Dragi moji bralci tukaj je še ena resnično dobra objava in sicer gre za mojo govorno vajo ki sem morala predstaviti pred razredom na naslov Življenje kakršnega si jaz želim živeti ne pozna bližnic. Podobno zgodbo sem napisala tudi za letošnji Preširnov natečaj v šoli ampak moja zgodba ni bila nagrajena, kar je seveda glede na njeno vsebino logično. Ampak jaz sem mnenja da ljudje morajo vedeti da tudi jaz živim med njimi in da njihovo žaljenje včasih grozno boli. Moja predstavitev v hotelu Slon pa je bila odlična. Večine ljudi se je moja življeska zgodba tako dotaknila da so celo zajokali. Moj življenski moto je ljudem predstaviti avtizem in jim dopovedati to česar ne razumejo ali pa nočejo razumeti in to je da so ljudje z avtizmom prav tako ljudje in niso nič manj vredni od njih zaradi tega ker imajo avtizem.
Lepo pozdravljeni. Danes bom spregovorila o temi, ki je zame zelo težka, saj zelo težko govorim o svojem življenju. Govorila bom o življenju, kakršnega si jaz želim živeti in ne pozna bližnjic.
Kot vas večina izmed vas že ve, je moje življenje zelo težko in mi v njem ni prizanešeno. Vse kar si zadam, se moram za to boriti s kremplji in zobmi, da se uresniči. Moje življenje je ena sama borba za pravico in proti krivicam, ki so se mi zgodile v otroštvu in za vedno zaznamovale moje življenje. Tako kot vsi, imam tudi jaz svoje cilje za katere se borim. Eden izmed moji največjih ciljev je, da bi me ljudje in vrstniki sprejeli medse in da se jim ne bi zdela čudna in bi me imeli radi takšno kot sem. Zato jaz resnično živim življenje, ki ne pozna nobenih bližnjic. Ljudje se me ponavadi izogibajo ker naj bi bila » čudna «. Le malo pa se jih zaveda dejstva, da na svetu ni človeka ki ne bi bil vsaj malo drugačen. Vsak izmed nas ima svoje hibe in strahove. Zadnja tri leta resnično živim. Vključila sem se v društvo Avtistov in spoznala, da nisem sama. Da je takšnih otrok kot sem sama v Sloveniji ogromno in da večina trpi enako bolečino kot jaz. In to je, ne sprejemanje v družbo. Zato v društvu vsako leto prirejamo konference o Avtizmu, ki so odprtega tipa in vsak kdor želi nas lahko pride poslušati. Vsako leto nekdo izmed nas pove svojo življenjsko zgodbo, o kateri se potem pogovarjamo z udeleženci konference. Letos bom svojo življenjsko zgodbo povedala jaz. Za ta podvig sem se odločila zato, ker želim da bi ljudje končno dojeli, da sem tudi jaz samo človek, ki živim in bivam med njimi. Da nisem čudak za kakršnega me ima večina, ampak samo človek, ki svet doživlja drugače od njih. O tem da bi se dejansko izpostavila na konferenci pred množico ljudi, sanjam že nekaj časa in sedaj bom končno čez slabih štirinajst dni uresničila svoje sanje. Čeprav sem bolj plašna in mi je zelo neprijetno govoriti pred veliko ljudmi, bom to storila, ker si to želim. Dolgo časa sem bila izobčenec in nisem imela nobenega prijatelja. Tudi danes nimam veliko prijateljev a so vsaj tisti, ki jih imam do mene prijazni in iskreni in me sprejemajo takšno kot sem, z mojimi napakami vred. Še vedno pa sem v družbi vse prevečkrat izobčena, zaradi svojega stanja oziroma svoje drugačnosti in to je tisto, kar si želim spremeniti. Da bi me ljudje sprejemali medse ne morem spremeniti čez noč, potrebno je ogromno časa, da bodo ljudje sprevideli svojo zmoto. Kajti ljudje se motijo, ko pravijo da sem » čudna« in s svojo zmoto vedno znova ranijo moje srce.
Prosim vas, sprejemajte drugačne medse kajti tudi oni so ljudje tako kot vi in si ne zaslužijo vašega prezira in izobčenja. Tudi oni imajo čustva in srce v prsih, ki bije. Biti drugačen je zelo težko, biti zaradi tega izrinjen pa še stokrat težje. Svoj današnji nastop zaključujem s svojo iskreno željo. Moja želja je, da bi se vsi ljudje na svetu imeli radi in da bi v svetu zavlada sloga, ljubezen in mir ter da bi izginile vse vojne v svetu.
