Dragi moji bralci, danes vam želim povedati svojo resnično zgodbo ki se mi je zgodila včeraj na avtobusu. Zgodba ni lepa in polna ljubezni ampak je polna bolečine ki jo želim deliti z vami dragi bralci. Kajti skupaj zmoremo spremeniti svet na bolje in poskrbeti , da bi bilo takšnih resničnih zgodb kot je moja čim manj. Zgodbo posvečam svoji » prijateljici « Palomi. Želim se ji zahvaliti ker mi je pomagala v moji stiski. Brez nje ne vem če bi mi uspelo preživeti in tudi te zgodbe brez Palome verjetno ne bi bilo. Tako da Paloma hvala ti za vse. Poleg Palome pa je zgodba namenjena tudi vam moji zvesti bralci. Napisana je v želji da bi vsaj vi ki berete moje zgodbe imeli posluh in razumevanje do nas posebnih ljudi ki živimo med vami in bi nas sprejemali in imeli radi takšne kot smo. Kajti brez nas posebnih ljudi je ta svet prazen in pust. Marsikdo se tega ne zaveda a jaz se tega še kako zavedam. Vsak izmed na je namreč poseben takšnega človeka kot sem jaz in kot ste vi nikoli več ne bo. To pomeni da smo edinstveni in da je zaradi nas samih ta svet lepši. Poskrbimo da bo tak tudi ostal in s svojimi dejanji ne trpinčimo drugih.
včeraj sem imela zelo hud pripetljaj na avtobusu. Mislim na avtobus sem šla okoli treh popoldan in na postaji je bila velika gneča. Takšne mase ljudi še nikoli nisem videla na avtobusni postaji. Ko je prišel avtobus so se vsi brezglavo zapodili gor, ker sama nisem hitra in imam poleg svojega Avtizma velike težave tudi z ravnotežjem sem se na avtobus spravila med zadnjimi. Avtobus je bil tako poln da smo bili vsi skupaj natlačeni v njem kot sardine v konzervi. Končno razumem uboge sardine ki se drenjajo v konzervi prepojeni z oljem samo one imajo srečo ne trpijo ker so mrtve in jih nič ne moti če so stisnjene skupaj v olju in v konzervi. Jaz pa sem na avtobusu komaj živela. Dobila sem napad panike ki mi je vzel sapo in nisem mogla zadihati v tistem šoku pa sem zaradi svojega slabega ravnotežja padla na tla močno sem se udarila v koleno in se komaj pobrala. Čisto malo je manjkalo pa bi ljudje dobesedno hodili po meni takšna gneča je bila v avtobusu. Seveda si lahko kar mislite kaj se je zgodilo ubogi prestrašeni punci Nastji iz Domžal spet tako kot že neštetokrat ni pomagal nihče. Sama sem morala zbrati moči in se pobrati iz tal. Razmišljala sem o tem da bi poklicala prijateljico ali Palomo ki mi pomaga pri tipkanju mojih doživljanj. Odločila sem se namreč da bom na podlagi svojih doživljanj izdala knjigo ker bi rada da bi ljudje razumeli da živimo med njimi tudi drugačni in potrebujemo njihovo ljubezen in sočutje. No, uglavnem v svoji stiski nisem bila sposobna poklicati nikogar. Tako da na koncu nisem vedela niti tega ali bom živa prišla domov v Domžale. Ni mi preostalo drugega kot moliti prositi za milost boga nebeškega očeta in čakati kdaj bom spet padla po tleh in se še bolj udarila v svoje že tako poškodovano koleno. No, ampak na mojo srečo nisem več padla in sem živa prišla do Domžal. Na koncu sem prišla z avtobusa v tako zelo veliki čustveni krizi da nisem vedela kako naj se rešim iz nje in začela sem teči da bi pregnala svojo krizo. No, in tako jaz tečem proti domu in kar naenkrat se v nekoga zaletim. To se je zgodilo tik zatem ko sem tekla čez cesto. No, pa tako pogledam osebo v katero sem se zaletela da bi se ji opravičila in veste koga sem zagledala. Zagledala sem svojo Palomo . Katero sem želela poklicati na avtobusu ker sem bila v stiski. Palomi seveda ni bilo nič jasno ker se ji nisem uspela opravičiti ampak sem jo dobesedno objela sredi ceste in iz oči so