Koliko je vreden poškodovani potrošnik

 Dragi moji zvesti bralci. Danes sem se po dolgem času spet spravila k pisanju. Tokrat bi vam rada povedala resnični dogodek ki se mi je zgodil kakšen mesec nazaj in me je zelo prizadel. Prizadelo me je dejstvo da sem bila kot poškodovani potrošnik v trgovini vredna nič.  Da objavim svojo zgodbo pa sem se odločila zato ker želim z njo povedati da ni prav da se velika večina potrošnikov ne pritoži ko je kaj narobe, saj imajo tako trgovine proste roke da počnejo s potrošniki kar jim paše.  Jaz nisem dosegla pravzaprav ničesar ampak po drugi strani sem dosegla ogromno.  Ogromno sem dosegla ker sem javno povedala z menoj se ne boste delali norca. Rekla sem ne in se uprla.  Pa čeprav sem dobila le brez pomensko sporočilo ki ni spremenilo ničesar v zvezi z mojo poškodbo mislim seveda. Je pa spremenilo ali vsaj zamajalo razmišljanje trgovcev in jim povedalo da tudi kupec nekaj velja.  Moje sporočilo z današnjo objavo je jasno podite pogumni borite se za svojo  pravico ne dovolite da vas ponižujejo in teptajo če imate prav se borite do konca. Le tako boste namreč imeli občutek svobode in občutek da je zmagala pravica in da so krivični bili vsaj kaznovani za svoje dejanje če že drugega ne.    

Danes se mi je   zgodila nesreča in me zelo boli noga na kateri imam ogromno modrico. Moja nesreča se je zgodila popoldan ko sva z mamico šli v trgovino Hofer ker je doma zmanjkalo hrane za našega psička. Z mami sva hodili po trgovini in gledali po policah nakar sem sredi trgovine stopila v nekakšno tekočino in mi je spodrsnilo in sem padla. Znašla sem se dobesedno na tleh v luži alkohola sredi luže pa je bila razbita steklenica žgane alkoholne pijače. Jaz sem seveda bila v takem šoku da še vedela nisem kje sploh sem. Ubistvu se spomnim samo prizora sebe kako sedim sredi Hoferja v reki alkohola. Razbila se je namreč cela steklenica žgane pijače to pa je tam okoli 7 dl alkohola razlitega na enem mestu. Mislim dejansko ne vem kako sem padla vem pa da so me s tal dobesedno pobirali so nakupovalci, ker sem bila v takem šoku da se tudi pobrati nisem zmogla sama. Danes se je prvič v mojem življenju zgodilo da mi je nekdo tretji pomagal v moji stiski iz tal mi je pomagal vstati  mlad fant približno mojih let in moram reči da sem bila nad tem zelo presenečena ker moji vrstniki po navadi ne pomagajo ampak se ljudem v stiski samo posmehujejo. Ampak ne boste verjeli, jaz sem sedela v reki alkohola okoli mene pa je bilo veliko črepinj ampak jaz sem ostala čisto ne porezana. Od mene ni stekla niti ena sama kapljica krvi. Tega še zdaj ne morem verjeti. Kljub temu pa sem se močno udarila v nogo, ko sem padla sem namreč z nogo direktno priletela v svoj nakupovalni voziček in zato dobila veliko modrico na nogi. No, ampak najbolj me je prizadelo to da je ko sem že bila na nogah do naju z mami prišla prodajalka in me ni vprašala če sem vredu ampak mi je samo zabrusila oprostite takšne stvari se pač dogajajo v življenju. Nisem imela moči da bi se branila ker me je močno bolela noga od udarca in ji nisem nazaj povedala ničesar. Bila pa sem seveda v hudi čustveni stiski. Ne samo zaradi udarca vendar tudi zato ker sem dobesedno vsa smrdela po alkoholu. Moja oblačila, moji čevlji in moja torbica so bila mokra in prežeta z vonjem alkohola in domov sem iz trgovine morala iti mokra in smrdeča po alkoholu. Uglavnem smrdela so ko najhujši pijanec na svetu kljub temu da v življenju nisem spila več kot kozarček vina ali šampanjca ob praznikih.  Bilo je kot bi se stuširala v alkoholu. Res sem sama sebi smrdela ogabno kaj šele drugim okoli sebe. No , zaradi celotne situacije sem seveda doživela napad tesnobe. Proti večeru me je noga še vedno zelo močno bolela tesnoba pa je popustila. No, pa da ne boste mislili da nisem ukrepala. Seveda sem ukrepala na Hofer sem namreč napisala pisno pritožbo preko elektronskega sporočila in to ne prvič to je že moja druga pritožba čez Hofer. Prvič sem se pritožila ker sem hotela kupiti kamilični čaj ki je bil v akciji in ga ni bilo na polici. Pritožila sem se ker je to zame zavajanje potrošnikov (kupcev). No, nisem dosegla veliko razen tega da me je poklicala vodja oddelka in se mi iskreno opravičila. Tudi z današnjim dogodkom je bilo tako.  Pa kaj mi pomaga opravičilo če moje najljubše črne kavbojke smrdijo po alkoholu in če sedaj nimam kam dati svoje denarnice ker tudi moja torbica smrdi po alkoholu in mora v pranje pa še nogo imam poškodovano in me zelo močno boli. Kaj mi potem pomaga da me je po 14 dneh  poklicala  ženska  in mi rekla gospa Nastja Trtnik iskreno se vam opravičujem za neljubi dogodek.  Mislim da me noga ob tem dogodku ni bolela nič manj oziroma me po 14 dneh sploh ni več bolela. Bila pa sem zelo jezna, ob spoznanju da sem kot potrošnik vredna popolnoma nič.  No, ampak vseeno se mi zdi prav da sem se pritožila in povedala svoje. To se mi zdi prav ker ni prav da dovoljujemo da do takšnih nesreč pride, kajti ta alkohol je po mojem stal razlit že nekaj časa, ker če bi padel v tistem trenutku ko sem jaz šla mimo bi to definitivno in 100% slišala.

