Dragi moji bralci danes bi rada z vami delila še eno svojo življenjsko zgodbo ki sem jo pred dvema letoma napisala za šolski časopis. Zgodba je resnična. Vse kar piše sem jaz osebno doživela in čutila.
Moje ime je Nastja. Sem mladostnica, stara triindvajset
let. V svojem spisu vam želim predstaviti svoj pogled na medgeneracijsko
solidarnost. Moje mnenje je, da medgeneracijske solidarnosti pri nas v
Sloveniji ni ali pa jo je zelo malo. Tako mislim na podlagi resničnega dogodka,
ki se mi je zgodil prejšnji mesec, ko sem se z avtobusom vračala domov iz šole.
Moj dogodek se je zgodil neko sončno sredo prejšnji
mesec, ko sem ob pol treh popoldne čakala avtobus na postajališču v Kamniku.
Postajališče je bilo polno mladine in spomnim se, da sem sama komaj dobila
prost sedež, na katerega sem se lahko usedla. Nato je avtobus speljal. Na
naslednji postaji je na avtobus vstopila starejša gospa, ki je bila že zelo
stara in betežna, in je zelo težko stala. Hodila je z berglami, na katere se je
opirala. Na avtobusu ni bilo več prostih sedežev, zato je morala gospa stati
pri vratih. Spomnim se njenega izmučenega in utrujenega pogleda, ko je gledala
po avtobusu za prostim sedežem, ki ga ni bilo. Mladina na avtobusu se je
obnašala, kot da te gospe sploh ni. Smejali so se in se pogovarjali. Nihče ni
opazil ženske, ki se je mukoma z eno roko držala za enega izmed sedežev, v
drugi roki pa je držala berglo, na katero se je opirala. To dejstvo me je zelo
prizadelo. Trpljenje te gospe, ki sem jo opazila takoj, ko je stopila na
avtobus, mi je seglo do srca. Vstala sem iz svojega sedeža in ga odstopila tej
gospe. Zavedala sem se, kaj to pomeni, ker tudi sama težko stojim. Moje
plemenito dejanje je pomenilo, da bom namesto gospe morala do Domžal stati na
nogah jaz. Jaz sem se tega zavedala, pa mi je bilo popolnoma vseeno. Bila sem
srečna, ker sem pomagala starejši gospe v stiski. Mladina v avtobusu, ki je
videla, kaj se je zgodilo, mi je namenila precej začudene poglede. Nekateri so
se ob mojem dejanju celo smejali. Meni pa je v spominu najbolj ostal pogled
ženske, ki sem ji odstopila sedež. Njen pogled je bil poln miline in
hvaležnosti. V njenih očeh sem videla olajšanje in njen pogled ni bil več
videti več tako izmučen in utrujen kot prej, ampak je postal bolj vesel. Še
bolj kot njen pogled pa so mi v spominu ostale njene besede. Potrepljala me je
po rami in mi rekla: »Nikoli ne bom pozabila, kar si storila zame«. Še danes ko
zaprem oči, večkrat slišim njene besede v svojih mislih in se spominjam tega dogodka
z grenkobo v srcu, ker je današnja mladina tako zelo ne solidarna do starejših
ljudi.
Čisto za konec svoje zgodbe pa bi rada vsem mladim
sporočila naslednje: Nikoli ne odrecite pomoči človeku, ki jo potrebuje, ker
nikoli ne veste kdaj boste sočloveka potrebovali sami.
