sobota, 29. november 2014

Izbruh mojega veselja v trgovini Tuš










Dragi moji bralci!

Danes se po dolgem času spet spravljam k pisanju in sicer vam želim povedati zgodbo o svojem veselju in o tem kako jaz doživljam veselje in srečo ki je seveda vidna tudi v mojem vedenju. Svojo zgodbo pa posvečam gospe ki me je pred nekaj dnevi na face booku vprašala kako njen otrok doživlja veselje. Njen njen otrok ima namreč Aspergerjev sindrom in si ga želi razumeti, zato svojo zgodbo posvečam njej ker želim da razume svojega otroka ob enem pa svojo zgodbo posvečam vsem vam dragi bralci, ker želim da bi tudi vi razumeli našo drugačnost in jo seveda sprejeli. Kajti mi nismo neumni kod mislijo nekateri samo drugačni smo in drugače  občutimo določene stvari v okolju. Želim vam veliko užitka ob branju moje zgodbe.


Moja zgodba se je zgodila v 14 novembra bil je petek. Z mami sva kot vsak petek šli v nabavo po hrana za čez teden, ker sva bili ravno na tržnici v Domžalah je mami predlagala če bi šli danes v velik nakupovalni center Tuš, ki so ga zgradili pred kakšnim mesecem v bližini tržnice in jaz sem bila nad idejo navdušena ker tam še nikoli nisva bili in me je zelo zanimalo kako izgleda nov nakupovalni center v Domžalah.

Nato sva vstopili v nakupovalni center Tuš. Z mamico sva šli najprej na oddelek sadja in zelenjave in nato še na vse druge oddelke in ko sva že vse nakupili in sva šli proti blagajni sva šli mimo oddelka igrač in na polici med plišastimi igračami sem zagledala ježka, ki je bil zelo podoben ježku ki sem ga ravno prejšnji teden kupila za osebo ki mi zelo veliko pomeni in ji ga bom letos podarila za Božič. Postala sem zelo vesela ker je v meni ta mali ježek obudil zelo močno čustvo ki se imenuje ljubezen. Potem pa je še mamica zagledala ježka in rekla kako lep in mehek je.

Nato sem poleg tega da sem bila vesela postala še srečna ker je bil ježek zelo všeč mamici in to pomeni da bo moje darilce zagotovo všeč tudi osebi kateri sem ga kupila prejšnji teden ker je ta oseba stara približno toliko kot moja mamica.

Nezavedno sem kar naenkrat začela skakati in kriliti  z rokami in si nekaj momljati in to sredi trgovine Tuš.  Moja reakcija zame ni bila nova to se mi zgodi velikokrat kadar sem zelo zelo srečna kot sem bila v tem trenutku.

Mamica mojega veselja ni takoj opazila ker sva potem ko je rekla da je ježek lep in mehak šli naprej proti blagajni jaz pa sem trgovino zapustila ker sem se odločila da jo bom počakala zraven trgovine v bližini blagajne.

Medtem ko sem stala na drugi strani blagajne so me vsi mimoidoči čudno gledali ker niso razumeli mojega vedenja in jim je bilo čudno. Ampak jaz tega nisem opazila ker sem bila  v svojem svetu ker je bilo pomembno da bo oseba ki jo imam zelo rada za božič zelo srečna in to da sem srečna jaz. 



Nato pa se je zgodilo da me je mamica kar naenkrat poklicala po imenu in mi rekla: »A je vse vredu miška, daj pomiri se.« No, nato sem jaz dojela kaj se dogaja ker me je mami spravila s svojim klicem ven iz mojega sveta. Potem sem ljudje dobesedno še bolj buljili v naju.

Je res tako težko razumeti da med vami dragi moji ljudje živimo tudi nekateri izjemni ljudje, ki svoja močna čustva večkrat pokažemo tudi navzven.  Jaz recimo večkrat ko sem močno srečna krilim in maham z rokami. Pa s tem dejansko ne že želim izpasti čudna ne to je samo način s katerim jaz izkazujem svojo srečo. Tako da kadar skačem in krilim z rokami je to zato ker me je nekaj ali nekdo zelo zelo osrečil. 

