POK MOČNE »PETARDE « V BLIŽINI MOJE VZGOJITELJICE

Dragi moji bralci pred vami je še en spis ki je povezan z mojo vzgojiteljico. Tudi ta spis o njej ni ne vem kako prijeten. Če ste prebrali naslov lahko ugotovite da gre še za eno bedarijo ki sva jo zakuhali s prijateljico Ančko. Moji predragi vzgojiteljici. Tudi ta spis posvečam svoji prijateljici Ančki ki me je naučila biti poredna punčka. Včasih sem namreč bila pravi angelček ki se vzgojiteljici ni upal niti pisniti ker so jo je bal. Tako je včasih sem se bala ljudi in zato bila prestrašena in pridna punčka. Danes se ne bojim nikogar več in sem postala poredna in nagajiva punčka. Ter si na šoli prislužila veličasten naziv »Angelček z rogovi « in sem tudi punca z največ ustnimi opomini samo lani sem si jih prislužila kar 1000 od svoje predrage vzgojiteljice. Samo to pomeni da se zapisujem v zgodovino in da tudi ko mene enkrat več ne bo v zavodu se me bodo ljudje spominjali po mojih veličastnih dejanjih tako kot se spominjajo moje prijateljice Ančke. No, pa da ne bo pomote znam biti tudi zelo pridna in prijazna punčka in tudi sem do tistih oseb ki mi dokažejo da so tega vredni. Dragi bralci uživajte ob branju moje naslednje resnične zgodbice.


Moja zgodba se je zgodila sredi najhujše zime in to je sredi decembra. Z vzgojiteljico smo se zmenili da mi grejo sošolci kupit darilo za rojstni dan ki sem ga imela naslednji teden. Pol sem pa jaz rekla vzgojiteljici če lahko vstanem v zavodu da ne bom tam čakala pred trgovino kot izgubljena duša. Pa je rekla da to nikakor ne pride v poštev. Rekla je pa še nekaj kar me je zelo presenetilo in to je da lahko povabim s sabo svojo najboljšo prijateljico Ančko da mi ne bo dolgčas pred trgovino in bo ona počakala z mano. Nad to idejo sem bila zelo navdušena in sem takoj letela v sobo k svoji prijateljici Ančki in jo povabila zraven. Ančka je bila navdušena in mi je obljubila da tega dne ne bom nikoli pozabila in da ima zame predčasno darilo za moj rojstni dan ki ga ne bom nikoli pozabila. Pogledala me je tako nagajivo in s iskricami v očeh, da sem se ji preprosto morala nasmehniti čeprav nisem imela pojma o tem kaj ona naklepa. Nato smo vsi skupaj odšli. Šli smo v velik Mercator center v Kamniku. Vzgojiteljica nama je celo pot do tja najedala in težila da morava hoditi pred njo videti je bilo da nama ne zaupa midve pa sva jo izzivale tako da sva se vsake toliko nekako izmuznili in se pritihotapili nazaj za njo. No, in nato smo končno prišli do Mercatorja. Moja vzgojiteljica naju je s prijateljico Ančko poslala po trgovinah da bi si oni s skupino lahko v miru ogledali kaj mi bodo kupili za rojstni dan, ki ga bom praznovala naslednjega dne. No in tako me je prijateljica zvlekla v trgovino z igračami kjer je kupila veliko črno pištolo na plastične metke. Jaz sem jo pogledala kot tele v novo vrata, ker mi ni takoj prišlo na pamet zakaj Ančka potrebuje pištolo na metke. Ančka mi je pojasnila da jo je kupila zato da mi bo lahko podarila nepozabno darilo katerega mi je obljubila. Ni mi bilo čisto jasno kaj namerava s pištolo storiti ampak sem bila z odgovorom zadovoljna in sem ji obljubila da bom tiho o tem da ima pri sebi plastično pištolo na metke. Na to si je pištolo potisnila v zunanji žep svoje jakne in odšli sva na dogovorjeno mesto kjer so naju ostali že čakali ker so že kupili darilo zame in nato smo se počasi odpravili na pot nazaj proti zavodu. No, na poti nazaj pa se je zgodilo to kar naj bi bilo zame nepozabno darilo za rojstni dan. Z Ančko sva se počasi in previdno prerinili moji vzgojiteljici za hrbet in Ančka je počasi izvlekla pištolo iz žepa svoje jakne pomirila je na vzgojiteljico in ustrelila nato pa pištolo spet počasi pospravila nazaj v žep svoje jakne. Stvar je zelo močno počila, bilo je slišati tako kot bi počila zelo zelo močna petarda. Vse se je zgodilo tako hitro da sem jaz komaj sploh dojela kaj se dogaja. Ne, vem sicer če Ančka vzgojiteljico zadela a glede na njeno reakcijo bi rekla da jo je zadela direktno v rit. Vzgojiteljica se je namreč obrnila proti nama in izgledala je tako prestrašena kot da ji gori pod nogami. Komaj je kaj spravila iz sebe. Pogledala naju je in izjavila ali sva kaj slišali rekli sva da je nekaj močno počilo kot bi nekdo vrgel petardo in da sva se zelo prestrašili. Vzgojiteljica naju je zelo sumničavo pogledala kot da nama ne verjame niti besedice in naju je poslala hoditi pred njo cel preostanek poti naju je budno opazovala. Midve s prijateljico pa sva se celo pot režali tam pred njo kot dve pečeni raci. Vsi sošolci so naju gledali čudno ker niso dojeli kaj se je pravzaprav zgodilo in zakaj se smejiva kot počeni. No, na tem mestu bi se rada res iskreno zahvalila svoji prijateljici Ančki in ji povedala da je imela prav da je bilo to kar je takrat storila zame res najlepše darilo za moj rojstni dan in je to še danes. Tega kar je storila zame ne bom nikoli pozabila. Reskirala je svojo glavo ker je točno vedela da lahko zaradi tega kar je storila dobi ukor pa je vseeno to storila samo da bi me videla nasmejano in srečno na tako pomemben dan zame kot je moj rojstni dan. To bi lahko storila le oseba ki me ima zelo rada. To dejstvo mi ogromno pove o moji najboljši prijateljici. Ona me ima resnično rada in vedno me po imela tako kot jaz njo najino prijateljstvo je močno kot skala nič ga ne more uničiti in prav to je bistvo te najine prigode. Najina prigoda govori o resničnem prijateljstvu in resnični predanosti drugi osebi ki ju nič ne more uničiti ne čas ne daljava in ne ljudje. Prijateljstvo živi v nama in naju povezuje kjer koli hodiva, pa čeprav sva daleč stran je moja prijateljica zame vedno ob meni vedno jo lahko pokličem in vedno je tam kjer jo potrebujem in jaz sem ob njej ko me potrebuje. Vedno je bilo tako in prepričana sem da vedno bo tako in da bo najino prijateljstvo trajalo večno.