Zgodba ki jo objavljam danes je vezana na morje in na moj prosti čas ki ga zelo rada posvečam ribolovu. Ribarim še dobrih 12 let, vse odkar hodim na morje v Šibenik. Pa sem v življenju ujela le dve ribici in to se je zgodilo lani med lanskimi poletnimi počitnicami, ko sem ujela svojo prvo ribico sem bila navdušena kot majhen otročiček kar skakala sem gor in dol po pomolu od veselja, pa čeprav je šlo le za čisto majhno sardelico, saj veste kako je ko otročičku kupiš bonbonček. Moja situacija je zelo podobna temu. Le da jaz nisem dobila bonbončka ampak sem ujela ribico. Bila sem zelo zelo srečna. Vendar sem po nesreči ubogo ribico pri snemanju s trnka ubila. Bilo mi je zelo hudo in bila sem zelo nesrečna saj sem želela da bi moja ribica živela dalje in bi srečna zaplavala nazaj v morje v svoj dom. Zato sem se odločila da jo nataknem nazaj na trnek in ji priredim časten pogreb kakršnega bi si želela vsaka ribica in sicer sem jo uporabila kot vabo. V vodo sem vrgla svoj trnek in opazovala kako moja sardelica izginja v velikem morju. Ne morete si predtstavljati bolečine ki sem jo čutila v tistem trenutku. Prva ribica po 12 letih ki sem jo sploh ujela pa še to sem po nesreči ubila. Kar naenkrat pa je moj trnek spet zatreslo. Sprva mi ni bilo jasno kaj se dogaja. Mislila sem da je moja sardelica v vodi prišla k sebi in se bori da bi se rešila iz trnka, zato sem svoj trnek v velikem upanju potegnila iz vode. A na moje veliko presenečenje in začudenje sem iz vode namesto sardelice potegnila čisto drugačno ribo. Bila je veliko večja in daljša. Kar je lahko pomenilo samo eno v mojo ubogo sardelico je zagrizla večja riba. Previdno da je ne bi ranila ali poškodovala sem ribico vzela iz trnka. Bila je živa in zelo živahna. Skoraj bi mi spolzela iz rok a sem jo v rokah držala tako močno da ji to ni uspelo. Odločila sem se da bom ribico odnesla domov pokazati očiju in jo na to spustila nazaj v morje. A na nekaj sem pri tem pozabila in sicer na to kako zelo sem oddaljena od svojega doma. Veselo sem prijela ribico in svojo udico in stekla proti domu. Imela sem občutek kot bi letela, ko sem končno prišla domov pa sem ugotovila da moja ribica ni zdržala tako dolge poti in mi je umrla kar v rokah. Spet sem bila zelo potrta tokrat še veliko bolj saj je bila to že druga ribica ki sem jo ujela in mi je umrla. Ko je Oče zagledal ribico je bil zelo ponosen name pa tudi na moje razmišljanje in na dejstvo da je nisem želela ubiti ampak mu jo samo pokazati. Ampak ribici ni bilo več pomoči bila je mrtva. Najbolj je bil nad njo navdušen bratec ki si jo je želel celo prijeti v roke in se slikati z njo in moja slika ki sem jo posnela predstavlja točno to roke mojega brata ki nežno držijo mojo ribico v svojih nežnih rokah. Tudi ta ribica je dočakala smrt ki ni takšna ki bi si jo želela. No z očetom sva jo nežno položila na žar in jo spekla. Jaz osebno niti ne vem kakšnega okusa je bila ker je nisem bila sposobna niti poskusiti a bratec in oči ki sta si jo razdelila pravita da je bila moja riba odličnega okusa. Ne, boste verjeli da me to ni odvrnilo od ribolova še vedno iz pomola rada mečem svoj trnek in lovim ribe, čeprav seveda nikoli nobene ne ujamem. Zelo rada pa na gladini opazujem girice in sardelice ki iz mojega trnka pojejo ves kruh in se nanj sploh nobena ne ujame. Zelo zanimivo je to kako pametne so ribe. Točno vedo da gre za past in da jih želi ribič ujeti na trnek in zelo previdno pojedo ves kruh na trneku. Vedno sem in bom ribice občudovala, saj so zame to izredno čudovita in pametna bitja ki živijo v morju. Iz svoje zgodbe pa sem se naučila velike lekcije ribic nikoli ne lovi zato da bi jih potem ubil in pojedel ampak jih lovi zgolj zaradi veselja in sreče in vedno jih vrni v vodo ker imajo pravico svobodno živeti tako vsa živa bitja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar