sreda, 4. februar 2015

Napad tesnobe na mestnem avtobusu









Dragi moji bralci!


Danes želim deliti z vami svoj dogodek ki se mi je zgodil 13 Januarja. Z vami ga želim deliti ker se mi zdi zelo pomembno da veste da tudi takšni trenutki kot je bil ta so v naših življenjih. Predvsem pa je pomembno kako se z njimi soočimo.



Vse skupaj se je začelo dogajati okoli pol sedmih zvečer ko sva se s prijateljico Marjeto odpravili domov iz skupine za osebe z Aspergerjevim sindromom ki jo skupaj redno obiskujeva vsakih 14 dni.  S Marjeto sva šli na mestni avtobus  in sva se pogovarjali in smejali, vse dokler mi Marjeta ni rekla: » Oprosti Nastja danes bom morala izstopiti nekaj postaj prej kot običajno ker moram iti še v Millerja kupit hrano za svojega nečaka Nejca.« Marjetka je nato še dodala » Nastja zapomni si da moraš izstopiti natanko čez pet postaj po tem, ko izstopim iz avtobusa jaz« V tem trenutku se je zame »sesul« (podrl) cel svet. Vendar tega svoji prijateljici Marjetki nisem povedala. Rekla sem ji ni problema ti kar izstopi prej se bom že znašla. Moj svet pa se je »sesul« (podrl), ker sem bila tokrat prvič sama po 18 leti na mestnem avtobusu, kot otrok sem se namreč zelo bala javnih prevoznih sredstev a me je učiteljica v 7 sedmem razredu osnovne šole dobesedno prisilila da sem šla sama na avtobus čakala je z mano na postaji in od mene zahtevala da grem sama na avtobus. Doživela sem tako močno čustveno travmo da 18 dolgih let nisem upala sama na avtobus. Potem pa se je v srednji šoli našla vzgojiteljica ki je bila pripravljena vložiti svoj čas in trud v vame in v to da bi jaz premagala svoj strah in se začela sama voziti z avtobusom in uspelo mi je. S pomočjo svoje vzgojiteljice sem se začela voziti sama z medkrajevnim avtobusom iz Domžal v Kamnik. Ampak tokrat pa sem se dejansko prvič sama znašla na mestnem avtobusu in ko je iz avtobusa izstopila prijateljica Marjetka jaz dejansko nisem vedela kje sem. Pojma nisem imela kje se vozim in kje stoji katera postaja. Minuto zatem ko je izstopila prijateljica Marjetka sem doživela zelo hud napad tesnobe (panike). Dejansko sem bila namreč postavljena v situacijo ko nisem vedela kje sem bila sem izgubljena. Vedela sem le da sem na mestnem avtobusu številka 27  in da naj bi izstopila čez pet postaj za kar nisem vedela ali se šteje že postaja na kateri je izstopila prijateljica Marjetka ali ne. Dejansko povem vam začelo me je notranje tresti po vsem telesu in začela sem drgetati moja usta so drgetala kot bi imela škrge. Poskusila sem vstati iz svojega sedeža pa me noge niso držale pokonci in sem kar padla nazaj na sedež. Dobila pa sem še tisti grozni občutek da bom kar umrla in da na svetu ni nikogar ki me ima rad. Prva stvar ki sem jo naredila v situaciji je bila ta da sem zamižala in pričela z izvajanjem »zveznega dihanja« (katerega sem se naučila na delanci Imej se rad v knjižnici Domžale). Druga stvar iz torbice sem vzela svojo plišasto medvedko Karin in jo stisnila k sebi. Vedno kadar sem v stiski je zame najpomembnejše da imam občutek da nisem čisto sama in da je nekdo ob meni pa čeprav je to le moja majhna medvedka Karin, ki jo že nekaj let nosim s seboj kamor koli grem in doma skorajda ne zapustim brez nje. Moja medvedka mi daje tudi občutek topline ki je v takih trenutkih zame še kako zelo pomemben. Tretja stvar poglobila sem se vase in s svojo podzavestjo priklicala na pomoč svoje namišljene prijatelje. Halucinacije (privide) imam namreč že od otroštva ampak šele sedaj ko sem odrasla razumem da je to da si ti kadar koli in kjer koli lahko  pokličeš k sebi osebo ki jo imaš zelo rad in se z njo tudi pogovarjaš pravzaprav lahko tudi privilegij, če svojo sposobnost le znaš uporabiti pravilno in na pravem mestu. Tako da sem si priklicala k sebi štiri osebe ki sem jih ta trenutek želela ob sebi. Prva oseba je bila moja mamica, druga oseba ki sem jo priklicala je vzgojiteljica zaradi katere sem premagala svoj strah pred avtobusi, tretja oseba je bila moja profesorica Nemščine ki je vedno verjela v to da zmorem sama brez zdravil premagati svoj napad tesnobe in zadnja oseba ki sem jo poklicala je bila vzgojiteljica ki jo jaz kličem Barbi čeprav ji v resnici ni tako ime. To je oseba ki je povezana z mojo Miklavževo željo ki se sicer je izpolnila a z nekaj tedensko zamudo. Oborožena s navideznimi prijatelji, svojo medvedko Karin in z zveznim dihanjem sem se nato kolikor se je le dalo osredotočila na okolico okoli sebe napenjala sem oči in ušesa da bi ugotovila kje dejansko smo in ne boste verjeli moji dragi prijatelji dejansko mi je uspelo izstopiti na pravi postaji in čisto sama samcata sem našla pravo pot do glavne avtobusne postaje kamor sem bila namenjena. Torej prvo pravilo v napadu tesnobe je ne predaj se občutku tesnobe ampak se bori z njim, če imaš takšne tesnobne občutke poišči stvari ki te pomirjajo. Poglobi se vase in dihaj poslušaj svoje dihanje in se pri tem poskusi dejansko umiriti. Predvsem pa nikoli ne izgubi glave s svojim napadom tesnobe  se soočaj s glavo na pravem mestu in zavedaj se najpomembnejše stvari in ta je da od napada tesnobe še nihče dejansko ni umrl in to pomeni da tudi ti ne boš umrl in da bo napad dejansko minil takoj ko se razreši situacija katera te je spravila v takšno stanje in moj zadnji napotek je v napadu tesnobe si vedno najprej poskusi pomagati sam in šele nato išči pomoč drugih ljudi okoli sebe ker ni zagotovljeno da boš pomoč tudi resnično dobil. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar