Dragi moji bralci kot vidite je to še eden mojih doživljajskih spisov z mojo predrago vzgojiteljico, ki sem jo letos zaradi nesoglasij med nama tudi zamenjala, če tega ne bi storila vi dragi bralci danes nebi uživali ob branju mojih dogodivščinah, ki sem jih doživela ob njej in verjemite mi na besedo da jih ni bilo malo. Ob njej sem doživela ogromno stvari in tudi ogromno me je naučila zaradi česar ji bom vedno hvaležna. Samo zaradi nje sem danes oseba ki se upa postaviti zase, ker me je tri leta teptala in me nikoli ni branila in je bilo vse kar se je meni dogajalo zanjo dober dan je dosegla da sem jaz rasla in dozorevala v sebi. Dosegla je da sem svoje stvari reševala sama in da se nikoli nisem obračala nanjo tudi takrat ko sem bila v krizi in jo zelo potrebovala ne. Ona je bila in je zadnja oseba na svetu h kateri bi šla jaz jokati zato ker mi je recimo hudo. Tako da se ji najlepše zahvaljujem zato da je praktično s svojim krutim vedenjem do mene pri meni dosegla tak napredek ki ga ni uspelo doseči nikomur pred njo in dvomim da bo še komu uspelo pri meni doseči kaj podobnega. Pa še nekaj če ne bi bilo nje se vse te zgodbe ki jih zadnje čase berete v mojem bloggerju zagotovo nebi zgodile ker jaz nebi imela razloga da bi počela takšne stvari kot sem jih počela zadnja tri leta ko sem bila pri njej. Zgodbo posvečam vsem porednim punčkam za katere ljudje menijo da so angelčki kot jih večina meni zame.
Moja zgodba se je zgodilo neke jeseni pred tremi leti ko sem hodila v prvi letnik administrativne šole. Bilo je nekje sredi jeseni in vzgojiteljica je predlagala, da bi en dan namesto učnih ur pekli kostanj ki ga je prinesla sošolka dol iz Prekmurja. Vsi dijaki smo bili seveda zelo navdušeni kdo pa ima še rad učne ure ki se med nami dijaki imenujejo kar mučne ure ker je učenje za nas pravo mučenje in tako smo se zmenili da bomo kostanj pekli jutri. Še isti dan pa se je zgodilo nekaj kar je mene zelo razjezilo in zaradi česar je sploh prišlo do dogtka, ki se mu še danes zelo nasmejim ko se ga spominjam. Šlo je za to da se na učnih urah nisem mogla zbrati ker so bili ostali preglasni mene pa na žalost večina šumov iz okolice zelo moti ker slišim več zvokov hkrati in sem vzgojiteljico lepo prosila če se grem lahko učiti v sobo in veste kaj mi je rekla da ne ker ve da se ne bom učila ampak se bom pogovarjala s prijateljico Ančko. Meni je kar vrelo v glavi od jeze. Pa nisem bila jezna zato ker nisem smela v sobo in sem se v dnevni sobi počutila zelo utesnjeno in sem bila praktično ujeta med štiri stene in sem komaj čakala da bo konec učnih ur in bom lahko šla domov. Jezna sem bila čisto iz drugega razloga in moj razlog je bil ta da mi vzgojiteljica nikoli ni dala priložnosti da ji pokažem da se o meni morda moti in da mi lahko zaupa in da če rečem da se bom v sobi učila bom to tudi res storila. Svoji vzgojiteljici sem to stvar skušala dopovedati na vse možne načine vsak dan posebej sem ji stvari dopovedovala. A ji nisem uspela ničesar dopovedati na noben način saj mi ni dala priložnosti ni me poslušala in ni razumela mojih potreb in želja, ker jih enostavno ni želela razumeti. Zato sem ji sama pri sebi napovedala vojno na psihični ravni. Rekla sem si bomo videli katera bo zdržala dlje ona ali jaz. No, in tako sem ponoči namesto da bi spala razmišljala kaj ji bom ušpičila da bo morda le dojela da jaz v takem odnosu ne morem več živeti in prišla na genialno da ji bom v ponev podtaknila nekaj ne zarezanih kostanjev pa bo stvar rešena. No, in tako so ure minevale in prišel je čas peke našega kostanja. Vsi smo bili zelo navdušeni nad tem da bomo pekli kostanj z mano na čelu seveda. Stvar je bila še bolj preprosta kot sem mislila, da bo. Vzgojiteljica je vsakemu od nas dala nož in nekaj kostanjev in pa seveda skupno posodo kamor smo metali zarezane kostanje. Tako da sem jaz brez kakršnih koli težav ali prič lahko podtaknila notri med druge kostanje nekaj ne zarezanih kostanjev. Kostanje pa je pekla kdo drug kot moja predraga vzgojiteljica. No, in potem je kar naenkrat nekaj močno počilo vzgojiteljica pa je odskočila, izgledalo je kot bi naredila pirueto v zraku in jaz sem jo nato vprašala : » Ali mogoče plešete Balet « . Ona pa mi je vsa zagreta in v efektu začela razlagati da ji je kostanj razneslo direkt v glavo in da se je zelo ustrašila in da je zato odskočila. Ni dojela da jaz vem zakaj gre in da sem iz nje naredila praktično budalo tako kot jo je ona delala iz mene vsak dan ker mi ni zaupala in mi nikoli ni dala priložnosti da ji dokažem da sem zaupanja vredna oseba. Moja misija narediti bedarijo na peki kostanja je bila uspešna. No, mladostniki če berete moje spise vam svetujem da tega kar sem jaz včasih počela v šoli ne počnite doma, saj veste staršem se ni dobro zameriti ker pol adijo lagodno življenje
