Lepo pozdravljeni že dolgo nisem napisala nič novega danes pa sem se po dolgem času mirovanja spet usedla za svoj računalnik saj se mi je v tem času zgodilo nekaj zelo pomembnega kar želim deliti z vami moji bralci. Gre za moj izlet v Catanijo kamor sem potovala z društvom avtistov. Tja sem šla v okviru projekta ACE ki ga organizira društvo. Ključna točka projekta je da bi se med seboj spoznali Avtisti iz vsega sveta in le ta se mi zdi zelo dobra, saj sem na ta način spoznala veliko sebi podobnih ljudi in ugotovila da na svetu nisem sama in da je ogromno ljudi ki so mi podobni. Ampak danes bi rada spregovorila o samem Avtizmu oziroma o njegovi lažji obliki Aspergerjevem sindromu. Rada bi spregovorila o svojem stanju ker sem v Cataniji obiskala mednarodno konferenco o Avtizmu in izvedela nekaj odgovorov na vprašanja ki so me mučila vse do obiska v Catanijo. Svoje na novo pridobljeno znanje želim deliti z vami dragi bralci da boste vedeli kako pomagati drugačnim kako prisluhniti Avtistu in ga skušali razumeti. Prvo vprašanje, ki je mene glodalo kar nekaj let je zakaj se čustveno navezujem na ljudi v svoji bližini in zakaj imam tako zelo rada določeno osebo iz zavoda? Strokovnjak iz Anglije mi je povedal da smo osebe ki imamo Aspergerjev sindrom podvržene temu da se večkrat zelo močno čustveno navežemo na osebo s katero delamo in da v večih primerih vse skupaj preraste v hudo močno obsedenost in da je ta stvar lahko zelo nevarna. Do pretirane navezanosti na osebo pa naj bi po mnenju strokovnjaka prišlo zato ker jaz kot oseba z Aspergerjevim sindromom nimam jasno začrtanih mej kako naj se do kakšne osebe vedem in kako zelo blizu sem ji lahko v odnosu. Pravi da je postavljanje mej naloga odraslih ki delajo z menoj. Prav je da mi včasih kdo reče Nastja šla si predaleč jaz sem tvoj nadrejeni in ne tvoj prijatelj, čeprav to večkrat mene zelo boli sploh če mi to reče oseba ki jo imam rada in sem nanjo močno čustveno vezana je prav da mi postavi meje, katere je moja dolžnost da jih spoštujem. Glede osebe iz zavoda moram reči da je moje obnašanje do nje večkrat temeljilo na bazi obsedenosti kar je bilo zanjo zelo moteče ker moje pretirane čustvene navezanosti nanjo ni razumela. Zame je bila ta oseba več kot moja vzgojiteljica še več nikoli je nisem gledala kot vzgojiteljico ampak kot prijateljico. Jaz sama zase lahko rečem da nisem imela občutka da sem z osebo obsedena so pa to dejansko videli ljudje okoli mene in imeli so prav res sem se vedla nenormalno. Kajti če nekoga zasleduješ in hodiš za njim kar sem osebno počela včasih to res ni normalno. Lahko pa povem da sva s to osebo še danes v zelo dobrih odnosih in da jo še danes dojemam kot prijateljico in ne kot sebi nadrejeno osebo. Ampak v tem da sva si tako blizu ne vidim nič slabega. Slabo je bilo takrat ko sem jaz zaradi svoje pretirane navezanosti nanjo tako zelo močno trpela. Zdaj pa vem zakaj je do tega prišlo in razumem to da imam še danes to osebo tako zelo rada kot del svoje drugačnosti. Je pa res da ta oseba nikoli ni bila moja prijateljica le jaz jo doživljam tako ker se z mano veliko ukvarja ampak tega bo enkrat konec če ne prej čez dve leti ko bo jaz končala šolanje in zapustila zavod v Kamniku. Pa še ena stvar ta oseba mi ni postavila nobene meje rekla je da je lahko ona moja prijateljica če si jaz to želim. Na nek način ima prav ker mi je res postala na nek način nekakšna prijateljica pa tega večina ljudi ne razume mislim kako mi je lahko ena vzgojiteljica postala prijateljica samo tako je in pika. Pomembno je da jaz vem zakaj je temu tako kaj si mislijo drugi pa me ne briga. Drugo vprašanje ki sem ga zastavila strokovnjaku pa je ali bi moj otrok, če bi ga kdaj imela avtizem in ali je ta stvar dedna?
Odgovor na to je bil zelo zanimiv moje stanje je dedno po drugem kolenu to pomeni da je moja prababica verjetno imela avtizem in pa da je velika verjetnost da bi moj otrok imel avtizem tako kot jaz. Marsikdo bi se tega ustrašil. Jaz pa se tega sploh ne bojim ker vem da če bo moj otrok imel avtizem da ga bom razumela in mu pomagala iti skozi življenje z avtizmom. Tako da se tega podatka jaz ne bojim. Bolj je zaskrbljujoč podatek da se 20% otrok z avtizmom rodi zdravim staršem in da se stanje lahko ugotovi šele okoli starosti treh let.
Vsem staršem otrok z avtizmom polagam na srce skušajte biti strpni do svojih otrok čeprav vem da je to večkrat zelo zelo težko in skoraj nemogoče.
