Predragi moji bralci pred vami je resnični doživljajski spis, ki ga bom napisala na željo svoje najboljše prijateljice Ane Justin in za stare dobre čase ki sva jih skupaj preživeli v zavodu. Ana uživaj ob branju tega spisa tale je za naju. Ja, pa še to moram povedati za mojim nedolžnim obrazkom angelčka se skriva pravi hudiček. V večino bedarij ki se zgodijo v zavodu sem vpletena ali pa vsaj vem zanje. Nikomur se ne pustim poniževati in ukazovati še najmanj pa vzgojiteljicam ki mislijo kaj so. No, vsaj večina je v zavodu takih ki mislijo kaj so. To je vedno bilo in vedno bo tako s tem da se zmeraj najde kakšna izjema med vzgojiteljicami v zavodu.
No, pa začnimo z mojo zgodbo ki se je zgodila pred približno dvemi leti v vzgojni skupini. Enkrat sredi tedna med učnimi urami smo se nekaj pogovarjali o živalih in prišli do miši nakar je moja vzgojiteljica začela razlagati kako zelo se ona boji miši in da se kar trese če vidi miš. Jaz se vzgojiteljico nikoli nisem dobro razumela vedno mi je šla na živce in še danes mi gre ker preprosto ne razume da mene ne more v nič prisiliti. Z mano se da zmeniti čisto vse ampak na lep način in ne na način da se čutim prisiljena v nekaj in da moram početi stvari ki jih ne želim. Tako da sem prišla na genialno idejo kakršno se lahko spomni samo genijalec kakršen sem sama in ta ideja je da bom svoji vzgojiteljici v torbico podtaknila čisto pravo travniško miško. Pa ne katero koli travniško miško ampak tisto ki sva jo prejšnji dan s prijateljico Ančko lovili po gredici slaka pred zavodom in moja ideja je tlela v meni kot najbolj skrita želja celih štirinajst dni. Opazovala sem svojo vzgojiteljico in vedela za vsak premik njene torbice in skratka vse kar je v zvezi z njo in nato naredila načrt kako bom vse skupaj izpeljala. Žal je bila prijateljica ravno te dni odsotna zaradi bolezni zato sem se stvari lotila sama. Doma sem iz hladilnika zjutraj pred šolo vzela košček sira in ga previdno skrila v žep svojih hlač tako da ga mami ni videla. Nato sem se med šolsko malico odpravila loviti miško v gredico slaka pred zavodom. Čisto počasi sem se približala domovanju svoje drage miške in ji v luknjico porinila sirček tako da ga je malo gledalo ven iz luknjice jaz pa sem se skrila za drevesom ki ji bil v bližini. Miška je zavohala sirček nevarnosti ki preži nanjo za drevesom pa ne. Preverila je okolico in ker se je počutila varno je počasi prišla ven iz svoje luknjice in začela mirno jesti moj sirček. V tistem trenutku pa sem iz grmovja skočila jaz in nepripravljeno in šokirano miško zgrabila v pest. Mislila sem si pa te imam miška moja draga ti boš kot nalašč darilo za mojo vzgojiteljico da bo dojela da nisem človek ki se pusti zajebavati v glavo. Samo zgodilo se je nekaj usodnega v trenutku moje nepazljivosti me je miška ugriznila v roko in zbežala iz moje pesti nazaj v slak. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano da nisem videla kam je stekla moja miška. Tako da sem jo še celih deset minut zastonj iskala po slaku. V spomin nanjo mi je v roki ostal le odtis njenih dveh zobkov, v šoli o tem nisem upala govoriti ugriz miške sem si zakrivala z rokami da ni bil viden in tudi doma tega kaj se je zgodilo nisem povedala takoj popoldne. Tega sploh nisem nameravala povedati. Ampak me je moja predraga prijateljica Ančka razkrinkala ker je vletela noter v kopalnico ravno ko sem si umivala roke in je videla moj ogriz. Tako sem ji bila prisiljena povedati celo zgodbo. Najverjetneje veste kaj se je zgodilo. Najprej je prijateljica dobila naval smeha in se režala z mano kot pri norcih pol pa jo je začelo skrbeti zame da nisem dobila kakšne stekline in me je prepričala da sem v pričo nje klicala mami in ji povedala da me ugriznila miš. Seveda pa sem si zgodbo kako in zakaj me je ugriznila izmislila mami sem naložila da je miš prišla v zavod v našo dnevno sobo in smo jo vsi skupaj z sošolci in vzgojiteljico lovili po dnevni sobi. Mami je bila tako nervozna da je takoj klicala v ambulanto da me morajo pod nujno pregledati k sem prišla dol k zdravniku so bili tam že vsi moji sošolci in vzgojiteljica ki pa niso imeli pojma kaj se dogaja. Vzgojiteljica me je nekaj zasliševala v zvezi z zadevo samo sem ji samo rekla da sem miško slučajno videla na travniku pa sem jo lovila malo za šalo. Pa mi je verjela pa to je bilo to pa še rekla sem ji da sem mami malo naložila ker mi ji je bilo zelo nerodno povedati da sem bila tako navdušena nad miško. No in še isti dan se je zvedelo po celem zavodu o mojemu podvigu o tem da sem lovila miš pred zavodom in o tem da naj bi po vsej verjetnosti bila pižmovka. Od tega dne dalje sem bila cel teden najbolj popularna senzacija vsak ta drugi človek v zavodu me je vprašal če me je pižmovka ugriznila. Ja to je bilo to. Sam res sem bila budala če bi še kdaj delala kaj podobnega bi šla miško raje kupit v trgovino za male živali v Kamniku. Prihranila bi si trud pa še vzgojiteljica bi bila presrečna ko bi dobila moje darilo v torbico. Tako da draga vzgojiteljica se vam iskreno opravičujem da mojega darila niste dobila in vam svečano obljubljam da če se boste še kdaj tako obnašala do mene da boste moje darilo zagotovo prijela. Dolgujem pa še eno pojasnilo ko sem narisala miš in gor napisala vzgojiteljičino ime sva z njo imeli pogovor zakaj jo smatram kot miš. Moj odgovor je preprost in nima blage veze z njo. Miš oziroma Pižmovko z njenim imenom sem narisala zato ker sem ji jo želela podariti.
Dragi bralci vas pa iskreno prosim za kakršne koli komentarje pohvale ali pritožbe saj ni važen kaj sam pišite in komentirajte mojo idealni podvig ki si zasluži vse pohvale in priznanja in je dokaz kako zelo rada imam svojo vzgojiteljico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar