ponedeljek, 3. februar 2014

Moj pogled na medgeneracijsko solidarno (Cvetovi starosti iz semen mladosti)








Dragi moji bralci danes bi rada z vami delila še eno svojo življenjsko zgodbo ki sem jo pred dvema letoma napisala za šolski časopis. Zgodba je resnična. Vse kar piše sem jaz osebno doživela in čutila.     



         
Moje ime je Nastja. Sem mladostnica, stara triindvajset let. V svojem spisu vam želim predstaviti svoj pogled na medgeneracijsko solidarnost. Moje mnenje je, da medgeneracijske solidarnosti pri nas v Sloveniji ni ali pa jo je zelo malo. Tako mislim na podlagi resničnega dogodka, ki se mi je zgodil prejšnji mesec, ko sem se z avtobusom vračala domov iz šole.
Moj dogodek se je zgodil neko sončno sredo prejšnji mesec, ko sem ob pol treh popoldne čakala avtobus na postajališču v Kamniku. Postajališče je bilo polno mladine in spomnim se, da sem sama komaj dobila prost sedež, na katerega sem se lahko usedla. Nato je avtobus speljal. Na naslednji postaji je na avtobus vstopila starejša gospa, ki je bila že zelo stara in betežna, in je zelo težko stala. Hodila je z berglami, na katere se je opirala. Na avtobusu ni bilo več prostih sedežev, zato je morala gospa stati pri vratih. Spomnim se njenega izmučenega in utrujenega pogleda, ko je gledala po avtobusu za prostim sedežem, ki ga ni bilo. Mladina na avtobusu se je obnašala, kot da te gospe sploh ni. Smejali so se in se pogovarjali. Nihče ni opazil ženske, ki se je mukoma z eno roko držala za enega izmed sedežev, v drugi roki pa je držala berglo, na katero se je opirala. To dejstvo me je zelo prizadelo. Trpljenje te gospe, ki sem jo opazila takoj, ko je stopila na avtobus, mi je seglo do srca. Vstala sem iz svojega sedeža in ga odstopila tej gospe. Zavedala sem se, kaj to pomeni, ker tudi sama težko stojim. Moje plemenito dejanje je pomenilo, da bom namesto gospe morala do Domžal stati na nogah jaz. Jaz sem se tega zavedala, pa mi je bilo popolnoma vseeno. Bila sem srečna, ker sem pomagala starejši gospe v stiski. Mladina v avtobusu, ki je videla, kaj se je zgodilo, mi je namenila precej začudene poglede. Nekateri so se ob mojem dejanju celo smejali. Meni pa je v spominu najbolj ostal pogled ženske, ki sem ji odstopila sedež. Njen pogled je bil poln miline in hvaležnosti. V njenih očeh sem videla olajšanje in njen pogled ni bil več videti več tako izmučen in utrujen kot prej, ampak je postal bolj vesel. Še bolj kot njen pogled pa so mi v spominu ostale njene besede. Potrepljala me je po rami in mi rekla: »Nikoli ne bom pozabila, kar si storila zame«. Še danes ko zaprem oči, večkrat slišim njene besede v svojih mislih in se spominjam tega dogodka z grenkobo v srcu, ker je današnja mladina tako zelo ne solidarna do starejših ljudi.

Čisto za konec svoje zgodbe pa bi rada vsem mladim sporočila naslednje: Nikoli ne odrecite pomoči človeku, ki jo potrebuje, ker nikoli ne veste kdaj boste sočloveka potrebovali sami.

KAJ SREČA PRAVZAPRAV JE ...





Dragi moji bralci danes bi rada spregovorila z vami o sreči. S svojim spisom Kaj sreča pravzaprav je sem zmagala na letošnjem zavodskem natečaju. Svoj nagrajeni spis in svoje razmišljanje pa želim deliti tudi z vami.


Vsak človek ima v sebi neomejen zbiralnik moči, s katero lahko razreši vsak problem in vsako težavo, ki ga pesti ali obremenjuje.

Če verjamemo v svojo notranjo moč, bomo v sebi občutili ljubezen, ravnovesje, mir in harmonijo. Če bomo znali vse to deliti z drugimi, bomo srečni.

Kajti le če srečo deliš z drugimi si srečen tudi sam.

Kako bi pravzaprav opredelili srečo ? Kaj dejansko sreča sploh je in kako vpliva na nas? Zakaj si vsak izmed nas tako zelo želi biti srečen? Nam srečo dajejo drugi, ali je sreča odvisna od nas samih? Od kod lahko ta občutek sreče sploh jemljemo?

Na vsa ta vprašanja je verjetno zelo težko odgovoriti.

Znano je da bi vsi ljudje radi bili srečni. Ob pomembnih dogodkih, ob prehodu starega leta v novo leto, ob poroki in ob rojstnem dnevu si vedno zaželimo veliko sreče. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj si predstavljamo, ko izrečemo to željo. Osebi, ki ji zaželimo veliko sreče, v prihodnosti želimo, da bi bila bogata, uspešna pri delu mogoče bolj zdrava ali ljubljena, bolj izkušena in morda modrejša.

Najpomembnejše pa je da smo srečni sami.

Zopet smo pri vprašanju, kaj pomeni biti srečen?

Poznam nekaj bogatih ljudi, ki niso srečni. Poznam lepega moškega, ki ima ženo, otroke, lep dom, krasno službo in nekaj ljubic, pa vendarle ni srečen. Tudi moj bivši sosed iz Ljubljane, ki je silno inteligenten in izobražen, pa se pritožuje da ni srečen.

Pa zakaj te ljudje niso srečni?

Imajo vse tisto kar marsikdo od nas nima, in jim to večkrat zavidamo. Lepemu moškemu zavidamo njegovo lepoto, bogatemu zavidamo bogastvo.

Morda pa je sreča sestavljena iz več manjših sreč? Je torej najbolj srečen nekdo, ki je lep, bogat, pameten, ljubljen in uspešen?

Spomnim se nekega dogodka…

S prijateljico sva se sprehajali med travniki in polji, kjer sva opazovali čudovitega metulja na rumeni regratovi lučki. Ob pogledu nanj, me je preplavilo neko toplo, nežno čustvo, ob katerem so se mi orosile oči. V travi sem zagledala tudi mucko, ki se nama je smukala okoli nog. Ko sem jo pobožala, so me preplavila podobna občutja, kot ob pogledu na čudovitega metulja.

Sprašujem se ali je to sreča?

Ugotavljam, da je sreča pogojena s čisto brezpogojno ljubeznijo, ki jo čutim do narave in živali. Ta občutek me greje vedno, ko se spomnim na ta dogodek. Še več, vedno znova me napolnjuje s srečo, ki sem jo doživela takrat.

Prihajam do zaključka, da za srečo ne potrebujemo veliko. Potrebujemo le toplo široko odprto srce ter čiste misli.

Osrečuje nas vse, čemur pripisujemo vrednost dobrega, lepega in prijetnega.

Doživljanje sreče torej ni odvisno od drugih ljudi, okolja in predmetov v njem, ampak je odvisno predvsem od nas samih. Pomembno je, kako gledamo na življenje, na dogodke in ljudi okoli nas. Če na življenje gledamo pozitivno in ga aktivno živimo, potem smo lahko neizmerno srečni.  

Na poti do sreče torej ni materialnih ovir. Edina ovira smo mi sami, naša napačna prepričanja, negativna čustva misli in besede.


Za konec pa vam bom zaupala še skrivnost do prave sreče.


Kdor resnično srečen ves čas biti si želi,
Svojega življenja naj ne napolni s stvarmi,
Ki izbira jih zaradi njihove lepote,
Pač pa s takšnimi ki resnične so vrednote.

Pogosto sreča je zelo muhasta gospa,
Ki nikomur na ukaz zvabiti se ne da,
Ampak se odloči sama, h komu bo prišla.

Ko iskal boš srečo zase
Se ti bo izmaknila,
Ko iskal jo boš za druge,
Pa k tebi sama bo zavila.

Kadar najbolj si na tleh,
Nesrečen ves in beden,
Nekdo pove ti da te rad ima.
Ko verjameš da ljubezni prave nisi vreden,
Jo spoznaš in okusiš nje napoj že naslednji teden.

Naša sreča je v resnici le stranski proizvod pravih naših odločitev, ki pravo pot izbrale so.
Je vseh korakov rezultat, ki smo jih storili,
Ko na izbrano pot samostojno smo krenili.