Tako da dragi ljudje ko vidite nekoga ki se po vaše obnaša malo čudno. Pomislite malo da je ta oseba morda samo zelo zelo srečna.

To da me ljudje gledate čudno samo zato ker sem srečna se mi zdi totalno bolano, ker zakaj bi skrivala veselje in srečo če ju čutim v sebi. Čustva moramo živeti ne pa jih skrivati v sebi ker le to nas vse po vrsti dela človeške oziroma zaradi tega ker znamo izražati čustva smo ljudje in ne živali.

Če sem drugačna še ne pomeni da nisem človek, tako kot so ljudje vsi tisti ki bulijo vame kaj mi je, da skačem sredi trgovine.

Ne pomislijo pa nato da sem mogoče samo zelo srečna in hvaležna da se mi je zgodilo nekaj lepega kar me je osrečilo.

Ne, za ljudi si takoj čuden samo če je tvoje vedenje malo drugačno od sprejemljivega v družbi. To pa se mi zdi nenormalno in nesprejemljivo, ker zakaj bi se vsi morali obnašati po nekih sprejemljivih merilih in kaj je narobe če sem srečna in če to pokažem na svoj poseben način.

Tako da preden buljite v koga ki izgleda malo drugačen pomislite kako bi bilo  vam če bi bili na njegovem mestu in bi bulili v vas kot tele v nova vrata.

No iz lastnih dolgoletnih izkušenj ki jih doživljam iz dneva v dan vam lahko povem da je občutek zelo zelo boleč saj močno boli da te vsi bulijo samo zato ker si malo drugačen.

 










ponedeljek, 17. november 2014

Moje šolanje









Dragi moji bralci. Večina vas še ne ve ampak v soboto sem imela nastop v Krškem. Predstavila sem svojo živjlensko zgodbo in sicer moje življenje skozi obdobje mojega šolanja. Zdi se mi zelo pomembno da moja zgodba ne ostane le za zaprtimi prostori predavalnice v Krškem ampak da se o njej govori in bere še naprej. Zato sem se odločila da jo objavim tudi tu na svojem blogu. Želim vam prijetno branje in veliko užitkov ob moji zgodbi.





Lepo pozdravljeni!


Naj se najprej predstavim. Moje ime je Nastja Trtnik. Stara sem 25 let in prihajam iz Domžal, ter imam Aspergerjev sindrom zaradi česar mi v življenju ni vedno lahko.
Letos sem po 9 letih trdega dela končno končala srednjo Ekonomsko šolo in danes z velikim ponosom lahko ljudem povem da sem Ekonomska tehnica. Moje izobraževanje v srednji šoli je trajalo celih 9 let, ker sem se izobraževala v zavodu za invalidno mladino v Kamniku, kjer so stvari prilagojene vsakemu dijaku posebej. Jaz sem na primer hodila v osnovno šolo s prilagojenim programom, kjer mi niso priznali 8 let osnovne šole, ampak le 6 let. in sem se zato morala najprej vpisati v nižji program srednje poklicne šole v Kamniku, ki se imenuje Pomožni administrator. Ta program je trajal 2 leti. Ko sem ga uspešno končala, sem se vpisala v redni poklicni program za Administratorja, ki je bil v naši šoli podaljšan iz 3 let na 4 leta. Nato sem nadaljevala šolanje za 5. stopnjo izobrazbe, ki se imenuje Ekonomski tehnik. V predzadnjem letniku sem imela popravni izpit iz matematike, kot tudi vsi moji sošolci. Sklican je bil strokovni tim, kjer so predlagali, naj nadaljujem šolanje, a brez matematike, ker da je po njihovo nisem sposobna narediti. Tako se je odločil strokovni tim na podlogi 9 let starih psiholoških testov, ki mi jih je naredil šolski psiholog ko sem prišla v zavod. Njihova odločitev se mi je zdela zelo krivična, saj sem bila pri vseh ostalih predmetih pozitivna in bi, če ne bi  imela matematike negativno imela dober uspeh. Na timu je bila tudi moja mama, ki je povedala, da se s tem ne strinjava. To se nama je zdelo nezaslišano, saj na koncu nebi imela željene izobrazbe – Ekonomski tehnik. Odločila sem se, da bom vztrajala in da bom dokazala celotnemu šolskemu timu da se o meni moti in da sem sposobna narediti popravni izpit še posebej pa sem želela to dokazati šolskemu  psihologu, ki je bil na timu najbolj glasen, da jaz tega nisem sposobna narediti. Profesorja za matematiko sva z mamo prosili, če bi lahko opravljala popravni izpit po delih in profesor mi je to zaradi mojih težav z matematiko tudi omogočil. Tako sem s trdim delom uspešno opravila popravni izpit in tako zaključila prvi letnik. Po mojem uspešno zaključenim popravnim izpitom pa mi je profesor za matematiko predlagal naj vložim prošnjo, da bi naslednji letnik ki je bil  moj zadnji letnik lahko opravljala  2 leti, ker je bil program zame preobsežen in bi predmete, ki bi jih imela negativno lahko opravljala naslednje leto. Tako sem tudi storila in moja prošnja je bila soglasno sprejeta tudi s strani šolskega psihologa. Izkazalo se je, da sem imela po prvem letu negativno samo matematiko in sem naslednje leto hodila sicer na vse predmete, a ocenjena sem bila le matematiko. Le to sem z ogromno truda in volje zaključila s pozitivno oceno. Tako sem uspešno končala svoje izobraževanje in postala Ekonomska tehnica. Na to sem zelo ponosna.
Diagnozo Aspergerjev sindrom sem dobila v 5 razredu osnovne šole ko sem bila stara 12 let. Pridobitev diagnoze je meni osebno pomenila zelo veliko saj sem se celo svoje otroštvo spraševala, kaj je narobe z menoj in zakaj me ne zanimajo takšne stvari kot moje vrstnike in zakaj sem sposobna dve ali tri ure sedeti pred ogledalom in sanjariti o lepih dogodkih ki so se mi zgodili ali za katere bi želela, da se mi zgodijo. Moja diagnoza pa je bila veliko olajšanje tudi za moja mamico, saj so zdravniki sprva mislili da imam shizofrenijo, zato je mamica čutila zelo veliko olajšanje ko mi je psihiatrinja ga. Mojca Brecelj Kobe  postavila diagnozo Aspergerjev sindrom. 
V osnovni šoli je bilo zame zelo zelo težko, saj so me vrstniki zaradi moje drugačnosti odrivali stran od sebe in se z mene norčevali. Bila sem jim smešna zaradi svojega vedenja. Kadar sem srečna in dobre volje namreč zelo rada maham z rokami in pojem.  Pri samem učenju sem imela zelo veliko težav in sem cele dneve sedela za zvezki vendar sem situacijo nekako obvladovala in nisem imela negativnih ocen, še več po uspehu sem bila dobra.  Največ težav sem imela pri matematiki, ki jo nikakor nisem razumela saj ne znam razmišljati logično in pa seveda z razumevanjem z vrstniki. Za razliko od vrstnikov pa sem se zelo dobro razumela z večino  profesorjev. Nekateri me tudi niso razumeli in so me sili početi stvari, ki jih nisem zmogla.
V petem razredu osnovne šole pa so me učenci tako močno žalili in se mi posmehovali da sem nazadovala in začela halucinirati. Ustvarila sem si navidezne prijatelje, ki so me imeli radi. Ampak ker sem močno trpela so se pojavili  tudi grozni prividi, katerih me je bilo zelo zelo strah, saj so me ustrahovali in želeli da se ubijem. Zaradi tega sem bila hospitalizirana na otroško psihiatrijo kjer sem spoznala gospo Mojco Brecelj Kobe, ki mi je kasneje tudi diagnosticirala in mi postavila diagnozo Aspergerjev sindrom. Za vse kar je storila zame sem ji zelo hvaležna.
Nato so me starši na pobudo strokovnjakov prešolali na šolo s prilagojenim programom kjer pa se prav tako nisem počutila dobro, saj sem hodila v šolo z vedenjsko problematičnimi otroci, ki so me grizli in tepli. Poleg tega mamici strokovnjaki niso povedali nekaj zelo pomembnega in to je, da po končanem osemletnem šolanju nimam priznane osnovne šole, ampak le 6 razredov, kljub temu, da jih je to vprašala (ker je to nekje slišala), pa so rekli, da je to bilo včasih in da temu ni več tako. Skratka so se zlagali.  Še danes sem zaradi tega zelo prizadeta, ker mislim da si vsak otrok zasluži imeti priznano osnovno šolo neglede na to ali hodi v šolo s prilagojenim programom ali v redno osnovno šolo.
Ko sem končala šolo s prilagojenim programom nisem imela veliko možnosti in izbere glede srednje šole kar se mi tudi ne zdi prav, ker menim da bi vsi otroci morali imeti enake možnosti pri izbiri srednje šole ali poklica.
V srednjo šolo sem se glede na možnosti, ki sem jih imela nato vpisala v Kamnik v nižje poklicni program Pomožni administrator. V sami srednji šoli mi je bilo zelo všeč, vendar so kljub temu da sem v šolo hodila z invalidi imela težave z vrstniki. Vrstniki me kljub temu da so bili tudi sami drugačni nikoli niso sprejeli v svojo družbo. Jaz sem namreč močno izstopala iz družbe zaradi svojega karakterja. Recimo ko so šli sošolci kolektivno špricati pouk sem bila jaz edina iz razreda, ki tega nisem naredila in sem vestno in pridno prišla k pouku. Vedno sem se v vsaki situaciji postavila na stran tistega, ki je za moje prepričanje imel v neki stvari prav in to so po navadi bili profesorji in ne sošolci. S profesorji pa sem se večinoma dobro razumela imela sem težave le s profesorjem za telovadbo, ker je od mene in drugih dijakov zahteval nenormalne stvari. Na primer, ko smo imeli plavanje sem enkrat doma pozabila kopalke in me je profesor prisilil da sem šla plavati v telovadni opremi. Rekel je, da če sem doma pozabila kopalke to ni njegov problem in da če ne grem plavati mi bo dal neopravičeno uro in tako sem morala iti plavati v telovadni opremi. Misli na to, da bi dobila neopravičeno uro pa nisem prenesla, ker bi to pomenilo, da sem uro špricala, pa je nisem. Poleg tega sem oseba, ki zelo težko zavrne stvar in reče ne, ne bom tega storila.
V obdobju šolanja se mi je zgodilo kar nekaj dogodkov, ki so me zelo močno prizadeli še posebno pa so me prizadeli štirje dogodki: 
Prvi dogodek se je zgodil v osnovni šoli in sem zaradi njega pristala v psihiatrični bolnišnici. Bilo je med odmorom in okoli mene se je zbrala gruča otrok me obkrožila in s prstom kazala name in se mi smejala, vsake toliko pa me je nekdo od otrok brcnil ali udaril. Nisem mogla pobegniti zato sem se usedla na tla in se zvila v klopčič. To nasilje nad mano se je dogajalo večkrat in ker o tem nisem upala govoriti, saj so mi otroci grozili da me bodo še bolj pretepli, če bom povedala kaj se dogaja. Je pa to nasilje nad mano opazila razredničarka in o tem obvestila mamo.
Drugi dogodek se je zgodil v šestem razredu osnovne šole s prilagojenim programom. Gre zato, da jaz zelo zelo rada pojem in uživam v petju kljub temu da moj posluh ni najboljši, zato sem se v šestem razredu osnovne šole pridružila pevskemu zboru. Pred našim nastopom v javnosti pa mi je učiteljica za glasbo, ki je mentorica pevskega zbora rekla, naj na nastopu samo odpiram usta.  To me je zelo močno prizadelo. Na nek način jo danes razumem. Verjetno mi je želela omogočiti, da bi bila na nastopu, kljub temu da ne pojem dobro. Vendar pa so me njene besede zelo močno prizadele. Zame bi bilo bolje če bi mi povedala resnico, da ne pojem dovolj dobro, ne pa da mi je dala upanje in potem na nek način vzela. To se mi z njene strani vsekakor ne zdi profesionalen pristop k otroku s posebnimi potrebami.
Tretji dogodek: Močno sem bila prizadeta nad obnašanjem profesorja za matematiko ki nas je s sošolci vsako uro matematike zmerjal z lenivci in nam govoril da smo zabiti.  Prizadeta sem bila, ker ne eno ne drugo zame ne drži. Nisem ne zabita in ne lenivec, ker sem veliko vadila in se učila. Na koncu sem jo tudi uspešno naredila. Je pa res, da je profesor s svojim vedenjem do nas poskrbel da sem matematiko sovražila. Tudi njegovo poučevanje matematike se mi je zdelo nenormalno. Med razlago je namreč skakal po mizah in sedel pod mizo in na mizi, cepetal z nogami in večkrat jezen zapustil razred. To je bilo zame zelo zelo moteče. Njegove razlage pa nisem razumela, ker je matematiko razlagal skozi risbe in prispodobe.  Na primer: enkrat je sredi ure na šipo narisal črno piko in rekel tako slon vidi muho s ptičje perspektive. Gledala sem ga kot tele pogleda v nova steklena vrata, saj nisem razumela popolnoma ničesar. Naslednjič na primer je na tablo narisal  človeka ki se je sankal, pod njim pa premico in pod premico morskega psa in nato je razlagal, da če nebi bilo premice bi človek padel naravnost  morskemu psu v gobec, ker pa premica v ravnini obstaja le ta zaustavi sani in človek ne pade morskemu psu v usta.  No, v glavnem še danes ne vem, kaj je profesor želel povedati s to izjavo ampak nisem je razumela in je ne razumem in resnično dvomim, da jo kdaj bom razumela.  Ja, pa nekega dne sem na uro matematike prinesla svojega plišastega lenivca. Dala sem ga na klop in profesor za matematiko me je poslal ven iz razreda, ker naj bi to bila zanj osebna žalitev.  Tudi tega njegovega dejanja nisem razumela, saj nam je jasno povedal da smo lenivci in ne vem zakaj bi to potem žalilo njega.
Četrti dogodek: Na avtobusu sem spoznala dijakinjo iz Kamniške gimnazije ki se je z menoj normalno pogovarjala, dokler me ni vprašala na katero šolo hodim. Ko sem ji povedala na katero šolo hodim, me je vprašala, če je kaj narobe z mano. Povedala sem ji, da imam Aspergerjevim sindrom. Rekla mi je, da se ne bo nikoli več pogovarjala z mano, ker sem »prfuknjena« v glavo. Od takrat ni nikoli več spregovorila niti besedice, niti me ni pozdravila čeprav sva se vsak dan skupaj vozili v Kamnik.
V srednji šoli sta mi še posebno pomagali dve osebi in sicer profesorica Karin, ki me je učila Nemščino in moja sedaj že nekdanja vzgojiteljica Anja.
Profesorica Karin, mi je pomagala premagovati moje napade tesnobe (panike). Bila je edina oseba na celi šoli, ki je znala prepoznati znake mojega napada tesnobe. Napade tesnobe (panike) mi je pomagala premagovati s tem, da je bila ob meni se pogovarjala z menoj  in me objemala ter božala in mi s svojimi dotiki in bližino dajala občutek, da nisem sama na svetu in da je ob meni nekdo, ki me ima rad. Kadar doživim napad tesnobe imam namreč občutek, da me nihče ne mara in da bom kar umrla. Profesorici Karin sem za njeno pomoč zelo hvaležna. Enkrat pa me je v takšnem stanju našel psiholog in me je peljal v ambulanto kjer so mi dali injekcijo  za pomiritev in sem bila tri dni zadeta. To je bilo, ko sem doživela zame zelo hudo slovo od osebe, ki sem jo imela zelo rada. Šlo je za vzgojiteljico Aljo na katero sem bila zelo močno čustveno navezana in je bila noseča. Šla je na porodniški dopust in sva se morali posloviti. Ker sem jo na nek način izgubila sem doživela zelo močan napad tesnobe. Psiholog je odreagiral totalno neprofesionalno, saj bi mi lahko pomagal na drugačen način na primer na takšen način kot je to počela profesorica Karin. S tem mi je namreč vzel dva dni mojega življenja, ker sem bila zadeta in sem komaj živela in jaz nisem bila več jaz, ker nisem mogla normalno funkcionirati.
Druga oseba, ki mi je izredno pomagala pa je moja nekdanja vzgojiteljica Anja. Vzgojiteljica Anja se je odločila, da mi bo pomagala premagati moj strah pred vožnjo z avtobusom, ki izvira iz otroštva.  Strah sem imela iz osnovne šole s prilagojenim programom, ko me je razredničarka  dobesedno prisilila, da sem šla sama domov z avtobusom. Pustila me je samo na postaji in mi povedala na katero številko moram iti to je bilo vse. Na avtobusu sem nato doživela tako močan napad tesnobe, da sem komaj dihala in sem komaj prišla do doma. Od takrat dalje sem se bala iti sama na avtobus. Vzgojiteljica Anja pa je bila tako prijazna, da je bila pripravljena zame reskirati svoj prosti čas in iti z menoj na avtobus in mi pomagati pri premagovanju mojega strahu in uspelo ji je. Zaradi njene vztrajnosti sem premagala svoj strah. Danes grem brez težav na avtobus. Tudi njej sem zelo hvaležna.
Mislim, da bi nekateri profesorji in strokovni delavci v Sloveniji morali biti bolj izobraženi o avtizmu. Do oseb z avtizmom se nekateri obnašajo narobe. Biti bi morali zelo razumevajoči in potrpežljivi, sicer se počutimo zelo slabo.
Trenutno sem prijavljena na zavodu za zaposlovanje in čakam na komisijo, katera me bo karakterizirala. To pomeni, do bodo ocenili, koliko procentno sem sposobna delati in koliko časa sem sposobna delati. Dobila bom status delovnega invalida. Po tem sledi usposabljanje, kjer me pripravijo na delo. Nato pa bom tako kot vsi drugi ljudje poskusila najti zaposlitev. Tudi pri tem mi pomagajo mentorji. Za vsakega se nekaj najde, zato verjamem, da se bo tudi zame.
V prostem času zelo rada pišem, kar tudi zelo dobro počnem.  Imam namreč svoj blog na internetu, ki ima že več kot 2000 ogledov. Včlanjena sem tudi v društvo Vox Alia, kjer pišem za spletni časopis. Zelo rada tudi berem, rišem, pojem ter igram igrico Triviador ( to je internetni kviz splošnega znanja in razgledanosti).
Čisto na koncu pa bi se zelo rada zahvalila še svoji družini še posebej mamici, ki mi vedno pomaga in mi stoji ob strani. Zavedam se namreč, da je življenje z menoj zelo težko in zato sem svoji družini za njihovo potrpežljivost in strpnost res zelo zelo hvaležna.

To bi bilo vse hvala vam za vašo pozornost.