Naša država v krizi

Dragi moji bralci, minilo je že nekaj časa odkar sem napisala svojo zadnjo objavo. Danes pa sem se po dolgem času spravila k pisanju k temu me je spravil dogodek ki se mi je zgodil nekaj dni nazaj. Sama sem zelo razočarana nad zakoni naše države. Pa vendar zakoni so takšni kot so. Naša država je za moje pojme dobesedno v riti.  Zgodbo ki se mi je zgodila pa želim deliti z vami ker je zelo pomembno da se o naši državi in o njenih slabih zakonih govori. Jaz sama sem nemočna vendar nekaj pa lahko naredim in to je da osveščam ljudi koliko smo kot posamezniki vredni za državo.  

Danes se mi je   zgodilo res nekaj zelo hudega še zdaj sem zelo prestrašena. Okoli 8 zvečer sem peljala na sprehod svojega psička Majka   imela sem spuščenega in kar naenkrat je iz nekje prišel moški s psom.  Tudi on je imel spuščenega psa, bil je na kolesu in smrdel je po alkoholu. Moj psiček Majki je renčal in se zapodil proti njegovemu psu. Človek pa je kar naenkrat iz za pasu potegnil pištolo in jo nameril v mojega psička Majka zraven pa mi je jebal vse po spisku in grozil da bo ubil mojega psa če ga samo še enkrat vidi in rekel je da je moj pes že enkrat napadel njegovega. Mami je takoj poklicala policijo in ne boste verjela , človeka so našli in dobil je denarno kazen, glede pištole pa je rekel da je iz žepa potegnil cigareto. Jaz točno vem kaj sem videla.  Človek je potegnil iz žepa pištolo, ne vem ali je bila prava ali igrača ampak doživela sem tako hud napad panike da se še zdaj pobiram iz njega. Moram reči da sem zelo razočarana nad državnimi zakoni, človek lahko sredi belega dne iz žepa potegne pištolo in jo nameri proti psičku in dobi samo denarno kazen. Tudi v primeru da bi ubil mojega psička Majkija bi šlo kot mi je povedal policaj za poškodovanje tuje lastnine in bi plačal denarno kazen. Torej to  je naša država človek lahko sredi ceste potegne iz žepa pištolo in celo strelja in ubije psa pa dobi le denarno kazen. Toliko o zakonih naše države. Jaz se trenutno še pobiram iz stike ker sem se res zelo močno prestrašila saj je človek iz žepa potegnil pištolo, čeprav je policiji seveda rekel da je potegnil cigarete, jaz točno vem kaj sem videla in kaj je človek potegnil iz žepa in to je definitivno bila pištola. No, pa saj je dejansko vseeno kaj je potegnil iz žepa ker bo dobil le denarno kazen. Jaz pa se lahko le tresem in čakam da bo res kaj naredil meni, kajti dokler meni nič ne naredi lahko dobi le denarno kazen. Torej dragi moji bralci  mislim da bo najbolje da začnem po svetu hoditi oborožena se bom vsaj branila lahko če me kdo napade, ker če bom čakala da bo kaj naredila policija potem bom čakala zaman, ker vidite kaj je naredila policija nič tip je dobil približno 200 EUR kazni in to je to jaz pa se spopadam s psihično travmo ker je kar sredi belega dne potegnil iz žepa pištolo in jo nameril v mojega psička Majkija. Samo moja psihična travma državo briga eno figo tip je dobil 200 EUR kazni zaradi žaljenja in psovk ki jih je izrekel in to je to. Moj komentar na tole dragi moji bralci je pravzaprav vprašanje ki se glasi : " Pa kdo je zdaj tu nor ?" No, uglavnem  zdaj veste naša država je vsaj kar se varnosti tiče čisto na podnu.    No, skratka  meni  ne preostane drugega kot to da molim in prosim boga da se mi nič ne zgodi in seveda da živim naprej, kajti življenje gre naprej. Dragi moji bralci  pa ne  skrbite zame  saj bom nekako preživela in tudi moj strah bo verjetno s časom izginil. Verjetno pa bom poiskala svoj nožiček ki mi ga je pred leti za rojstni dan podaril dedek in ga bom nekaj časa posod nosila s seboj saj se le tako počutim malo bolj varno.

