Dragi moji bralci z vami želim deliti svojo novo življenjsko izkušnjo. Pravzaprav se večina ljudi večkrat znajde v takšnih socialnih okoliščinah kot sem se jaz prejšnji petek. Le malo ljudi pa je sposobno za uresničitev svojih sanj in uresničitev obljube osebi ki jo imajo zelo radi preživeti vse to kar sem preživela jaz. Ob tej priložnosti želim tej osebi za katero sem vse to prestala da bi le lahko bila ob njej na njeno deseto obletnico delavne dobe povedati naslednje in to je naslednje: » Zelo vas imam rada in hvaležna sem da sem ta tako poseben dan lahko preživela z vami « Poleg tega ji želim povedati da si mora človek vzeti čas za stvari ki so mu pomembne. Ta oseba mi je namreč že večkrat rekla oprosti Nastja nimam časa. Ampak jaz ji želim sporočiti da bi si večkrat morala vzeti čas za stvari ki jih ima rada in predvsem za ljudi ki jih ima rada. Zato ji polagam na srce čas si moramo razporediti tako da nam ga nekaj ostane tudi za ljudi okoli nas. Jaz naprimer sem v petek skoraj »umrla« samo da bi lahko bila ob njej. Seveda ne v dobesednem pomenu umrla. Ampak tako se samo reče. No, v glavnem jaz sem ena izmed tistih oseb ki živi po svoji filozofiji ki se glasi: » Dokler živiš živi svoje sanje « in to da sem lahko v petek videla njo kako je za svojo obletnico dobila rožico so bile moje sanje o katerih sem sanjala par mesecev. Večkrat sem si celo predstavljala kako bo oblečena in kako bo izgledala na ta dan in moje sanje so v petek postale resničnost. Resnično sem bila tam in sedela v njeni bližini. Torej svojo zgodbo namenjam vsem vam moji predragim bralci in pa seveda njej vzgojiteljici ki je letos dobila priznanje za deset let delavne dobe in te zgodbe brez nje danes zagotovo ne bi bilo. A ja pa še to želim vam vse najlepše ob vaši obletnici in da bi se tega dne še dolgo spominjala tako kot se ga bom vedno spominjala jaz.
Danes vam želim povedati zgodbo o sebi in o tem kako sem preživela današnji dan te dogodki so zavedno zaznamovali moje mlado življenje. Nikoli si ne bi predstavljala kako močna oseba sem postala in kaj vse zmorem če tega kar sem doživela danes ne bi doživela. No, ker morem nekje začeti bom s svojo zgodbo začela lepo na začetku. Povedala vam jo bom iz preprostega razloga in to je ker to želim. Želim da veste kaj se je danes dogajalo z menoj ker vem da boste vsi, ki boste zgodbo prebrali močno ponosni name in na to kako močna oseba sem postala. Odkar sem malo bolje spoznala učiteljico Nemščine na naši šoli in preden sem spoznala vzgojiteljico Anjo si takšnih stvari ki sem jih izvedla danes nikoli ne bi upala početi. Zato sem jima močno hvaležna da sta vsaka po svoje in na svoj način ob meni ter mi dajeta moči da se borim za svoje sanje. No, moj današnji korak napredka na osebni ravni bi bil za mnoge kot pljunek v morje meni pa pomeni ogromno. Meni pa pomeni zelo veliko in sem nanj zelo ponosna. No moja zgodba se je začela dogajati ob sedmih zjutraj ko sva skupaj z mamico odšli k zobarju v zdravstveni dom v Domžalah. Že včeraj sem si naredila načrt da bom po tem ko opravim pri zobozdravniku odšla na avtobus in se prvič sama peljala v Kamnik ker nisem želela zamuditi današnje podelitve priznanj za delavce. Priznanje za deset let delavne dobe bo namreč dobila oseba ki mi ogromno pomeni in sem danes na tako pomemben dan želela biti ob njej. No, ampak vrniva se na začetek moje zgodbe torej k zobozdravniku kamor sva šli z mamico. Gre zato da me je zobozdravnik po pregledu poslal na rentgen zob in jaz valda nisem imela pojma kje v zdravstvenem domu se nahaja rentgen za slikanje zob. V ustanovi sem se med tem ko sem iskala rentgen večkrat izgubila. Pri tem me je večkrat stisnilo pri srčku in večkrat sem padla v lažjo čustveno krizo. Celih deset minut sem se psihično in fizično mučila z iskanjem zobnega rentgena in zame je teh deset minut predstavljalo celo večnost. Ženska na informacijah zdravstvenega doma ki naj bi bila tam zato da ljudem pomaga najti zdravnika ki ga iščejo je bila do mene nesramna in osorna. Name se je osorno zadirala kljub temu da sem jo samo lepo vprašala kje je zobni rentgen. Poleg tega je zraven jedla jabolko in tako momljala da sem jo komaj razumela. No, to da se je name zadirala me je naredilo močno nervozno ker sem drugačna in zelo težko prenesem če se name kdo zadira. Ni mi preostalo drugega kot da sem se ustavila zamižala si z rokama pokrila ušesa in zbrala dovolj poguma da sem sploh zmogla spet stopiti h okencu in vprašati ponovno. Žensko sem za pot do rentgena vprašala kar petkrat in vedno naletela na popolnoma enak odziv. Kmalu mi je postalo jasno da sem tukaj opravila ker tako ali tako ne bom izvedela kje je rentgen. Spet sem doživela čustveno krizo tokrat vidno močnejšo kot prvič in močno močno sem si želela da bi bila mamica ob meni in da ne bi bila pri zobozdravniku. Mamica je bila namreč v tem času ravno pri zobozdravniku ker sva v ordinacijo šli vsaka posebej. Vidno močnejšo krizo sem doživela zato ker sem potrebovala bistveno več časa da sem se pobrala iz nje ter spustila roke z ušes in nadaljevala svoje iskanje. Vendar se kljub temu nisem predala ampak sem z iskanjem nadaljevala. Nisem prenehala in nisem vrgla puške v koruzo. Moja kriza je trajala kar nekaj časa zato ker me je to da se je ženska name zadirala tako močno spravilo v krizo da sem se morala sestavljati počasi košček za koščkom izgledalo je kot bi v sebi sestavljala puzzle. To je prispodoba tega kar se je dogajalo v moji notranjosti in se dogaja vsakič kadar sem v takšnem stanju. No, ko sem se sestavila do te mire da sem uboga sploh lahko funcionirla in začela govoriti česar prej nisem zmogla sem se obrnila neposredno na ljudi v čakalnici. No, na mojo žalost pa te ljudje kljub temu da so bili do mene zelo prijazni in so želeli pomagati niso imeli pojma kje je rentgen in so me poslali nazaj na oddelek k zobarju in tako sem se znašla točno tam kjer sem bila prej pred ordinacijo v kateri je bila zdaj moja mami. Torej znašla sem se na kraju kjer se je moje iskanje praktično začelo. Dobila sem občutek kot da hodim v krogu ampak mislim dejansko v krogu in ne v prenesenem pomenu. No, in tukaj sem pristopila do ene starejše gospe ki je čakala zobarja v čakalnici po moji oceni je imela okoli 50 let tako za informacijo ker ta podatek ni bistvenega pomena za mojo zgodbo. Končno sem našla nekoga ki je bil do mene zelo prijazen. Ta gospa je bila do mene zelo prijazna bila. Zame je bila kot angel ki ga je bog poslal meni v pomoč ko je slišal moje in videl v kakšni krizi sem se znašla. Gospa mi je prijazno in nazorno razložila kam moram iti da pridem do rentgena. Upoštevala sem njena navodila a sem bila še vedno malce v čustveni krizi in sem zgrešila vhod in prišla na Domžalsko ginekologijo. Vsi so me gledali malo čudno ko je ven prišla sestra in sem jo vprašala če je to zobni rentgen in sestra mi je valda povedala da sem prišla narobe in mi razložila kam moram iti. No, sam našla se je ena punca ki je na vse to dala zelo neokusno pripombo. Vprašala me je če imam jaz slučajno vagionalne zobe? Vprašala sem jo kaj to sploh je ker vprašanja nisem razumela in seveda sem izpadla budala. Povedala mi je da gre za zobe v mojem spolovilu in da sem na pravem mestu če jih imam. Seveda ji nisem odgovorila na vprašanje ker je bilo precej neokusno. Zaradi ne okusne šale te punce ki je po moji oceni morala imeti kakih 17 let mi je postalo zelo slabo. Odšla sem ven na zrak. Nakar sem pogledala okoli in zagledala oznake za rentgen ob vhodu zraven. Šla sem tja in vprašala če sem prišla prav in ne boste verjela čisto sama sem prebrodila krizo in našla zobni rentgen. A na žalost mojih tegob ni bilo konec . Ko sem prišla na vrsto so mi namreč povedali da moram sneti uhane in svojo srebrno verižico na kateri imam obesek križa in sem nanjo zelo močno navezana ker mi jo je podarila babica za uspešno končan program administratorja in zato sem se začela obotavljati in roke so se mi močno tresle in sestra je to opazila in je stopila do mene in rekla da mi bo ona snela verižico ker vidi da imam težave pri odpenjanju. Pa dejansko sploh ni šlo zato da bi jaz imela težave pri odpenjanju, samo svoje verižice nisem želela sneti ker je nisem snela že od poletja ko sem jo dobila in ima zame globji pomen. No, uglavnem sestra mi je snela mojo verižico in sem bila zaradi tega zelo žalostna. Verižico in uhančke sem nato varno spravila v svojo denarnico v poseben žep z zadrgo v katerem hranim en "juan" ki mi ga je prinesla prijateljica s Kitajske in ga hranim za srečo. Gre za Kitajski bankovec da ne bo pomote. No, uglavnem preživela sem res hudo dopoldne preden sem prišla do avtobusne postaje za Kamnik. Ja, pa še nekaj se je zgodilo ko sem tekla proti postaji iz zdravstvenega doma je pripeljal avtobus in šofer me je videl da tečem proti avtobusu a je zaprl vrata in odpeljal še preden sem pritekla do postaje in sem zato morala počakati naslednji avtobus. No, in ko sem bila na avtobusu sem spet doživela psihični napad tako kot pred leti ko sem šla prvič sama na avtobus. Nisem mogla zadihati. Osredotočila sem se na svoje dihanje in pozabila gledati ven ter zato zgrešila celo postajo in sem do zavoda hodila cele pol ure namesto pet minut ker sem izstopila prej kot bi morala. Ampak jaz sem zelo pogumna ker sem sama samcata preživela vse to in sem kljub vsemu prišla v zavod kot sem si zadala in čeprav sem se pred zavodom pobirala celih deset minut od vsega hudega sem se na koncu pobrala in tudi to sem naredila sama. Zato sem danes tako zelo ponosna nase ker sem dokazala da zmorem in da lahko preživim še tako težke preizkušnje da se zmorem pobrati sama ko padem sicer potrebujem čas a poberem se. Iz tega dogodka sem odnesla ogromno spoznala sem da moram skozi življenjske preizkušnje hoditi sama in da ne bo vedno ob meni mamice ki bi mi pomagala čeznje. Kajti le tako bom lahko dozorela in postala sposobna sama funkcionirati v tej kruti realnosti ko ob meni ni nikogar ki bi ga skrbelo kako je z menoj ampak vsak posameznik gleda le na svojo korist. Ampak vse to sem dejansko preživela in to je zame velik korak in ne pljunek v morje in zato sem ponosna nase in tudi jaz bi si danes zaslužila veliko priznanje za svoj uspeh in sem ga tudi dobila ker največje priznanje je moja zmaga uspelo mi je prišla sem na proslavo in bila z osebo ki je dopolnila deset let delovne dobe. Bila sem tam in zato je bilo vredno prestati vse to kar sem prestala. Moje sanje so se uresničile. Veste dragi bralci pa ne samo to. Danes sem veliko razmišljala o pokojnem dijaku Vitjanu ki je umrl za svoje sanje. Lahko vam povem da je zagotovo umrl srečen. Iz mojega vidika je za svoje sanje vredno umreti. Vitjana sem poznala le bežno a dal mi je ogromno. Vsem nam je dal ogromno dal nam je lekcijo v našem življenju in ta je "Dokler živiš si dovoli živeti svoje sanje" Torej pogumen je tisti ki živi svoje sanje in je tako kot Vitjan zanje pripravljen žrtvovati svoje življenje. Vsak izmed nas ima svoje sanje a le malo nas je tako pogumnih kot je bil Vitjan ki je vedel da lahko umre da ima šipko srce in je vseeno tvegal zato da je lahko izživel svoje sanje. Ni, mi bil blizu poznala sem ga le bežno a v meni je pustil pečat za celo življenje. Naučil me je da " dokler živim moram živeti svoje sanje" ker kdor ne živi svojih sanj in jih ne izživi je napol mrtev. Sanje in želje so zato da jih uresničujemo ampak mi sami ne drugi mi sami moramo uresničiti svoje sanje kot sem sama to naredila danes in ni mi žal. Žal bi mi bilo če tega ne bi naredila in danes ne bi prišla v zavod in osebi ki jo imam zelo rada ne bi stisnila dlani na tako pomemben dan zanjo.
