V Spomin mojemu prijatelju konjičku Aju
( umrl je pred tremi leti a še danes ga nosim v svojem srcu)
1. Spominjam tvoje lepe rjave grive se,
ko roka moja jo božala je,
spominjam tvojih lepih rjavih se oči.
O le zakaj zapustil si nas ti.
2. Spominjam se tvojega rezgeta, ko zagledal si me ti,
Razigrano tekal si po travnikih, jedel travo in korenje,
in tudi jabolka se branil nisi.
3. Ko v tvojem sedlu sem sedela imela sem občutek da svobodno poletela bom v daljave širne te.
Razigrano ti rezgetal si in svobodno tekal naokoli si.
4. Le zakaj tako mlad umrl si.,
Saj imel le deset rosnih let si ti.
Pogrešam te, sanjam da ob meni si.
A poti nazaj več ni.
Tja v daljave večnosti odšel si ti.
5.Upam da še kdaj srečava se.
Če ne prej pa takrat, ko za teboj pridem tja še jaz.
Do takrat pa v srcu boš živel,
Spomin na tebe nikdar ne bo zbledel.
Za vedno tvoja prijateljica Nastja
četrtek, 19. november 2009
petek, 6. november 2009
Ljubezen na prvi pogled
Moja izkušnja norosti v moji mladosti
Moj prispevek govori o moji prvi ljubezni, pravzaprav temu kar se je zgodilo meni ne bi mogla reči ljubezen ampak le zaljubljenost na prvi pogled. Gre za zaljubljenost v podobo človeka ki sem ga videla prvič v življenju. Moja zgodba je napisana po dogodkih ki sem jih resnično doživela in preživela. No, pa začnimo z mojo zgodbo.
Ljudje pravijo, da je mladost norost, kar pa ne drži vedno in v vseh primerih. Zase bi lahko dejala da moja mladost ni norost. Sem pa v svoji mladosti že doživela pravo norost in sicer ljubezen na prvi pogled.
Ali ljudje sploh verjamete v ljubezen na prvi pogled? Kdo bi vedel? Za vas ne vem zase pa lahko rečem da v tako ljubezen nisem verjela vse do lani, ko sem jo doživela na lastni koži.
Zgodilo se je lani poleti. Bil je lep topel poletni dan oziroma večer. Mamica naju je z bratcem povabila na sladoled v slaščičarno v Domžalah, ki jo je predlagal sosed Jaka. Tam naj bi po sosedovem mnenju imeli najboljši sladoled v Domžalah. Z bratcem sva bila takoj za stvar in tako smo se peš odpravili na sprehod proti tej slaščičarni. Ko smo prišli tja in se usedli za mizo in je do nas prišel natakar je kar naenkrat v meni preskočila iskrica ljubezni. Bil je tako neznansko lep da sem imela občutek da gledam utelešenega angela na zemlji, no vsaj meni se je zdel natakar tako zelo lep kot angel. Bil je izrecno podoben igralcu Cristianu Mejerju iz španske telenovele La Tormenta, ki mi je bil že od nekdaj zelo všeč oziroma sem bila vanj zaljubljena čeprav ga v živo nikoli nisem videla. Torej sem bila praktično zaljubljena v njegovo podobo. Natakar je vprašal kaj želimo? Jaz pa sem v tistem trenutku ostala brez besed, saj je bil tudi njegov glas izrecno podoben glasu Cristana Mejerja. V skrajnem obupu ko že nisem vedela kaj naj naredim sama z seboj, sem pokazala na torto, ki jo je jedel sosed. Pojma nisem imela kakšnega okusa je. Pa mi to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo le to da sem lahko opazovala njega. Mamici sem se zdela zelo čudna, zato me je vprašala, če je z menoj vse vredu, vendar sem bila tako zatopljena v svoje misli da je niti slišala nisem. No, in potem se je natakar vrnil z računom. Stal je zraven mene. Srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da bom zdaj, zdaj omedlela. Nakar me je mamica prebudila iz mojih najlepših sanjarjenj in je rekla »Gremo domov Nasti « Jaz pa jasno nisem želela oditi domov. Še malo bi ga rada gledala in sanjarila, kako se skupaj sprehajava po parku, čeprav sem vedela da to žal ni mogoče. Natakar je bil namreč več kot deset let starejši od mene. Imel je okoli trideset let mogoče kakšno leto več in zagotovo je pri teh letih že imel družino ali vsaj resno punco. Z mamico sva tako sklenili dogovor da grem domov če mi obljubi da me jutri spet pripelje sem. Mamici ni preostalo drugega kot da mi je obljubila da me bo jutri spet pripeljala in tako se je to ponavljalo. Celih štirinajst dni sem jedla eno in isto torto.