Prisiljeno smejanje na delavnici

Dragi moji bralci!

Že nekaj časa nisem objavila nobenega novega prispevka. No, to pa seveda ne pomeni da mi je zmanjkalo idej in da nimam več o čem pisati. Ravno nasprotno se dogaja z menoj. Imam ogromno idej in zelo malo časa, da bi jih dejansko delila z vami. Ampak moja želja po tem da bi z vami delila dogodke iz svojega življenja je zelo velika kajti več ko se govori o drugačnosti na svetu bolj ljudje postajate ozaveščeni, da drugačni smo in živimo med vami. No, danes pa vam bom povedala zgodbo ki se mi je zgodila pred slabim mesecem in jo želim deliti z vami.  Želim vam prijetno branje svoje objave in da bi se iz nje tako kot po navadi naučili veliko novega.

Moja današnja zgodba se je začela dogajati ob koncu meseca februarja. Ob koncu februarja sem  prejela na svoj elektronski naslov sporočilo iz zavoda za zaposlovanje da bo v Centru za mlade v Domžalah potekala delavnica Zaposlitveni Štart. Delavnica se mi je zdela zelo zanimiva in sem se čisto brez da bi pomislila kako pa tam bo prijavila nanjo. Poleg tega se mi je to zdela idealna priložnost da se vključim v zame povsem nove socialne situacije. Vse to pa je prišlo za mano en dan pred tem ko je dejansko na delavnici bilo treba iti. Razmišljala sem o tem ali naj sploh dejansko grem ker tam nikogar ne poznam in nihče ne ve da sem malo drugačna oziroma da imam Aspergerjev sindrom a na koncu sem zbrala ves svoj pogum in sem si rekla da če sem se že prijavila potem tja zagotovo 100% tudi grem. Sem se pa odločila da se bom udeležencem in vsem ostalim približala kot »normalna« oseba. To pa zato ker sem vedela da če bom povedala za svoj Aspergerjev sindrom, da tega lahko nebi sprejeli in bi me imeli vsi povrsti za čudno. Tako da sem se na delavnico odpravila kot Nastja Trtnik. No, ker se meni na zunaj nič ne vidi seveda nihče ni dojel da sem jaz drugačna od drugih udeležencev. No, na delavnici pa se je zgodilo nekaj česar nisem razumela in še danes čisto ne razumem prav dobro. Voditeljica delavnice Izabela je rekla »da ima sedaj ko stoji pred nami občutek kot da je zjutraj pojedla živo žabo«, in vsi udeleženci so se začeli smejati kot nori. Moja logična reakcija je bila, da sem se smejala tudi sama. Ampak dejansko sem se smejala samo zato ker nisem želela izpasti čudna. Iz sebe sem naredila bedaka ker sem se dejansko smejala izjavi za katero dejansko sploh nimam pojma kaj dejansko pomeni. Vem samo to da mentorica Izabela dejansko žive žabe ni pojedla in da zaradi tega ne more vedeti kakšen občutek je če bi dejansko jo pojedla. Ubistvu gre za metaforo ki je seveda zame povsem tuja saj dejansko jaz vse stvari razumem dobesedno. O tem sem razmišljala cel teden kaj bi to pomenilo in nato poklicala prijateljico in jo vprašala če mogoče ona ve kaj dejansko pomeni »da ima nekdo občutek da je zjutraj pojedel živo žabo«. Prijateljica mi je razložila da je predavateljica Izabela mislila povedati da ji je zelo nerodno sedaj ko mora prvič stati pred vsemi nami in tako sem dejansko razumela kaj je s tem želela povedati s svojo izjavo. Še vedno pa ne razumem kaj je pri tej izjavi smešnega. Predvidevam pa da so se udeleženci verjetno smejali meni ker se mi je na obrazu videlo da izjave ne razumem, saj je bil moj smeh prisiljen in totalno nenaraven ker se težko smejim naravno če mi nekaj ni smešno.  

