Sem punca ki ima lažjo obliko avtizma. Imam Aspergejev sindrom. V svoji objavi bi rada ljudem predstavila svojo bolezen ki me spremlja praktično od rojstva. Večina ljudi namreč te bolezni ne pozna in name gleda kot na čudaka in posebneža. Že od malih nog se zavedam svoje drugačnosti in posebnosti. Mamica je imela že v nosečnosti hude težave z menoj. V šestem mesecu nosečnosti sem namreč nehala rasti in se razvijati. vsi zdravniki so mislili da je plod v njej umrl. Nakar se je po mesecu dni zgodil čudež in začela rasti in se razvijati. Že takrat ko se nisem niti zavedala sem hotela živeti in sem se borila za svoj obstoj. Ta boj sem tudi dobila in po devetih mesecih sem prijokala na svet. Ne, vem ali sem se bolna že rodila ali je bolezen prišla pozneje. Vsekakor pa sem imela kot otrok nekaj znakov svoje bolezni ki pa niso bili tako izraziti tako da mi zdravniki dolga leta niso dali nikakršne diagnoze. Vse skupaj pa je ven udarilo v vrtcu. Bila sem namreč deležna hudega fizičnega in psihičnega nasilja svoje vzgojiteljice. Ženska me je pretepala in zaklepala v ženski WC. Ter mi grozila da bo mojim staršem kaj naredila če bom o tem govorila. Seveda sem ji vrjela le kako ji ne bi imela sem tam okoli tri leta. Molčala sem in se zapirala vase. V bolečini, žalosti in samoti sem si v svoji glavi namislila namišljene prijatelje, ki jih ni videl nihče razen mene. Na začetku so bili to le junaki iz risank in knjig ki mi jih je mamica brala za lahkonoč da sem lažje zaspala. Moja bolezen se je iz leta v leto stopnjevala. Imela sem vedno več neralnih prijateljev in začela sem se zapirati v svoj namišljeni svet. Nisem več vedela kaj je realno in kaj ne. Zaradi tega sem pristala celo v psihijatrični bolnici. Kjer sem preživela tri najhujše mesece v svojem življenju. Ampak videti da nisi sam da so na svetu tudi drugi ljudje ki so drugačni mi je dalo misliti. Predvsem pa čutiti kaj pomeni resnična in brez pogojna ljubezen mojih staršev in ljudi ki me imajo resnično radi. Vse to me je rešilo in mi vrnilo moči ko sem bila šibka in na tleh. Danes živim v realnosti brez strahu pred ljudmi in pred tem da bi mi kaj storili. Zavedam se da vsi ljudje niso slabi in da me imajo nekateri tudi izkreno radi. Tudi prividi so že skoraj izginili. Borim se z svojo boleznijo in jo skušam čim bolj umiliti. Zaradi težav v otroštvu imam kar nekaj posledic. Vendar srčno vrjamem v svoj uspeh in v to da mi bo uspelo zaživeti v realnosti brez namišljenih prijateljev in da bom našla realne ljudi ki me bodo imeli resnično radi. Ljudje me ponavadi ne razumejo zaradi moje drugačnosti. Pa vendar sem samo človek ki si želi le to da bi ga ljudje sprejeli in imeli radi takšnega kot je. Danes recimo še vedno težko stopim v družbo ker se bojim odziva ljudi v njej. Težko celo stopim v trgovino občutek imam da me vsi opazujejo in s prstom kažejo name. Čeprav me občutki ponavadi varajo, saj na videz ni videti da bi bila kakor koli drugačna od drugih vrstnikov. Le moje obnašanje je včasih malo neprimerno ker mi primanjkuje življenjskih izkušen predvsem glede družbe kamor še nikoli nisem bila sprejeta odprtih rok zaradi vsega kar se mi je zgodilo v preteklosti. Zato vsem staršem otrok z Avtizmom in Aspergerjevim sindromom polagam na srce. Ljubite in podpirajte svoje otroke pokažite jim da so ljubljeni ker bodo vašo ljubezen v življenju še zelo potrebovali. Mene je rešila le brez pogojna ljubezen in podpora mojih staršev, brez nje bi bila danes bog ve kje. Ampak imam srečo tu sem obdana z ljudmi ki me imajo brez pogojno radi in vedno kadar koli me je strah vem da lahko računam na topel objem svoje mamice in močan stisk roke svojega očeta in to mi daje moči da vstrajam se borim in živim s svojo boleznijo. Predvsem pa sem se jo naučila sprejemati. Težko je biti drugačen ni pa nemogoče živeti s tem dejstvom da to si.
