RADA IMAM MIKLAVŽ

Dragi moji bralci danes vam želim povedati dogodek ki se mi je zgodil nekaj uric nazaj natančneje ob 17 uri in sem nad njim zelo zgrožena. Želim ga deliti z vami ker želim da veste kako velikokrat po nedolžnem trpimo drugačni in to samo zato ker želimo povedati to kar čutimo v svojem srčku.

Moja zgodba se je zgodila danes ob 17 uri popoldan. Doma sem napisala pismo Miklavžu in se nato odpravila v Športno dvorano v Domžalah kamor je ob 17 uri tako kot vsako leto prišel otroke obiskati Miklavž.

Ogledala sem si predstavo po predstavi pa je Miklavž začel deliti darila in jaz sem šla na oder ker sem Miklavžu želela da svoje pismo in mu povedati da ga imam zelo rada.

Vsebina pisma je bila naslednja:

Dragi Miklavž!

Celo leto sem bila zelo pridna zato te prosim za prav posebno željo. Moja želja je da bi me letos za tvoj god objela moja » Barbi« ( osebi ni ime Barbi, to je le njen vzdevek ki se je prijel zaradi njenega nežnega glasu), ki je že zelo dolgo nisem videla in jo zelo pogrešam.

Zelo rada te imam tvoja

Nastička

Pred odrom me je ustavil varnostnik in me vprašal kam grem povedala sem mu da grem k Miklavžu ker bi mu rada dala svoje pisemce in mu povedala da ga imam zelo rada. Varnostnik mi je rekel da naj mu izginem iz pred oči in naj se poberem iz dvorane ali pa me bo vrgel ven osebno. Bila sem zelo prestrašena zato sem odšla iz dvorane. Tako da Miklavž ni dobil mojega pisma in zato tudi moje želje verjetno ne bo uresničil.

Ubistvu gre za obnašanje redarja, zakaj se nekdo ki ni več otrok ne sme približati Miklavžu in kaj je narobe če sem mu želela povedati da ga imam rada.

Doma sem mamici povedala kaj sem naredila in mi je rekla da nisem normalna.  Ampak jaz dejansko ne razumem zakaj mamica tako misli, ko sem jo to vprašala je rekla da za moje dejanje nima besed.

Ampak kaj sem naredila takšnega samo redarju sem povedala resnico da bi rada šla povedat Miklavžu da ga imam rada in da bi mu rada dala svoje pisemce, ki sem ga na žalost v gneči ko sem tekla v svoji stiski izgubila in sedaj tudi tega nimam več.

Mami je rekla še da bog ve kaj si zdaj ta redar misli o meni. Meni pa dragi moji bralci dol visi kaj si ta redar misli o meni bolj me boli to da me mamica ne razume. Kaj si pa ta kreten misli o meni  pa me dejansko sploh ne zanima. 

Sem pa zelo žalostna ker nisem morala oddati svojega pisma Miklavžu in mu povedati da ga imam rada.

Jaz vem da je to samo človek ki je oblečen v Miklavža ampak vseeno ga imam zelo rada ker sem srečna ko vidim toliko nasmejanih obrazkov otrok ki jih obdari s svojimi darili.

Moje letošnje pismo Miklavžu pa je dokaz tega da si nekateri ljudje ne želimo materialnih dobrin ampak si želimo le to da bi nas objela oseba ki jo imam radi.

To pa je tudi sporočilo ki ga želim dati ljudem imejmo se radi kajti to je nekaj najlepšega kar nam je bilo dano od boga.