Iz tega dogodka pa sem dobila zelo pomembno lekcijo in to je da moram vedno in posod biti to kar sem in da se ne smem delati da nekaj razumem in mi je smešno samo zato da nebi izpadla čudno. Jaz sem dobila svojo lekcijo. Vsi vi dragi bralci pa se tako kot jaz lahko iz moje situacije naučite kako pomembno je da smo to kar smo in ne da skušamo biti takšni kot drugi samo zato da nebi bili čudni.  

  

"Oseba s posebnimi potrebami" ni enako " Prizadeta oseba"

Dragi moji bralci danes vam želim povedati zgodbo ki se mi je zgodila prejšnji teden in me je zelo zelo močno prizadela, z vami jo želim deliti ker želim da veste kako danes mladi razmišljajo o nas drugačni.

Dogodek se je zgodil prejšnji teden v pisarni kamor hodim z mamico v službo in ji pomagam pri njenem delu da bi si pridobila izkušnje na delavnem mestu. No, uglavnem v pisarno je prišla ena punca ki zaključuje fakulteto in ji je direktor dovolil da si skopira ene liste za diplomo in se je pogovarjala z mano in mi je povedala da njena sestra dela z » Prizadetimi« otroci in da je po poklicu defektologinja. Pod besedo »Prizadet otrok« sem si jaz predstavljala osebo nezmožno razmišljanja in tega da bi skrbela sama zase. Punco sem vprašala kakšni otroci so to in ona mi je brez kančka sramu odgovorila da so to otroci s posebnimi potrebami.

V tem trenutku me je zabolelo srce tako močno da sem mislila da bom kar umrla.  Zabolelo me je srce ker sem oseba s posebnimi potrebami in me je dejansko brez kakršnega koli razloga označila za »prizadeto osebo«. Jaz pa to definitivno

 nisem.

Sem oseba s posebnimi potrebami in imam Aspergerjevim sindrom. Ampak ljudje božji kam gre ta svet.  Oseba s posebnimi potrebami ni enako »Prizadeta« oseba in nikoli to ne bo enako.

Jaz sem nad puncinim izražanjem zgrožena totalno. Pa veste to še ni konec zgodbe po njeni izjavi ji je mami ki je slučajno prej morala iti direktorjevo pisarno po eno gradivo in pogovora ni slišala povedala da sem oseba s posebnimi potrebami in da imam Aspergerjevim sindrom. Punca je v trenutku za farbala in bila v glavo rdeča kot rak in mi je rekla se opravičujem za svojo izjavo.

Nikoli ne bom vedela zagotovo če je bilo njeno opravičilo iskreno  ali ne ampak sem skoraj  100% prepričana da ni bilo iskreno, ker če nebi prišla v pisarno mami in če ji nebi povedala zame potem nebi vedela da me je užalila ker sem oseba s posebnimi potrebami po njenem mnenju »Prizadeta« oseba in se za svojo izjavo 100% nebi opravičila.

Moja zgodba je verjetno le ena izmed mnogih zgodb, o tem kaj si današnja mladina misli o nas drugačnih.  To je sramota da mladi ne vedo za obstoj drugačnih med njimi. Ta punca ki je izjavila da smo osebe s posebnimi potrebami je tik pred tem da diplomira in nima pojma kaj pomeni beseda invalid in beseda oseba s posebnimi potrebami ter seveda besedna zveza biti drugačen in to dragi moji bralci je sramotno in nezaslišano.

Zelo me boli da je temu tako a tako pač je. Če si drugačen si obsojen na očitke drugih čeprav te dejansko ne poznajo in ne vedo kdo v resnici ti dejansko si.

 Vem da resnica morda boli a prav je da se o njej govori da se govori o tem da drugačni smo in živimo med vami ter da mi drugačni definitivno nismo prizadete osebe in da je to za nas zelo globoka žalitev. 

Kdo je Avtist

Dragi moji bralci. Danes vam objavljam razmišljanje svojega kolega, s katerim obiskujeva skupne delavnice.

Njegovo razmišljanje je nastalo na temo Magnifikove pesmi kdo je Čefur? Z njo pa moj kolega skuša pojasniti kdo je pravzaprav Avtist. Njegovo razmišljanje se mi je zdelo zelo dobro zato sem se odločila da ga objavim v svojem bloggu.

Kdo je Avtist?

Avtist je oseba, ki živi med pripadniki določene kulture, vendar se ne obnaša v skladu s tamkajšnjimi družabnimi vzorci.

V našem primeru so to ljudje, ki imajo eno od motenj avtističnega spektra.

Med avtiste v večini primerov štejemo tudi osebe z Aspergerjevim sindromom.

Zaradi svoje nevrologije se od pripadnikov večinskega dela populacije razlikujejo po težavah s socialno komunikacijo, težavah s socialno interakcijo in težavah pri fleksibilnosti mišljenja.

Njihove tipične vedenjske značilnosti so: izogibajo se očesnemu stiku, njihov govor je zatikajoč, radi ponavljajo ene in iste besede, nosijo ene in ista oblačila.

Obožujejo rutino in sproščanje energije s ponavljajočimi se gibi.

Živijo za svoje posebne interese in se nemalokrat zaprejo vase tudi povsem brez pravega razloga.

Njihova rehabilitacijska doba je v večini primerov zelo dolga.

Napad tesnobe na mestnem avtobusu

Dragi moji bralci!

Danes želim deliti z vami svoj dogodek ki se mi je zgodil 13 Januarja. Z vami ga želim deliti ker se mi zdi zelo pomembno da veste da tudi takšni trenutki kot je bil ta so v naših življenjih. Predvsem pa je pomembno kako se z njimi soočimo.

