Dragi moji bralci!
Že nekaj časa nisem
objavila nobenega novega prispevka. No, to pa seveda ne pomeni da mi je
zmanjkalo idej in da nimam več o čem pisati. Ravno nasprotno se dogaja z menoj.
Imam ogromno idej in zelo malo časa, da bi jih dejansko delila z vami. Ampak
moja želja po tem da bi z vami delila dogodke iz svojega življenja je zelo
velika kajti več ko se govori o drugačnosti na svetu bolj ljudje postajate
ozaveščeni, da drugačni smo in živimo med vami. No, danes pa vam bom povedala
zgodbo ki se mi je zgodila pred slabim mesecem in jo želim deliti z vami. Želim vam prijetno branje svoje objave in da
bi se iz nje tako kot po navadi naučili veliko novega.
Moja današnja zgodba se je
začela dogajati ob koncu meseca februarja. Ob koncu februarja sem prejela na svoj elektronski naslov sporočilo
iz zavoda za zaposlovanje da bo v Centru za mlade v Domžalah potekala delavnica
Zaposlitveni Štart. Delavnica se mi je zdela zelo zanimiva in sem se čisto brez
da bi pomislila kako pa tam bo prijavila nanjo. Poleg tega se mi je to zdela
idealna priložnost da se vključim v zame povsem nove socialne situacije. Vse to
pa je prišlo za mano en dan pred tem ko je dejansko na delavnici bilo treba
iti. Razmišljala sem o tem ali naj sploh dejansko grem ker tam nikogar ne
poznam in nihče ne ve da sem malo drugačna oziroma da imam Aspergerjev sindrom
a na koncu sem zbrala ves svoj pogum in sem si rekla da če sem se že prijavila
potem tja zagotovo 100% tudi grem. Sem se pa odločila da se bom udeležencem in
vsem ostalim približala kot »normalna« oseba. To pa zato ker sem vedela da če
bom povedala za svoj Aspergerjev sindrom, da tega lahko nebi sprejeli in bi me
imeli vsi povrsti za čudno. Tako da sem se na delavnico odpravila kot Nastja
Trtnik. No, ker se meni na zunaj nič ne vidi seveda nihče ni dojel da sem jaz
drugačna od drugih udeležencev. No, na delavnici pa se je zgodilo nekaj česar
nisem razumela in še danes čisto ne razumem prav dobro. Voditeljica delavnice
Izabela je rekla »da ima sedaj ko stoji pred nami občutek kot da je zjutraj
pojedla živo žabo«, in vsi udeleženci so se začeli smejati kot nori. Moja
logična reakcija je bila, da sem se smejala tudi sama. Ampak dejansko sem se
smejala samo zato ker nisem želela izpasti čudna. Iz sebe sem naredila bedaka
ker sem se dejansko smejala izjavi za katero dejansko sploh nimam pojma kaj
dejansko pomeni. Vem samo to da mentorica Izabela dejansko žive žabe ni pojedla
in da zaradi tega ne more vedeti kakšen občutek je če bi dejansko jo pojedla.
Ubistvu gre za metaforo ki je seveda zame povsem tuja saj dejansko jaz vse
stvari razumem dobesedno. O tem sem razmišljala cel teden kaj bi to pomenilo in
nato poklicala prijateljico in jo vprašala če mogoče ona ve kaj dejansko pomeni
»da ima nekdo občutek da je zjutraj pojedel živo žabo«. Prijateljica mi je
razložila da je predavateljica Izabela mislila povedati da ji je zelo nerodno
sedaj ko mora prvič stati pred vsemi nami in tako sem dejansko razumela kaj je
s tem želela povedati s svojo izjavo. Še vedno pa ne razumem kaj je pri tej
izjavi smešnega. Predvidevam pa da so se udeleženci verjetno smejali meni ker
se mi je na obrazu videlo da izjave ne razumem, saj je bil moj smeh prisiljen
in totalno nenaraven ker se težko smejim naravno če mi nekaj ni smešno.
Iz tega dogodka pa sem
dobila zelo pomembno lekcijo in to je da moram vedno in posod biti to kar sem
in da se ne smem delati da nekaj razumem in mi je smešno samo zato da nebi
izpadla čudno. Jaz sem dobila svojo lekcijo. Vsi vi dragi bralci pa se tako kot
jaz lahko iz moje situacije naučite kako pomembno je da smo to kar smo in ne da
skušamo biti takšni kot drugi samo zato da nebi bili čudni.
