Borba za življenje

Včeraj sem v šoli prijela Prešernovo nagrado za prvo mesto. Zmagala sem s svojim spisom borba za življenje ki ga danes z velikm veseljem uradno objavljam v svojem bloggerju. Ob enem pa se iz srca zahvaljujem svojim staršem in bratcu brez katerih mi ne bi uspelo preživeti vsega tega kar sem preživela.



Povedala vam bom zgodbo svojega življenja. Moje življenje je zelo težko in se večkrat sprevrže v borbo za življenje.
Moja borba za življenje sega že v čas pred mojim rojstvom. V šestem mesecu mamine nosečnosti sem namreč nehala rasti in se razvijati. Vsi zdravniki so mislili da je plod v mamici umrl, vendar ne, jaz sem bila še vedno živa in sem se znotraj maminega telesa borila za svoje preživetje in po mesecu dni se je zgodil čudež. Začela sem rasti in se normalno razvijati naprej in tako sem po nekaj mesecih po čudežu prijokala na svet. Že kot dojenček sem bila zelo poseben otrok, čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedala. Mami mi je povedala, da sem se rodila brez sesalne sposobnosti in da nikakor nisem znala sesati njenega mleka, zato me je kmalu po rojstvu morala začeti hraniti z mlekom v prahu. Moja drugačnost se je z leti stopnjevala, kot majhna punčka se recimo nikoli nisem znala plaziti in izredno hitro se mi je razvil govor. V vrtcu je bilo zame zelo hudo. Nisem marala hoditi tja, ker se je vzgojiteljica izživljala nad menoj. Nikoli me ni pustila biti v družbi mojih vrstnikov. Vedno ko me je videla v družbi z njimi, me je udarila in kaznovala. Spominjam se, da me je zaklepala v ženski WC, kjer sem preživela veliko časa. Včasih me je bilo zelo strah pa o tem nisem upala govoriti, ker mi je grozila, da bo staršem storila nekaj hudega, če jim bom povedala. Takrat se je vse skupaj začelo. Od strahu sem začela halucinirati od takrat dalje imam prijatelje, ki jih nihče ne vidi in ne sliši. V svoji glavi sem si ustvarila svoj svet, ki je obstajal samo zame. Tam sem preživljala ogromno svojega časa, ker mi je bilo lepo in prijetno. To je trajalo vse do petega razreda, ko so me vrstniki v šoli tako zmerjali in žalili, da sem padla v tako hudo depresijo. Videla sem hudiča, ki mi je govoril naj se ubijem, da me tako ali tako nihče ne mara. Od samega strahu sem takrat spila tekočino za čiščenje očal, in ko je mamica to videla me je peljala k psihiatru ta pa me je takoj hospitaliziral v mladostniško bolnico na psihiatriji. Tam sem preživela tri mesece svojega življenja, ki se jih bom vedno spominjala z grenkobo v srcu. Ko sem prišla iz bolnice, sem se bala vseh ljudi in nikomur nisem zaupala. Danes pa vem česar takrat nisem, da vsi ljudje niso slabi in da mi nekateri želijo pomagati.
Ljudi se danes ne bojim več. Včasih, kadar imam napad tesnobe in imam občutek da me nihče ne mara in da bom kar umrla. pa se še vedno borim za svoje življenje.Vendar vem, da bom preživela in živela naprej, ker je moja želja in volja po življenju tako močna, da premaga vse težave ki mi stopijo naproti.