Vse skupaj se je začelo dogajati okoli pol sedmih zvečer ko sva se s prijateljico Marjeto odpravili domov iz skupine za osebe z Aspergerjevim sindromom ki jo skupaj redno obiskujeva vsakih 14 dni.  S Marjeto sva šli na mestni avtobus  in sva se pogovarjali in smejali, vse dokler mi Marjeta ni rekla: » Oprosti Nastja danes bom morala izstopiti nekaj postaj prej kot običajno ker moram iti še v Millerja kupit hrano za svojega nečaka Nejca.« Marjetka je nato še dodala » Nastja zapomni si da moraš izstopiti natanko čez pet postaj po tem, ko izstopim iz avtobusa jaz« V tem trenutku se je zame »sesul« (podrl) cel svet. Vendar tega svoji prijateljici Marjetki nisem povedala. Rekla sem ji ni problema ti kar izstopi prej se bom že znašla. Moj svet pa se je »sesul« (podrl), ker sem bila tokrat prvič sama po 18 leti na mestnem avtobusu, kot otrok sem se namreč zelo bala javnih prevoznih sredstev a me je učiteljica v 7 sedmem razredu osnovne šole dobesedno prisilila da sem šla sama na avtobus čakala je z mano na postaji in od mene zahtevala da grem sama na avtobus. Doživela sem tako močno čustveno travmo da 18 dolgih let nisem upala sama na avtobus. Potem pa se je v srednji šoli našla vzgojiteljica ki je bila pripravljena vložiti svoj čas in trud v vame in v to da bi jaz premagala svoj strah in se začela sama voziti z avtobusom in uspelo mi je. S pomočjo svoje vzgojiteljice sem se začela voziti sama z medkrajevnim avtobusom iz Domžal v Kamnik. Ampak tokrat pa sem se dejansko prvič sama znašla na mestnem avtobusu in ko je iz avtobusa izstopila prijateljica Marjetka jaz dejansko nisem vedela kje sem. Pojma nisem imela kje se vozim in kje stoji katera postaja. Minuto zatem ko je izstopila prijateljica Marjetka sem doživela zelo hud napad tesnobe (panike). Dejansko sem bila namreč postavljena v situacijo ko nisem vedela kje sem bila sem izgubljena. Vedela sem le da sem na mestnem avtobusu številka 27  in da naj bi izstopila čez pet postaj za kar nisem vedela ali se šteje že postaja na kateri je izstopila prijateljica Marjetka ali ne. Dejansko povem vam začelo me je notranje tresti po vsem telesu in začela sem drgetati moja usta so drgetala kot bi imela škrge. Poskusila sem vstati iz svojega sedeža pa me noge niso držale pokonci in sem kar padla nazaj na sedež. Dobila pa sem še tisti grozni občutek da bom kar umrla in da na svetu ni nikogar ki me ima rad. Prva stvar ki sem jo naredila v situaciji je bila ta da sem zamižala in pričela z izvajanjem »zveznega dihanja« (katerega sem se naučila na delanci Imej se rad v knjižnici Domžale). Druga stvar iz torbice sem vzela svojo plišasto medvedko Karin in jo stisnila k sebi. Vedno kadar sem v stiski je zame najpomembnejše da imam občutek da nisem čisto sama in da je nekdo ob meni pa čeprav je to le moja majhna medvedka Karin, ki jo že nekaj let nosim s seboj kamor koli grem in doma skorajda ne zapustim brez nje. Moja medvedka mi daje tudi občutek topline ki je v takih trenutkih zame še kako zelo pomemben. Tretja stvar poglobila sem se vase in s svojo podzavestjo priklicala na pomoč svoje namišljene prijatelje. Halucinacije (privide) imam namreč že od otroštva ampak šele sedaj ko sem odrasla razumem da je to da si ti kadar koli in kjer koli lahko  pokličeš k sebi osebo ki jo imaš zelo rad in se z njo tudi pogovarjaš pravzaprav lahko tudi privilegij, če svojo sposobnost le znaš uporabiti pravilno in na pravem mestu. Tako da sem si priklicala k sebi štiri osebe ki sem jih ta trenutek želela ob sebi. Prva oseba je bila moja mamica, druga oseba ki sem jo priklicala je vzgojiteljica zaradi katere sem premagala svoj strah pred avtobusi, tretja oseba je bila moja profesorica Nemščine ki je vedno verjela v to da zmorem sama brez zdravil premagati svoj napad tesnobe in zadnja oseba ki sem jo poklicala je bila vzgojiteljica ki jo jaz kličem Barbi čeprav ji v resnici ni tako ime. To je oseba ki je povezana z mojo Miklavževo željo ki se sicer je izpolnila a z nekaj tedensko zamudo. Oborožena s navideznimi prijatelji, svojo medvedko Karin in z zveznim dihanjem sem se nato kolikor se je le dalo osredotočila na okolico okoli sebe napenjala sem oči in ušesa da bi ugotovila kje dejansko smo in ne boste verjeli moji dragi prijatelji dejansko mi je uspelo izstopiti na pravi postaji in čisto sama samcata sem našla pravo pot do glavne avtobusne postaje kamor sem bila namenjena. Torej prvo pravilo v napadu tesnobe je ne predaj se občutku tesnobe ampak se bori z njim, če imaš takšne tesnobne občutke poišči stvari ki te pomirjajo. Poglobi se vase in dihaj poslušaj svoje dihanje in se pri tem poskusi dejansko umiriti. Predvsem pa nikoli ne izgubi glave s svojim napadom tesnobe  se soočaj s glavo na pravem mestu in zavedaj se najpomembnejše stvari in ta je da od napada tesnobe še nihče dejansko ni umrl in to pomeni da tudi ti ne boš umrl in da bo napad dejansko minil takoj ko se razreši situacija katera te je spravila v takšno stanje in moj zadnji napotek je v napadu tesnobe si vedno najprej poskusi pomagati sam in šele nato išči pomoč drugih ljudi okoli sebe ker ni zagotovljeno da boš pomoč tudi resnično dobil. 

MOJI SENZORIČNI OBČUTKI

Dragi moji bralci danes bom spregovorila o svojih senzoričnih občutkih, ki so malo drugače razviti kot vaši. O tej temi želim govoriti ker se mi zdi zelo pomembno da se o tem govori.

Sem punca z Aspergerjevim sindromom in imam zato določene senzorične občutke razvite bolje od drugih ljudi. Včasih so moji senzorični občutki zelo neprijetni in moteči drugič pa mi pomagajo pri tem da je moje življenje lažje. Opisala vam bom nekaj senzoričnih občutkov s katerimi se redno srečujemo v svojem življenju.

Moj vonj: Verjetno se vam bo zdelo zelo čudno ampak jaz imam zelo močno razvito čutilo za vonj. Sposobna sem z zaprtimi očmi človeka prepoznati po njegovem vonju. Poleg tega določeni vonji name vplivajo zelo pomirjujoče na primer zelo me pomirijo vonji kot so vonj po sivki, vonj po vanilji ali vonj po vrtnici. Obstajajo pa tudi vonji ki me delajo zelo nervozno. Na primer ne prenesem ob sebi človeka ki diši po cigaretnem dimu ali alkoholu to me dela zelo nervozno, tudi v primeru da  človek ob meni ni pijan. 

Primer: V šoli sem vedno prepoznala vonj svoje učiteljice za Nemščino. Vedno sem vedela da je šla ona malo pred mano po hodniku. S mojo najboljšo prijateljico sva naredili tudi teoretični preizkus. Šli sva v trgovino s dišavami, da bi ugotovili katero dišavo uporablja moja profesorica za Nemščino. V celi trgovini dišav sem prišla na število 100. To pomeni da sem iz več kot 1000 dišav prišla do 100 dišav katere morda uporablja moja profesorica in to se mi zdi zelo dober rezultat. Predvidevam pa da je možno da profesorica ne uporablja le ene dišave ampak več različnih.

Moj sluh: Tudi moje čutilo za sluh je razvito drugače kot ga imajo razvito drugi ljudje. Slišim lahko tudi do deset zvokov naenkrat v svoji glavi in to je po navadi zelo neprijetno. Večkrat se znajdem v dilemi koga bi poslušala kadar seveda govori več ljudi hkrati eden čez drugega v tem primeru zelo težko sledim pogovoru. Težave imam tudi ponoči saj me večkrat zbudi očka ko gre ponoči na stranišče. Ljudje bi pomislili da zaradi svoje preobčutljivosti na zvok ne maram glasne glasbe ali koncertov ampak to je zmotno mišljenje jaz namreč zelo uživam v glasni glasbi ker le ta prežene ostale zvoke iz moje glave in mi omeji zvok le nanjo in ob tem čutim olajšanje in sproščenost.

Dotik: Kot, otrok dotikov soljudi nisem prenesla postala sem nervozna če me je mamica poskusila objeti ali pobožati. Z leti pa se je to spremenilo. Danes imam zelo rada če se me ljudje dotikajo, s svojimi dotiki mi namreč izkazujejo naklonjenost in ljubezen.

Moje okušanje: Tudi moje okušanje stvari je nekoliko drugačno kot pri drugih ljudeh. Jaz zelo rada okušam vse stvari. Moj okus pa je dejansko povezan z mojimi mislimi. Naredila sem preizkus. Jedla sem jabolko in sem se psihično prepričala v to da jem hruško in dejansko jabolko ki sem ga jedla je imelo okus po hruški. Zato pravim da je moj okus povezan s mojimi mislimi. Obstaja pa ena hrana ki jo ne morem jesti in to je Jagnjetina. To pa samo da jo zavoham pa me že WC vabi da postaneva dobra prijatelja ob praznjenju mojega želodca.

Vroča voda: Nimam občutka za vročo vodo. Posodo pomivam z zelo vročo vodo in mami pravi saj se boš opekla meni pa se sploh ne zdi vroča in leto dni nazaj sem tako ubila svoji ribici umrli sta ker jima je zaradi prevroče vode odpovedal srček meni pa se voda sploh ni zdela vroča.

Opažam pri sebi da tudi nimam občutka za moč. Na primer nimam občutka kako močno udarim. Tako da če v jezi nekoga udarim ne vem točno kako močno sem ga udarila. Moj občutek za moč je priučen. To pomeni da recimo zmorem pobožati osebo vendar moram o tem razmišljati kako bom to izpeljala da je ne bom udarila ampak pobožala.

Uglavnem opažam da je zelo velika razlika ali so tvoji občutki prirojeni ali priučeni. Prirojeni občutki so človeku samoumevni priučeni občutki pa ne ker mora človek o njih razmišljati.

Dragi bralci upam da ste se iz mojega članka veliko naučili  in da vam bo v pomoč pri razumevanju drugačnih.

Nezaslišano dejanje

 Dragi moji bralci v novem letu vsem želim veliko zdravja in ljubezni in sreče. 

  Veste pred nekaj dnevi se mi je zgodilo nekaj nezaslišanega. Svojo zgodbo želim deliti z vami ker želim da veste kolilo je človek ki je invalid in zato težje zaposliv vreden za naš zavod za zaposlovanje. 

Pred nekaj dnevi se je zgodilo Naslednje:

Dobila sem dobila bančni izpisek da mi so mi priznali denarno pomoč 7 EUR iz zavoda za zaposlovanje ker sem invalid. Državi očitno dol visi zame. Zaenkrat še prejemam socialno pomoč ki mi pripada eno leto, ker sem kavo mladi iskalec zaposlitve. No, pa dokler mam starše žive še gre nekako. Sam kaj po pa čez pol leta. K ne bom dobivala pomoči bom živela s 7 EUR na mesec ali kaj ? Uglavnem kaj bi se sekirala sej itak nič ne morem. Če me čez par let kje vidite prosjačit se me prosim usmilite ker to pomeni da nimam niti za burek ker sem obsojena na življenje s 7 EUR na mesec. Pa lejete sej ne vem ali naj jokam ali naj se smejem. Drgač je za jokat sam škoda mojih solz.

No, zdaj veste za našo državo sem vredna celih 7 EUR na mesec zato ker sem invalid ( bresposelna oseba z Aspergerjevim sindromom).

Če vam povem po pravici sprva nisem vedela kako naj na vse skupaj reagiram ali naj jočem ali naj se smejim ali naj začnem razbijati vse kar vidim okoli sebe.  Ampak naredila nisem nič od tega. Odločila sem se da bom šla k maši prositi boga za odgovor in ne boste verjeli dobila sem odgovor ki sem ga iskala.

Pri tej sveti maši se je zraven mene usedel moj bivši profesor za Trženje, ki sem ga vedno zelo močno spoštovala in imela zelo rada zame je bil kot oče ki mi je v šoli vedno pomagal in je bil edini profesor ki mi je bil pripravljen tudi do petkrat razložiti snov samo da bi jo razumela.  Pred mano pa je sedela moja bivša profesorica Nemščine ki je zame resnično povem vam v šoli bila kot druga mati ker je vedno skrbela zame mi pomagala in bila ob meni ko sem bila v stiski. Po maši pa se je zgodilo naslednje profesor za Trženje mi je dal roko in mi voščil srečno novo leto profesorica za Nemščino pa me je objela in mi rekla: " Nastja zelo rada te imam" in to je odgovor ki mi ga je dal bog.

Pomeni pa Nastja nisi sama ob tebi sem in poslal sem ti ljudi ki te imajo resnično radi in ne bodi žalostna ker si za državo vredna samo  7 EUR. Nasprotno smej na vas glas. Kajti državne uradnike je pokvaril denar in pohlep in nimajo pojma kaj pomeni biti ljubljen in imeti rad nekoga.

Tako da dragi bralci država, kar naj ima svoj denar jaz ga ne potrebujem kajti dokler imam ob sebi ljudi ki me imajo radi ne potrebujem denarja. Denar človeka ne osreči ga kvečjemu samo pokvari.
Ljubezen pa osrečuje in v naša srca prinaša mir, toplino in veselje.

Tako da jaz sem dobila svoj odgovor in zdaj se vsemu skupaj samo še smejim in  še tole vam povem jaz sem neprecenljiva. Tako je pa tako bo tudi ostalo pa če mam teh 7 EUR ali pa ne.