četrtek, 27. avgust 2009

RECESIJA V OČEH MLADIH


Moje ime je Nastja. Sem mladostnica stara 20 let. V svojem spisu vam bom predstavila svoj pogled na recesijo, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Moja zgodba se je začela dogajati sredi lanskih poletnih počitnic in sicer v začetku avgusta. Takrat smo se ravno vračali iz morja. Nihče od nas ni vedel kaj nas čaka doma in da je tam vse narobe. Zadelo nas je kot strela z jasnega. Oče se je naslednji dan iz službe vrnil ves potrt in žalosten. Podjetje v katerem je delal, je zadnje čase res zelo slabo poslovalo. Oče je sicer predvideval da bo verjetno ostal brez službe, vendar je vseeno upal, da si bo podjetje nekako opomoglo in bo lahko obdržal svojo službo. Vendar se njegove želje in globoko upanje niso uresničile. Ostal je brez službe. Še danes se spominjam žalosti v njegovih očeh. Še do danes ni našel nove redne zaposlitve. Trenutno dela le priložnostna dela. V redno službo pa hodi le mamica. Jaz pa prejemam republiško štipendijo. V družini smo štirje družinski člani in naš čudoviti kuža Majki. Moram povedati, da družina mesečno normalno shaja, vendar sva se morala z bratom nekaterim stvarem odreči. Vsak od naju je obdržal le eno dejavnost ki naju zelo veseli. Jaz sem se odločila za članstvo v društvu Kaktusarjev Slovenije, saj mi delo s kaktusi pomeni zelo veliko in je edina dejavnost brez katere bi zelo težko zdržala. Drugače pa pazimo tudi pri nabavi hrane. Sama sem se odrekla sladkarijam, ki seveda niso življenjsko potrebna živila. Včasih sem vsak evro, ki sem ga imela takoj zapravila. Sedaj pa varčujem. Za vsak evro, ki ga dobim dvakrat premislim kaj si bom z njim kupila, če si sploh kaj bom . Ali ga bom raje naložila na svoj bančni račun. V recesiji sem spoznala da denar ni vse. Začela sem ceniti očetovo in materino ljubezen ter vse kar brezpogojno in brez besed storita zame. Zavedam se, da bomo to krizo preživeli le, če bomo držali skupaj. Vsi skupaj se bomo potrudili in poprijeli za delo. Vem da nam bo uspelo kajti v slogi je moč. Zaradi recesije na življenje gledam drugače in cenim stvari, ki jih prej še opazila nisem. Prej nikoli nisem opazila maminega nasmeha na obrazu, ko sem pospravila stanovanje. Razmišljala sem le o tem, koliko mi bo za delo plačala. Sedaj razmišljam le o tem kdaj bom na mamičinem obrazu spet videla njen čudovit nasmeh in srečo v njenih očeh. Za srečo ne potrebujemo denarja, ampak naklonjenost in ljubezen ki si jo medsebojno izkazujemo. Besedica »Rad te imam« zame pomeni več kot tisoč evrov na mojem računu, kaj bom z bogastvom če ga ne morem z nikomer deliti.
Svojo zgodbo zaključujem z mislijo: Svojemu bližnjemu podarimo ljubezen in ne denarja, saj denar pride in gre. Ljubezen pa v naših srcih ostane zavedno.

Nastja Trtnik

3 komentarji:

  1. Nastja izjemno. Čas krize oziroma recesije je čas razmisleka, kaj je tisto, kar je v naših življenjih res potrebno. Seveda potrebujemo denar - kot si zapisala, saj moramo nekako preživeti - a vendarle denar in bogastvo na splošno nista in ne smeta biti končni cilj vseh naših prizadevanj. Tiso, kar res potrebujemo in za kar si moramo tudi prizadevati je ljubezen drugih do nas in naša ljubezen do drugih - ljubezen v najširšem pomenu besede.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nastja, Živjo!
    Prav vesela sem bila našega včerajšnjega srečanja na Festivalu o avtizmu.Z zanimanjem sem prebrala tvoje spise in še prispevke na blogu. Kaj naj rečem? Vse čestitke, ker znaš tako tankočutno opisati svoja doživljanja. Mora pa biti mamica zelo ponosna nate, saj sta skupaj prehodili trnjevo pot.
    Vesela sem, da sedaj živiš bolj srečno, da si našla prijatelje, ki te razumejo. Prav stisnilo me je, ko si v prejšnjih prispevkih opisovala neljube dogodke iz vrtca. Se ti oproščam, ker tega nisem vedela,oziroma opazila, čeprav sva se takrat vsak teden dobivale.
    Še dobro, da hudo pozabiš in živiš za lepe, prijetne trenutke.
    Le piši še, pa se morda še kdaj srečava in kaj rečeva.

    Četrtek, 24 september 2009 8:14

    OdgovoriIzbriši