moja pikapolonica

Odločila sem se da objavim zgodbo ki je zavedno zapisana v mojem srčku.. Zgodba je resnična in polna ljubezni in tudi bolečine. Govori o moji plišasti pikapolonici, ki mi jo je podarila oseba ki me ima zelo rada. Zgodba nas uči o tem kako zelo pomembno je da imamo ob sebi ljudi ki nas imajo resnično radi in da je za srečo nujno potrebno da znamo stvari deliti in podariti in se znati odreči tudi stvarem ki jih imamo zelo zelo radi.








Moja zgodba se je zgodila leta 2007 ko sem dopolnila svojih 18 let. Za svoj rojstni dan sem od svoje vzgojiteljice dobila za darilo majhno plišasto rdečo pikapolonico. Bila je zelo lepa in tako majhna da jo je človek lahko stisnil v svojo dlan, kjer se kar izgubila. Vendar ko si jo stisnil v dlan si čutil pod prsti čutil nekakšno toplino in toploto. Darila sem bila neizmerno vesela. Še danes se spominjam svojega nasmeha na obrazu ko mi je vzgojiteljica čestitala in mi v roke položila pikapolonico. Od tistega trenutka sva bili z pikapolonico nerazdružljivi. Poimenovala sem jo Nadjička da bi me vedno spominjala na mojo vzgojiteljico Nadjo ki mi jo je podarila. Nadjička je bila z menoj posod ni ga bilo kraja kamor je ne bi vzelo seboj. Pri sebi sem jo imela dve leti. Dokler nisem izvedela novice ki me je zelo prizadela. Vzgojiteljica Nadja naj bi izgubila službo ker se je nočna vzgojiteljica ki jo je nadomeščala vrnila iz porodniške. Nadja je bila zaradi tega zelo potrta, čeprav svoje potrtosti ni nikomur pokazala, sem jo jaz čutila vsakič ko sem bila v njeni bližini. Za njenim smehom je bila skrita zelo velika bolečina o kateri ni z nikomur govorila še manj pa jo kazala ljudem. Tudi meni je bilo zelo hudo ker sem vedela da bom Nadjo izgubila, slovesa pa čustveno zelo težko prenašam. Čas je tekel in tekel in prišel je dan ko je bila Nadja zadnji dan v službi. Zame je bilo zelo težko doživela sem zelo hud napad panike, nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Šla sem v sobo se zvila v klopčič in se ulegla pod posteljo kot to storim vedno kadar imam hud napad panike v rokah pa sem čisto narahlo stiskala svojo Nadjičko, ko sem se nekoliko pomorila sem dojela eno stvar ki je bila zame zelo pomembna in to je bilo dejstvo da Nadja veliko bolj kot jaz potrebuje Nadjičko, saj v veliko večji krizi kot jaz. Ona odhaja ne ve kaj bo z njo bo dobila novo službo ali ne. Kako bo živela naprej. Potrebovala je nekoga da bi pazil nanjo in ne bi dovolil da pade in moja pikapolonica je bila kot nalašč za to. Moja usoda pa je bila jasna ostala bom v zavodu študirala dalje in se učila. Izgubila bom Nadjo vendar se bom pobrala in živela dalje. Za razliko od Nadje sem vedela kako bo moje življenje potekalo naprej. Zato sem se odločila da ji podarim svojo pikapolonico ker jo sedaj ona potrebuje veliko bolj od mene. Vstala sem in odšla na parkirišče kjer je bil parkiran Nadjin avto nanj sem položila pikapolonico. Ob misli na dejstvo da svoje pikapolonice ne bom nikoli več videla se mi je trgal srček na dvoje. Ta izguba je bila zame nepopisna izgubila sem svojo najboljšo prijateljico ki mi je vedno stala ob strani. Spomnim se ko sem jo še zadnjič držala v svoji dlani in jo nežno božala zraven pa sem jokala kot dež. Prosila sem jo naj pazi na mojo Nadjo in naj jo varuje kjer koli že hodi. Saj bi jo Nadji dala osebno če bi bila sposobna pa sem bila v takšni krizi da tega nisem bila sposobna storiti. Nadja tega zakaj sem ji vrnila pikapolonico verjetno ne razume in ne vem če bo kdaj razumela, kako zelo rada jo imam in da sem ji jo vrnila ker jo je potrebovala bolj kot jaz. Od takrat dalje o svoji pikapolonici nisem slišala ničesar več. Niti tega ne vem ali Nadja še ima in kaj je storila z njo. Nadje tega nikoli nisem vprašala iz preprostega razloga in sicer je to dejstvo da ne želim vedeti kaj je naredila z mojo pikapolonico, saj bi me njen odgovor lahko prizadel. Zato je bolje da verjamem in zaupam Nadji. Poznam jo namreč zelo dobro in verjamem da še vedno ima mojo pikapolonico in prepričana sem da bo moja Nadjička vedno pazila nanjo kjer koli bo že hodila. Še posebej zdaj ko je noseča in pričaku otroka. Morda Nadja tega ne razume ampak podarila sem ji največ kar človek lahko podari podarila sem ji delček sebe. Kajti z mojo pikapolonico je k njej odšel tudi delček mene in vseh lepih in težkih trenutkov ki sem jih preživela ob njej. Moja iskrena želja je da bi moja pikapolonica vedno pazila nanjo in da bi poskrbela da se ji ne zgodi nič hudega. Naj pazi nanjo tako kot je nekoč pazila name. Jaz bom vedno imela rada svojo pikapolonico in je bom vedno nosila v svojem srčku. Srečna in vesela sem ker vem da čuva in osrečuje osebo ki jo imam zelo rada. Dragi moji bralci ta izkušnja mojega življenja me je ogromno naučila in me zelo spremenila. Od takrat ko sem to storila za Nadjo nisem nikoli več bila egoistična nikoli več nisem mislila samo na svojo rit. Pokazala mi je novo pot iz sebe sem naredila dobrega človeka in se naučila da moč izvira iz nas samih in da zmoremo tudi brez nekoga ki bi pazil na nas premagati vse ovire ki so nam na poti če le verjamemo vase in v svoj uspeh. Predvsem pa sem se naučila da sreče ne moreš imeti sam moraš jo deliti in kdor deli tudi ogromno dobi. Zato ne bodite egoistični pozabite to slabo navado in se prepustite ljubezni ki jo vsi čutimo v srcu. Le tako boste živeli srečno in veselo česar si vsi obupno želimo pa si tega nekateri ne upajo priznati.