Doma pa nisem mogla jesti ne spati, ker sem neprestano mislila na nanj in na njegovo sanjsko postavo. Na žalost pa se je moja zaljubljenost tako skrivnostno, kot se je začela tudi končala, kar naenkrat sem spoznala da živim v nekakšni iluziji in da se natakar nikoli ne bo zagledal vame. Zaradi tega sem bila zelo žalostna. Slabost in bolečina v mojem želodcu pa sta me spominjali na mojo nesrečno ljubezen. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Jaz pa pravim da je ljubezen, lepa dokler traja, ko pa čar ljubezni ugasne pa zelo rado boli srce.
Moj prispevek govori o moji prvi ljubezni, pravzaprav temu kar se je zgodilo meni ne bi mogla reči ljubezen ampak le zaljubljenost na prvi pogled. Gre za zaljubljenost v podobo človeka ki sem ga videla prvič v življenju. Moja zgodba je napisana po dogodkih ki sem jih resnično doživela in preživela. No, pa začnimo z mojo zgodbo.
Ljudje pravijo, da je mladost norost, kar pa ne drži vedno in v vseh primerih. Zase bi lahko dejala da moja mladost ni norost. Sem pa v svoji mladosti že doživela pravo norost in sicer ljubezen na prvi pogled.
Ali ljudje sploh verjamete v ljubezen na prvi pogled? Kdo bi vedel? Za vas ne vem zase pa lahko rečem da v tako ljubezen nisem verjela vse do lani, ko sem jo doživela na lastni koži.
Zgodilo se je lani poleti. Bil je lep topel poletni dan oziroma večer. Mamica naju je z bratcem povabila na sladoled v slaščičarno v Domžalah, ki jo je predlagal sosed Jaka. Tam naj bi po sosedovem mnenju imeli najboljši sladoled v Domžalah. Z bratcem sva bila takoj za stvar in tako smo se peš odpravili na sprehod proti tej slaščičarni. Ko smo prišli tja in se usedli za mizo in je do nas prišel natakar je kar naenkrat v meni preskočila iskrica ljubezni. Bil je tako neznansko lep da sem imela občutek da gledam utelešenega angela na zemlji, no vsaj meni se je zdel natakar tako zelo lep kot angel. Bil je izrecno podoben igralcu Cristianu Mejerju iz španske telenovele La Tormenta, ki mi je bil že od nekdaj zelo všeč oziroma sem bila vanj zaljubljena čeprav ga v živo nikoli nisem videla. Torej sem bila praktično zaljubljena v njegovo podobo. Natakar je vprašal kaj želimo? Jaz pa sem v tistem trenutku ostala brez besed, saj je bil tudi njegov glas izrecno podoben glasu Cristana Mejerja. V skrajnem obupu ko že nisem vedela kaj naj naredim sama z seboj, sem pokazala na torto, ki jo je jedel sosed. Pojma nisem imela kakšnega okusa je. Pa mi to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo le to da sem lahko opazovala njega. Mamici sem se zdela zelo čudna, zato me je vprašala, če je z menoj vse vredu, vendar sem bila tako zatopljena v svoje misli da je niti slišala nisem. No, in potem se je natakar vrnil z računom. Stal je zraven mene. Srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da bom zdaj, zdaj omedlela. Nakar me je mamica prebudila iz mojih najlepših sanjarjenj in je rekla »Gremo domov Nasti « Jaz pa jasno nisem želela oditi domov. Še malo bi ga rada gledala in sanjarila, kako se skupaj sprehajava po parku, čeprav sem vedela da to žal ni mogoče. Natakar je bil namreč več kot deset let starejši od mene. Imel je okoli trideset let mogoče kakšno leto več in zagotovo je pri teh letih že imel družino ali vsaj resno punco. Z mamico sva tako sklenili dogovor da grem domov če mi obljubi da me jutri spet pripelje sem. Mamici ni preostalo drugega kot da mi je obljubila da me bo jutri spet pripeljala in tako se je to ponavljalo. Celih štirinajst dni sem jedla eno in isto torto.
Doma pa nisem mogla jesti ne spati, ker sem neprestano mislila na nanj in na njegovo sanjsko postavo. Na žalost pa se je moja zaljubljenost tako skrivnostno, kot se je začela tudi končala, kar naenkrat sem spoznala da živim v nekakšni iluziji in da se natakar nikoli ne bo zagledal vame. Zaradi tega sem bila zelo žalostna. Slabost in bolečina v mojem želodcu pa sta me spominjali na mojo nesrečno ljubezen. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Jaz pa pravim da je ljubezen, lepa dokler traja, ko pa čar ljubezni ugasne pa zelo rado boli srce.
Naročite se na:
Objave (Atom)
