato ker so posebne, ne sme imeti pri sebi
telefona. Kar pomeni jaz bi na delavnem mestu lahko dejansko izkrvavela pa zato
nebi vedel nihče, ker nihče pri sebi ne sme imeti telefona in čeprav mi je z
muko uspelo priti do telefona bi lahko izkrvavela in tega nebi vedel nihče od
odgovornih zame na mojem delavnem mestu. Na, srečo me je po dvajsetih minutah
prišla na stranišče iskati mentorica Tanja, ki je poleg mentorice Nike v
petek delala z nami. Prišla je zgolj zato ker me dolgo ni bilo in se je
ustrašila zame, ni pa vedela kaj se mi je zgodilo. Torej zame je poskrbel moj Gospod, ki je
slišal moje molitve in če nebi, bi se v svojem paničnem napadu in ob tem da
krvi nisem mogla ustaviti znajti popolnoma sama. To se mi zdi popolna nezaslišano in sem
mnenja, da bi vsaj mentorji v invalidskih podjetjih morali imeti telefone ves
čas pri sebi. Do skrajnosti v moji situaciji nebi prišlo, če bi Nika pri sebi
lahko imela svoj telefon in bi se javila na moj klic. Takšno je o današnji
situaciji na deloviščih moje subjektivno mnenje.
Kaj pa mislite in menite o sami situaciji vi?
