Bolečina mojega srca

Dragi moji bralci danes sem spet po dolgem času pesniško nadarjena. V srcu zadnje dni čutim močno bolečino, ki jo nihče ne razume in je tudi ne more. Ljudje pravijo da sem čudna zaradi svojega drugačnosti in da sem padla s Marsa. Včasih imam tudi samo občutek da sem padla z Marsa. Ampak kljub temu sem človek ki živi na planetu Zemlja. No, skratka s tem želim povedati, da sem drugačna a ne tako zelo. Imam zelo močno razvita čustva. Sem človek ki živi s srcem. Ne zanima me denar in diamanti. Zanima me le ljubezen. Zato tudi v ljudeh iščem le tisto dobro kar je v njih. Za svoje preživetje potrebujem le nežnost in ljubezen in ker pravijo, da ljubezen rada tudi včasih močno boli. Tudi mene večkrat zelo boli v srčku in mi ga zlomi na tisoč koščkov. Ampak življenje gre naprej in se ne ozira na mojo bolečino in zato jo moram vedno znova premagovati in se boriti proti njej. Svojo pesem o bolečini pa posvečam osebi ki je zlomila moje srček s svojim molkom. Tej osebi ne zamerim da me je prizadela ampak ji v imenu najinega prijateljstva odpuščam. Vendar to ne pomeni da me ne boli več dejstvo da ona molči. Ja, njen molk zelo boli vendar življenje gre naprej in jaz ga moram živeti dalje s spomni nanjo. S tem želim svoji prijateljici povedati da njena dejanja sicer zelo bolijo vendar ne morejo uničiti najinega prijateljstva. Vsaj z moje strani ne in da jo imam kljub vsemu temu kar trenutno čutim v sebi zelo rada.





Bolečina......
Tvoj molk me prizadene,
se solze v mojih očeh nabirajo,
moje srce trpi in od bolečine me duša skeli.
Preveč trpim, preveč boli,
v žalosti utapljam se in umiram od bolečine,
ki zadala si jo ti.
Glej, kaj mi daješ,
bolečino, strah in trpljenje,
ni bolj boleče stvari, kot imeti spomine nate,
ki si mi prijateljica !

Diskriminacija

Diskriminacija mene kot punce s posebnimi potrebami




Dragi moji bralci. Danes želim spregovoriti o temi ki je zame zelo težka in sicer bom spregovorila o svoji šoli Cirus Kamnik. V njej se trenutno počutim diskriminirana in imam občutek kot da sem v zaporu.


Moja zgodba je resnična in se je začela odvijati letos prvega septembra 2011. V šoli so na željo ministrstva za šolstvo organizirali OBP ( podaljšano bivanje ) za nas dijake ki se vsak dan vozimo domov. S tem pa so nas ločili od notranjih dijakov in nam vzeli postelje ter nas preselili v nek prostor ki naj bi bil namenjen nam dijakom. Ukinili so nam tudi dejavnosti na katere smo včasih lahko hodili. Ves čas smo pod nadzorom kot dveletni otroci. Vsako jutro se moram javljati v OPB. Prej pa sem lahko mirno sedela v računalniškem kotičku na računalniku. Vse to se mi dogaja že približno štirinajst dni in to je zame nevzdržno. Poleg tega nas ne pustijo da bi bili v prostem času na oddelku s sošolci. Sem punca z lažjo obliko avtizma. V moji odločbi piše da imam pravico do postelje pa mi jo niso odobrili. Pouk imamo po novem v šoli od osmih zjutraj do pol treh popoldne. S tem da imam po pouku le pol ure za kosilo in nato se moram iti učiti v OPB. Jaz osebno sem zelo razočarana nad Cirusom Kamnik. Kajti to ni več podobno zavodu za dijake s posebnimi potrebami . To je podobno zaporu. Jaz sem postala samo še številka. To je sicer zame težko sprejeti ker sem navajena svobode in tega da grem lahko sama na sprehod ob reki in uživam v lepotah Kamnika ampak tega ni več. Počutim se kot bi bila zaprta v kletki brez izhoda. Trenutno ko je še toplo ležim zunaj pod drevesom ko sem utrujena on napornega pouka. Pa se je kdaj kdo vprašal kje bom ležala po zimi ko bo zunaj mraz? Ne, tega se ne sprašuje nihče razen mene. Nov režim je zame bolan ampak jaz ne morem nič. Minister za šolstvo je ne človeško in kruto bitje ker dovoljuje takšno diskriminacijo nedolžnih otrok s posebnimi potrebami. Preden je novi minister prišel na oblast sem bila srečna in vesela punca danes pa sem žalostna in potrta, ker se mi vzgojiteljica ne more posvečati tako kot se mi je včasih, saj nas je v OBP petnajst dijakov. Zato moram veliko več delati doma sama kot sem včasih. No, pa to še ni vse v zavodu sem kavo locirana kot dijakinja OPB ki se konča ob petih in zato ne morem hoditi na nobeno dejavnost po tej uri. To je počeno. Pa ni vprašanje kako bi prišla domov ampak kdo bi zame odgovarjal tisti čas ko bi čakala na dejavnost. Želela sem peti v pevskem zboru a mi je to onemogočeno zaradi zgoraj omenjenega razloga. To je oprostite mi bolno. Imam sicer opcijo da bi se vozila nazaj na pevske vaje a sem jo gladko zavrnila da bom šla jaz ob petih domov in nato nazaj na bus v Kamnik ker imam ob pol sedmih pevske vaje in nato po njih nazaj na bus in domov ni šans. Raje pojem v domačem kraju. Imam še eno možnost da grem za notranjo dijakinjo in tudi to ni šans da naredim. Sprva tega nisem naredila zaradi vzgojiteljice ki bi jo dobila če bi šla za notranjo dijakinjo in zaradi tega ker bi preveč pogrešala svojo mamico, očeta, bratca in kužka. Danes pa tega nočem narediti iz uporništva. Želim doseči enakopravnost med nami učenci na dnevnem varstvu in notranjimi gojenci takšno kot je bila od nekdaj. Postalo mi je jasno da enakopravnosti ne bom dosegla. Torej jaz izjavljam da sem bo borila in da bom ostala na dnevnem varstvu. Čeprav vem da nisem enakopravna notranjim dijakom in nikoli ne bom. A ostajajo tri stvari ki mi jo nihče ne more vzeti in to so moje dostojanstvo, moje srce in moja moč da se borim proti krivicam ki se mi dogajajo. S svojim uporništvom želim ljudem sporočiti naslednje: Borite se za svoje pravice bodite močni in predvsem ne pustite da vas polomijo krivice ki vam jih prizadevajo drugi. Kajti s svojo močjo jim boste dokazali da so dobili vojno a boja ne bodo nikoli. Kljub vsemu kar se mi dogaja ostajam ponižna in nasmejana punca. Zavedam se da me je Cirus pokosil in dobil vojno a boja ne bo nikoli. Kajti dokler bom tam jih bom spominjala na krivice ki se dogajajo v zavodu in se borila proti njim. Tudi če bom morala po zimi ležati na radiatorju ker ne bom imela postelje se ne bom dala bom pač ležala na njem. Vsem svojim zvestim bralcem polagam na srce borite za enakopravnost vseh ljudi v družbi. Pa ne glede na to kako drugačni so od vas vsi na svetu imamo pravico biti enakopravni. Poskrbimo da bo temu nekega dne resnično tako saj je to naša dolžnost. Če je država tako neumna da enakopravnost ne poskrbi sama. Vsaj mi naredimo tisto kar lahko da bi nam v svetu bilo lepše in da bi zmanjšali trpljenje ljudi zaradi neenakopravnosti v družbi