Moj Svinčnik

Odločila sem se da vam povem zgodbo o svojem srečnem svinčniku. Srečen svinčnik ga imenujem zato ker mi vedno kadar koli ga pogledam na obraz nariše nasmeh in vrne lesk mojim očem. Spominja me na čas mojega življenja v katerem sem bila neizmerno srečna in na osebo ki mi ga je nesebično podarila. Moja zgodba govori o tem da ima človek lahko rad človeka kljub temu da je le ta oseba daleč stran in da čas in daljina ne moreta izbrisati naklonjenosti in ljubezni med dvema osebama ki se imata resnično radi. Kdor je sposoben osebo nositi v svojem srcu, jo bo vedno našel tam neglede na to kje na tem širnem svetu se ta oseba nahaja trenutno. Nositi nekoga v srcu pomeni imeti resnično rad neglede na to ali ta oseba čuti enako ali ne. Kdor zmore to je zame car od carja. Malo je ljudi ki to zmorejo. Jaz sem ena izmed njih jaz to zmorem, zato še vedno čuvam njen svinčnik kot darilo ki je zame neprecenljive vrednosti. Še to jaz nikoli ne morem izgubiti nobene osebe, četudi jo nikoli več ne bi videla, ker jo nosim v svojem srcu in jo vedno kadar jo potrebujem ob sebi poiščem tam kamor ne vidi nihče drug samo jaz. Iščem v svojem srčku, in spomini oživijo. Moja zgodba je resnični dogodek iz mojega življenja. Zato si bom ime osebe ki mi je podarila svinčnik izmislila.
No pa začnimo z mojo zgodbo.



Moja zgodba se je zgodila pred približno štirimi leti. To je bilo drugo leto odkar sem začela hoditi na srednjo šolo. Že prvo leto sem se močno čustveno navezala na svojo vzgojiteljico Glorijo in tudi ona se je na nek način čustveno navezala name. Vendar je v najin odnos posegla usoda Glorija je izvedela novico, ki je moje življenje v tistem trenutku obrnila na glavo in ga zavedno spremenila izvedela je da je noseča. Tega, mi še nekaj časa ne bi povedala, če jaz tega ne bi ugotovila sama in jo vprašala če pričakuje otroka. Pa tudi drugim dijakom v skupini te novice še ni želela povedati. Vendar jaz sem jo to vprašala zato ker sem to da ona pričakuje otroka ugotovila iz njenega obnašanja. Morda se Glorija tega ne zaveda vendar je v času svoje nosečnosti postala druga oseba, stvari je doživljala drugače vsaka stvar jo je v trenutku raznežila in skrbelo jo je če je kaj pozabila kar jo prej nikoli. Na podlagi teh sprememb v njenem obnašanju sem jaz dojela da se z njo nekaj dogaja in da verjetno pričakuje. Vendar nisem bila sigurna dokler mi ona tega ni potrdila in me prosila naj tega ne govorim okoli in da bo to drugim povedala sama ko bo prišel čas za to. Jaz sem ji obljubila da bom tiho in besedo tudi držala, ker vedno držim svojo besedo neglede na vse kar rečem to tudi držim če je le možno. Čas je mineval in mineval in prišel je čas ko je Glorija začela razmišljati kako bo novico povedala še ostalim v skupini. Odločila se je da bo to storila ko se vrne iz službenega potovanja v London, ki je bil zanjo obvezen. Tega trenutka se spominjam kot bi se zgodil včeraj. Bil je ponedeljek in zunaj je bilo ogromno snega, ko se je Glorija vrnila iz Londona. Pripravila nam je čajanko in naznanila da pričakuje otroka in vsakemu iz med nas podarila enak svinčnik ki jih je za nas kupila v Londonu. Iz njenih oči je sijala sreča in veselje, tako srečne Glorije ni sem videla še nikoli. Za druge ne vem ampak meni je ta svinčnik že takoj ko mi ga je Glorija položila v dlan pomenil ogromno. Vedeti da se me je na svojem potovanju spominjala in da ni pozabila name je meni pomenilo ogromno toliko da takšnih močnih čustev ni možno opisati z besedami. Spominjam se tudi svojih besed dejala sem Glorija nikoli ne bom pisala z njim in vedno me bo spominjal na vas. Ona pa se mi je samo nasmehnila in me pobožala in mi rekla naj ga le uporabim ker me bo vedno ko bom pisala z njim spominjal nanjo. Takrat sem ji hotela nekaj povedati vendar tega nisem zmogla ker sem imela v grlu prevelik cmok in nisem bila sposobna govoriti. Hotela sem ji povedati da svinčnika ne bom uporabila ker mi ogromno pomeni in če bom z njim pisala se bo obrabil in od njega ne bo ostalo nič. Jaz pa nočem da se obrabi ker ga želim vedno imeti ob sebi da me bo vedno spominjal nanjo. Jaz še danes po štirih letih držim svojo besedo. Še vedno imam ob sebi njen svinčnik, ki me vedno spominja nanjo in nato kako zelo rada me ima. Tega si včasih kadar mi je hudo in ne morem spati dam pod blazino da lažje zaspim. Njen odhod je bil zame zelo zelo težak. Takrat nisem vedela ali bom njen odhod na porodniško sploh preživela ali ne. Ali bom Glorijo sploh še kdaj videla ali ne. Zelo težko sem sprejela dejstvo da je ni ob meni. Bila sem zelo zmedena in nekaj časa celo dvomila v njeno ljubezen do mene in v to da me ima ona resnično rada. Danes pa na vse skupaj gledam popolnoma drugače in ko pravim da mi je njen odhod takrat zavedno spremenil življenje mislim resno. Spremenil mi ga je zato ker mi je njen odhod odprl poglede na življenje ki jih prej nisem poznala in razumela. Dojela sem dejstvo ki bi ga moral dojeti vsak človek, da ne moremo izgubiti osebe ki jo imamo radi in da ni pomembno kje Glorija dejansko je ker ona je praktično tukaj ker je v mojem srčku in jo nosim s seboj kjer koli že hodim in ko sem dojela to da jo ne morem izgubiti sem začela živeti veliko lažje moje srce je napolnilo upanje da bo prišel ko bom spet videla Glorijo. Ona se tega verjetno ne zaveda a s tem ko mi je podarila ta svinčnik mi je podarila delček sebe ki bo v meni ostal zavedno.
Zato vam polagam na srce verjemite da so na svetu ljudje ki vas imajo radi in vas bodo imeli radi neglede na to kje na svetu se nahajajo in vas bodo vedno nosili v svojem srcu. Meni je vera v to spremenila življenje na bolje in zelo vesela sem da je Glorija ena izmed teh takih oseb.