Odločila sem se da objavim resnično zgodbo iz mojega življenja ki se mi je zgodila lani poleti. Zgodba ima tragičen konec vendar pa je čudovita in zelo čustvena. Povezana pa je z ptičkom, ker zelo občudujem naravo in živali sem se odločila da zgodbo objavim. začnimo z mojo zgodbo. Nekega jutra ko sem se zbudila sem pred vrati zaslišala nežno čivkanje. Odprla sem vrata in pogledala ven. Na našem pragu je ležal čisto majhen vrabček, ki je bil še tako majhen da ni znal leteti. Predvidevam da je padel iz gnezda na sosednji hiši. Videti je bil zelo slaboten in izgledalo je da bo vsak čas umrl. Nežno sem ga prijela in odnesla v hišo. Bil je tako slaboten in premražen da se mi ni mogel kaj dosti upirati. Položila sem ga v škatlo za čevlje in mu na njenem vrhu izrezala odprtino da je ptiček lahko dihal. Po kakšni uri na toplem je ptiček prišel k sebi in začel čivkati in žgoleti tako milo in nežno da ti je zaigralo srce ko si ga poslušal. Vendar je bil njegov glas še zelo šibak. Počasi sem odprla škatlo in ga prijela v roke. Bil je čisto shiran. Zato sem iz omare vzela mamino kapalko za vodo in mu vodo kapnila na kljunček. Kar naenkrat je začel odpirati svoj kljunček kot da bi rad pil. Zato sem vzela kapalko in jo počasi približala njegovemu kljunčku. Ptiček se je ustrašil in se zdrznil v moji mehki dlani, ko pa je začutil kako vodica počasi kaplja po njegovem kljunčku se ni več bal odprl ga je in vodica mu je počasi kapljala vanj. Potem je spet postal živahnejši. Kar naenkrat pa je spet začel odpirati svoj kljunček izgledalo je kot bi bil lačen. Zato sem se odpravila na lov. Na tleh sem pobrala palico in z njo lovila mravlje in pajke za svojega ptička pa tudi črve in gliste sem lovila. A le te sem lovila z roko. Ptiček je bil na začetku še tako šibak da ni mogel kljunčka držati odprtega sam. Zato sem si pomagala z zobotrebcem ki sem mu ga dala v kljunček ko ga je odprl tako da sem mu vanj lahko položila muho ki sem jo ujela zanj. Naslednji dan mi je soseda posodila kletko od svojega hrčka ki ji je preminil pred kratkim. Tako da sem vrabčka iz škatle premestila v svetlo kletko za hrčke. Vrabček si je med tem nekoliko opomogel in je že toliko prišel k sebi da je hodil po kletki leteti pa ni in ni zmogel čeprav je mahal z perutkami kot se je le dalo. No v kletko sem mu dala malo vate in vejevja in mu naredila iz tega na dnu kletke posteljico iz vate in vejevja. Toda ko sem se naslednji dan zbudila je ptiček v kletki ležal trd in mrzel na tleh. Prislonila sem ga k ušesu in ugotovila da srček ne bije več. Bil je mrtev. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Njegova smrt me je zelo prizadela. Nežno sem ga vzela iz kletke in z njim v roki zajokala. jokala sem tako nežno in milo kot je on žvrgolel takrat ko sem ga našla pred vrati. Zbudil se je tudi oče in rekel da naj njegove ostanke vržem v smeti. Sama pa nisem imela srca da bi ubogega ptička vrgla v smeti. Zato sem ga zavila v časopisni papir vzela lopato in ga pokopala na parkirišču v bližini svojega doma. Minilo je že skoraj leto dni odkar je umrl pa se ga še vedno spominjam tako kot prvi dan ko sem ga našla na pragu svojega doma. Večkrat mu tudi prižgem svečko na svojem balkonu v spomin nanj. Imam pa tudi njegovo sliko ki jo bom objavila v spomin nanj . Slikala sem ga ko je bil še živ. Le ta me bo vedno spominjala nanj. To je bila zame čudovita izkušnja ki je ne bom nikoli pozabila. To da sem lahko skrbela za ptička in videla njegove prve korake in ga naučila jesti mi bo vedno ostalo v čudovitem spominu. Bil je tako nebogljen kot majhen otrok in drhtel mi je v moji topli dlani tako kot drhti otročiček ko ga mamica nežno stisne k sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar