MOJ STRAH PRED VOŽNJO Z VLAKOM

Jaz se že od nekdaj bojim vožnje z vlakom bojim se šumov in strah me je vsega kar hudo rožlja ali piska. Po svetu hodim z vokmanom ker ne prenesem hrupa z ceste. Zaradi svojega stanja ( aspergerjevega sindroma ) slišim ogromno stvari na enkrat. Recimo hodim po cesti in slišim kako avto zavira na drugi strani ceste pa se nekdo dere in nekoga pozdravlja čez balkon. Spet tretji pa se na cesti z nekom glasno pogovarja ko skupaj hodita po pločniku zraven pa recimo še vlak piska v daljavi. Ko se vse tole naenkrat pretvori v zvok in ko slišim vse tole naenkrat vam povem dragi bralci da bi človek kar ponorel. Ampak jaz sem našla rešitev po svetu hodim z vokmanom in potem nekako lažje prenašam hrup s ceste ker ga bolj ali manj ne slišim saj vokman nabijem do konca tako da ne slišim 100 šumov na enkrat ampak le enega in to je melodija iz mojega vokmana. Zaradi tega sicer močno trpijo moja ušesa in imam malo slabši sluh. Ampak vsaj moja glava je vedno cela ker brez vokmana sem v prometu tako zmedena in nervozna da bi se mi čisto lahko pripetila kakšna nesreča na cesti.
S tole mislijo pa bi se rada najlepše zahvalila svoji najboljši prijateljici Ančki. O njej bi imelo ogromno oseb povedati zelo veliko. Jaz lahko povem le to da je zame res izjemna oseba in vedno bo. Moja misel pa se glasi takole: Imeti prijatelja je tako kot ob sebi imeti angela varuha ki vedno pazi neglede na to kako daleč si in ko enkrat imaš pravega prijatelja potem veš da nikoli več ne boš sam. Zato draga Ančka iz srca ti hvala da si moja prijateljica in da si vedno ob meni neglede na to kako daleč stran narazen sva.






Jaz sicer zelo težko govorim o temu dogodku ker je bil zame zelo težak vendar je zavedno zaznamoval moje življenje. Ne, boste verjeli v kaj sem se spustila na zadnji dan šole pred počitnicami. Spustila sem se v tak podvig da nisem vedela ali ga bom preživela ali ne. Na, željo svoje najboljše prijateljice Ančke sem šla z njo na vlak iz Kamnika v Domžale. Zame je bilo grozno noge so se mi tresle že ko sva odhajali iz zavoda. Na vlaku je bilo še huje saj se vlaka že od nekdaj zelo bojim. Bojim se šumov in ropota vlaka še posebej pa se bojim njegovega piska na postaji. Prijateljica me je mogla dobesedno celo pot držati v naročju tako hudo je bilo. V krupeju sva dejansko sicer bili sami ampak jaz sem notri videla cel krope poln ljudi. Najbolj mi je v spominu ostala prijateljica katera me je celo pot objemala in solze v njenih očeh ko me je treslo kot mačka, ko ni vedela kako naj mi pomaga in se je samo nasmehnila in meni je bilo takoj lažje. Spomnim se tudi najinega izstopa iz vlaka na Domžalski postaji. Nikoli ga ne bom pozabila bil je res zelo zanimiv. Na vlaku sem doživela tak šok da sem pri istopu iz vlaka najboljši prijateljci od vsega hudega dobesedno pobruhala hlače. Nisem mogla pomagati bruhala sem takoj ko sem stopila z vlaka od vsega hudega.
Ampak preživela sem vožnjo z vlakom z svojo najboljšo prijateljico. In bila je še ena stvar ki sem jo naredila takoj potem ko sem bruhala. Pokleknila sem na tla in poljubila sem tla pod svojimi nogami. Bila sem srečna ker mi je uspelo preživeti vožnjo z vlakom. Tudi prijateljica je bila zelo ponosna name. Uspelo mi je dobila sem novo točko na svojem seznamu toč premagovanja svojega strahu. Moram pa priznati da je bilo veliko lažje kot prvič ko sem se z vlakom peljala z mamico, čeprav sem doživela enkrat večji šok kot takrat z mamico. Mogoče zato ker za vožnjo z mamo nisem vedela v naprej in me je z njo presenetila za vožnjo s prijateljico pa sem vedela že mesec dni in sem se nanjo fizično in psihično pripravila. Čeprav sem doživela tak šok kot sem ga sem bila psihično bolj samozavestna in pripravljena na vožnjo. Vedela sem da ne bom sama in da bo ob meni oseba ki me ima zelo rada ki bi zame dala svoje življenje in ki zmore z menoj premagati mojo tesnobo in uspelo ji je z menoj je premagala mojo tesnobo. Premagala jo je z svojo nežnostjo in svojo ljubeznijo ki ju čuti do mene. Vendar sem tudi jaz verjela vanjo. Ona je ena redkih oseb poleg moje mamice in očka ki bi zame dala svoje življenje in ki bi šla z menoj kamor koli celo na Luno če bi bilo treba le da se jaz ne bi več bala vsakdanjih stvari v življenju ki me obdajajo in me jih je zelo strah. Kljub mojemu šoku prijateljica ni odnehala objela me je in potrepljala po rami in dejala uspelo ti bo Nastja premagala boš strah boš videla da boš in vedno manj te bo strah na vlaku in rekla mi je upam da greva kmalu spet skupaj na vlak. Mogoče se vam zdim nora ampak ustrajala bom kljub temu dogodku bova z prijateljico nadaljevali z najino nalogo ki sva si jo zadali in to je izkoreniniti moj strah pred vlakom in doseči da se bom sposobna sama peljati z njim brez kakršnega koli spremstva. Po vsem tem kar sva doživeli na vlaku se mi je vrnilo upanje in vira v to da mi lahko uspe premagati moj strah. Jaz verjamem da bom nekega dne sama sedela na vlaku in se bom vsa nasmejana peljala domov v Domžale in da me ne bo strah nobenega šuma in ropota več.
To sem vam hotela povedati dragi moji bralci da boste vedeli da človek z borbo in vero v življenje lahko doseže marsi kaj. Pomembno stvar ki je zaznamovala moje življenje zavedno v meni prebudila upanje in viro ter mi dalo notranjo moč da se soočim svojim strahom in ga tudi premagam pa je ta da jaz nisem sama da so ob meni ljudje ki me imajo resnično radi in bi zame dali celo življenje. Ko človek ve da ni sam na tem širnem svetu potem postane močan in počne stvari ki si jih sam nikoli ne bi upal.