Moj paradižnik
Moja, zgodba se začne s prvim dnem mojih počitnic ko sta babica in dedek odšla na morje v Primošten. Pravzaprav sta odšla že nekaj dni prej. Našo družino pa sta prosila da bi v teh treh tednih ko ju ne bo skrbeli za njun vrt v Sneberju. V zameno za našo prijaznost in dobroto pa naj bi si iz vrta potrgali pridelke, ki smo jih v tem času pridelali, saj bi do njunega prihoda po vsej verjetnosti že zgnili. Cele tri tedne sem očetu im mamici pomagala skrbeti za njun vrt in naše delo je obrodilo čudovite sadove. Takrat sem se počutila resnično živo. Bila sem vesela in srečna. Veselila sem se vsakega dela za katerega sem poprijela. Celo 10 litrske kante vode mi ni bilo težko nositi od dedijeve hiše do njegovega vrta. Pa tudi puljenje plevela ob sončnem zahodu je bilo čudovito. Njun mali vrtiček smo s skupnimi močmi spremenili v nekaj čudovitega in lepega. Pravijo da je v slogi moč in prav imajo. Prav v veselje mi je bilo sedeti na klopci ob vrtu in ga opazovati. Ter opazovati dosežke našega dela. Spominjala sem se vsega truda in vsake kapljice potu ki je pritekla iz mene takrat ko sem delala na vrtu svojih starih staršev. Ampak naš trud je obrodil sadove. Vsak dan smo jedli svežo zelenjavo z njunega vrta. Vsa zelenjava ki sem jo pojedla te dni je bila plod našega trdega dela. Vsak dan sem se zahvalila bogu za to da mi je dal priložnost pomagati starim staršem pri delu. Naučila sem se spoštovati babico in dedija in vse kar vsako leto pridelata z svojimi žuljavimi rokami na svojem malem vrtičku. In ko sta se vrnila z morja babica in dedi sta nama z bratom ponudila denar v zahvalo ker sva pomagala staršema delati na vrtičku. Brat ga je ves navdušen sprejel, jaz pa sem ga zavrnila in dejala babici in dediju da ne želim njunega denarja ampak da si v zameno za svoj trud želim nekaj posebnega. Prijela sem babico in dedija za roko in ju odpeljala na vrtiček in pokazala na največji paradižnik na njunem vrtičku in dejala " V zahvalo za svoj trud si želim imeti ta paradižnik" Nakar sem v očeh svojih starih staršev zagledala solze. To so bile solze sreče in veselja. Pravijo, da moški ne jokajo a se hudo motijo kajti po dedijevem licu je ta trenutek spolzela solza. Bila je prava in resnična slana solza, ki bo za vedno ostala skrita v mojem srcu. Potem se je dedi počasi približal vrtičku in z svojo žuljavo roko odtrgal moj paradižnik in mi ga nežno podal. Ta trenutek sem bila najsrečnejši človek na svetu. Kajti v rokah sem držala nekaj neprecenljivega kar je bilo zame vredno več kot ves denar tega sveta. V rokah sem držala plod babičinega in dedijevega truda. Moj paradižnik je tehtal 1 kg. Ko se človek zave koliko truda in ljubezni je bilo vloženo v en sam paradižnik se zave da v današnjem svetu nič ne šteje če imaš ogromno denarja, ker ne znaš ceniti ljubezni do narave in ljudi ki te obdajajo in te imajo resnično brez pogojno radi. Ne, vem kaj bo brat naredil s svojim zasluženim denarjem a ko ga bo enkrat zapravil mu od njega ne bo ostalo nič. Od, mojega paradižnika ki smo ga seveda pojedli skupaj s starši pa mi je ostalo ogromno. Ostale so mi slike in ostali so spomini na pravo solzo v dedijevih očeh ki jo še nikoli prej nisem videla in jo morda nikoli več ne bom. Ostal je tudi spomin na babičin topel objem in nežen pogled in to bo v mojem srcu ostalo zapisano za vedno. Vedno ko pogledam sliko svojega paradižnika se spomnim tega čudovitega dogodka. Moj članek je tudi dokaz da človek ne potrebuje veliko da je neizmerno srečen in vesel. Iz svojega dogodka sem se tudi veliko naučila in sicer to da jaz ne potrebujem denarja da sem neizmerno srečna in da denar zastruplja duše ljudi ker so pohlepni in želijo zmeraj več in več. Ne, zavedajo pa se da je vse kar potrebujejejo za srečo le bližina ljudi ki jih imajo radi in da ljubezen in prijateljstvo vrača duši mir in srečo ki ju tako zelo potrebujejo za mirno življenje na zemlji.
Naj bo moja zgodba v poduk vsem ljudem tega sveta imejte se radi in bodite prijatelji, pozabite na denar in pohlep ker vam le ta ne bo prinesel sreče.
Nastja
Moja, zgodba se začne s prvim dnem mojih počitnic ko sta babica in dedek odšla na morje v Primošten. Pravzaprav sta odšla že nekaj dni prej. Našo družino pa sta prosila da bi v teh treh tednih ko ju ne bo skrbeli za njun vrt v Sneberju. V zameno za našo prijaznost in dobroto pa naj bi si iz vrta potrgali pridelke, ki smo jih v tem času pridelali, saj bi do njunega prihoda po vsej verjetnosti že zgnili. Cele tri tedne sem očetu im mamici pomagala skrbeti za njun vrt in naše delo je obrodilo čudovite sadove. Takrat sem se počutila resnično živo. Bila sem vesela in srečna. Veselila sem se vsakega dela za katerega sem poprijela. Celo 10 litrske kante vode mi ni bilo težko nositi od dedijeve hiše do njegovega vrta. Pa tudi puljenje plevela ob sončnem zahodu je bilo čudovito. Njun mali vrtiček smo s skupnimi močmi spremenili v nekaj čudovitega in lepega. Pravijo da je v slogi moč in prav imajo. Prav v veselje mi je bilo sedeti na klopci ob vrtu in ga opazovati. Ter opazovati dosežke našega dela. Spominjala sem se vsega truda in vsake kapljice potu ki je pritekla iz mene takrat ko sem delala na vrtu svojih starih staršev. Ampak naš trud je obrodil sadove. Vsak dan smo jedli svežo zelenjavo z njunega vrta. Vsa zelenjava ki sem jo pojedla te dni je bila plod našega trdega dela. Vsak dan sem se zahvalila bogu za to da mi je dal priložnost pomagati starim staršem pri delu. Naučila sem se spoštovati babico in dedija in vse kar vsako leto pridelata z svojimi žuljavimi rokami na svojem malem vrtičku. In ko sta se vrnila z morja babica in dedi sta nama z bratom ponudila denar v zahvalo ker sva pomagala staršema delati na vrtičku. Brat ga je ves navdušen sprejel, jaz pa sem ga zavrnila in dejala babici in dediju da ne želim njunega denarja ampak da si v zameno za svoj trud želim nekaj posebnega. Prijela sem babico in dedija za roko in ju odpeljala na vrtiček in pokazala na največji paradižnik na njunem vrtičku in dejala " V zahvalo za svoj trud si želim imeti ta paradižnik" Nakar sem v očeh svojih starih staršev zagledala solze. To so bile solze sreče in veselja. Pravijo, da moški ne jokajo a se hudo motijo kajti po dedijevem licu je ta trenutek spolzela solza. Bila je prava in resnična slana solza, ki bo za vedno ostala skrita v mojem srcu. Potem se je dedi počasi približal vrtičku in z svojo žuljavo roko odtrgal moj paradižnik in mi ga nežno podal. Ta trenutek sem bila najsrečnejši človek na svetu. Kajti v rokah sem držala nekaj neprecenljivega kar je bilo zame vredno več kot ves denar tega sveta. V rokah sem držala plod babičinega in dedijevega truda. Moj paradižnik je tehtal 1 kg. Ko se človek zave koliko truda in ljubezni je bilo vloženo v en sam paradižnik se zave da v današnjem svetu nič ne šteje če imaš ogromno denarja, ker ne znaš ceniti ljubezni do narave in ljudi ki te obdajajo in te imajo resnično brez pogojno radi. Ne, vem kaj bo brat naredil s svojim zasluženim denarjem a ko ga bo enkrat zapravil mu od njega ne bo ostalo nič. Od, mojega paradižnika ki smo ga seveda pojedli skupaj s starši pa mi je ostalo ogromno. Ostale so mi slike in ostali so spomini na pravo solzo v dedijevih očeh ki jo še nikoli prej nisem videla in jo morda nikoli več ne bom. Ostal je tudi spomin na babičin topel objem in nežen pogled in to bo v mojem srcu ostalo zapisano za vedno. Vedno ko pogledam sliko svojega paradižnika se spomnim tega čudovitega dogodka. Moj članek je tudi dokaz da človek ne potrebuje veliko da je neizmerno srečen in vesel. Iz svojega dogodka sem se tudi veliko naučila in sicer to da jaz ne potrebujem denarja da sem neizmerno srečna in da denar zastruplja duše ljudi ker so pohlepni in želijo zmeraj več in več. Ne, zavedajo pa se da je vse kar potrebujejejo za srečo le bližina ljudi ki jih imajo radi in da ljubezen in prijateljstvo vrača duši mir in srečo ki ju tako zelo potrebujejo za mirno življenje na zemlji.
Naj bo moja zgodba v poduk vsem ljudem tega sveta imejte se radi in bodite prijatelji, pozabite na denar in pohlep ker vam le ta ne bo prinesel sreče.
Nastja
Ni komentarjev:
Objavite komentar