Skrivnostno srečanje
Dragi moji bralci, danes objavljam izmišljeno zgodbo,ki bi čisto lahko bila resnična. Govori o prekomernem pitju alkohola. Napisala sem jo na pobudo bratranca, ki je moral v šoli pisati spis na temo ljubezen. No, za ta spis ki je izjemen je dobil oceno ena. Resnično mi je žal da nekateri profesorji slovenščine ne znajo ceniti umetnosti pisanja, Kajti ta zgodba je izjemna in si zasluži za moje pojme oceno deset in ne samo pet. No, želim vam veliko užitkov ob branju.
Petek je. Krajša konica urinega kazalca se je ravnokar premaknila na rimsko številko devet. Sedela je tam, na klopci. Nemo je strmela predse. Ura je tiktakala dalje. Ostala je sama, tam na železniški postaji, kjer je čakala svojega očeta. Vlak ki jo je pripeljal je že zdavnaj izginil v noč. Urin kazalec se je premikal vedno počasneje. Vsaka minuta se je zdela kot ura. Tega je bila navajena. Oče naj bi prišel ponjo na postajo, ker je mati zbolela. Punce ni brigalo več da je njeno mesto prevzela steklenica. Sama je sedela tam na mrzlem.
Zakaj se mi to dogaja ? Oče se niti spomnil ni name. Zakaj si zbolela mama? Kaj naj naredim? Ne da se mi vstati, najraje bi zaspala kar tukaj so ji misli švigale v glavi. Sedela je ko okamnela. Rahel vetrič se je igral z njenimi kodrastimi lasmi. Dvajset metrov stran so zaškripala vrata. Anja ni slišala težkih korakov ki so se ji bližali. Bila je v svojem svetu. Živjo kaj delaš tukaj? Čakaš na vlak? Ali na koga? Je tišino razmišljanja prekinil mehak fantovski glas. Pred seboj je zagledala visokega fanta z bujno trajno, ki mu je zakrivala obraz. Prestrašeno ga je pogledala, češ od kod pa si se ti vzel? Hej saj te ne bom pojedel jo je skušal pomiriti. Oprosti nisem te slišala prihajati ! Ni hotela govoriti z njim. Želela si je samo biti doma, v svoji topli postelji, stisniti svojega najljubšega medvedka k sebi in sanjati. Sanjati o lepih stvareh, brez alkohola in nasilja. Oče je pogosto globoko pogledal v kozarec in ko je prišel domov, se je nekatere dni spravil na mamo! Anja je večkrat to skušala preprečiti, a na koncu je tudi ona staknila modrice. Zaradi tega je pogosto jokala, zato njene oči ne premorejo potočiti niti kapljice solza več. Fant je že sedel ob njej in jo prijel za roko: » Je kaj narobe? « Madona imaš mrzle roke! Zdrznila se je. Občutila je njegovo toplo roko. Kakor sonce, ki te greje na zimskih avanturah. Najraje bi se mu stisnila v objem, da bi se ogrela. Pogledala ga je v oči. Tam je videla morje, veselje in sinje nebo! Začutila je da mu lahko zaupa. Ah na očeta čakam. Verjetno je pozabil name. Laže je živeti pod vplivom alkohola, mu je na kratko opisala svoje težave. Ves čas jo je gledal naravnost v oči sama tega ni zmogla. Zazrla se je v tla. In kaj si nameravala narediti, če se tvoj oče ne bi prikazal? Kaj pa mama? Ga je zanimalo. Zopet nekaj trenutkov tišine a njega to očitno ni motilo. Vzel si je čas zanjo in bil pripravljen prisluhniti. Anja se mu je počasi zaupala. Povedala mu je vse o svoji družini in o svojem bednem življenju. Fant je samo gledal s svojimi vročimi očmi ter poslušal. Kot bi ga resnično zanimalo, kaj se dogaja z ubogi deklici ki sama v mrzli noči sedi na železniški postaji. Čutila je da pozorno spremlja vsako besedo ki jo izreče. Zaupala mu je. Narisal ji je nasmeh na obraz. Vsak delec njenega telesa se je smejal z njim. Roke so postale tople, noč se ji ni več zdela neprijazna, ni več čutila mraza, grel jo je smeh.
Govorila sta o vsem mogočem. Njuna mnenja so bila enaka kot bi v njem našla sebe. Tega čustva Anja ni poznala a se ga ni bala. Veliko fantov je poznala, vendar ni si mogla pomagati, gledala ga je z drugačnimi očmi. Fasciniral jo je, ko ji je omenil, da študira čelo. Sama namreč že drugo leto obiskuje stavbo na Vegovi 7 v Ljubljani. Nekje sem slišala, da glasbeniki bolj razmišljamo s srcem v nasprotju z računovodji. Ne da se opisati z besedami, kaj občutiš, ko se zliješ v eno s svojim glasbenim prijateljem, ki komaj čaka da mu zaupaš svoja čustva, da začuti tvoje prste. In kakšen balzam je to zate. Anja je sebe pomirjala s svojo harfo. Če bo fant nanjo zaigral na prave strune, jo nežno prijel in zlil vanjo svoja čustva se mu bo vsa predala. Če vsega tega ne bo, bo preprosto utihnila. Navaden računovodja ne bo nikoli spoznal tega neverjetnega občutka , ki te napolni s srečo. Blaž tako je bilo ime njenemu skrivnostnemu čelistu, pa ta občutek nikakor ni bil tuj. Razumel jo je ni se mu zdela nora ali razumljiva. Pogledala je na čas z velikimi kazalci, ki je visel s stropa. Blaž je vedel kaj misli: Pozno je, ker sklepam, da tvojega očeta ne bo, mi dovoli da te pripeljem domov živo in zdravo? Prikimala je.
Vetrič ji je še vedno mrščil lase, nasmehnila se je, saj je nagajal tudi njemu. Imel je skoraj daljše lase kot ona kar ga je naredilo še bolj odštekanega. Prišla sta do parkirnega prostora, kjer je stala ford Fiesta. A notranjost jo je bolj očarala. Veliki zvočniki zgoščenk ni manjkalo ( med njimi je bilo tudi veliko klasične glasbe), odštekan obesek čela na vzvratnem ogledalu. Vžgal je avto zvočniki so se oglasili, zapeljala sta v temno noč, železniška postaja se je oddaljevala, vlak je zdrvel v temo.
Motor je brenčal, zvok valoval in Anja je čutila da je srečna in svobodna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar