Moja Breskev ki je zrasla iz peščice ki sem jo sama posadila v zemljo med vrtnice. To je zame simbol upanja. Upala in vrjela sem da bom uspela podariti novo življenje in uspelo mi je.
Človeško upanje
Že dolgo časa se spravljam da bi napisala ta prispevek. Danes sem se končno spravila na računalnik. Že naslov vam pove da bom pisala o upanju. Upanje je zame nekaj brez česar človek sploh ne bi obstajal. Zame je za človeški obstoj pomembno naslednje dejstvo brez katerega človek ne bi moral obstajati in to je, da vsak človek upa, želi in ljubi svoje bližnje. Brez tega človeka ne bi moral obstajati saj bi imel v prsih kamen namesto srca. Bliža se velik krščanski praznik zato se mi zdi prav da spregovorim o upanju ki je tako zelo pomembno za vse nas. Dokler imamo upanje in vero nismo nikoli sami in ne moremo pasti kajti neglede na to kako globoko zabredemo v težave vemo da bomo nekje v sebi našli rešitev in da je vsaka še tako težka situacija rešljiva. Jaz že od rojstva verjamem v to da so angeli posod okoli nas in nas varujejo in čuvajo in nam z veseljem pomagajo če jih le prosimo in zato jaz nikoli nisem sama ker imam močno vero vase in v boga. No, na tem mestu bi rada povedala še nadaljevanje zgodbe o moji pikapolonici o kateri sem objavila svoj prispevek. Oseba kateri sem jo podarila pred tremi leti , tako kot jo je ona za moj 18. rojstni dan podarila meni. Mi jo je prejšnji teden vrnila. V meni je s tem zbudila val zelo močnih čustev ki se jim reče radost in upanje. Bila sem zelo vesela in srečna da po treh letih spet vidim svojo pikapolonico da jo lahko objamem in poljubim. Sprva jo nisem želela sprejeti nazaj zaradi tega ker jo ta oseba po moje še bolj potrebuje kot jaz, čeprav pravi da jo jaz bolj potrebujem od nje. Znašle sva se v enaki situaciji kot pred tremi leti ko sem ji na avtomobilu pustila svojo pikapolonico in s tem delček svojega srca. Ta oseba je tokrat res zapustila mojo bližino verjetno za vedno šla je na novo življenjsko pot in kdo ve kam jo bo peljalo življenje. Takrat ko sem ji vrnila svojo pikapolonico sem se močno bala zanjo in nisem vedela kaj bo z njo v prihodnosti in kako se bo znašla sama brez službe v krutem svetu. Vendar sem upala in verjela, da moja pikapolonica pazi nanjo in čuva vsak njen korak in da ji ni hudega in res je bilo tako. Danes pa se zanjo ne bojim več ker vem da zmore sama živeti naprej brez moje pikapolonice. Vrnila mi jo je z razlogom in sicer zato da bo pikapolonica pazila name ki sem še mlada punca in še težko sprejemam izgube in slovesa od ljudi ki jih imam rada. Poleg tega vem da ta oseba moje pikapolonice ne bo preveč pogrešala, saj bo kmalu dobila največje darilo tega sveta ki ji ga je poslal bog. V njej namreč raste in se razvija novo življenje. Punca pričakuje otroka in zato pravim da je to najlepše in največje darilo ki ga lahko dobi ženska. S tem ko mi je vrnila pikapolonico mi je vrnila upanje in ljubezen v moj srček, saj mi je s tem podarila delček svojega srca ki ga bom vedno nosila s seboj v svojem srčku. Tako se je končala najina zgodba ki bo zavedno ostala zapisana v najinih srčkih in mislim da ne bova nikoli pozabili ena na drugo tudi če se nikoli več ne vidiva. Usoda naju je morda res ločila ne more pa izbrisati vseh lepih trenutkov ki sva jih preživeli skupaj in s tem tudi nje ne more izbrisati iz mojega srčka. To pomeni, da te osebe nisem nikoli izgubila in jo tudi ne morem izgubiti ker živi v mojem srčku in bo tam živela za večno. V mojem srčku bom vedno čuvala spomin nanjo in upala da se nekoč nekje spet srečava. Simbol upanja pa zame predstavlja tudi oljčna vejica ki sem jo danes prinesla iz maše. Zato sem se odločila da na današnjo temo objavim še zgodbico ki mi je prevzela srce takoj ko sem jo prebrala zato mislim da bo všeč tudi mnogim izmed vas moji dragi bralci. Podarjam jo vsem ljudem tega sveta ker jim želim s tem sporočiti kako zelo pomembno je upanje v naših življenjih in da brez njega ni življenja.
Štiri svečke
Štiri svečke so počasi izgorevale. Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.
Prva je rekla:
» Jaz sem mir, ampak ljudje me ne znajo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot da ugasnem.«
Tako počasi svečka popolnoma ugasne.
Druga pravi:
» Jaz sem vera. Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana«
Komaj je nehala govoriti, jo je rahla sapica ugasnila.
Zelo žalostno pravi tretja svečka:
» Jaz sem ljubezen. Nimam moči, da bi še naprej gorela. Ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo kaj pomenim. Svoje drage bolj sovražijo kot ljubijo«
In svečka ugasne.
Nepričakovano vstopi v sobo otročiček. Ko vidi ugasle sveče, se prestraši zaradi teme in ko to izreče pade v jok.
Tedaj spregovori četrta svečka:
» Ne, obupuj in ne joči otročiček. Dokler bom gorela, lahko zmeraj prižgemo druge svečke jaz sem upanje.«
Z objokanimi a žarečimi očki je otročiček prižgal nazaj s svečko upanja druge tri svečke.
Nauk te zgodbe je naslednji:
Naj upanje v naših srčkih nikoli ne ugasne in naj tam živi za večno.
Vsak od nas je lahko ta otročiček, ki je s svojim upanjem ponovno prižgal vero, mir in ljubezen v sebi