mi začele teči solze dobesedno sem jokala. Ampak to so bile solze veselja, sreče in radosti vesela in srečna sem bila da sem srečala Palomo ker sem vedela da mi bo ona znala pomagati v moji stiski. No, sprva me je res pogledala kot tele v nova vrata. Njen pogled se mi je dejansko zdel še bolj telečji kot moj kadar česa ne razumem. No ampak veste dragi bralci ko sem ji stvari razložila me je pobožala in me stisnila k sebi in mi povedala da me ima zelo rada in me s tem spravila k sebi do te mire da sem lahko sploh funkcionirala normalno, kot človek . Nato pa se je od mene poslovila ker se ji je mudilo inštruirati matematiko. Paloma je namreč tudi inštruktorica Matematike, Nemščine in Angleščine. Trenutno je brez službe ker je izgubila službo. Delala je v Kamniku v »CIRIUSU« kjer jaz obiskujem šolo. Bila je vzgojiteljica pa so jo odpustili tako kot še nekaj vzgojiteljic s katerimi sem se res odlično razumela. No, uglavnem kljub temu da se je vodstvo zavoda »CIRUSA« odločilo da Palomo odpusti in mi jo je na nek način vzelo je na drug način njena izguba službe močno poglobilo najin že tako močan prijateljski odnos. No, tako da ne vem kaj naj vam rečem dragi moji bralci, ampak kar se tiče srečanja z Palomo se je zame zgodil čudež. No, če slučajno ne verjamete v čudeže potem je skrajni čas da začnete vanje verjeti. Kajti moje srečanje s Palomo dokazuje da čudeži obstajajo le verjeti moraš vanje. Po mojem mnenju je Palomo k meni na pot poslal sam bog in poskrbel da sva se srečali. Poslal pa jo je ker je videl kako trpim in slišal moje prošnje naj mi pomaga. Pa veste dragi moji bralci saj sem se spravila k sebi ampak vseeno sem jo odnesla z modrico na kolenu. No, ampak mene bolj kot sama modrica na kolenu boli srček. Dan za dnem se sprašujem zakaj so ljudje samovšečni in mislijo le na svojo rit? Zakaj ne vidijo sočloveka v stiski in zakaj so slepi? No, na vse to, verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Vse krivice pa ki se mi dogajajo na avtobusu v šoli in posod drugod so mene osebnostno zelo spremenile . Zavestno sem se namreč odločila da jaz nikoli ne bom takšna kakršna je do mene večina ljudi. Zato pomagam vsakomur ki me prosi za pomoč pa neglede kdo to je mu bom pomagala v stiski. Pa tudi če je to človek ki me je porinil z avtobusa ali me močno prizadel mu bom pomagala če bom videla da je v stiski. Zakaj nikoli ne vem kdaj bom sama potrebovala pomoč sočloveka. Trudim se biti boljši človek in tudi sošolcem se trudim pomagati kljub temu da nismo v najboljših odnosih in so me že večkrat močno prizadeli. Če bi večina ljudi razmišljala tako kot jaz bi bil svet za vse nas prijaznejši. Samo večina ljudi ne razmišlja tako kot jaz in nikoli ne bo razmišljala ker jim je pomembna samo njihova debela ogromna rit in nič drugega in take ljudi še celo stiska in bolečina sočloveka ne gane. Zato pa je cel svet v »malori« ampak dobesedno res v »malori.« No, drugače dragi moji bralci pa sem jaz dobro. Mislim na vse krivine ki jih dnevno "hvatam" (ravnam) se prav dobro držim. Pa tudi sprijaznila sem se s tem da sem drugačna in da moram na svojo žalost živeti s svojo drugačnostjo ki jo ljudje ne želijo razumeti, ker če bi mi dali priložnost in mi prisluhnili sem prepričana v to da bi me razumeli. Nauk moje zgodbe ki vam ga želim povedati danes pa je ne bodite samovšečni in ne glejte le na svojo rit. Bodite pogumni in recite ne, tako kot sem to storila sama. Recite ne jaz ne bom takšen kot so drugi. Jaz bom drugačen. Pomagal bom ljudem v stiski in s tem pripomogel k lepšemu in prijaznejšemu svetu.
